<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 765/2018-12
ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.765.2018.12

Evidenčna številka:UP00028753
Datum odločbe:28.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), Zdenka Štucin
Področje:DAVKI
Institut:davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do oprostitve plačila ddv - prevozna listina - mednarodni tovorni list (CMR)

Jedro

Tožnik ni izpolnil svojih obveznosti iz carinskega postopka 42 in ni z verodostojnimi listinami izkazal, da je bilo predmetno blago dejansko odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico k prejemniku, katerega ID številko za DDV je navedel. S tem pa ni izpolnil zakonsko določenih pogojev za oprostitev plačila DDV iz carinskega postopka 42 (1. točka 46. člena ZDDV-1). Posledično je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju nastala podlaga za naknaden obračun DDV (razviden na straneh 18 in 19 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg navedenega iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhajajo objektivne okoliščine na strani tožnika (indici) na podlagi katerih finančni organ tožniku utemeljeno očita, da bi moral vedeti (malomarnost), da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo utajo davka ter da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi utajo preprečil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi prvostopenjski organ) tožniku dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje od maja 2015 do vključno januarja 2016 od davčne osnove in v zneskih DDV, ter obresti, ki jih navaja, DDV v skupnem znesku 239.631,92 EUR in obresti v znesku 25.144,20 EUR, skupaj 264.776,12 EUR. Naveden znesek mora tožnik plačati v 30 dneh od vročitve te odločbe na račun, ki ga navaja. Po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I izreka). Predlog tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka II izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka III izreka).

2. V postopku inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) je finančni organ presojal ali so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za uveljavljanje oprostitve plačila DDV ob sprostitvi blaga (razredčila - ...) v prost promet po carinskem postopku 42. V zvezi s predmetnimi dobavami je finančni organ od tožnika zahteval predložitev dokumentacije in pojasnila. Tožnik kot uvoznik je tisti, ki mora dokazati izpolnjevanje deklariranih pogojev iz prve točke 46. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) za oprostitve plačila DDV. Da je blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico davčni zavezanec dokazuje z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa (prvi odstavek 79. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1). Tožnik je predmetno blago (razredčilo ...), prejeto od dobavitelja, bosanske družbe A. d.o.o. ..., vnesel v Slovenijo in nato dobavljal različnim končnim prejemnikom blaga v druge države članice EU (latvijski družbi B., angleški družbi C. LTD, nemški družbi D. GmbH, angleški družbi E. LTD). Oprostitev plačila DDV je uveljavljal na podlagi računov in transportnih dokumentov (CMR), ki pa so vsebovali drugačne podatke, kot jih je poročal tožnik. Tovorni listi CMR, ki niso izpolnjeni s podatki, ki ustrezajo dejanski dobavi, pa niso ustrezen dokaz, da je blago zapustilo ozemlje Slovenije in prispelo v drugo državo članico, skladno s predloženo deklaracijo carinskega postopka 42. Nekatere prevozne listine, ki jih finančni organ navaja, nimajo vseh podatkov in sicer navedbe namembnega kraja s točnim naslovom. Gre za dokazovanje pravilnosti izvedbe in posledično zaključitve carinskega postopka 42, kar pa predloženi CMR tovorni listi ne izkazujejo. Tožnik finančnemu organu ni predložil verodostojnih dokazov, da je bilo predmetno blago odposlano oz. odpeljano v drugo državo članico, kar je pogoj za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila DDV. Dokazno breme pa je na strani deklaranta, torej na strani tožnika. Finančni organ je pridobil informacije o posameznih prejemnikih blaga tudi preko postopka mednarodne izmenjave informacij, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja. Navaja tudi indice oz. objektivne okoliščine na strani tožnika, zaradi katerih meni, da je v predmetni zadevi podan tudi tožnikov subjektivni element. Tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Naknaden obračun DDV je razviden na strani 18 in 19 obrazložitve izpodbijane odločbe. Pripombe tožnika na zapisnik davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) in odgovori nanje pa so razvidni na straneh 20 do 33 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker tožnik v postopku ni dokazal, da izpolnjuje vse predpisane pogoje iz prve točke 46. člena ZDDV-1 v zvezi s prvim odstavkom 79. člena PZDDV-1 za oprostitev plačila DDV ter tudi ni bil dobroveren in ni sprejel razumnih ukrepov za preprečevanje davčnih utaj, je finančni organ na podlagi predmetnih računov oz. predmetnih dobav blaga (razredčila) tožniku naložil plačilo DDV.

3. Pritožbeni organ pritožbo zavrne. Finančni organ je dejansko stanje pravilno ugotovil in kot pravno podlago za izpodbijano odločitev pravilno navedel prvo točko 46. člena ZDDV-1 in prvi odstavek 79. člen PZDDV-1. Finančni organ je v postopku DIN ugotovil, da obstaja sum, da je tožnik zlorabil ID za namene DDV oz. je drugim davčnim zavezancem omogočil odbitek vstopnega DDV. O ugotovitvah je finančni organ tožnika seznanil z obvestilom 14. 4. 2015 ter ga pozval na izjasnitev. Tožnik je 25. 4. 2016 finančnemu organu posredoval pojasnila, na katera je finančni organ izčrpno odgovoril, kar je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je z neverodostojnimi listinami prikazoval dobavo predmetnega blaga „missing traderjem“ v EU ter prikrival dejansko dobavo blaga in pri končni prodaji ni obračunal DDV. Blago je bilo prijavljeno v carinski postopek 42, ob uvozu v EU kot razredčilo, ki se kupuje za prodajo na notranjem trgu EU. Tožnik pa ni predložil verodostojnega dokaza, da je bilo predmetno blago prepeljano ali odpeljano iz Slovenije. Tožnikovi poslovni partnerji so bile družbe, ki so se malo pred pričetkom poslovanja s tožnikom registrirale kot zavezanci za DDV in nato v letu 2016 deregistrirale. Latvijska družba B. tožniku ni poravnala dobav ter bila 16. 12. 2015 deregistrirana iz sistema DDV. Tožnik je dobave družbi F. v rekapitulacijskih poročilih poročal kot neposredne, na podlagi prevoznih listin pa je finančni organ ugotovil, da temu ni tako. Družba C. LTD ni poravnala prejetih računov, iz prevoznih listin pa izhaja prevzem blaga s strani družbe G. LTD, pri čemer tožnik teh poslov ni poročal kot tristranskih in ni dostavil pogodb, ki jih je sklenil s kupci. Z opisanim načinom poslovanja se je skušal izogniti plačilu izstopnega DDV. Svojemu dobavitelju blaga, bosanski družbi A. d.o.o prejetih računov za dobavljeno blago ni plačal in mu dejansko v letu 2015 ni nakazal nobenega nakazila. Plačila, ki jih je prejel od družbe E. LTD ter fizičnih oseb H.H. in I.I. je neupravičeno (brez podlage v listinah) evidentiral kot plačila dobavitelju blaga, bosanski družbi A. d.o.o. Tudi po mnenju pritožbenega organa tožnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila DDV po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1, izkazan pa je tudi tožnikov subjektivni element.

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in meni, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, finančni organ pa je napravil tudi napačni sklep. Tožnik ima na podlagi dveh začasnih sklepov za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti blokiran račun za znesek 193.216,54 EUR in ustanovljeno zastavno pravico na nepremičninah v lasti tožnika. S tem je bila tožnikova boniteta in kredibilnost pri poslovnih partnerjih zelo zmanjšana. Finančni organ se ne zaveda, da uničuje poslovanje tožnika. Napadeni sklep je bil izdan z veliko lahkotnostjo. Tožnik meni, da posluje zakonito in pravočasno plačuje svoje obveznosti. Ugovarja obremenitvi obresti na glavnico, saj se na te obresti obračunavajo naknadne zamudne obresti (zadnji odstavek točke I izreka odločbe), kar je nepravilno in nezakonito. Finančni organ tožniku neutemeljeno očita, da gre za navidezne dobave razredčila in celo navaja, da jih tožnik prodaja na črnem trgu kot pogonsko gorivo, kar pojasni na straneh 3 in 4 tožbe. Gre za razredčilo, ki se uporablja v gradbeništvu. Finančni organ je odvzel 6 vzorcev od tega blaga in ni imel pripomb glede deklaracije tega blaga, za kar obstajajo zapisniki. Finančni organ je v postopku (mednarodne izmenjave informacij) pridobival novo dokumentacijo, s katero pa tožnika ni seznanil in se do tega tožnik ne more opredeliti, kar predstavlja kršitev določb postopka.

5. Tožnik opravlja dejavnost nakupa in prodaje razredčila, ki se uporablja v gradbeništvu. Tožnik ima skladišče, kar pojasni na strani 4 tožbe in prilaga kot dokaz 7 fotografij. Pri poslovanju z obravnavanim razredčilom pa tožnik ne potrebuje skladiščnih prostorov. Tožnik namreč kupuje razredčilo ... na dva načina. Po prvem je prodajalec razredčila dolžan predmetno blago prepeljati do sedeža tožnika Franco (EXW) sedež kupca - tožnika. Na sedežu tožnika kupec prevzame kupljeno razredčilo in ga pretovori na prevozno sredstvo ter odpelje. Po drugem načinu pa kupec, ki kupuje blago od tožnika, sam prevzame blago pri proizvajalcu. Pri kupoprodaji predmetnega blaga posreduje tožnik, ki za znanega kupca kupi razredčilo in mu ga proda na podlagi vnaprejšnjega plačila. Tako ni potrebe za skladiščenje blaga. Na strani 5 tožbe tožnik pojasnjuje, da je J.J. dejanski ekonomski lastnik tožnika in njegov sedanji direktor. Neutemeljen je dvom finančnega organa o njegovi upravičenosti, da se v tožnikovemu imenu in za njegov račun dogovarja za posle, saj ga je za to ustno pooblastil nekdanji tožnikov direktor K.K., kar je na zaslišanju dne 19. 6. 2017 tudi izpovedal. Toženka je neupravičeno štela vse listine, na katerih je naveden J.J., za neverodostojne listine. Nepravilno je tudi finančni organ štel vso dokumentacijo bosanske družbe A. d.o.o. za neverodostojno, ker so bile cesije predložene šele v pritožbenem postopku zoper začasna sklepa za zavarovanje davčne obveznosti. Tožnik meni, da ni važen čas, kdaj je tožnik dokumentacijo predložil, marveč njena vsebina.

6. Finančni organ enkrat navaja, da gre za razredčilo, drugič pa, da gre za pogonsko gorivo ter zatrjuje, da je bilo predmetno blago uvrščeno v nepravilno tarifno oznako, z namenom, da bi se tožnik izognil trošarinskemu nadzoru. Pri tem pa finančni organ ni prekvalificiral predmetnega blaga v drugo tarifo in tudi ni obračunal trošarine, kar pojasni. Finančni organ se sklicuje na informacije, pridobljene v postopku mednarodne izmenjave podatkov, s katerimi tožnik ni bil seznanjen in se do njih ne more opredeliti. Tožniku ni jasno, zakaj je L.L. navajal neresnična dejstva. Sodišču predlaga, da pribavi vse upravne spise v zvezi z navedenimi listinami in da tožniku omogoči vpogled vanje ter naknadno opredelitev. Na straneh 7 do 10 tožbe tožnik pojasnjuje okoliščine poslovanja z latvijsko družbo B., z angleško družbo C. LTD, nemško družbo D. GmbH ter z družbo E. LTD. Napačna je tudi ugotovitev finančnega organa, da v zadevi ni podana tožnikova dobrovernost in da bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Dejstvo, da so lastniki tožnika registrirani v „off shore“ območju na navedeno ne vpliva, kar pojasni. Glede očitka tožniku, da ni zahteval od kupcev zavarovanje blaga in rizika plačila pojasni, da to ni bilo potrebno, saj je posloval le z avansnimi plačili, pojasni pa tudi prehod rizika glede na dogovorjene INCOTERMS klavzule. Zavrne tudi očitke v zvezi z asignacijskimi pogodbami. Ne drži trditev, da se zneski prilivov ne pokrivajo z izdanimi računi. Tožnik je poravnal vse dobave bosanski družbi A. d.o.o., kar pojasni na strani 12 tožbe.

7. Finančni organ je napačno zaključil, da predmetno blago ni bilo dobavljeno v drugo državo članico in zato dobava ne izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila DDV. Tožnik je predmetne dobave opravil skladno z določbo 46. člena ZDDV-1 in v skladu z 97. členom PZDDV-1. Vsi transportni dokumenti - CMR imajo vse sestavine in so pravilno izpolnjeni, tožnik pa je finančnemu organu dostavil vse potrebne dokaze, da je predmetno blago zapustilo Slovenijo in bilo dobavljeno v drugo državo članico. Tožnik je bil pri predmetnih poslih dobroveren in ne odgovarja za ravnanja svojih poslovnih partnerjev. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi oz. odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka tožniku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

8. V odgovoru na tožbo tožena prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je odločitev finančnega organa, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

11. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali finančni organ z izpodbijano odločbo tožniku pravilno in zakonito ni priznal oprostitve plačila DDV na podlagi računov in transportnih dokumentov, ki mu jih je predložil tožnik in mu za davčno obdobje od maja 2015 do vključno januarja 2016 naložil plačilo DDV ter obresti za uvoz blaga iz tretjih držav (od bosanskega dobavitelja A. d.o.o.) v carinskem postopku 42 in je bilo sproščeno v prost promet brez plačila DDV pri uvozu. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik v obravnavanem davčnem obdobju uvažal razredčilo (...) po postopku hkratne sprostitve v prost promet in vnos v domačo porabo za blago, ki je oproščeno plačila DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico (carinski postopek 42). Tožnik kot uvoznik predmetnega blaga je z deklarantom, hrvaško družbo M. d.o.o. iz Zagreba od dobavitelja, bosanske družbe A. d.o.o. (iz tretje države - Bosne in Hercegovine) v Slovenijo izkazoval dobavo tega blaga kupcem v druge države članice EU in sicer: latvijski družbi B., angleški družbi C. LTD, nemški družbi D. GmbH ter družbi E. LTD.

12. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je finančni organ v postopku nadzora pri tožniku ugotovil odstopanje deklariranih podatkov od podatkov, evidentiranih v poslovnih knjigah tožnika ter v prevoznih listinah - CMR za predmetno blago. Tožnik kot dobavitelj predmetnega blaga je izkazoval dobavo tega blaga angleški družbi C. LTD iz Londona, pri čemer pa iz tožnikovih listin niso bila razvidna plačila tega kupca tožnikovih računov (navedenih na strani 7 obrazložitve izpodbijane odločbe) za dobavo predmetnega blaga, niti niso bila razvidna plačila tretjih oseb v verigi (G. iz Malte in F. iz Bolgarije). Kupci predmetnega blaga niso poročali o pridobitvi predmetnega blaga v sistem DDV oz. so bili nedosegljivi finančnim organom. Prevozne listine niso bile skladne s poslovnimi listinami tožnika. Tožnik je poročal dobavo predmetnega blaga angleški družbi C. LTD, iz dobavnic, ki jih je tožnik predložil finančnemu organu pa izhaja mesto razkladanja: družba G. Ltd., ... Iz predloženih prevoznih listin - CMR prevoznika N. d.o.o., ... izhaja, da je bilo predmetno blago napoteno na namembni kraj G. Ltd., Malta. Iz Korespondence prevoznika N. d.o.o. glede predmetnega blaga izhaja mesto razkladanja: družba O. s.r.l., .., Napoli in ne na sedež G. Ltd. na Malti. Iz korespondence prevoznika P. pa izhaja, da je bila naročnik prevoza hrvaška družba R. d.o.o. iz Zagreba, ki je prevozniku naročila, da naj predmetno blago dostavi družbi S., brez navedbe ID številke za DDV. Tako iz listin izhaja, da predmetno blago ni šlo v namembni kraj. Tudi po presoji sodišča so predmetne listine neverodostojne. Tožnik finančnemu organu ni predložil nobenih prodajnih pogodb, kljub temu, da je šlo za posle za večje zneske. Finančni organ je pridobil pisno izjavo direktorja angleške družbe C. LTD L.L., v kateri navaja, da s tožnikom ni opravil nobenega posla in od tožnika tudi ni prejel nobenega računa za dobavo blaga ter mu tudi ni bilo dano nobeno plačilo. Tudi po mnenju sodišča predložene prevozne listine - CMR o dobavi predmetnega blaga ne vsebujejo verodostojnih podatkov o kraju dobave blaga po računih, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal oprostitev obračunavanja DDV na podlagi 1. točke 46. člena ZDDV-1. Prevozne listine ne vsebujejo vseh relevantnih podatkov o prevozu predmetnega blaga (namembnega kraja s celotnim naslovom v zvezi z dejansko dobavo predmetnega blaga). Iz korespondence tožnika izhaja, da se je v imenu tožnika za posle z družbo C. LTD dogovarjal J.J., ki v obravnavanem obdobju ni bil direktor tožnika in pri tožniku ni bil zaposlen ter tudi ni imel nobenega pisnega pooblastila za sklepanje poslov v imenu tožnika. Tožnik je poročal tudi o dobavah latvijski družbi B., ki pa tožnikovih računov za dobavljeno blago ni poravnala. Iz prevoznih listin - CMR za predmetno blago je izhajala dobava družbi F. v Bolgarijo. Tožnik je poročal o teh dobavah v nasprotju s prevoznimi listinami. Iz listin upravnega spisa in iz obrazložitve finančnega organa na straneh 9 do 11 pa izhajajo tudi pravilne ugotovitve finančnega organa glede navideznih tristranskih dobav blaga družbi E. Ltd. iz Londona. Kot dokaz o plačilu predmetnih računov je tožnik v pritožbi finančnemu organu predložil asignacijske pogodbe, v katerih pa terjatve tudi po mnenju sodišča niso določene niti ne določljive. Iz njih tudi po mnenju sodišča ne izhaja tožnikovo plačilo dobavitelju predmetnega blaga, bosanski družbi A. d.o.o. (stran 16 do 17 obrazložitve izpodbijane odločbe).

13. Na podlagi mednarodne izmenjave podatkov je finančni organ ugotovil, da predmetno blago ni bilo prijavljeno v sistem DDV. Ugotovljeno je bilo, da je bila družba E. registrirana 8. 5. 2015 in deregistrirana kot „missing trader“ družba 22. 3. 2016, družba B., je bila registrirana 24. 4. 2015 in deregistrirana 16. 12. 2015 in tudi ni poročala o pridobitvah. Družba C. LTD je bila registrirana 2. 12. 2013 in deregistrirana 10. 1. 2017. Večina poslovnih partnerjev tožnika je bila ustanovljena malo pred pričetkom poslovanja s tožnikom in bila deregistrirana kmalu po končanju poslovanja s tožnikom.

14. Namen postopka 42 je, da se s sprostitvijo blaga v prost promet po carinskem postopku 42 neskupnostno blago sprosti v prost promet v Sloveniji. Pri tem je blago oproščeno plačila DDV in nekaterih drugih dajatev, ker uvoznik opravi davčno oproščeno dobavo blaga prejemniku v drugo državo članico. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni zadevi pa izhaja, da je tožnik kot kupec oz. prejemnik blaga razredčilo (...) nabavljal pri dobavitelju, bosanski družbi A. d.o.o. (neskupnostno blago) po postopku 42. Predmetno blago je bilo namenjeno končnim prejemnikom blaga v državah v okviru Evropske Unije in sicer: latvijski družbi B., angleški družbi C. LTD, nemški družbi D. GmbH ter družbi E. LTD. Za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila DDV bi moral tožnik v primeru uvoza blaga, ki mu sledi oproščena dobava blaga v skladu s 1. in 4. točko 46. člena ZDDV-1 pristojnemu organu izkazati naslednje informacije: a) svojo ID številko za DDV, b) ID številko za DDV prejemnika blaga in c) dokaz, da je uvoženo blago namenjeno, da se odpelje ali odpošlje iz Slovenije v drugo državo članico EU. Da je blago zapustilo ozemlje Slovenije in bilo odpeljano ali odposlano v drugo državo članico EU pa davčni zavezanec dokazuje z računom in prevozno listino glede na vrsto prevoza ali z drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa. Razvidno mora tudi biti, da je namembni kraj tega blaga druga država članica EU. V danem primeru pa so bile tudi po presoji sodišča prevozne listine - CMR o prevozu predmetnega blaga nepravilno izpolnjene oz. niso izkazovale dejanske dobave blaga. Po presoji sodišča takšne neverodostojne prevozne listine ne izpolnjujejo pogojev 6. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga podpisani v Ženevi, 19. maja 1956, spremenjeni s Protokolom z dne 5. junija 1978 (v nadaljevanju Konvencija) in ne morejo biti verodostojni dokaz, da je bilo blago odpeljano iz Slovenije in predano deklariranim tujim prejemnikom, saj ne vsebujejo vseh relevantnih podatkov oz. podatkov o dejanski dobavi predmetnega blaga. Po presoji sodišča so prevozne listine - CMR lahko verodostojen dokaz le, če so v celoti in pravilno izpolnjene in izkazujejo dejanske dobave blaga, skladno z določbo 6. člena Konvencije.

15. Tožnik tudi po presoji sodišča v postopku ni uspel z verodostojnimi listinami dokazati, da je izpolnil vse obveznosti iz carinskega postopka 42 in sicer, da je sporno blago po predmetnih računih in predmetnih prevoznih listinah - CMR, ki je bilo sproščeno v prost promet v Sloveniji, odpeljal v drugo državo članico in da je bilo tudi dejansko predano posameznemu deklariranemu tujemu prejemniku (1. točka 46. člena ZDDV-1 in 79. člen PZDDV-1). Tudi po presoji sodišča je tožnik neupravičeno uveljavljal oprostitev plačila DDV po predmetnih računih in je tako posledično nastala obveznost obračuna DDV, kar je razvidno na straneh 18 in 19 obrazložitve izpodbijane odločbe. Finančni organ je v izpodbijani odločbi po mnenju sodišča pravilno zaključil, da tožnik ni dokazal, da je izpolnil vse zakonsko predpisane pogoje za uveljavljanje oprostitve plačila DDV. Tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV, ki jih določa 1. točka 46. člena ZDDV-1, po katerem so plačila DDV oproščene dobave blaga, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora in ki izkazujejo, da je blago prispelo v drugo državo članico (načelo obdavčitve po namembnem kraju). Tožniku finančni organ ni priznal uveljavljeno oprostitev plačila DDV po predmetnih računih, ker ni izkazal, da izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje. Po povedanem na pravilnost izpodbijane odločbe ne vpliva dejstvo, da so lastniki tožnika registrirani v „off shore“ območju, kot to ugovarja tožnik.

16. Poleg navedenega pri obravnavanih poslih tudi po presoji sodišča tožnik ni ravnal dovolj skrbno. Po mnenju sodišča je neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da je finančni organ napačno ugotovil, da tožnik ni bil dobroveren in da bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji (malomarnost tožnika). Glede subjektivnega elementa, ki je v zadevi bistvenega pomena, se je po mnenju sodišča finančni organ obsežno opredelil. Tudi po presoji sodišča bi tožnik v predmetni zadevi moral vedeti, da so bile dobave, ki so sledile zadevnim uvozom, del utaje (malomarnost). Subjektivni element (da je davčni zavezanec „vedel oziroma moral vedeti“) je kot pravni standard sestavni del materialnopravne podlage za odločitev o oprostitvi DDV oz. za naknadno naložitev plačila DDV v primerih zlorabe. Tožnikova poročila o predmetnih dobavah se niso skladala z listinami predloženimi davčnemu organu (dobavnice, transportne listine). Tožnik je poročal o dobavi predmetnega blaga angleški družbi C. LTD, za katero je direktor L.L. podal izjavo, da s tožnikom ni poslovala. Te izjave tožnik ni znal pojasniti, kar izhaja tudi iz tožbenih navedb. Sodišče ni moglo pokloniti vere tožnikovim navajanjem glede organiziranja transporta in prehoda rizika poslabšanja ali uničenja predmetnega blaga, ter tudi ne glede kraja prevzema blaga s strani kupcev, saj je tožnik podajal neskladne izjave. Enkrat je tožnik navajal, da je bil prevoz plačan do skladišča tožnika, drugič pa, da nima skladiščnih zalog in da za predmetno poslovanje sploh ne potrebuje skladišča. Tožnik je v pojasnilu finančnemu organu 21. 12. 2015 navedel, da ni organiziral prevoza ob predaji blaga, po izkazanih obveznostih do družbe T. d.o.o. pa izhaja, da ji je tožnik naročal prevoz in kraj dobave predmetnega blaga. Poleg tega na dokumentih ni navedenih klavzul (INCOTERMS) glede prehoda rizika. Niso razvidna plačila kupcev za dobavljeno blago. Iz tožnikovega računa izhajajo nedefinirani prilivi, ki se ne skladajo z listinsko dokumentacijo. Tudi iz asignacij, ki jih je tožnik predložil k pritožbi, ne izhaja plačilo predmetnega blaga dobavitelju, kar je pravilno pojasnil že finančni organ. Predmet asignacijskih pogodb ni določen in tudi ne določljiv (38. člen Obligacijskega zakonika). Tožnik se ni pozanimal o boniteti svojih poslovnih partnerjev, ki so bili registrirani za DDV malo pred pričetkom poslovanja s tožnikom. Za predmetne posle se ni dogovarjal s pisno pogodbo, čeprav je šlo za večje zneske. Dobave je opravljal na podlagi dobavnic, katerih vsebina se ni skladala s podatki iz transportnih listin za predmetno blago, ki jih je tožnik sam predložil finančnemu organu. V danem primeru so po presoji sodišča na strani tožnika podane objektivne okoliščine, ki kažejo, da je sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil). Uveljavljeno oprostitev DDV je finančni organ pravilno zavrnil oz. tožniku naknadno odmeril DDV in pri tem jasno navedel uporabljeno pravno normo, ter tudi tožniku pravilno očital malomarno ravnanje. Temu skladno pa je po mnenju sodišča finančni organ tudi ugotovil dejansko stanje v predmetni zadevi. Po povedanem tudi po presoji sodišča tožnik pri predmetnih poslih ni bil dobroveren. Pri tem pa se od tožnika ne zahteva, da bi moral odgovarjati za ravnanja svojih poslovnih partnerjev, kot to napačno meni tožnik.

17. Tožnik v predmetni zadevi po presoji sodišča ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi utajo preprečil. Pri tem ukrepi, ki se zahtevajo od davčnih zavezancev po mnenju sodišča niso presegli tistega, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Opredelitev ukrepov, ki jih je v posameznem primeru razumno zahtevati od davčnih zavezancev, da zagotovi, da njegove transakcije ne bodo del goljufije, pa je odvisna od okoliščin posameznega primera. Te okoliščine se presojajo v okviru razlage sistema DDV po nacionalnem pravu in pravu EU. V danem primeru bi se moral tožnik pozanimati o boniteti svojih poslovnih partnerjev, o veljavnosti ID številke za DDV, poslovati bi moral skladno z listinami, poskrbeti bi moral za popolno in pravilno izpolnjene transportne dokumente, poskrbeti bi moral za dejansko dobavo predmetnega blaga v namembni kraj.

18. V danem primeru je po mnenju sodišča v predmetni zadevi bistveno, da tožnik ni izpolnil svojih obveznosti iz carinskega postopka 42 in ni z verodostojnimi listinami izkazal, da je bilo predmetno blago dejansko odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico k prejemniku, katerega ID številko za DDV je navedel. S tem pa ni izpolnil zakonsko določenih pogojev za oprostitev plačila DDV iz carinskega postopka 42 (1. točka 46. člena ZDDV-1). Posledično je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju nastala podlaga za naknaden obračun DDV (razviden na straneh 18 in 19 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg navedenega iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhajajo objektivne okoliščine na strani tožnika (indici) na podlagi katerih finančni organ tožniku utemeljeno očita, da bi moral vedeti (malomarnost), da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo utajo davka ter da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi utajo preprečil.

19. Tožnik v pritožbi in tudi v tožbi navaja, da razpolaga s skladiščem, vendar pa pri poslovanju s predmetnim blagom ne potrebuje skladiščnih prostorov. S tem v zvezi sodišče pripominja, da že iz ugotovitev finančnega organa, navedenih na strani 19 obrazložitve izpodbijane odločbe, izhaja očitek, da so neusklajena tožnikova pojasnila, saj je 21. 12. 2015 izjavil, da je bil prevoz plačan do skladišča tožnika, prodaja blaga je potekala iz skladišča U., hkrati pa je trdil, da nima skladiščnih zalog. Finančni organ je v postopku tudi ugotovil, da tožnik ne izkazuje stroškov glede vodenja skladišča in tudi ne v zvezi s samim skladiščenjem blaga. Poleg navedenega tožnik sam v tožbi na strani 11 navaja, da je bila „vsa dobava iz skladišča U. na pariteti ...“, kar pa je v nasprotju z navedbo, da tožnik v zvezi s predmetnimi dobavami ne potrebuje skladišča. Tudi po mnenju sodišča so tožnikova navajanja neskladna in jim tako tudi sodišče ne more pokloniti vere.

20. Tožnikov ugovor, da je J.J. dejanski ekonomski lastnik tožnika in njegov sedanji direktor, ki je imel ustno pooblastilo za zastopanje s strani nekdanjega tožnikovega direktorja K.K. in je zato toženka neupravičeno štela vse listine, na katerih je naveden J.J., za neverodostojne, predstavlja po presoji sodišča nedopustno tožbeno novoto, v skladu z 52. členom ZUS-1.

21. Neutemeljen je tudi po presoji sodišča tožnikov ugovor, da je finančni organ nepravilno štel vso dokumentacijo družbe A. d.o.o. za neverodostojno, ker so bile asignacije predložene šele v pritožbenem postopku zoper začasna sklepa za zavarovanje davčne obveznosti. Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da je pomembna vsebina listin. Terjatve, navedene v predmetnih asignacijskih pogodbah pa tudi po mnenju sodišča niso določene niti ne določljive, kar je bistveni element pogodb. Sodišče se strinja z ugotovitvami finančnega organa na straneh 29 in 30 obrazložitve izpodbijane odločbe s tem v zvezi. Iz kupoprodajne pogodbe z družbo A. d.o.o. 24/2015 z dne 28. 5. 2015 izhaja, da se plačila za predmetno blago izvajajo avansno (3. člen pogodbe). Tožnik je finančnemu organu predložil tudi račune bosanskega dobavitelja predmetnega blaga, bosanske družbe A. d.o.o., na katerih je kot način plačila navedeno plačilo z virmanskim nalogom, datum plačila je enak datumu izročitve blaga. Iz listin upravnega spisa tudi po presoji sodišča ne izhaja, da bi tožnik poravnal vse dobave predmetnega blaga svojemu dobavitelju, bosanski družbi A. d.o.o., kot to trdi tožnik.

22. Na pravilnost odmerjenega DDV v predmetni zadevi tudi ne more vplivati tožnikov ugovor, da finančni organ enkrat navaja, da gre za razredčilo, drugič pa, da gre za pogonsko gorivo in da je bilo predmetno blago uvrščeno v nepravilno tarifno oznako, saj gre v predmetni zadevi za naknaden obračun in naložitev v plačilo DDV, ker tožnik ni izkazal izpolnjevanje zakonskih pogojev za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila DDV po prvi točki 46. člena ZDDV-1 v zvezi s prvim odstavkom 79. člena PZDDV-1. Uvrščanje predmetnega blaga v tarifno oznako na obračunano obveznost DDV po mnenju sodišča ne vpliva.

23. Tožnikov ugovor, da ne drži trditev, da se zneski prilivov ne pokrivajo z izdanimi računi, ni konkretiziran in ga sodišče zato vsebinsko ne more presojati. Enako velja tudi za tožnikov pavšalni ugovor, da je finančni organ upošteval zgolj okoliščine, ki so tožniku v škodo in se ni opredelil do okoliščin, ki so mu v korist. Neutemeljen je tožnikov ugovor glede naloženih obresti. Izračun obresti od dodatno odmerjenega DDV do dneva izdaje izpodbijane odločbe je razviden na straneh 33 in 34 obrazložitve izpodbijane odločbe, razviden je obračun obresti po 95. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pri tem sodišče pripominja, da obdavčljiv dogodek in s tem v zvezi obveznost za DDV nastane, ko je blago dobavljeno oz. je storitev opravljena (33. člen ZDDV-1).

24. Po presoji sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da je finančni organ v postopku mednarodne izmenjave podatkov pridobival novo dokumentacijo, s katero pa tožnika ni seznanil in se do tega tožnik ni mogel opredeliti, kar predstavlja kršitev določb postopka. Finančni organ je informacije, prejete v postopku mednarodne izmenjave navedel v Zapisniku DIN z dne 31. 3. 2017, ki je bil pooblaščencu tožnika vročen 31. 3. 2017 in je nanj 20. 4. 2017 tudi podal pripombe. S tem je imel po presoji sodišča tožnik vse možnosti, da se opredeli do pridobljenih informacij v postopku mednarodne izmenjave podatkov. Te informacije je finančni organ tudi povzel v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se je tožnik lahko do njih opredelil tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo.

25. Glede tožnikovega predloga, da naj sodišče pridobi upravni spis z navedenimi listinami in da tožniku možnost vpogleda vanje ter naknadno opredelitev, sodišče pojasnjuje, da je toženka sodišču predložila celoten upravni spis z vsemi listinami. Tožnik je imel ves čas postopka možnost seznaniti se z vsemi listinami upravnega spisa v upravnem postopku z vpogledom v upravni spis. Na podlagi prvega odstavka 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) imajo stranke pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Tožnik pa ne zatrjuje, da je bila njegova zahteva za vpogled v spis neupravičeno zavrnjena.

26. Glede na povedano je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

27. Tožnik je v tožbi predlagal dokazovanje z zaslišanjem strank, pri čemer pa tega dokaznega predloga ni podal že v upravnem postopku, zato sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 temu dokaznemu predlogu ni sledilo, saj gre za nov dokaz, ki ga sodišče skladno s tem zakonom ne more upoštevati (52. člen ZUS-1). Tožnik pa tudi ni navedel nobenega opravičljivega razloga, zaradi katerega tega dokaza ni predlagal že v upravnem postopku. Poleg navedenega sodišče ugotavlja, da je vsebina tožnikove tožbe (razen ugovora glede J.J.) identična tožnikovi pritožbi, v zvezi s katero se je po presoji sodišča pravilno in obsežno opredelil že pritožbeni organ.

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 46, 46/1, 46/1-1
Datum zadnje spremembe:
14.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NjEx