<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 545/95
ECLI:SI:VSRS:1996:II.IPS.545.95

Evidenčna številka:VS02558
Datum odločbe:23.10.1996
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 823/94
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - višina deležev - vrednotenje deleža vsakega zakonca

Jedro

Po določbi drugega odstavka 59. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je potrebno v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upoštevati ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja je potrebno na podlagi drugega odstavka 51. člena ZZZDR upoštevati vse premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja njune zakonske zveze, ker je to njuno skupno premoženje.

Izrek

Reviziji obeh pravdnih strank se zavrneta kot neutemeljeni. Zahtevi pravdnih strank za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbe tožnice ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank osebni avtomobil, prihranki 70.000 DEM, električna žaga Stihel, stroj za rezanje navojev Ričid, motorno vinogradniška škropilnica znamke Bosch, vrtni bazen in avto prikolica, na podlagi nasprotne tožbe toženca pa, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnine vl. št. 895 k.o. Š., stanovanjska hiša v Ul. B. K., B. z garažo in zidarsko lopo, parc. št. 154 k.o. Ž. ter premičnine kot brusilka, en sod ter še nekaj drugih predmetov, pri čemer je ugotovilo tožničin delež na celotnem skupnem premoženju v obsegu 2/5-ink, toženčev delež pa v obsegu 3/5-ink. Tožnici je bilo naloženo, da mora tožencu izstaviti v skladu z izrekom sodbe za vpis spremenjenih deležev ustrezno zemljiškoknjižno listino, tožencu pa je bilo naloženo, da mora povrniti tožnici 28.080,00 SIT stroškov z zamudnimi obrestmi. Višje zahtevke pravdnih strank je zavrnilo.

Pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili obe pravdni stranki, pri čemer sta uveljavljali bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagali, da se v zanju neugodnih delih pobijana sodba spremeni.

Po revizijskih izvajanjih tožnice je bil v postopku zmotno uporabljen 59. člen ZZZDR tako glede obsega skupnega premoženja kot glede deležev strank na njem. Tako ni upoštevan sporazum med pravdnima strankama, po katerem je bila tožnica v peti davčni skupini ter je zato plačevala tudi delež davka za toženca, toženec pa je bil razvrščen v tretjo davčno skupino in je zato plačeval nižji davek. To je imelo za posledico, da je tožnica izkazovala nižjo plačo, toženec pa višjo. Pri odločanju o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju ni upoštevano celotno prizadevanje tožnice v zakonski skupnosti s tožencem. Mimo rednega dela je opravljala delo tudi na črno, vodila skupno gospodinjstvo, skrbela za toženčevega očeta nekaj časa, v skupnost pa je vložila tudi svojo doto in dediščino. Tudi ni upoštevano, da je toženec trošil več kot pa ona. Sodišče druge stopnje si v razlogih sodbe prihaja v nasprotje, ko na eni strani

pravi, da obstoječe zemljiškoknjižno stanje ni ovira za ugotovitev drugačnih solastninskih deležev strank, na drugi strani pa pravi, da se tedanje stanje in odnos strank do premoženja odraža na izvedenih vknjižbah pridobljenih nepremičnin. Če bi bil njen delež res manjši od 1/2, toženec tedaj ne bi pristal na to, da se njen delež na nepremičninah vknjiži do 1/2. Z vpisom enakih deležev na nepremičninah v zemljiški knjigi je toženec tako priznaval tožnici enak delež na tem premoženju kot ga je imel sam. Kar zadeva obseg ugotovljenega skupnega premoženja pa poudarja, da je ves čas postopka izpovedovala po resnici, toženec pa je izpovedbo spreminjal in zato gre verjeti njej v vsem, kar je zatrjevala in o čemer je izpovedovala to je tudi glede višine prihrankov.

Po revizijskih izvajanjih toženca pa je dokazna ocena sodišča druge stopnje napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi, prav tako pa je napačna tudi sama odločitev. To pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Tudi delež pravdnih strank na skupnem premoženju je napačno določen. Na delu v Nemčiji je zaslužil več kot pa tožnica in tudi njegovo popoldansko delo ter delo ob vikendih ni upoštevano pri njegovih dohodkih. Te okoliščine sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo in se do nje opredelilo. Končno pa ni dokazano, da bi ob razvezi zakonske zveze obstajali denarni prihranki, še posebej ne v višini 70.000 DEM. Drugačni zaključki sodišč nižje stopnje so v nasprotju s spisovnimi podatki.

Na vročeni reviziji pravdni stranki nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Toženec uveljavlja v reviziji bistveno kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, storjene v postopku na drugi stopnji. Tožnica pa uveljavlja zgolj opisno enako kršitev postopka, kar predstavlja uveljavljanje revizijskega razloga iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v tem primeru ni podana, saj vsebuje pobijana sodba jasne razloge o dejanski in pravni podlagi svoje odločitve ter sodba nima očitanih pomanjkljivosti ter se jo zato more razumeti in preizkusiti. V okviru uradnega preizkusa pa revizijsko sodišče ni našlo postopkov ne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo mora upoštevati na podlagi določb 386. člena ZPP.

Revizijskih izvajanj, ki se spuščajo v dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker je v reviziji nedovoljeno pobijati v postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Po določbi drugega odstavka 59. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR - Ur. list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo) je potrebno v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upoštevati ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja je potrebno na podlagi drugega odstavka 51. člena ZZZDR upoštevati vse premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja njune zakonske zveze, ker je to njuno skupno premoženje. Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano kot je že pojasnjeno, izhaja, da sta pravdni stranki živeli skupaj vse od poroke 8.1.1966 do razveze njune skupnosti 15.8.1988, da sta v tem času pridobili v odločbah nižjih sodišč navedeno premoženje, da je tožnica v času trajanja zakonske skupnosti zaslužila 263.754 DEM in toženec 643.468 DEM, da sta oba mimo tega rednega dohodka pridobivala še dodaten dohodek na podlagi dodatnega dela, pri čemer je bilo ugotovljeno na strani tožnice, da je vodila tudi skupno gospodinjstvo in opravljala druga domača dela. Na presojo spora lahko vplivajo le pomembne okoliščine. Ker takega značaja niso bila tožničina izvajanja o davčnih skupinah strank, na presojo spora po pravilni oceni sodišča druge stopnje niso mogla vplivati. Značaj tožničine denarne terjatve je sodišče druge stopnje prav tako pravilno ocenilo (ki bi res mogla biti zgolj predmet dajatvenega in ne ugotovitvenega zahtevka) ter je bil utemeljeno zavrnjen preostali del tega zahtevka, ker ni imel podlage v ugotovljenem dejanskem stanju.

Tožnica očitno napačno razume povsem jasna pojasnila sodišča druge stopnje, ki se nanašajo na vknjižene in sedaj spremenjene deleže pravdnih strank. Nanašajo se namreč na zavrnitev toženčevih izvajanj, da je izključni lastnik nepremičnine v k.o. Ž.. Če bi bil res izključni lastnik nepremičnine, po navedenih razlogih ne bi ob vpisovanju lastnine v zemljiški knjigi pristal, da se tudi po njegovi volji vpiše tožnica kot solastnica te nepremičnine. Tak vpis - po nadaljnjih pravilnih razlogovanjih - pa ne onemogoča ugotavljanje drugačnega solastninskega deleža v pravdi zaradi ugotovitve skupne lastnine in velikosti deležev zakoncev na njej.

Ugotovljeno dejansko stanje je bilo po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilno presojeno na sodišču druge stopnje, ki je v celoti sprejelo presojo sodišča prve stopnje. Tak zaključek pomeni, da so bile pri odločanju tako glede obsega skupnega premoženja kot deleža pravdnih strank na njem, upoštevane vse ugotovljene odločilne to je pravno pomembne okoliščine in da sta bili pravilno uporabljeni določili drugega odstavka 51. člena in drugega odstavka 59. člena ZZZDR. To pomeni, da je odločitev nižjih sodišč materialnopravno pravilna. Zato v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker tudi niso bile zagrešene v revizijah očitane ali uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je moralo revizijsko sodišče reviziji obeh pravdnih strank zavrniti kot neutemeljeni (člen 393. ZPP).

Stranki z revizijama nista uspeli. Zaradi tega morata nositi vsaka svoje stroške revizijskega postopka ter njun stroškovni zahtevek ni utemeljen.


Zveza:

ZZZDR člen 51, 59.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNzEx