<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba in sklep II Ips 137/96
ECLI:SI:VSRS:1997:II.IPS.137.96

Evidenčna številka:VS03201
Datum odločbe:04.09.1997
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 1948/94
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:narok - razlog za preložitev naroka - vsebina tožbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti - samostojen ugotovitveni izrek ob instančnem odločanju - prevzem izpolnitve

Jedro

Toženčevo opravičilo, da se naroka ne bo udeležil, ker ne pristaja na to, da bi ga zastopal substitut, in toženčeva odsotnost z naroka nista opravičljiva. Zakon o pravdnem postopku ne predpisuje, da mora stranko zastopati odvetnik, niti ne njegove obvezne navzočnosti na naroku. S toženčevega vidika gledano pa njegovo odsotnost, ko bi sicer prišel na obravnavo, pa glede "na pooblaščenčevo zadržanost tega sedaj ne namerava storiti", tudi ni opravičljiva, saj ni mogel sam presojati, ali bo sodišče opravičilo odsotnost in ali bo to sploh utegnilo storiti spričo kratkega roka med prispelim opravičilom in narokom. Nadalje, pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da določba zakona o odvetništvu (Ur. list RS, št. 18/93), po kateri je substitucija po drugem odvetniku dopustna samo za posamezna procesna opravila, če stranka temu izrecno ne nasprotuje (drugi odstavek 16. člena), ureja le razmerje med zastopano stranko in njenim pooblaščencem. Ureja torej pooblastilno razmerje med njima in tako ne more posegati v procesne določbe ZPP, zlasti še spričo prej omenjene okoliščine, da ta ne predpisuje obveznega zastopanja ali obvezne navzočnosti odvetnika.

Kar zadeva ugotovitveni del o tožnikovi terjatvi, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Čeprav gre za ugotovitev terjatve v rednem sodnem postopku, je možna takšna razsoja, ker pač zakon ne le omogoča marveč v primerih pobotnih ugovorov naravnost terja tudi ugotovitev terjatve v izreku sodbe (arg. a contrario iz drugega odstavka 338. člena in tretjega odstavka 333. člena ZPP).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, ki zajema izrek sodbe sodišča prve stopnje v točkah 2. do 4. in v odločbi sodišča druge stopnje o pravdnih stroških razveljavita in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, 1. da obstaja terjatev tožnika proti tožencu v znesku 897.121,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1994 do plačila; 2. da ne obstaja toženčeva terjatev proti tožniku v znesku 648.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1993 do plačila; 3. da mora toženec plačati tožniku pod 1.

ugotovljeno terjatev; 4. da mu mora povrniti 86.323,00 SIT pravdnih stroškov; 5. da se zahtevek Ž. d.o.o. za povračilo pravdnih stroškov zavrne. Ugotovilo je, da je toženec z dogovorom 27.7.1990 prevzel tožnikovo obveznost plačati davek za leti 1989 in 1990; da je bila višina davka ugotovljena v dvostopenjskem upravnem postopku in upravnem sporu; da so obresti od davka izkazane z uradno listino pristojnega upravnega organa; da je 30-dnevni rok za plačilo davka potekel pred datumom 1.11.1991, od katerega so obračunane obresti; da toženec ni dokazal, da je tožnik zakrivil poškodbo dela orodja za tuljavnik C..

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno. Zavzelo je stališče, da ne gre za kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je bil toženec vabljen na tri naroke z vabilom za zaslišanje strank, pa se ni udeležil nobenega in tudi nobenega opravičil ali vsaj zadovoljivo opravičil. Določbe zakona o odvetništvu veljajo glede substitucije za notranje razmerje med pooblaščencem in pooblastiteljem. Prva tožeča stranka Ž. d.o.o. sploh ni postavila zahtevka in tako dejansko tožbe sploh ni umaknila. Ko je bila v upravnem postopku ugotovljena pravilnost davčne odmere, pomeni ta uradno listino pristojnega upravnega organa. Ker je šlo za to, ali je toženec prevzel izpolnitev tožnikove obveznosti, je ne glede na to, da tožnik ni plačal davka, dolžan poravnati zahtevano. V zvezi s pobotnim ugovorom toženec ni izkazal, da je škoda dejansko nastala in da izvira iz škodnega dejanja odgovorne osebe. Izvajanje dokazov o višini škode ni bilo potrebno.

Tožena stranka vlaga revizijo zoper obe sodbi iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa sodbi ustrezno spremeni. Trdi, da je sodišče kršilo pravico tožene stranke pri sodelovanju v postopku, ko je neobrazloženo zavrnilo opravičilo toženca in njegovega pooblaščenca za izostanek na naroku 22.6.1994. Sodišče mora upoštevati tudi zakon o odvetništvu. Toženi stranki še danes ni jasno kako je prišlo do umika tožbe. Zahtevek tožnika Ž. d.o.o. je bil postavljen v korist tretjega. Če ni prišlo do umika bi moralo sodišče zavrniti celoten zahtevek, še posebej, ker je bil v zvezi z legitimacijo postavljen ugovor. Če se je po pogodbi toženec kaj zavezal, se je izključno firmi Ž. d.o.o., ne pa tožniku, kar izhaja iz pogodbe. V zvezi s tem gre za hudo nasprotje v sodbi.

Tožena stranka je že med postopkom oporekala izračunu obresti in predlagala izvedenca, pri katerem bi tudi vztrajala, če bi vedela, da ne bo sodnik sam, kar sicer storijo drugi sodniki, preveril izračuna. Upravni postopek in upravni spor s tem izračunom nimata nobenega opravka. Ni pojasnjeno, od kot pravica do kapitalizacije obresti in zakaj znesek glavnice ni enak znesku v odločbi davčnega organa. V zvezi s pobot uveljavljanim zneskom bi moralo sodišče izvesti predlagane dokaze tako pa niti ni pojasnilo, zakaj jih ni, in tako odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa v prvem odstavku 116. člena, da sodišče lahko preloži narok, če je potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. V 294. členu pa določa, da se predsednik senata prepriča, ali so povabljeni opravičili svoj izostanek. Pogoja za preložitev naroka sta torej dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek. Za revizijsko sporni narok 22.6.1994 je toženčev pooblaščenec poslal opravičilo (mimogrede: dva dni pred narokom, ki je bil razpisan 50 dni poprej), ni pa navedel opravičljivega razloga. Označba pooblaščenčeve zadržanosti "iz osebnih razlogov" pač ni takšna navedba, da bi sploh moglo sodišče pretehtati, ali so ti razlogi opravičljivi ali ne. Tako je očitno, da sodnik ni smel upoštevati takšnega opravičila. Po drugi strani tudi toženčevo opravičilo, da se naroka ne bo udeležil, ker ne pristaja na to, da bi ga zastopal substitut, in toženčeva odsotnost z naroka nista opravičljiva. Zakon o pravdnem postopku ne predpisuje, da mora stranko zastopati odvetnik, niti ne njegove obvezne navzočnosti na naroku. S toženčevega vidika gledano pa njegovo odsotnost, ko bi sicer prišel na obravnavo, pa glede "na pooblaščenčevo zadržanost tega sedaj ne namerava storiti", tudi ni opravičljiva, saj ni mogel sam presojati, ali bo sodišče opravičilo odsotnost in ali bo to sploh utegnilo storiti spričo kratkega roka med prispelim opravičilom in narokom. Nadalje, pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da določba zakona o odvetništvu (Ur. list RS, št. 18/93), po kateri je substitucija po drugem odvetniku dopustna samo za posamezna procesna opravila, če stranka temu izrecno ne nasprotuje (drugi odstavek 16. člena), ureja le razmerje med zastopano stranko in njenim pooblaščencem. Ureja torej pooblastilno razmerje med njima in tako ne more posegati v procesne določbe ZPP, zlasti še spričo prej omenjene okoliščine, da ta ne predpisuje obveznega zastopanja ali obvezne navzočnosti odvetnika. Sicer pa ne oziraje se na povedano ni mogoče pritrditi reviziji v tem delu, saj toženec ni ne v pooblastilu, predloženem sodišču, ne v kakšni vlogi sodišču naznanil, da ne sprejema substitucije. Kot pooblaščenec ne more sam podpisati pooblastitelja na pooblastilu, tudi ne more sam podati zanj "izrecne" izjave, da nasprotuje substituciji. Če se toženčev pooblaščenec, ki je odvetnik, neopravičeno ni udeležil naroka, je to vprašanje njunega notranjega razmerja in ne pomeni, da je sodišče kršilo toženčevo pravico do odvetnika. Končno, na kratkobesedno opravičilo tožene stranke je zadostovala tudi takšna obrazložitev sodišča, podana na 4. strani prvostopenjske sodbe zgoraj. Po povedanem, toženi stranki ni bila odtegnjena možnost obravnavanja in zastopanja pred sodiščem niti ne gre za odločitev, ki je ne bi bilo mogoče preizkusiti, in tako tudi ne za očitani kršitvi, kar zadeva tu obravnavano vprašanje, po 7. in 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Ni mogoče pritrditi reviziji niti v tistem delu, ki se nanaša na Ž. d.o.o. Le-ta je v tožbi naveden kot tožnik, vendar le v njenem uvodu, ne pa tudi - v nasprotju z revizijskimi trditvami - ne v prvem zahtevku ne v drugem eventualnem zahtevku. Obvezna sestavina tožbe je med drugim tudi določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev (prvi odstavek 186. člena ZPP), Ž. d.o.o. pa zahtevka ni postavil, saj naj bi bilo po prvem zahtevku naloženo tožencu, da plača V. R., po eventualnem zahtevku pa občini za račun V. R. Glede Ž. d.o.o. je torej šlo za nepopolno tožbo (vendar sodišče ni reagiralo po 109. členu ZPP, kar pa v tej fazi postopka ni relevantno). Zakon določa, da tožnik lahko umakne tožbo (prvi odstavek 193. člena ZPP), ne more pa umakniti nekaj, kar zaradi pomanjkljivosti sploh ni tožba (če bi na poziv sodišča vloga tožeče stranke ne bi bila dopolnjena, bi jo sodišče zavrglo).

Umik tožbe je namreč pravdno dejanje tožnika, ki izjavi, da odstopa od zahteve, naj sodišče v konkretni pravdi odloči o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka. Kot rečeno pa v tej zadevi tožbenega zahtevka tožnika Ž. d.o.o. ni. Tožeča stranka za tega tožnika niti ni izjavila, da umika tožbo, sodnikov zapis v obrazložitvi sodbe "v tem (umaknjenem) delu tožbe" pa je treba razumeti, da se ta tožnik umika iz pravde. Ob takšnem razpletu stvari sodišče ni bilo dolžno obveščati tožene stranke o umiku tožbe (drugi odstavek 193. člena ZPP), ker ga ni bilo, o stroških, ki jih je ta stranka priglasila, pa sodišče tako ali tako še ni odločalo. Sicer pa pravdni stroški ne morejo biti predmet revizijskega postopka (400. člen ZPP).

Zopet ne gre za očitano procesno kršitev, kar zadeva pogodbeno zavezo toženca tožniku. Zapisa "N. F. se obveže poravnati vse davčne obveznosti iz naslova obresti na ime R. V. za leto 1989 in 1990", pri čemer je bil davčni zavezanec po upravni odločbi iz gospodarske dejavnosti tožnik, ni mogoče razlagati drugače, kot je to storilo sodišče: da se je toženec zavezal poravnati davčno terjatev bodisi tožniku bodisi občini, kot se tudi glasita prvi in eventualni zahtevek. Sicer pa revizija niti ne pojasni, kako naj bi bil toženec zavezan in kako naj bi poravnal davčno terjatev proti Ž. d.o.o., če ta ni davčni zavezanec. Takšne terjatve sploh ni bilo in je ni bilo mogoče pričakovati. Ne gre za očitano procesno kršitev in spričo povedanega tudi ne za zmotno uporabo materialnega prava. Toženec se je, kot to izrecno omogoča določilo 453. člena ZOR, zavezal tožniku, da bo izpolnil njegovo obveznost, ki jo ima nasproti davkariji.

V zvezi z delom revizije, ki napada izračun obresti, je potrebno opozoriti, da gre tu za dejansko vprašanje, ki ga v revizijskem postopku ni dovoljeno načenjati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Tožena stranka ne graja, denimo, da niso uporabljeni predpisi za izračun obresti, ki bi sicer morali biti, ipd., ko bi šlo za pravno vprašanje in s tem tudi za revizijski preizkus, sam izračun obresti pa je, kot rečeno dejansko vprašanje. Zato na zadevne revizijske trditve ne bo odgovora, v zvezi z njimi pa revident tudi ne uveljavlja kakšne procesne kršitve. Res sodišči nista posebej razlagali, zakaj gredo tožniku kapitalizirane obresti, ker pač tožena stranka tega vprašanja ni načenjala, splošno znano pa je, da je mogoče obresti kapitalizirati, in tako se tudi postavljajo tožbeni zahtevki. Iz tega izhaja tudi zakon o obligacijskih razmerjih, ki ne ureja posebej kapitaliziranja obresti, marveč ga domneva s svojo formulacijo 279. člena.

Po povedanem torej nižji sodišči nista, kar zadeva ugotovitev tožnikove terjatve, kršili ne procesnih ne materialnopravnih predpisov in tako revizija v tem delu ni utemeljena.

Slednjemu pa ni mogoče pritrditi glede v pobot uveljavljene terjatve. V zvezi z njo je tožena stranka podala določen dokazni predlog v svojih navedbah III. (med drugim zaslišanje priče M. K.), in to k navedbam o temelju zatrjevane odškodninske odgovornosti (uničenje in nevrnitev orodja) in ga ponovila v pritožbi. Sodišče prve stopnje ne le da ni, kar zadeva prvič podani dokazni predlog za zaslišanje omenjene priče, o njem izrecno odločilo, saj ga z dokaznim sklepom ni ne sprejelo ne zavrnilo, ni pa tudi pojasnilo, zakaj ga ni izvedlo (s čimer ga je v bistvu zavrnilo - drugi odstavek 300. člena ZPP), marveč je celo, v nasprotju s prej opisanim ugotovilo, da "kakšnih drugih dokazov, ki bi dokazali tako obstoj odškodninske odgovornosti... N. F. ni predložil". Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da toženec pobotnega ugovora ni izkazal po temelju, izvajanje dokazov o višini škode pa ni bilo potrebno. Tako prezrt dokazni predlog ali pa napačno razumljen (vendar je pritožba na ta problem opozorila) je povzročil, da sodb v tem delu, pomembnem za razsojo o v pobot uveljavljani terjatvi, ni mogoče preizkusiti, kar pomeni kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Spričo opisanih ugotovitev je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi nižjih sodišč v delu (pod 2.), v katerem ugotavljata, da ne obstaja toženčeva terjatev, nadalje (pod 3.) v dajatvenem in (pod 4. in v drugem odstavku izreka instančne odločbe) stroškovnem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 394. člena ZPP), ob katerem bo moralo paziti, da ne bo ponovilo zagrešene procesne kršitve. V ostalem, kar zadeva ugotovitveni del o tožnikovi terjatvi, pa je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Čeprav gre za ugotovitev terjatve v rednem sodnem postopku, je možna takšna razsoja, ker pač zakon ne le omogoča marveč v primerih pobotnih ugovorov naravnost terja tudi ugotovitev terjatve v izreku sodbe (arg. a contrario iz drugega odstavka 338. člena in tretjega odstavka 333. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na četrtem odstavku 166. člena ZPP.


Zveza:

ZPP (1977) člen 116, 116/1, 186, 186/1, 294, 354, 354/2, 354/2-13.ZOR člen 453, 279.ZOdv člen 16, 16/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MzQ1