<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 399/2006
ECLI:SI:VSRS:2007:II.IPS.399.2006

Evidenčna številka:VS0010298
Datum odločbe:22.11.2007
Opravilna številka II.stopnje:VSC Cp 673/2004
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - posredni oškodovanci - višina denarne odškodnine

Jedro

Presoja višine odškodnine - smrt očeta.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba pa se glede tožnikov N.Z. In Ma. Z. ob delni ugoditvi njuni pritožbi o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo spremeni tako, da je tožena stranka tožnikoma dolžna plačati odškodnino vsakemu v znesku 13.353,36 EUR (prej 3.200.000 SIT).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 252,67 EUR in revizijske stroške v znesku 490,75 EUR v petnajstih dneh, od tedaj pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke tej naložilo, naj tožnikom, ki so izgubili moža in očeta v prometni nesreči dne 20.11.1997, plača odškodnino za nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Pravično denarno odškodnino za duševne bolečine ob smrti bližnjega je določilo tako, da je vdovi, tožnici M. Z., prisodilo odškodnino v znesku 2.500.000 SIT (10.432,31 EUR), sinovoma N. in Ma. pa vsakemu po 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR). Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (tožniki so namreč zahtevali odškodnino v znesku 3.200.000 SIT - 13.353,36 EUR - za vsakega). Tožnici M. Z. je prisodilo tudi odškodnino za posamezne zneske premoženjske škode.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede teka zakonskih zamudnih obresti in v izreku o pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je tudi, da tožniki sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnika N. Z. in Ma. Z. sta vložila revizijo v obsegu odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo njunemu tožbenemu zahtevku v celoti. Menita, da je bilo premalo upoštevano, da sta bila ob očetovi smrti stara komaj 12 oziroma 13 let, da sta bila nanj zelo navezana in da sta v dobi doraščanja zaradi izgube očeta prestajala močne duševne bolečine. Revizija ponuja tudi primerjavo z nekaterimi podobnimi premeri iz sodne prakse, ko je ob približno enakih dejanskih okoliščinah bila dosojena celo višja odškodnina od te, ki jo zahtevata tožnika.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki ter stranskemu intervenientu, ki pa nanjo nista odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Denarna odškodnina, ki jo sodišče prisodi ožjim družinskim članom umrlega po določbi prvega odstavka 201. člena ZOR, je glede višine odvisna od dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na prikrajšanje zaradi izgube moralne podpore umrlega družinskega člana v povezavi s prikrajšanjem družinskega sožitja in bivanja. Glede na načelo individualizacije odškodnine je pomembno tudi osebno doživljanje prikrajšanja in njegovih posledic zaradi smrti ožjega družinskega člana. Dejanske okoliščine, ki so sodiščema druge in prve stopnje narekovale določitev višine odškodnine, kažejo na harmonično skupnost družine, iz katere je bil zaradi smrti iztrgan pokojni I. Z., in na čustveno povezanost vseh družinskih članov. Ob očetovi smrti koncem leta 1997 sta bila sinova stara 12 oziroma 13 let. Ta okoliščina je v izpodbijani sodbi sicer posebej poudarjena, vendar je po presoji revizijskega sodišča pri določitvi višine odškodnine bila premalo upoštevana. Otroka sta namreč bila v obdobju doraščanja, na začetku pubertete, ko jima je očetova pomoč, pozornost, svetovanje in vzgoja bila še kako potrebna. Ker jima je pokojni oče do svoje smrti vse navedeno nudil v običajni meri, značilni za čustveno povezano družino, in ker ni na razpolago okoliščin, ki bi mogle vnesti dvom v tako ugotovitev, je določitev odškodnine v znesku 2.000.000 SIT za vsakega od otrok prenizka. Tudi primerjava z drugimi primeri iz sodne prakse, na katere revizija posebej opozarja, pokaže, da dosojena odškodnina, preračunana na dobrih 12 povprečnih mesečnih plač na zaposlenega v državi, predstavlja neadekvatno satisfakcijo. V zadnjih letih dosojene odškodnine v podobnih primerih presegajo odškodnino, kakršno je prisodila izpodbijana sodba. Zato je revizijsko sodišče ob uporabi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP odločitev o višini dosojene odškodnine za mladoletna tožnika tako spremenilo, da je vsakemu od njiju priznalo še dodatnih 1.200.000 SIT, kar pomeni, da je njun tožbeni zahtevek v znesku 3.200.000 SIT (13.353,36 EUR) v celoti utemeljen.

Po povedanem in ker revizija ostalih odločitev, sprejetih v izpodbijani sodbi, ne graja, ostajajo v veljavi določbe, ki se nanašajo na začetek in način teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenih zneskov.

Glede na spremembo izpodbijane sodbe pa je bilo treba znova odločiti o pravdnih stroških (165. člen ZPP). Glede na to, da je postopek pred sodiščem prve stopnje bil zapleten in dolgotrajen predvsem zaradi odločitve o podlagi tožbenega zahtevka, revizijsko sodišče v izrek o pravdnih stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, ne glede na zvišano odškodnino za oba tožnika, ni posegalo. Upoštevalo pa je, da je tožeča stranka glede na revizijskih uspeh uspela tudi na pritožbeni stopnji, vendar približno z eno polovico, zaradi česar ji mora tožena stranka v navedenem obsegu ene polovice povrniti njene pritožbene stroške v znesku 252,67 EUR. Zaradi uspeha na revizijski stopnji pa je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njene revizijske stroške, odmerjene v skladu z odvetniško tarifo na 490,75 EUR.


Zveza:

ZOR člen 201.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMjk2MA==