<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 115/2006
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.115.2006

Evidenčna številka:VS0010800
Datum odločbe:15.05.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 1803/2004
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odgovornost za škodo od nevarne stvari - poškodba pri čiščenju skobelnega stroja - konkurenca objektivne in krivdne odgovornosti - ravnanje oškodovanca - povrnitev nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine - strah

Jedro

Bistveno v konkretnem primeru je, da toženi stranki za tožnikovo škodo, ki izvira iz nevarne stvari, odgovarjata po načelu vzročnosti oziroma objektivno (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 173. člena ZOR). Sporen pa je delež tožnikove soodgovornosti. Ta je načeloma ustrezen teži njegovega krivdnega ravnanja; za posledico ima zmanjšanje odgovornosti objektivno odgovornega povzročitelja škode za delež krivdne odgovornosti oškodovanca samega. Drugače pa je, ko je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je že objektivno odgovoren za škodo. Pri dokončni porazdelitvi odgovornosti je treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno stopnji krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode in v posledici tega objektivno odgovornost povzročitelja škode zmanjšati za (morebiten) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba toženih strank zavrne in se v z njo izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki morata tožniku v 15. dneh povrniti 490 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik I. P. se je 17. januarja 2000 telesno poškodoval na delu pri svojem delodajalcu S. d.o.o., K., ki je imel v času nastanka škodnega dogodka svojo odgovornost zavarovano pri Zavarovalnici. Zahteval je, da mu morata obe toženi stranki nerazdelno plačati odškodnino za vso škodo, ki izvira iz škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo 3.850.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je odškodnino znižalo na 2.637.966,78 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer zato, ker je sodilo, da tožnik sam odgovarja za 50 % svoje škode in ne le za 30 %, kot je odločilo prvostopenjsko sodišče ter zato, ker je menilo, da pravična denarna satisfakcija za strah znaša 100.000,00 SIT in ne 450.000,00 SIT, na kolikor jo je odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Tožnik sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke zoper sodbo prvostopenjskega sodišča in potrditev le-te. Meni, da je sodišče druge stopnje procesna pravila kršilo tako, da ni ocenilo vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj, materialno pravo pa je uporabilo zmotno pri odločitvi o temelju tožnikovega tožbenega zahtevka in o višini odškodnine za strah. V zvezi s prvim opozarja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo ugotovitve, da tožnik delovanja oziroma mirovanja stroja ni znal oziroma mogel preveriti, da je šlo za zastarel stroj, pri katerem je od izklopa do zaustavitve vretena z rezili, na katerem se je tožnik porezal, pretečeta kar dve do tri minute, ker za razliko od novejših strojev nima zavor in zaščite s kabino. Poudarja, da za delo s tem strojem ni bil usposobljen in ne seznanjen z nevarnostmi. Nenazadnje periodični pregled stroja po ugotovitvah inšpektorja za delo ni bil dokončan, dokumentacija, spričevala in navodila za uporabo pa so bili pomanjkljivi. Premalo so bile upoštevane okoliščine, da je bilo za tožnika, ki dela s strojem ni poznal, vrtenje rezila pa je zaradi velikega števila vrtljajev in njihove namestitve praktično v nivoju delovne površine, le s težavo opazno celo za delavca, usposobljenega za delo s tem strojem, za nekoga, ki stroja ni poznal, pa neopazno; glede na hrup, ki so ga povzročali ostali stroji in naprave v prostoru in uporabo protihrupnih čepov tožnik delovanja stroja ni mogel zaznati. Njegova alkoholiziranost ni bila niti tolikšna, da ne bi smel voziti osebnega motornega vozila. Glede višine odškodnine za strah posebej izpostavlja mnenje izvedenca medicinskega stroke, ki potrjuje, da je utrpel hudo poškodbo prstov, ki so bili deformirani in so močno krvaveli, v predelu poškodovanih prstov pa je utrpel tudi obsežne raztrganine, zaradi česar je trpel hud primarni strah, ki je trajal vsaj do operacije naslednji večer. Po izvršeni operativni amputaciji dveh prstov desnice je trpel strah za izid zdravljenja še tri mesece. Odškodnina, ki mu jo je za to škodo odmerilo pritožbeno sodišče, ustreza vrednosti mobilnega telefona srednje kvalitete, kar je po njegovem prepričanju povsem nerazumljivo.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (373. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožnik se je poškodoval, ko je čistil skobelni stroj: z roko je hotel odstraniti trsko iz skobelne glave, kar mu pri predhodnem izpihovanju z zrakom pod pritiskom ni uspelo. Spregledal je, da se rezila skobelne glave še vrtijo; ker se še niso zaustavila, so ga porezala po desni roki. Gre za star model skobelnega stroja s pomanjkljivo zaščito: vretena sploh ni bilo mogoče tako zapreti, da do njega ne bi bil mogoč dostop z roko, zavor, ki bi zaustavile vrtenje skobelne glave ob zaustavitvi (izklopu), pa ni bilo, zato se je po zaustavitvi motorja vreteno vrtelo še približno dve do tri minute. Vrtenja vretena tožnik ni zaznal.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je delovni stroj zgoraj opisanih lastnosti nevarna stvar, zaradi česar sta toženi stranki za tožnikovo škodo objektivno odgovorni (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), poleg tega pa je toženima strankama pripisalo krivdo, tožniku pa sokrivdo ter odgovornost porazdelilo 70 % v breme toženih strank in 30 % v breme tožnika.

Na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so prestale preizkus pred pritožbenim sodiščem, je revizijsko sodišče zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP) vezano. Zgolj nekonkretizirana graja dokazne ocene, ki jo skuša revident prikazati kot kršitev procesnih pravil, je torej neupoštevna.

Dejanske ugotovitve, na katerih temelji presoja o krivdni odgovornosti toženih strank so:

– tožnik za delo s strojem, pri katerem se je poškodoval, ni bil usposobljen (ni imel opravljenega izpita iz varstva pri delu, ni bil poučen o posebnostih stroja in ne opozorjen na nevarnosti dela z njim ter na dolgotrajnost ustavljanja vretena po zaustavitvi motorja stroja); – na dan nastanka škodnega dogodka je pri tem stroju delal prvič;– vodja stroja je tožniku odobril čiščenje stroja, čeprav je bil tožnik le pomočnik stroja, čiščenje stroja pa je naloga vodje stroja; – ščetke ali metle, ki sta predpisani pomagali za čiščenje stroja, v bližini le-tega ni bilo; – periodični pregled stroja ni bil dokončan, dokumentacija in navodila za varno delo pa so bili po ugotovitvah pristojnega delovnega inšpektorja pomanjkljivi, zato je uporabo stroja po nesreči prepovedal.

Dejanske ugotovitve, na katerih temelji presoja o tožnikovi sokrivdi, so:

– ni se seznanil z navodilom za delo s strojem, katerega sestavni del je tudi prepoved čiščenja stroja pred zaustavitvijo stroja in navodilo, da se čiščenje opravi z metlo oziroma s ščetko; – z navodilom za delo s strojem se ni seznanil zato, ker se mu to ni zdelo pomembno; – vedel je, da se mora pred pričetkom dela z vsakim strojem seznaniti z zgoraj opisanim navodilom; – štiri ure po poškodbi je imel v krvi 0,43 grama na kilogram alkohola (ob nesreči torej še nekoliko več), kar je zmanjševalo njegovo pozornost in pazljivost pri delu.

Pritožbeno sodišče je o temelju odločilo drugače: menilo je, da sta delavec in delodajalec enakovredno odgovorna za nastalo škodo. Bistveni razlog za to po razlogih izpodbijane sodbe predstavlja okoliščina, da „se je pripisalo nekoliko premajhno težo dejstvu, da se tožnik kljub decidirani izjavi, na katero opozarja pritožba, da je namreč vedel, da celo po ustavitvi stroja še nekaj časa ne sme seči v območje rezila, ni prepričal, ali stroj res miruje, podcenjena pa je tudi ugotovljena tožnikova alkoholiziranost“.

Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je tožnik vedel, da se stroj po izključitvi še nekaj časa vrti in da (takrat) z roko ne bi smel seči v območje rezila. Vendar pa je v zvezi s tem ugotovilo tudi, da je tožnikov delodajalec razpolagal z več skobelnimi stroji, pri čemer za vse velja navodilo (priloga C 7 spisa), da jih je dovoljeno pričeti čistiti šele po tem, ko se po izklopu stroja rezilno orodje popolnoma umiri, a so se rezila preostalih (novejših in modernejših) strojev ustavila v nekaj sekundah po izklopu stroja, rezila konkretnega (starejšega in tehnološko zastarelega) stroja pa so se ustavila šele po dveh ali treh minutah, pa vodja stroja ali delovodja obrata lamelirnice tožnika, ki je bil na delo s tem strojem razporejen prvikrat, nista poučila o tehničnih karakteristikah in nevarnostih pri delu ter zlasti tudi ne pri zaustavljanju stroja (prvi odstavek na četrti strani sodbe prvostopenjskega sodišča). Ta ugotovitev je še posebej pomembna ob nadaljnji ugotovitvi, da tožnik ni z roko segel v območje rezila neposredno po izklopu stroja, pač pa je najprej šel do cevi za zrak, prišel z njo do priključka za zrak in nato stroj čistil z zračnim odsesavanjem vse do vretena, pri katerem je bilo to opravilo zaradi zagozdene trske neuspešno, kar vse potrjuje potek časa, neprimerno daljšega od tistega, v katerem bi se vreteno pri novejših (preostalih) strojih ustavilo, pri konkretnem pa se je še vrtelo, česar tožnik, ki na to ni bil opozorjen, po nadaljnjih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni zaznal, saj zvokov še gibajočega se vretena ni slišal zaradi hrupa, ki so ga v obratu povzročali drugi še delujoči stroji in zaradi protihrupnih čepov v ušesih, njegovo pazljivost pri delu pa je delno zmanjšala vsebnost alkohola v krvi.

Bistveno v konkretnem primeru je, da toženi stranki za tožnikovo škodo, ki izvira iz nevarne stvari, odgovarjata po načelu vzročnosti oziroma objektivno (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 173. člena ZOR). Sporen pa je delež tožnikove soodgovornosti. Ta je načeloma ustrezen teži njegovega krivdnega ravnanja; za posledico ima zmanjšanje odgovornosti objektivno odgovornega povzročitelja škode za delež krivdne odgovornosti oškodovanca samega. Drugače pa je, ko je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je že objektivno odgovoren za škodo. Pri dokončni porazdelitvi odgovornosti je treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno stopnji krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode in v posledici tega objektivno odgovornost povzročitelja škode zmanjšati za (morebiten) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode.

Tožnik je ravnal krivdno, ker je opustil seznaniti se z navodilom za delo s strojem, ki vsebuje prepoved čiščenja stroja pred njegovo popolno zaustavitvijo, pri čemer tej kršitvi znaten del teže odvzame okoliščina, da tožnik ni bil obveščen o dolgotrajnosti za zaustavljanja vretena, te informacije pa ne bi pridobil niti z vpogledom v obravnavana navodila. Nadaljnje krivdno ravnanje tožnika predstavlja okoliščina, da je v nasprotju z zapovedjo, da se sme stroj čistiti le z metlo oziroma ščetko, zagozdeno trsko poskušal odstraniti z roko, ki jo nekoliko omili ugotovitev, da metle oziroma ščetke v bližini stroja ni bilo. V breme mu gre tudi ugotovitev o delno zmanjšani pozornosti oziroma pazljivosti pri delu zaradi vsebnosti alkohola v krvi (ki je štiri ure po škodnem dogodku znašala 0,43 grama na kilogram).

Tehtanje pravkar opisanega prispevka tožnika k nastanku škode s predhodno že opisanimi kršitvami delodajalca, ki je tožnika razporedil na delo s strojem, čeprav za delo pri tem stroju ni bil usposobljen, ki ga ni poučil o posebnostih in nevarnostih stroja, pri katerem je ob nastanku škodnega dogodka delal prvikrat, še posebej pa ga ni opozoril na dolgotrajnost ustavljanja vretena, ki je dopustil tožniku kot pomožnemu delavcu čiščenje stroja, čeprav je to naloga vodje stroja in zato ni zagotovil stroju predpisanih pripomočkov (ščetke oziroma metle), pri tem pa periodični pregled stroja ni bil končan in je bila tudi njegova dokumentacija pomanjkljiva, pokaže, ob upoštevanju okoliščine, da delodajalec (in zanj njegova zavarovalnica) odgovarja tudi objektivno, da je porazdelitev odgovornosti po enakih deležih materialno pravno napačna ter da toženi stranki odgovarjata (vsaj) za 70 % tožnikove škode, za kar se zavzema tudi revizija.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izida in dolgotrajnosti zdravljenja in trajnih posledic ter upoštevaje od vsega navedenega odvisna intenziteto in trajanje tožnikovega strahu, je po prepričanju revizijskega sodišča prvostopenjsko pravilno odmerilo tudi denarno satisfakcijo za to obliko nepremoženjske škode (200. člen ZOR). Tožnik je namreč trpel hud primarni strah ob poškodbi (obsežnih raztrganinah z zdrobljenimi zlomi osnovnih členkov prstov desnice), ki je zahtevala operativno zdravljenje z amputacijo dveh prstov, strah za izid zdravljenja je trajal tri mesece, tožnik pa se je (kot se je kasneje izkazalo povsem utemeljeno) bal okrnjenosti delovnih in nasploh življenjskih sposobnosti. Odškodnino, kakršno mu je za strah prisodilo pritožbeno sodišče, sodišča priznavajo drugim oškodovancem za milejše oblike te nepremoženjske škode.

Iz zgoraj pojasnjenih razlogov je zato revizijsko sodišče tožnikovi reviziji v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zoper sodbo prvostopenjskega sodišča zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru je revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je ponovno vzpostavilo sodbo prvostopenjskega sodišča. S slednjo je že odločeno o stroških, nastalih v času do njene izdaje (do zaključka glavne obravnave). V pritožbenem postopku tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zoper pritožbo toženih strank, ki jima je pritožbeno sodišče delno ugodilo, pa odgovora na pritožbo ni vložil. Zato do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičen. V celoti pa je uspel v revizijskem postopku, v katerem je pravdne stroške utrpel v obliki stroškov zastopanja (nagrade odvetniku za sestavo revizije, povečano za 2 % materialne stroške in 20 % davek na dodano vrednost ter poročilo stranki) in sodne takse, kar je revizijsko sodišče odmerilo skladno z veljavnima odvetniško in taksno tarifo in naložilo v plačilo toženima strankama.


Zveza:

ZOR člen 154, 154/1, 154/2, 173, 173/1, 200.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yOTQ=