<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 165/2001
ECLI:SI:VSRS:2001:II.IPS.165.2001

Evidenčna številka:VS06291
Datum odločbe:22.11.2001
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 2033/99
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - pogojevanje prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine - fiksna pogodbena cena - pravilo sočasne izpolnitve - obresti od vnaprej plačane kupnine

Jedro

Kadar je imel kupec ob možnosti nakupa za vnaprejšnje plačilo kupnine tudi tako možnost nakupa, kot jo določa ZOR, torej plačilo ob prevzemu blaga (ali na obroke in podobno), ni mogoče govoriti o vsiljevanju prodajnih pogojev oziroma pogojevanju prodaje proti vnaprejšnjemu plačilu kupnine v smislu 26. člena ZBP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožničin zahtevek proti tožencu za ugotovitev terjatve in plačilo 183.511,40 SIT s pripadki".

Tožnica je dolžna povrniti tožencu stroške postopka prve stopnje 139.550,00 SIT in stroške postopka druge stopnje 53.750,00 SIT, v 15-tih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstaja tožničina terjatev do toženca v znesku 183.511,40 SIT, da toženčeva terjatev proti tožnici v enakem znesku ne obstaja ter je odločilo, da mora toženec plačati tožnici 183.511,40 SIT, kar predstavlja obresti od kupnine 1,523.635,00 SIT, ki jo je tožnica plačala tožencu za nakup lokala 23.4. in 24.4.1992, lokal pa ji je bil izročen 23.9.1992.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožničin zahtevek utemeljen na podlagi 26. člena Zakona o blagovnem prometu in da toženec ni nudil tožnici možnosti izbire načina nakupa. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo ter v celoti potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je uveljavljalo zmotno uporabo materialnega prava in sicer določbe 26. člena Zakona o blagovnem prometu (v nadaljevanju ZBP) v zvezi s 31. členom Zakona o trgovini in zaradi neuporabe 17. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po izvajanjih zahteve za varstvo zakonitosti bi toženec postavil predplačilo kupnine kot pogoj za nakup poslovnega prostora v smislu 26. člena ZBP le, če tožnica poleg nakupa za vnaprejšnje plačilo kupnine ne bi imela druge možnosti nakupa pri tožencu. Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj pa je imela tožnica možnost tudi obročnega plačevanja kupnine oziroma plačila ob prevzemu lokala, vendar ob drugačnih pogojih.

Zahteva opozarja na sodno prakso v takih primerih, med drugim na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 266/99, objavljeno v bazi Vrhovnega sodišča RS pod VSO 5045. Ker sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, zaradi zmotnih materialnopravnih stališč pa tudi nista ugotovili vseh odločilnih okoliščin, predlaga, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje ravzveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

V skladu z določilom drugega odstavka 391. člena v zvezi s tretjim odstavkom 375. člena ZPP je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena strankama postopka, ki pa nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da sta stranki 6.4.1992 sklenili pogodbo o nakupu poslovnega prostora v pritličju objekta v Ljubljani, da je tožnica znižano kupnino 1.523.635,00 SIT plačala 23.4. in 24.4.1992 in da je toženec izročil tožnici prodani lokal 23.9.1992. Fiksna cena s popustom je veljala le pod pogojem, da je kupec plačal celotno kupnino do 21.4.1992. Toženec je sicer nudil kupcem možnost nakupa lokala na način obročnega plačevanja kupnine oziroma plačila kupnine ob prevzemu. Ker pa je bila cena s popustom garantirana le tistim kupcem, ki so kupnino v celoti plačali vnaprej, sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je toženec pogojeval tožnici vnaprejše plačilo kupnine v celoti. Za odločilno sta šteli, da je toženec garantiral fiksno kupnino le tistim kupcem, ki so jo v celoti plačali vnaprej, da pa bi bili pogoji ob poznejšem plačevanju kupnine drugačni.

V zadevi je sporna materialnopravna pravilnost odločive. Odločitev sodišč nižjih stopenj temelji na 26. členu ZBP (ki je v spornem času veljal na podlagi 31. člena Zakona o trgovini - Uradni list RS, št. 18/93, bistvo teh določil pa je sedaj povzeto v 41. členu Zakona o varstvu potrošnikov - Uradni list RS, št. 20/98 in št. 25/98). Po navedenem določilu je prodajalec, ki je kupcu izrecno ali molče za prodajo blaga postavil pogoj, da mu vnaprej plača določen del kupnine, dolžan ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Podlaga za uporabo navedenega določila je bila ugotovitev, da je prodajalec pogojeval kupcu prodajo blaga z vnaprejšnjem plačilom kupnine. Za tako pogojevanje prodaje je po stališču sodne prakse šlo zlasti v primerih, kadar kupec polega nakupa za vnaprejšnje plačilo kupnine ni imel druge možnosti nakupa oziroma izbire, med drugim nakup blaga za plačilo ob njegovem prevzemu. Določilo 26. člena ZBP (ki je namenjeno varstvu potrošnikov), je specialno v razmerju do določb ZOR, ki se nanašajo na kupoprodajna razmerja (ki so pretežno dispozitivne narave). Po določbah ZOR se pogodbenika praviloma lahko prosto, avtonomno dogovarjata o času izpolnitve medsebojnih obveznosti, ki je za oba lahko različen. Tak dogovor je praviloma dopusten in veljaven. Kadar pa se je dogovor nanašal na področje blagovnega prometa (na trženje blaga in storitev), je zakonodajalec posegel vanj zaradi varstva potrošnikov tako, da je s 26. členom ZBP zavezal prodajalca k plačilu obresti, če se bile izpolnjene v tem členu navedene predpostavke.

Po presoji vrhovnega sodišča v postopkih na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljevalo odločitve na podlagi 26. člena ZBP. Na nižjih stopnjah sojenja je bilo namreč ugotovljeno, da je toženec nudil kupcem in torej tožnici dva načina prodaje oziroma nakupa in sicer prodajo s popustom z zajamčeno ceno ob vnaprejšnjem plačilu ali pa nakup s plačilom kupnine ob prevzemu lokala ob možnosti spremenjene cene v času izročitve lokala oziroma na obroke. Zadnji navedeni način prodaje je tak, kot ga določa 122. oziroma 475. člen ZOR, ki uzakonjata načelo sočasne izpolnitve (za primere, ko ni dogovorjeno drugače). Ker je v obravnavanem primeru imela tožnica ob možnosti nakupa za vnaprejšne plačilo kupnine tudi tako možnost nakupa, kot jo določa ZOR, torej plačilo ob prevzemu blaga (ali na obroke in podobno), ni mogoče govoriti o vsiljevanju prodajnih pogojev oziroma pogojevanju prodaje proti vnaprejšnjemu plačilu kupnine v smislu 26. člena ZBP. Pomembno za obravnavano presojo spora je ugotovitev, da je imel kupec možnost izbire in o izbiri je možno govoriti tudi v primerih, kadar je po oceni kupca določena prodaja zanj ugodnejša kot pa druga oziroma prodaja ob vnaprejšnjem plačilu za nižjo ceno od plačila ob prevzemu blaga po tedaj obstoječi ceni. Določilo 26. člena ZBP je specialne narave in sankcionira le dogovore o nesočasni izpolnitvi kupoprodajnih pogodb, pri katerih je podjetje pogojevalo prodajo blaga kupcu kot potrošniku z vnaprejšnim plačilom dela ali celotne kupnine, kupcu pa ni dalo možnosti drugačnega nakupa, to je za plačilo ob prevzetju blaga. Glede na navedene razloge se pokaže, da je bila materialnopravna presoja sodišč nižjih stopenj zmotna. Ugotovitev, da je imela tožnica možnost ob dogovorjenem načinu nakupa lokala proti vnaprejšnjemu plačilu kupnine tudi možnost nakupa s plačilom kupnine ob prevzemu lokala, obročno in podobno, ni dajala podlage za ugoditev tožničinemu zahtevku po določilu 26. člena ZBP v zvezi z 31. členom ZT. Odločitev sodišč nižjih stopenj je bila zato materialnopravno zmotna. Vrhovno sodišče je v skladu s povedanim ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti ter na podlagi 391. člena v zvezi s prvim odstavkom 380. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je ugodilo toženčevi pritožbi in zavrnilo tožničin zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo.

Spremenjena odločitev je terjala tudi spremembo stroškovne odločbe. Ker je toženec uspel v pravdi, mu mora tožnica povrniti stroške postopka prve stopnje v znesku 139.550,00 SIT in stroške postopka druge stopnje v znesku 53.750,00 SIT. Priznani so bili potrebni stroški postopka, 19% prometni davek in taksa za odgovor v tožbo ter pritožbo. Stroškovna odločitev temelji na drugem odstavku 165. ter 154. in 155. členu ZPP.


Zveza:

ZBP člen 26.ZOR člen 122, 475.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy03NDIx