<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 139/2006
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.139.2006

Evidenčna številka:VS0010807
Datum odločbe:22.05.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSK I Cp 807/2004
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:ustna darilna pogodba - zavezovalni posli - konvalidacija - realizacija pogodbe - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - priposestvovanje

Jedro

Za sporne nepremičnine je bil sklenjen le zavezovalen pravni posel; ta je z realizacijo res lahko konvalidiral, čeprav ni bil sklenjen v predpisani obliki, vendar to za pravno-poslovno pridobitev lastninske pravice ni moglo zadoščati: na podlagi pogodbe bi tožnik lastninsko pravico lahko pridobil le z vpisom v zemljiško knjigo (pravna pravila paragrafov 425 in 431 ODZ), do te pa nesporno nikoli ni prišlo. Okoliščina, da je bila pogodba veljavno sklenjena, je bila nadalje pomembna še zaradi presoje, ali je tožnik pridobil lastninsko pravico na originaren način na podlagi dobroverne in zakonite posesti. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da priposestvovalna doba od leta 1972 do uveljavitve ZTLR, ki je izključil možnost priposestvovanja stvari v družbeni lastnini, ni potekla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora prvotoženi stranki povrniti 413,10 EUR stroškov revizijskega postopka v petnajstih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Tožnik in obe toženi stranki so po zemljiškoknjižnih podatkih solastniki nepremičnin, vpisanih v vložek št. 165 in 170 k.o. ... Solastninski deleži toženih strank na navedenih nepremičninah so v preteklosti pripadali članom tožnikove družine, pa so jim bili zaradi odselitve v Italijo v letu 1972 in zaradi sprejema italijanskega državljanstva podržavljeni ter so postali družbena lastnina, s kasnejšim lastninjenjem le-te pa so prešli v last toženih strank.

Tožnik je s tožbo uveljavljal, da je lastnik tudi tistih deležev spornih nepremičnin, ki po zemljiškoknjižnih podatkih pripadajo toženima strankama. Lastninsko pravico naj bi pridobil na podlagi ustne, a realizirane darilne pogodbe, ki jo je sklenil s prejšnjimi lastniki pred njihovim odhodom v tujino, poleg tega pa tudi na podlagi zakona samega s priposestvovanjem.

Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

Sodbo sodišča druge stopnje tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil. Trdi, da je sodba materialnopravno napačna, ker podlage za podržavljenje ni bilo, zaradi česar sporne nepremičnine niso prešle v družbeno lastnino (in kasneje v last toženih strank), vpis družbene lastnine na podlagi upravne odločbe je zaradi tega ničen, tožnik pa je lastnik nepremičnin, ki jih je prevzel v posest na podlagi ustne darilne pogodbe in jih vseskozi obdeluje. Nižji sodišči se zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa nista ukvarjali s presojo, ali so bili v konkretnem primeru sploh izpolnjeni pogoji za podržavljanje premoženja tožnikovih družinskih članov in ali so bile podane okoliščine, zaradi katerih nacionalizacija ni prišla v poštev. Procesna pravila pa so bila po revidentovem prepričanju kršena s tem, ko nižji sodišči „svojih trditev in razlogov v sodbah nista ustrezno obrazložili z navedbo predpisov“.

Revizija je bila vročena toženima strankama in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Prvotožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Na pritožbeni razlog bistvene kršitve procesnih pravil revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (371. člen ZPP), ki mora biti zato obrazložena: revident mora uveljavljano procesno kršitev konkretizirati z opisom (domnevno) napačnega ravnanja ali opustitve sodišča in (ali) navedbo (domnevno) kršenega procesnega pravila. Povsem nekonkretizirana revizijska trditev, da nižji sodišči „svojih trditev in razlogov v sodbah nista ustrezno obrazložili z navedbo predpisov“ bi lahko pomenila uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te pa nižji sodišči nista zagrešili: sodbi obeh vsebujeta popolne in povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, nanašajočih se na obe podlagi tožnikovega tožbenega zahtevka, kot tudi navedbo vseh materialnopravnih predpisov, na katerih temeljita.

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Tožnik je trdil, da je solastninske deleže svojih sorodnikov na spornih nepremičninah pridobil z darilno pogodbo, ki je bila sklenjena ustno in realizirana. Sklenjen je bil torej le zavezovalen pravni posel; ta je z realizacijo res lahko konvalidiral, čeprav ni bil sklenjen v predpisani obliki (prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da „ima realizacija pomen le za presojo veljavnosti pogodbe“), vendar to za pravno-poslovno pridobitev lastninske pravice ni moglo zadoščati: na podlagi pogodbe bi tožnik lastninsko pravico lahko pridobil le z vpisom v zemljiško knjigo (pravna pravila paragrafov 425 in 431 Občega državljanskega zakonika, veljavnega v času sklenitve darilne pogodbe), do te pa nesporno nikoli ni prišlo. Okoliščina, da je bila pogodba veljavno sklenjena (ker je bila s hibo sklenjena pogodba realizirana in je konvalidirala) je bila nadalje pomembna še zaradi presoje, ali je tožnik pridobil lastninsko pravico na originaren način na podlagi dobroverne in zakonite posesti. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da priposestvovalna doba od leta 1972 do uveljavitve Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR), ki je izključil možnost priposestvovanja stvari v družbeni lastnini, ni potekla.

Procesno zgrešeno je revidentovo prepričanje, da bi morali nižji sodišči preizkusiti pravilnost odločbe o nacionalizaciji oziroma ugotovi njeno nezakonitost. Odločba o nacionalizaciji je odločba upravnega prava. Sankcioniranju (morebitnih) pravnih napak v upravnem postopku so namenjena z zakonom predvidena pravna sredstva. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je pravdno sodišče, ko sta pristojno sodišče ali drug pristojen organ že odločila o predhodnem vprašanju kot o glavnem vprašanju, na odločitev vezano in o njem ne more ponovno odločiti, ker bi sicer kršilo načelo prirejenosti postopkov (primerjaj zadeve II Ips 392/99, II Ips 315/2005, II Ips 746/2005)(1).

Revizija tožnika je torej neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker z revizijo ni uspel, tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov revizijskega postopka, pač pa mora stroške tega postopka povrniti prvotoženi stranki (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Te predstavljajo nagrada za zastopanje, odmerjena po Odvetniški tarifi in povečana za 20 % davek na dodano vrednost.

----

Op. št. (1): Tako tudi Siniša Triva in Mihailo Dika, Građansko parnično procesno pravo, sedma izdaja, Narodne novine d.d., Zagreb 2004, str. 100 ter Vesna Rijavec, V: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2005, str. 121 in sledeče.


Zveza:

ODZ paragraf 425, 431.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMDE=