<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba in sklep II Ips 515/95
ECLI:SI:VSRS:1997:II.IPS.515.95

Evidenčna številka:VS03051
Datum odločbe:09.05.1997
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 221/94
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:pogajanja - prekinitev pogajanj - povzročitev škode - podlage za odgovornost - odškodninska odgovornost odvetnika

Jedro

Pogajalsko razmerje med tožnico in tožencem ni nastalo in tako tožnica na podlagi 30. člena ZOR nasproti njemu ni aktivno legitimirana za uveljavljanje odškodnine zaradi zatrjevanih neresnih pogajanj oziroma zaradi neutemeljenega odstopa od njih.

Odvetnikovo nepravilno delo se ne kaže na primer le v tem, da zamudi prekluzivne roke pri uveljavljanju strankinih pravic pred državnimi organi, marveč sodijo sem tudi druge opustitve ali pa dejanja, ki so, gledana z vidika stroke (prvi odstavek 751. člena in drugi odstavek 18. člena ZOR), torej pravne, očitno takšna, da po normalnem teku stvari povzročijo stranki škodo (primerjaj tudi pravno pravilo paragrafa 1300 občnega državljanskega zakonika).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v odločbi proti toženki S. D. in v odločbi o pravdnih stroških v zvezi s to toženko ter v odločbi proti toženki R. K. v še nerazveljavljenem zavrnilnem delu in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se glede odločitve proti tožencu revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo, toženec pa trpi svoje revizijske stroške sam.

Obrazložitev

Spričo odločitve, kakršna je razvidna iz izreka te odločbe in po kateri ne bo več udeležen v tej pravdi toženec, bosta v obrazložitvi prva tožena stranka označena s prvo toženko in tretja tožena stranka z drugo toženko.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo kupoprodajno pogodbo z dne 21.7.1988, ki sta jo sklenila tožnica in prva toženka za idealni delež polovice dvoinpolsobnega stanovanja v L., za takratnih 45 milijonov din, ter naložilo prvi toženki, naj plača tožnici 4.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.8.1988 dalje do plačila, 461,60 SIT s prav takšnimi obrestmi od istega datuma do plačila in ji vrne 5.000 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, kot jih priznavajo banke za vpogledne vloge v nemških markah, od 3.11.1989 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je sodišče zavrnilo. Tožnici je naložilo, naj povrne pravdne stroške tožencu in drugi toženki, prvi toženki pa, naj povrne tožnici njene pravdne stroške. Pogodbo je razveljavilo na podlagi 61. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker je bila tožnica v zmoti glede tega, ali toženec stanovanje še uporablja.

Sicer so izpolnjeni tudi pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZOR, ker je prva toženka prevarala tožnico. Zato ji mora po 113. členu ZOR vrniti kupnino za polovico stanovanja - današnjih 4.500 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od datuma, ko je bila nakazana prvi toženki vsa kupnina. Drugo polovico kupnine pa mora prva toženka vrniti v obliki 5.000 DEM, v katere jo je spremenila, v tolarski vrednosti in z obrestmi le za dva meseca, ker je potem tožnica zašla v upniško zamudo, ker tega denarja ni hotela sprejeti. Obresti od tega zneska gredo od trenutka, ko je prva toženka dala ta znesek na hranilno knjižico. Tožnici celoten znesek v DEM ne gre, ker ni bila dogovorjena valutna klavzula. Tožnica je utrpela škodo, ker je morala plačati prometni davek 461,60 SIT in to ji mora z obrestmi povrniti prva toženka. Ni ugodilo zahtevku za plačilo 109.386 DEM v tolarski vrednosti, ker se tržna vrednost stanovanja v DEM ni spremenila.

Glede na načelo denarnega nominalizma sodišče ni priznalo valorizacije. Podrejenemu verzijskemu zahtevku ni ugodilo. Toženec se s tožnico sploh ni pogajal in zato ni odgovoren za nobeno škodo (drugi odstavek 30. člena ZOR). Druga toženka kot pooblaščenka -

odvetnica prve toženke in v razdobju 23.11.1988 do 28.8.1989 tudi tožnice pa ni odškodninsko odgovorna po 70. členu takrat veljavnega zakona o pravni pomoči (Ur. list SRS, št. 23/79 - ZPrP), ker je opozorila tožnico, da utegnejo biti težave s tožencem, v zvezi s čimer je bil sklenjen aneks k prodajni pogodbi; tožnici ni svetovala, naj nakaže celotno kupnino prvi toženki; trudila se je, da bi prišlo do sklenitve pogodbe s tožencem; da je tožnica sama veliko prispevala k razvrednotenju denarja, ker drugega dela kupnine ni hotela sprejeti nazaj; da tožnica ni poprej nikoli zahtevala razveljavitve pogodbe in vrnitve denarja in sama ni ravnala skrbno. Zaradi povedanega je sodišče, kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, zavrnilo.

Pritožbi tožeče stranke proti zavrnilnemu delu te sodbe je sodišče druge stopnje delno ugodilo in v tem delu glede odločitve, ki se nanaša na prvo toženko glede zavrnjene razlike med 4.500 SIT s pripadki do tolarske vrednosti 54.693 DEM, to je podredno vtoževane kupnine za polovico stanovanja, ki je z razvezo pogodbe postalo spet toženkina last, razveljavilo (prvi odstavek pod 1. izreka), prav tako tudi (drugi odstavek pod 1. izreka) v izreku o pravdnih stroških, ki se nanašajo na prvo toženko, in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ostalem (pod 2. izreka) pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem zavrnilnem delu sodbo potrdilo. Toženec ni odgovoren, saj je že pred sklenitvijo sporne pogodbe po pooblaščenki sporočil, da odstopa od nameravane pogodbe in da bo svojo polovico prodal sam. Tožnica sama prizna, da z njim ni imela nobenih stikov. Odškodninsko ne odgovarja niti druga toženka, ker ji ni mogoče očitati nepravilnega dela v smislu 70.

člena ZPrP, saj je le svetovala vložitev tožbe, s katero tožnica in prva toženka iz materialnopravnih razlogov nista uspeli. Pravilno je tudi razsojeno, da je dolžna prva toženka plačati za drugi del kupnine 5.000 DEM v tolarski vrednosti, saj je tožnica, ko ni hotela prejeti nazaj tega dela kupnine, zašla v upniško zamudo in zato sama trpi nevarnost uničenja ali poškodovanja stvari.

Proti izreku pod 2. in drugem odstavku pod 1. instančne odločbe je vložila tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in prekoračitve tožbenega zahtevka v postopku pred sodiščem druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in to glede vseh treh tožencev in glede vseh primarnih in podrednih tožbenih zahtevkov v delih, v katerih so bili pravnomočno zavrnjeni. Trdi, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, ko odgovornosti prve toženke nista presodili na podlagi drugega odstavka 65. člena in 266. člena ZOR. Za kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) gre zato, ker se v sodbah navaja, da tožnica ni konkretizirala krivde druge toženke, kar pa ni res. Celo sama ta toženka je priznala, da je bil dosežen med razvezanima zakoncema sporazum o prodaji spornega stanovanja, po 26. in 39. členu ZOR pa je pogodba sklenjena šele tedaj, ko se stranki zedinita v bistvenih sestavinah, med katerimi je tudi cena, sporazum o tem pa ni bil dosežen. Ta toženka je tudi vedela, da stanovanje zaseda toženec in da ga zato tožnica ne bo mogla dobiti v svojo izključno uporabo in posest. Tudi za to toženko je podana odškodninska odgovornost po drugem odstavku 65. in 266. člena ZOR. V nasprotju z ugotovitvijo, da je bil po presoji druge toženke dosežen tudi sporazum o prodajni ceni, so razlogi, da je ta toženka opozorila tožnico na določen riziko svetovane izpeljave posla. Ni razlogov v sodbah o dejstvih, da je bil dodatek k pogodbi sklenjen potem, ko je bila pogodba že sklenjena, da poprej o njem ni bilo govora, o njegovem pomenu pa druga toženka tožnice ni nikoli poučila. Tožnica kot neuka stranka je v vsem ravnala po navodilih druge toženke v zaupanju v njeno pravno pomoč, vendar namena pogodbe ni mogla uresničiti zaradi zmotne presoje toženke, da je bil s tožencem dosežen sporazum o ceni. Teh tožbenih trditev pa pritožbeno sodišče ni presojalo. Presojalo je le neodgovornost za neuspeh v pravdi zaradi izstavitve listine (I P 826/88), torej na drugi trditveni podlagi. Posel, ki ni tvegan, pač pa po pravilih stroke sploh nemogoč in neprimeren, da se z njim doseže neki pogodbeni namen, ne bi smel biti svetovan stranki. Dolžnost varovanja strankine koristi, se pravi koristi prve toženke, ni pomembnejša in ne more pretehtati prepovedi povzročanja škode tretjim (16. člen ZOR).

Odločilnih dejstev v zvezi s tem sodišči nista ugotovili. Izkazan je toženčev namen za pogajanja, saj se je s prvo toženko sporazumel za prodajo spornega stanovanja, potem sporočil, da bo svoj delež prodal sam, nato pa je odstopil še od tega. Njegova odgovornost je podana na podlagi 30. člena ZOR. Sodba nima razlogov o tem, ali se je pogajal le zato, da bi nagajal prvi toženki, če pa se je resno pogajal, ni naveden utemeljen razlog, zakaj je odstopil. Predlaga, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu ter vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje zadevo v novo odločanje.

Toženec v odgovoru na revizijo poudarja, da glede prodaje stanovanja ni prišlo s prvo toženko nikoli do nobenega sporazuma že zaradi njunih medsebojnih sovražnih odnosov in tudi ne s tožnico.

Revizija je bila vročena tudi obema toženkama in pristojnemu javnemu tožilcu, vendar toženki nanjo nista odgovorili, javni tožilec pa se o njej ni izjavil.

Revizija je delno utemeljena.

Tožnica je gradila svoj tožbeni zahtevek na toženčevi odgovornosti zaradi pogajanj, ker bodisi ni imel namena skleniti pogodbe, bodisi zato, ker je od pogajanj neutemeljeno odstopil. Zakon res določa, da pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče (prvi odstavek 30. člena ZOR); da pa je stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, odgovorna za škodo nastalo s pogajanji (drugi odstavek tega člena); in da za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila (tretji odstavek tega člena). Vendar iz teh določb izhaja, da se nanašajo izključno na pogajalca sama ne pa še koga tretjega. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, ki jih je preizkusilo drugostopno sodišče in na katere je vezano revizijsko sodišče, izhaja, da se tožnica s tožencem ni pogajala in, kot je zapisala sama v reviziji, zvedela za njegova stališča od toženk. Pogajalsko razmerje med tožnico in tožencem torej ni nastalo in tako tožnica na podlagi 30. člena ZOR nasproti njemu ni aktivno legitimirana za uveljavljanje odškodnine zaradi zatrjevanih neresnih pogajanj oziroma zaradi neutemeljenega odstopa od njih. Tako se pokaže kot pravilna materialnopravna odločitev nižjih sodišč, da se tožbeni zahtevek proti tožencu zavrne. Takšna presoja pa nadalje pomeni, da ni potrebno posebej raziskovati in ugotavljati toženčevega ravnanja v pogajanjih s prvo toženko in tako tudi ne gre za revizijsko uveljavljeno absolutno procesno kršitev, ker sodbi nimata razlogov o teh okoliščinah. V tem delu je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Pravilno je izhodišče nižjih sodišč, da je potrebno zatrjevano odškodninsko odgovornost druge toženke kot odvetnice presojati po takrat veljavnem zakonu o pravni pomoči kot specialni pravni normi v razmerju do ZOR. Spričo postavljenih tožbenih trditev in dejanskih ugotovitev je slejkoprej mogoče šteti tožnico v razmerju do druge toženke ob sklenitvi sporne prodajne pogodbe kot stranko v razmerju do odvetnika. Takšno razmerje je namreč v teoriji in sodni praksi nesporno mandatne narave, mandatno pogodbo pa je mogoče skleniti, ko gre za tistega, ki opravlja tuje posle kot poklic, tudi molče (arg. iz 750. člena ZOR), ko se pač loti naročenega dela, ali prenešeno v obravnavani primer, ko se je druga toženka lotila tudi po tožničinem nalogu pravno izpeljati prodajo stanovanja. Ni torej nujno (je pa, kadar, denimo, odvetnik zastopa stranko na sodišču) za nastanek pooblastilnega, mandatnega razmerja strankin podpis formalnega pooblastila odvetniku. "Sprejeto pooblastilo" v smislu 16. člena ZPrP, ki določa, da odvetnik v mejah sprejetega pooblastila samostojno odloča o načinu zastopanja pravnih interesov stranke in se pri dajanju pravne pomoči ravna po načelih in pravilih kodeksa odvetniške etike, je potrebno razumeti kot pooblastitev, kot notranje razmerje med odvetnikom in stranko. Tožnica je sicer pravno utemeljevala svoj zahtevek proti drugi toženki iz naslova deliktne, neposlovne škode (prvi odstavek 154. člena ZOR), pozneje, v pritožbi to opustila, v reviziji pa sprejela presojo po ZPrP, vendar sodišče ni vezano na v tožbi navedeno pravno podlago (tretji odstavek 186. člena ZPP). Tožnica sicer v delu revizije po drugi strani govori celo o tem, da jo je druga toženka prevarala, vendar te podlage tožbenega zahtevka proti drugi toženki v postopku do konca glavne obravnave ni navajala (omenjala je to le v posredno v zvezi s predstavljanjem tveganosti posla), zaradi česar revizijsko sodišče tega ni smelo upoštevati (prvi odstavek 191. člena in prvi odstavek 190. člena ZPP). Zaradi prej povedanega ni mogoče sprejeti stališča prve stopnje, da je pomembno, v katerem obdobju je druga toženka na podlagi pisnega pooblastila zastopala tožnico in kdaj ne in, naj bo povedano že tu, seveda tudi ne, da je druga toženka zastopala predvsem interese prve toženke. Ko sta se ti obrnili na drugo toženko za izpeljavo posla s prodajo, je morala ta skrbeti za interese obeh (ki sta jo po prodajni pogodbi sodeč tudi plačali), ne pa ene na račun druge.

Zakon o pravni pomoči določa v 70. členu, da je odvetnik posameznik odgovoren za škodo, ko jo s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom povzroči stranki. Da bi šlo za nezakonito delo druge toženke, tožnica niti ne trdi. V zvezi z zatrjevanim nepravilnim delom odvetnice pa je najmanj vprašljiva pravilnost razlage citirane zakonske določbe.

Utemeljena so v zvezi s tem revizijska opozorila. Odvetnikovo nepravilno delo se ne kaže na primer le v tem, da zamudi prekluzivne roke pri uveljavljanju strankinih pravic pred državnimi organi, marveč sodijo sem tudi druge opustitve ali pa dejanja, ki so, gledana z vidika stroke (prvi odstavek 751. člena in drugi odstavek 18. člena ZOR), torej pravne, očitno takšna, da po normalnem teku stvari povzročijo stranki škodo (primerjaj tudi pravno pravilo paragrafa 1300 občnega državljanskega zakonika). S takšnega izhodišča pa nižji sodišči nista pretehtali zadeve. Instančno sodišče se je navzlic izčrpnim pritožbenim trditvam osredotočilo le na svetovanje oziroma presojo uspešnosti vložitve tožbe tožnice in prve toženke proti tožencu za izstavitev listine v zadevi I P 826/88, kar ni bila ne neposredna ne najpomembnejša okoliščina iz tožničine trditvene podlage za uveljavljanje odškodninske odgovornosti druge toženke. Tožnici zmotno svetovani način dejanske in pravne pridobitve stanovanja je bilo tisto, kar je tožnica navajala kot svojo tožbeno podlago proti drugi toženki, saj se ob vložitvi tožbe citirana pravdna zadeva sploh še ni končala. Pritožbeno sodišče je torej res odločalo extra petitum, na zadevne dodobra razčlenjene pritožbene trditve pa sploh ni odgovorilo, marveč se je le zadovoljilo s tem, da se "pridružuje prepričljivi obrazložitvi v sodbi sodišča prve stopnje". S tem je kršilo očitano določbo prvega odstavka 375. člena ZPP, kar je revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP). Ko je zapisano v omenjeni določbi, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti, to ne pomeni, da presoja tožbenih navedb, kar je način dela pritožbenega senata, drugače kot pri uradno upoštevanih razlogih, ne dobi vnanje podobe, namenjene strankam, to je obrazložitve takšne presoje, ki jo je mogoče potem preizkusiti. Ni pa mogoče pritrditi reviziji, da bi šlo za prekoračitev tožbenega zahtevka v smislu prvega odstavka 2. člena in drugega odstavka 385. člena ZPP, saj so takšne kršitve podane le, če sodišče nudi pravno varstvo, ki ga stranka ni zahtevala, bodisi, da je bilo odločeno preko ali mimo zahtevka, ne pa tudi v primerih, ko je bilo pravno varstvo zavrnjeno, ker je sodišče zmotno štelo, kaj zahteva stranka v kvantitativnem in kvalitativnem obsegu.

Sodišče prve stopnje pa zaradi zmotnega razumevanja omenjenih zakonskih določb o odvetnikovi odgovornosti ni zavzelo stališč do vseh zatrjevanih okoliščin, katerih bistvo je v tem, da je druga toženka tožnici ne le svetovala marveč tudi sestavila pogodbo za polovico stanovanja, kar naj bi ji ob pologu kupnine za drugi del stanovanja prineslo posest in lastnino na vsem stanovanju, očitno pa je bilo, da je takšna izpeljava posla nemogoča, pri čemer sestava aneksa (z nekoristno vsebino - po mnenju revizijskega sodišča) zadeve v ničemer ne omili. Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, čeprav zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pomeni kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Nanizani razlogi v zvezi z ravnanjem prvega in drugega sodišča so narekovali razveljavitev obeh sodb v delu, ki se nanaša na drugo toženko, in ponovno sojenje na prvi stopnji.

Revizija je utemeljena tudi, kar zadeva še nerazveljavljeni zavrnitveni del tožbenega zahtevka proti prvi toženki. Ko je sodišče razveljavilo prodajno pogodbo med njo in tožnico zaradi prevare (prvi odstavek 65. člena ZOR), bi moralo uporabiti, ker je pač tožena odškodnina, tudi določbo drugega odstavka 65. člena ZOR, po kateri ima prevarani pravico zahtevati povrnitev pretrpljene škode. Ta določba je namreč v razmerju do določbe 113. člena ZOR, ki ureja posledice razveljavitve izpodbojne pogodbe nasploh ne glede na razlog izpodbojnosti, specialna, ker ureja posledice razveljavitve zaradi prevare. Obseg odškodnine pa urejajo za primer prevare in tudi sicer določbe 266. člena ZOR tako, da gre upniku povračilo celotne škode, odškodnina pa se seveda odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 189. člena in 269. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je potemtakem nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo načelo denarnega nominalizma, kar je delno popravilo sodišče druge stopnje z razveljavitvijo zavrnjene razlike med 4.500 SIT in tolarsko vrednostjo 54.693 DEM, vendar še vedno le na podlagi prvega odstavka 113. člena ZOR, torej na podlagi vrnitve danega, kar pa kot rečeno, ni dovolj. Pravilno pa sta sodišči upoštevali na tožničini strani upniško zamudo (325. in 326. člen ter prvi odstavek 192. v zvezi z 269. členom ZOR), vendar bi morali upoštevati trenutek, ko je tožnica zašla v zamudo, se pravi, ko je odklonila vzeti nazaj kupnino za drugi del stanovanja, ne pa šele trenutka, ko se je prva toženka odločila domačo valuto pretopiti v tujo. Opisani razlogi nepravilne uporabe materialnega prava, ki je povzročila tudi, da niso ugotovljene vse relevantne dejanske okoliščine, je narekovalo še razveljavitev sodb sodišč druge stopnje in prve stopnje (v obsegu, v katerem ta ni bila razveljavljena) v zavrnilnem delu glede tožbenega zahtevka proti prvi toženki.

Ob novem sojenju bo moralo tako sodišče prve stopnje dopolniti postopek v nakazanih smereh in o stvari, kar je ostalo še nepravnomočno razsojeno, na novo odločiti, pri čemer se bo moralo izogniti opisanim procesnim nepravilnostim.

Odločitev o revizijskih stroških toženca temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP, saj stroškov vloženega odgovora glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti kot potrebnih pravdnih stroškov, odločitev o ostalih revizijskih stroških pa temelji na četrtem in tretjem odstavku 166. člena ZPP.


Zveza:

ZOR člen 30, 30/1, 30/2, 30/3, 154, 154/1, 750, 751. ZPraP (1979) člen 16, 70.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MjAz