<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba Ur 2/94
ECLI:SI:VSRS:1994:UR.2.94

Evidenčna številka:VS01103
Datum odločbe:06.07.1994
Področje:RAČUNSKO UPRAVNI SPOR
Institut:oprostitev plačila prometnega davka

Jedro

3. odstavek 16. člena pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku ne odvezuje kupca, četudi je trgovec, ki nabavlja blago za nadaljnjo prodajo, da ne ravna po 2. odstavku 7. člena zakona.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva, podružnica ... je z odločbo z dne 7.6.1993 v postopku inspekcije finančno materialnega poslovanja za leta 1990, 1991, 1992 in 1993 naložila tožeči stranki, da zaradi odprave nezakonitosti in nepravilnosti v svojem poslovanju poveča stroške iz naslova davkov in prispevkov, ki niso odvisni od poslovnega rezultata za zneska 411.318,50 Sit in 98.916,40 Sit, poveča druge izredne odhodke za znesek 1.159.892,30 Sit, poveča obveznosti za davke in prispevke za znesek 1.365.298,00 Sit in poveča obveznosti iz naslova zamudnih obresti za znesek 304.829,20 Sit ter izračuna zamudne obresti od neplačanih davkov od 1.4.1993 dalje do plačila; poveča druge terjatve do delavcev za 810.621,00 Sit in za 26.146,00 Sit; poveča obveznosti za davke, prispevke in druge davščine za 819.072,40 Sit, za zamudne obresti 339.982,60 Sit in druge izredne odhodke za 1.159.055,00 Sit ter obračuna zamudne obresti od nepravočasno plačanega prometnega davka od 1.4.1993 dalje, da vplača obračunane davke, opravi ustrezna knjiženja v svojem knjigovodstvu, izvrši naloge in o izvršitvi poroča. Ugotovila je, da je tožeča stranka v letu 1992 knjižila kot stroške zunanjetrgovinskih in špediterskih storitev izplačila, ki se nanašjo na pogodbo o delu z dne 10.9.1991, sklenjeno s S.Š. Ker ima S.Š. stalno bivališče v Sloveniji, mora tožeča stranka plačati davek iz osebnih prejemkov od priložnostnega opravljanja storitev po 13.čl. zakona o dohodnini. Enako velja za izplačila, ki jih je tožeča stranka opravila na račun S.Š. na podlagi pogodbe z dne 20.1.1992, sklenjene s H.F. Nadalje je ugotovila, da potni nalogi za S.Š. ne vsebujejo vseh ustreznih podatkov za izkazovanje poslovnih sprememb. Tožeča stranka pri prodaji proizvodov na debelo ni ravnala v skladu s 7.čl. zakona o prometnem davku in 16.čl. pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo potrdila prvostopne ugotovitve in zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi prve stopnje. V zvezi s potnimi nalogi je glede na pritožbene trditve zavzela stališče, da prilog k potnim nalogom ni mogoče upoštevati, ker niso podpisane.

To odločbo izpodbija tožeča stranka s tožbo. Navaja, da v zvezi z izplačili po pogodbi s Š. ne more biti odločilno, na katerem kontu so izplačila knjižena. Pomembna je prava narava teh izdatkov. Nakazila H.F. so bila opravljena na podlagi pogodbe, sklenjene z njim. Te pogodbe pa izpodbijana odločba ne upošteva in je odločeno, kot da je ni. V zvezi s potnimi nalogi tožeča stranka opozarja, da je priloge podpisal Š. in je torej napačna ugotovitev izpodbijane odločbe, da priloge niso podpisane. Glede oprostitve prometnega davka se tožeča stranka sklicuje na 3. odst. 16.čl. pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku in opozarja, da gre za kupce, ki so trgovska podjetja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi. Zavrača tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Ni točna trditev tožeče stranke, da je za toženo stranko odločilno dejstvo navedba konta, na katerega je tožeča stranka knjižila nakazila S.Š. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je namreč navedeno, da je tožeča stranka izplačala S.Š. znesek 2.084.705,10 kot plačilo za opravljene storitve po pogodbi o delu z dne 10.9.1991, kar je v knjigovodstvu prikazala kot strošek na kontu 4196 - storitve zunanjetrgovinskih in špediterskih organizacij. Iz te in nadaljnjih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka pravilno upoštevala izplačila Š. po pogodbi kot plačila za storitve, ne pa kot povračilo dejanskih stroškov. Tako stališče tožene stranke je v skladu s pogodbo, ki v 2. tč. določa, da naročnik plača izvajalcu mesečno 2.200 DEM in mu poleg tega povrne potne stroške po predloženem obračunu. Zato je tožena stranka znesek 2.084.705,10 pravilno štela kot plačilo za delo po pogodbi o delu.

To velja tudi za plačila, ki jih je tožeča stranka opravila z nakazilom na račun S.Š. na podlagi pogodbe s H.F. Ni utemeljen očitek, da je tožena stranka ravnala tako, kot da pogodbe s H.F. sploh ne bi bilo. Tožeča stranka sama namreč ni upoštevala te pogodbe in je namesto F. nakazovala zneske Š. Nakazila Š. je tožena stranka pravilno obravnavala v skladu z listinami, s katerimi je tožeča stranka uredila svoje poslovno razmerje z njim. Dolžnost tožeče stranke je bila, da bi svoja plačila F. opravila v skladu s pogodbo. Ker ni ravnala tako in je zneske nakazovala Š., je dosledno temu treba ta nakazila obravnavati tako, kot se glasijo, torej Š.

Potni nalogi za S.Š. so obremenjeni z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih je ugotovila tožena stranka. Na podlagi teh nalogov nikakor ni mogoče priznati dnevnic, ker na njih ni nobenih podatkov o trajanju potovanj. Ker manjka tudi navedba namena poti, ni mogoče priznati niti kilometrine. Pravilno bi morali biti potni nalogi izstavljeni za vsako potovanje posebej, ker ni šlo za sklenjeno potovanje, ampak za več samostojnih potovanj vsak mesec. Priloga, izstavljena za vsa potovanja v enem mesecu, ki je sicer res podpisana, pa ni verodostojna knjigovodska listina v smislu 14. člena zakona o računovodstvu, ker ne vsebuje natančne predstavitve poslovnega dogodka in drugih podatkov, ki jih mora vsebovati vsaka knjigovodska listina. Zato ni razvidno, ali so te priloge sestavljene sproti ali pa naknadno; vsekakor pa so zbirne in se nanašajo na pretekli mesec, namesto da bi bili ustrezni podatki vnešeni v potni nalog za vsako potovanje posebej.

V zvezi z uveljavljanjem oprostitve prometnega davka se tožeča stranka sklicuje na določbo 3. odst. 16.čl. pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6 in 8/92), po kateri lahko trgovska podjetja izjemoma kot kupci blaga za nadaljnjo prodajo v letnih pogodbah določijo blago po blagovnih skupinah ali jih zgolj vrednostno določijo. Vendar ta določba govori samo o letni pogodbi, ne odvezuje pa kupca, četudi je trgovec, ki nabavlja blago za nadaljnjo prodajo, da ne ravna po 2. točki prvega odstavka 7. člena zakona o prometnem davku, po katerem je za dosego davčne oprostitve potrebna pisna naročilnica, v kateri mora biti navedena vrsta in količina proizviodov. Razumljivo je, da tožeča stranka v letnih pogodbah ni mogla navesti natačne količine in vrste proizvodov, ki jih bi dobavila svojim kupcem za nadaljnjo prodajo; ni pa utemeljenega razloga, da kupci svojih naročil, s katerimi se je izpolnjevala letna pogodba, niso izstavljali pismeno, kot to zahteva zakon. Namen te zakonske določbe je napraviti poslovanje pregledno na podlagi sproti izstavljenih listin. Zakonska določba je jasna in ne dopušča nobenih odstopanj. Zavezancem omogoča, da z dosledno izpolnitvijo predpisanih pogojev dosežejo oprostitev plačila davka. Če zahtev, ki jih zakon postavlja kot pogoj za oprostitev, ne izpolnijo, jih zadene obveznost plačila prometnega davka po 4. in 5. čl. zakona, kajti izjeme, določene v 6.čl. pridejo v poštev samo, če so izpolnjene vse zahteve, ki jih za posamezen primer določa 7.člen zakona. Določba 3. odst. 16.čl. pravilnika ne spreminja zakona, pač pa ga samo pojasnjuje. Ta določba se na naročilnice ne nanaša, ker ureja le vprašanje letnih pogodb.

Glede na navedeno je tožena stranka odločila na podlagi pravilne uporabe materialnega prava. Izpodbijana odločba je pravilna. Sodišče je odločilo na podlagi 42. čl. zakona o upravnih sporih v zvezi z 68.čl. zakona o službi družbenega knjigovodstva.


Zveza:

ZPD člen 7, 7/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjYx