<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 474/95
ECLI:SI:VSRS:1997:II.IPS.474.95

Evidenčna številka:VS03226
Datum odločbe:11.09.1997
Opravilna številka II.stopnje:VSM Cp 506/94
Področje:POGODBENO PRAVO
Institut:prodaja - obveznost prodajalca - pridobitev lastninske pravice - vpis v javno knjigo

Jedro

Toženca sta kot prodajalca že na podlagi določbe prvega odstavka 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih dolžna tožnici kot kupcu prodano stanovanje izročiti tako, da bo tožnica na njem pridobila lastninsko pravico. Ta njena zakonska obveza je konkretizirana tudi s pogodbeno sprejeto obveznostjo v 5. členu sporne pogodbe, ki vsebuje dovoljenje tožencev za zemljiškoknjižni vpis te pogodbe. Pridobitni način za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla je po določbi 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih vpis v zemljiško knjigo. Toženca sta skušala onemogočiti vpis v zemljiško knjigo z neutemeljenim odklanjanjem overitve svojih podpisov na sporni pogodbi in torej nista izpolnila svoje zakonske in pogodbene obveznosti. Zato uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino za vknjižbo lastninske pravice etažne lastnine na dvosobnem stanovanju št. 9 v prvem nadstropju stanovanjske hiše v M., G., hiša stoječa na parc. št. 178, vl. št. 1206 k.o. S., v korist tožnice, sicer bo tako listino nadomestila sodba. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji proti sodbama druge in prve stopnje toženca uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v prvostopnem in drugostopnem postopku ter zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijskemu sodišču predlagata, da njuni reviziji ugodi in obe sodbi razveljavi ter ju ali tako spremeni, da zavrne tožbeni zahtevek ali zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Izrek sodbe prve stopnje je nerazumljiv, na kar sta toženca neuspešno opozarjala že v pritožbi. Izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vpis etažne lastnine na spornem stanovanju, bi morala biti že v sodbenem izreku opredeljena tako, da naj se sporno stanovanje najprej odpiše iz običajne zemljiške knjige ter zanjo odpre v E knjigi nov zemljiškoknjižni vložek in vanjo vpiše lastninska pravica na osebo z imenom tožnice. Vpis etažne lastnine na način, kot ga je zahtevala tožnica, sicer naj bi izstavitev listine nadomestila sodba, ni mogoč. Revizija nadalje zatrjuje, da poleg tega E knjiga očitno sploh ne obstaja. Sodišče bi moralo z rešitvijo zadeve počakati do rešitve bistvenega predhodnega vprašanja o neveljavnosti sporne pogodbe, vendar o tem ni izvajalo nobenih dokazov in je zadevo za toženca negativno prejudiciralo, pritožbeno opozorilo v tej smeri pa je bilo tudi neuspešno. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker toženca na tožnico ne moreta prenesti več pravic, kot sta jih sama pridobila. Od prejšnjega prodajalca sta stanovanje kupila brez intabulacijske klavzule, saj tudi prejšnji prodajalec ni bil vpisan v E knjigi v zemljiški knjigi. Toženca nista zemljiškoknjižna lastnika spornega stanovanja, pa sta z izpodbijano sodbo vseeno zavezana k izstavitvi listine, ki je sposobna za vpis etažne lastnine, pri čemer ustrezna knjiga v zemljiški knjigi sploh ne obstaja. Revizija meni, da so nejasni razlogi pritožbenega sodišča o zavrnitvi tudi teh pritožbenih razlogov, zlasti o zavrnitvi trditve, da toženca ne moreta prenesti na tožnico več pravic, kot sta jih sama pridobila.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Izpodbijani sodbeni izrek je tudi po ugotovitvah revizijskega sodišča dovolj jasen. Očitana pomanjkljivost sodbenega izreka je le stvar podrobne opredelitve same izvedbe zemljiškoknjižnega vpisa in ob jasnem cilju, ki je v zemljiškoknjižni izvedbi sporne pogodbe, zatrjevana pomanjkljivost ne povzroča nerazumljivosti. Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo, da je v sodbenem izreku opredeljeni način vknjižbe skladen s takrat še veljavnim delom Zakona o pravicah na delih stavb (Ul. SRS št. 19/76, ki je v delu od 1. do 25. člena prenehal veljati z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona - Ul. RS št. 18/91-I, v delu od 26. do 37. člena pa z uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi - Ul. RS št. 33/95). Toženca sta v pritožbi sicer uveljavljala kot pritožbeno novoto domnevo, da naj E knjiga za stavbo, v kateri se nahaja sporno stanovanje, sploh ne bi obstajala, vendar o tem nista predložila ali navajala ustreznega dokaza, kot jima to nalaga določba prvega odstavka 352. člena ZPP. Ustrezen dokaz bi predstavljal izpisek iz zemljiške knjige, ne more pa predstavljati takega dokaza po faksu poslana kopija (2 leti stare) pogodbe z dne 17.1.1992. Zato se pritožbenemu sodišču s to pogodbo ni bilo potrebno posebej ukvarjati. Glede na revizijsko vztrajanje pri neobstoju E knjige pa k pravilnim razlogom pritožbenega sodišča revizijsko sodišče le še dodaja, da v novem Zakonu o zemljiški knjigi, ki ga bo pri izvedbi doslej zatrjevano še neizvedene sporne pogodbe potrebno uporabiti, za vpis etažne lastnine niti ni več predvidena posebna E knjiga.

Toženca neutemeljeno očitata prvemu sodišču, da naj bi brez izvajanja dokazov zanju neugodno prejudiciralo odločitev o neveljavnosti sporne pogodbe. Šele v pritožbi sta prvič navedla, da sta vložila tožbo zaradi razveljavitve pogodbe, ker tožnica ni plačala celotne kupnine. Zato prvo sodišče o tej okoliščini ni moglo izvajati nobenih dokazov. Toženca tudi o tej pritožbeni novoti nista predlagala ustreznih dokazov, saj nista predložila kopije zatrjevano vložene tožbe niti navedla opr. št. spisa, ki naj ga sodišče vpogleda. Kljub takim pavšalnim pritožbenim trditvam se je pritožbeno sodišče ukvarjalo s tem zatrjevanim novim dejstvom, ki pa ga pravilno ni upoštevalo. Ne glede na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev pogodbe zaradi neplačila dela kupnine revizijsko sodišče poudarja, da se lahko razveljavi tudi pogodba, ki je že zemljiškoknjižno izvedena. Neupoštevanje pritožbene novote o vloženi tožbi zato ne predstavlja za toženca negativnega prejudiciranja v novem sporu, kot zmotno uveljavlja revizija.

Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po obrazloženem niso podane, v okviru uradnega preizkusa izpodbijanih sodb pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da tudi ni podana procesna kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in z zavrnitvijo pritožbe tožencev sta obe nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Bistvo spora med pravdnima strankama je, ali toženca utemeljeno odklanjata overitev podpisa na pogodbi z dne 22.5.1992, s katero sta tožnici prodala sporno stanovanje. Navedena pogodba v 5. členu vsebuje takoimenovano intabulacijsko klavzulo oziroma dovoljenje tožencev za zemljiškoknjižno izvedbo te pogodbe. Zato že sama pogodba predstavlja zemljiškoknjižno listino, za njeno ustreznost zaradi izvedbe v zemljiški knjigi manjka le overitev podpisov tožencev. Odklanjanje overitve sta toženca v postopku na prvi stopnji utemeljevala s pogojevanjem, da mora tožnica predhodno plačati takso za overitev njunih podpisov in s trditvijo, da naj bi morala plačati tudi davek na dobiček, kar pa niso utemeljeni razlogi, kot sta se pravilno opredelili obe nižji sodišči. Tudi pritožbeno nova trditev o neplačilu dela kupnine ni tak razlog, kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje. O pritožbeno novem dejstvu, da naj sploh ne bi bila zemljiškoknjižna lastnika spornega stanovanja, toženca nista predložila izpiska iz zemljiške knjige, pritožbi priložena pogodba z dne 17.1.1992, s katero sta toženca po določbah Stanovanjskega zakona kupila sporno stanovanje, pa tega ne dokazuje. Ker ta pogodba v 4. členu tudi vsebuje intabulacijsko klavzulo, bi toženca zemljiškoknjižni vpis lahko dosegla, če bi to želela. Prav predložena pogodba pa izkazuje, da ne drži pritožbena in revizijsko ponovljena trditev, da sta sporno stanovanje pridobila brez intabulacijske klavzule in da zato ne moreta prenesti na tožnico več pravic, kot sta jih sama pridobila. Ta klavzula je v sedaj sporni pogodbi res natančneje opredeljena, vendar v pritožbenem postopku ni bilo sporno, da gre za isto stanovanje.

Toženca sta kot prodajalca že na podlagi določbe prvega odstavka 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih dolžna tožnici kot kupcu prodano stanovanje izročiti tako, da bo tožnica na njem pridobila lastninsko pravico. Ta njena zakonska obveza je konkretizirana tudi s pogodbeno sprejeto obveznostjo v 5. členu sporne pogodbe, ki vsebuje dovoljenje tožencev za zemljiškoknjižni vpis te pogodbe. Pridobitni način za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla je po določbi 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih vpis v zemljiško knjigo. Toženca sta skušala onemogočiti vpis v zemljiško knjigo z neutemeljenim odklanjanjem overitve svojih podpisov na sporni pogodbi in torej nista izpolnila svoje zakonske in pogodbene obveznosti. Zato uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Ker izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati v reviziji uveljavljanih nepravilnosti in tudi ne tistih, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo tožencev na podlagi 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev o revizijskih stroških tožencev je zajeta v zavrnilnem izreku te revizijske odločbe (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

ZOR člen 454. ZTLR člen 33.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Mzcw