<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 109/96
ECLI:SI:VSRS:1997:II.IPS.109.96

Evidenčna številka:VS03262
Datum odločbe:11.09.1997
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cp 437/95
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:neveljavnost pogodb - ničnost - podlaga - dopustna podlaga - ničnost pogodbe zaradi podlage - nagibi za sklenitev pogodbe - navidezna pogodba

Jedro

"Navideznost" darilne pogodbe za stanovanje, pridobljeno po določbah SZ o privatizaciji, z namenom, da se obide davčna obveznost ob njegovi prodaji, ne more biti podlaga za ugotovitev ničnosti darila; eventualni neplačani davek na dobiček je stvar upravnega postopka.

Izrek

Revizijama se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenita, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

"Ugotovi se, da je darilna pogodba, sklenjena dne 2.2.1993 med prvo in drugo toženo stranko za stanovanje št. 9, R. v I., nična.

Ugotovi se, da je prva tožena stranka V. L. pravi prodajalec stanovanja št. 9, U. po kupoprodajni pogodbi z dne 15.1.1993, sklenjeni z M. Š., kot kupcem."

Tožeča stranka mora povrniti toženima strankama V. in S. L. njune pravdne stroške v znesku 129.295,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.9.1997 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nična darilna pogodba, sklenjena dne 2.2.1993 med prvo in drugo toženo stranko za stanovanje št. 9, R. v I. B. ter da je prvi toženec V. L. pravi prodajalec tega stanovanja po kupoprodajni pogodbi z dne 15.1.1993, ki je bila sklenjena z M. Š. kot kupcem. Pritožbi prvih dveh tožencev in tretje toženke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženca V. L. in S. L. vlagata proti takšni sodbi revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz prvega odstavka 385. člena ZPP in predlagata razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podlaga darilne pogodbe je bila obdarovanje zakonca, tožene S. L. Zato bi bilo treba upoštevati določbe drugega odstavka 51. člena in prvega odstavka 59. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Pogodba med zakoncema ni nemoralna. Zato tudi ne more biti nična. Ni mogla postati nična, ker ji je nato sledila druga pravno veljavna pogodba. Problem davka, ki ga pobira tožeča stranka ob sklepanju pogodb o prometu z nepremičninami, je ob tem drugotnega pomena. Pravnega interesa za predmetno tožbo ni, saj ima država možnost in pravico odmeriti državljanu davek od dobička na podlagi ustrezne zakonodaje.

Revizijo je vložila tudi tožena M. Š. z navedbo istih revizijskih razlogov in enakim revizijskim predlogom. Njene revizijske navedbe so enake.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji sta utemeljeni.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč sledi zaporedje pravnih poslov v zvezi s spornim stanovanjem v I. Bistvo teh ugotovitev je, da je toženec V. L. dne 22.12.1992 v skladu z določbo 117. člena stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91) stanovanje kupil, ga malo zatem podaril svoji ženi, drugi toženki S. L., ta pa ga je 15.1.1993 prodala tretji toženki M. Š. za kupnino, ki je upoštevala tržne razmere. Taka dejanska podlaga je nižjima sodiščema narekovala sklepanje, da je bila darilna pogodba med zakoncema sklenjena le zato, da se toženi V. L. izogne plačilu davka na dobiček. Če bi namreč stanovanje prodal V. L. bi moral plačati davek od dobička iz kapitala po 52. členu zakona o dohodnini (Ur. list RS, št. 48/90 in 34/91). Toženca naj bi torej izigrala zakon, posledica takega ravnanja pa je ničnost pravnega posla - darilne pogodbe - po določbah 51. do 53. člena ter 103. člena ZOR, resnični prodajalec stanovanja pa je prvi toženec V. L.

Opisana dejanska in pravna presoja deloma temelji tudi na oceni časovnega poteka dogodkov z ugotovitvijo, da je darilna pogodba bila sklenjena (zaradi navedbe datumov na listinah) šele po sklenitvi izpodbijane prodajne pogodbe. Vendar pa ta okoliščina (toženci v reviziji trdijo, da je pomotoma namesto datuma 2.1.1993 v darilno pogodbo bil vnešen datum 2.2.1993) sama po sebi za pravno presojo ni bistvena: celotna pravna konstrukcija o ničnosti darilne pogodbe namreč izhaja iz logičnega poteka dogodkov, saj je druga toženka S. L. lahko prodala stanovanje le po predhodnem sprejemu darila od prvega toženca V. L. Vendar pa sta nižji sodišči s tem, ko sta tožbenemu zahtevku ugodili, zmotno uporabili materialno pravo. Načelo pravne varnosti narekuje zaradi interesov pravnega reda, naj se sklenjeni pravni posli vzdržijo v veljavi. Ničnost pravnega posla je skrajna sankcija. Določbe ZOR v 51. do 53. členu opredeljujejo podlago sklenjenih poslov s stališča dopustnosti, ničnosti in nagibov za sklenitev pogodbe. Ravnanje pogodbenih strank je treba presojati celovito, torej s stališča kršitve prisilnih predpisov, s stališča nemoralnosti, poleg tega pa tudi s stališča intenzivnosti posega v splošne in posamezne interese. Ugotovitev ničnosti ne more biti sama sebi namen, predvsem pa ne sme vzpostaviti stanja, ki bi nasprotovalo interesu, ki naj bi ga zasledovala. Kadar ničnost ne prispeva k rešitvi nezaželjenega stanja, je treba poiskati v okviru zakonskih možnosti drugo rešitev. Pri tem ni mogoče mimo dejstva, da ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, posebej pa še drugi del izreka izpodbijane sodbe, posega tudi v pravno razmerje s kupcem stanovanja, tretjetoženko M. Š.

Sankcija ničnosti pri osporavani darilni pogodbi, eventualno pa tudi pri kupoprodajni pogodbi, tudi ob predpostavki njune navideznosti ne zagotavlja odprave škodljive posledice. Ta je v tem, ker je bila tožeča stranka prikrajšana za neplačani davek. O tem zaključku nižjih sodišč ni mogoče imeti pomislekov. Darilno pogodbo med tožencema, pa tudi prodajno pogodbo med toženko in M. Š., bi bilo mogoče šteti kot navidezni, če bi prikrivali resnično pogodbeno razmerje. Po 66. členu ZOR navidezna pogodba med pogodbenima strankama nima učinka. Vendar pa pogodbena volja vseh udeležencev pravnih razmerij v postopku ni bila ugotovljena. Ugotovljeno je bilo le, da je tožeča stranka prikrajšana za neplačani davek. Ravnanje toženih strank ima gotovo posledice na upravnopravnem področju, vendar pa istočasno ni mogoče trditi, da navedena edina nedovoljena posledica lahko na civilnopravnem področju povzroči nadaljnjo posledico v obliki neveljavnega pravnega posla. Ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, morda pa tudi prodajne pogodbe, bi torej bila sama sebi namen.

Nezaželjeno posledico je torej treba odpraviti na upravnopravnem področju.

Revizijsko sodišče tako zaključuje, da ni pogojev za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe iz razlogov po 52. in 53. členu ZOR z vsemi posledicami, ki jih ima za stranke in tretje osebe. Nižji sodišči sta z ugoditvijo tožbenemu zahtevku zmotno uporabili določbo 103. člena ZOR. Revizijsko sodišče je zato sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 395. člena ZOR).

Izrek o stroških postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, 155. člena in drugega odstavka 166. člena ZPP. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, mora povrniti toženima strankama V. in S. L. stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 71.920,00 SIT ter stroške revizijskega postopka v znesku 57.375,00 SIT. Tretja toženka M. Š. med postopkom ni priglasila svojih pravdnih stroškov, toženca V. in S. L. pa jih nista posebej priglasila v pritožbenem postopku.


Zveza:

ZOR člen 103, 51, 52, 53, 66.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NDA2