<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 348/99
ECLI:SI:VSRS:2002:I.UP.348.99

Evidenčna številka:VS14533
Datum odločbe:11.07.2002
Področje:DAVKI
Institut:prometni davek

Jedro

Davčni organ je ugotovil, da so bile prodajne cene rabljenih motornih vozil zelo nizke, zato je na podlagi 8. odstavka 16. člena ZPD ugotavljal prometno vrednost prodanih proizvodov kot davčno osnovo za obračun prometnega davka s pomočjo kataloga prometne vrednosti vozil Republiške uprave za javne prihodke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. II U 20/97-11 z dne 1.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.4.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnice N.m. z dne 23.2.1995, ki je bila izdana v postopku inšpiciranja zakonitosti in pravilnosti plačevanja prometnega davka za leto 1993 in za obdobje od 1.1. do 30.9.1994. Z navedeno odločbo je bilo tožeči stranki pod točko I/1 izreka (komisijska prodaja rabljenih motornih vozil)

naloženo, da plača prometni davek od proizvodov, tarifna št. 3., po stopnji 5%, v višini 1.773.127,00 SIT, zamudne obresti v znesku 1.255.749,20 SIT, ter pripadajoče zamudne obresti od 3.2.1995 dalje, pod točko I/2 izreka (komisijska prodaja rabljenih rezervnih delov), da plača prometni davek od proizvodov, tarifna številka 1, po stopnji 20%, v višini 7.350,00 SIT, zamudne obresti v znesku 3.234,60 SIT in pripadajoče zamudne obresti od 3.2.1995 dalje, ter pod točko I/3 (komisijska prodaja rabljenih prikolic oziroma priklopnikov) plača davek od proizvodov, tarifna številka 1, po stopnji 20% v višini 114.000,00 SIT, zamudne obresti v znesku 107.000,30 SIT in pripadajoče zamudne obresti od 3.2.1995 dalje. Pod točko II izreka prvostopne odločbe pa je bilo tožeči stranki naloženo, da mora izvršiti odločbo in odpraviti ugotovljene nepravilnosti in nezakonitosti v roku 30 dni od dneva, ko postane odločba izvršljiva. Svojo odločitev je oprla na določbo 8. odstavka 16. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS št. 4/92, pop. 9/92 in 71/93; v nadaljevanju: ZPD) in sklepala, da je prvostopni organ, glede na to določbo, v primerih, ko nizke prodajne cene vozila ne dokazuje zapisnik zavarovalnice oziroma Uprave za notranje zadeve RS, smel uporabiti katalog prometne vrednosti vozil Republiške uprave za javne prihodke, v dveh primerih, ko sta bili motorni vozili starejši od desetih let ter nista bili zajeti v katalogu, pa določiti prometno vrednost na podlagi izjav kupcev vozil. Glede nakupa po znižani davčni stopnji po 1. odstavku 10. člena ZPD pa, po 4. točki 1.

odstavka 7. člena ZPD velja pogoj, da mora prodajalec na račun vpisati klavzulo o prodaji po znižani davčni stopnji, ki pa na inšpiciranih računih ni navedena, niti ni iz računov razvidno, da bi bila kupec opreme pravna oseba ali zasebnik.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da je tožeča stranka kot komisionar prodajala rabljene avtomobile, rezervne dele, prikolice in polprikolice, zaradi česar je davčni zavezanec po 1. odstavku 14. člena ZPD. Ker je prvostopni organ z vpogledom v evidenco pravne osebe ugotovil, da so prodajne cene rabljenih motornih vozil zelo nizke, to je nižje od njihove prometne vrednosti, je na podlagi 8. odstavka 16. člena ZPD sam ugotovil prometno vrednost (posameznih) prodanih avtomobilov. Eden od načinov za ugotovitev tega dejstva je tudi uporaba kataloga - cenika rabljenih avtomobilov, izdelanega na podlagi podatkov o cenah, ki veljajo na tržišču, ki ga je uporabil organ prve stopnje, kot to izhaja iz zapisnika o inšpiciranju pravilnosti in zakonitosti obračunavanja in plačevanja prometnega davka. Po presoji sodišča prve stopnje je uporaba kataloga pri ugotavljanju vrednosti rabljenih avtomobilov pravilna, dokler se v podobnih primerih uporablja isti način ugotavljanja določenega dejstva, ki privede do enakih odločitev.

Katalog cen rabljenih motornih vozil ni neizpodbojen dokaz prometnih vrednosti rabljenih motornih vozil, vendar pa tožeča stranka nasprotnega ni dokazovala, temveč le izražala dvom v pravilnost njegove uporabe na splošno. Tožeča stranka ni ne tožbi ne pritožbi priložila kakršnegakoli dokazila, s katerim bi lahko izpodbila ugotovitve davčnega organa. Navedbe tožeče stranke, da inšpektorica za 16 avtomobilov ni zahtevala dokazil o načinu določitve kupnine, pa jih je kljub temu vključila v odločbo, so tožbena novota (3. odstavek 14. člena ZUS), zato jih prvostopno sodišče ni presojalo.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da je inšpektorica zahtevala dokazila o načinu določitve kupnine le za račune od številke 128/93 dalje. To je razvidno iz priložene fotokopije njenega zvezka, v katerem si je, po nareku inšpektorice, obkrožila številke spornih računov. Za vse sporne račune je morala pred tem že pri Republiški upravi za javne prihodke, Izpostavi v N.m., dokazovati, da prometna vrednost vozil ustreza njihovi prodajni ceni. Ustreznost le-te je navedeni organ potrdil s svojim žigom, kar je razvidno iz fotokopije računa, ki jo prilaga pritožbi. Vprašljiva je zakonitost odmere, saj so bili uporabljeni enaki katalogi. Tudi v primeru, ko je bil kupec izvoznik, mu je bil pri izvozu vrnjen le znesek akontacije, ne pa celotni znesek dokončno obračunanega prometnega davka. Vrednost rešenih delov pri vozilu, pri prodaji katerega je bil izdan račun, je po zapisniku zavarovalnice znašala 30%. Zato je bila prodajna cena vozila (v znesku 1.110.000,00 SIT) višja od vrednosti rešenih delov v znesku (741.712,00 SIT). Kljub temu, da je bila dogovorjena previsoka in ne prenizka cena, je inšpektorica prometno vrednost vozila določila v višini 2.472.373,00 SIT. Komisija, ki je opravljala oglede in cenitve poškodovanih oziroma rabljenih avtomobilov, je sestavljala cenilne liste, v katerih so bile zapisane vse ugotovljene pomankljivosti. Cenilne liste je pregledal sodni izvedenec avtomobilsko-strojne stroke, zato prilaga njegovo mnenje. Za nakup avtomobilsko tovorne prikolice po 5% davčni stopnji prilaga izjavo kupca, da je samostojni podjetnik posameznik. Vprašljivo je, kako je lahko inšpektorica, brez vsakega dokaza, verjela kupcema avtomobilov, starih več kot deset let, da sta za avtomobila plačala več, kot je bilo zapisano na računih. Po potrebi lahko na vpogled predloži tudi izvirnike navedenih dokazov ter še druge dokaze.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V prometu rabljenih motornih vozil in plovil, za katere je obvezna registracija, je davčna osnova prodajna cena, če ustreza prometni vrednosti teh proizvodov. Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, je davčna osnova prometna vrednost teh proizvodov, ki jo ugotovi davčni organ v kraju sedeža oziroma stalnega prebivališča davčnega zavezanca (8. odstavek 16. člena ZPD). Davčni organ je ugotovil, da so prodajne cene rabljenih motornih vozil zelo nizke, zato je, na podlagi te zakonske določbe, ugotavljal prometno vrednost prodanih proizvodov kot davčno osnovo za obračun prometnega davka. Ker se prometna vrednost rabljenih avtomobilov oblikuje na tržišču le-teh, tudi po presoji pritožbenega sodišča, način ugotavljanje te osnove s pomočjo kataloga - cenika rabljenih avtomobilov, pod pogoji, ki jih je navedlo že prvostopno sodišče, ni sam po sebi nezakonit.

V času izdaje prvostopne odločbe je nalogo davčnega nadziranja pravnih oseb opravljala Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Zakon o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Uradni list RS, št. 48/94; v nadaljevanju: ZAPPNI). Republiška uprava za javne prihodke ni bila pristojna za inšpiciranje poravnavanja davkov oziroma preverjanje obračunanih davkov pravnih oseb, kar zmotno meni tožeča stranka, zato ni imela zakonskega pooblastila za preverjane ustreznosti na računih navedene prodajne cene. Zato ne drži pritožbena navedba tožeče stranke glede dokazovanja prometne vrednosti prodanih avtomobilov pri tem organu.

Pritožbeno navedbo, da inšpektorica za posamezne avtomobile ni zahtvala predložitve računov, je zavrnilo že prvostopno sodišče kot tožbeno novoto, na podlagi 3. odstavka 14. člena ZUS. Tožeča stranka je imela možnost sodelovati v ugotovitvenem postopku pred davčnim organom na podlagi 50. in 51. člena ZAPPNI, vendar pa v upravnem postopku tega ni navajala, niti ni dokazovala načina določitve kupnine za sporne avtomobile, čeprav je iz zapisnika Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 2.2.1995 razvidno, katere račune je inšpekcijski pregled zajemal (za leto 1993: od številke ... do ... in za leto 1994: od številke ... do ...) in za katere račune je inšpekcijski organ ugotovil močno odstopanje od kataloških cen (stran 6,7 zapisnika). Ker bi tožeča stranka dokazila lahko predložila tudi po tem, ko je bil izdelan zapisnik oziroma bi v tej smeri lahko podala pripombe na zapisnik davčnega organa, česar pa ni storila, navedenega pa tudi ni uveljavljala v pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo, je prvostopno sodišče to pavšalno navedbo tožeče stranke upravičeno zavrnilo.

Prvostopno sodišče je odločalo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bilo v upravnem postopku dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Na pritožbeno navedbo o nakupu avtomobilske tovorne prikolice po zmanjšani davčni stopnji je zato tožeči stranki odgovorila že tožena stranka.

Glede pritožbenih navedb o vračilu plačanega davka pri izvozu, o vrednosti rešenih delov pri poškodovanem vozilu ter o izjavah kupcev o višini kupnine za avtomobila, starejša od desetih let, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nova dejstva, pri strokovnem mnenju sodnega izvedenca avtomobilsko strojne stroke pa za nov dokaz, ki jih tožeča stranka ni navajala do konca postopka na prvi stopnji, niti ni zatrjevala, da jih do tedaj ni mogla navesti oziroma predložiti, torej za nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 71. člena ZUS). Zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

Glede na navedeno in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZPD člen 7, 7/1, 10, 10/1, 16, 16/8. ZUS člen 14, 14/3, 71, 71/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNzI2NA==