<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sodba X Ips 64/2016
ECLI:SI:VSRS:2018:X.IPS.64.2016

Evidenčna številka:VS00008851
Datum odločbe:31.01.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 1191/2014
Datum odločbe II.stopnje:12.01.2016
Senat:Peter Golob (preds.), dr. Erik Kerševan (poroč.), Brigita Domjan Pavlin
Področje:DAVKI
Institut:dokazovanje v davčnem postopku - odmera davka od nenapovedanih dohodkov - dvig gotovine

Jedro

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni odgovorilo na pomembno pravno vprašanje, ali dvigi gotovine predstavljajo razpoložljiva sredstva, porabo ali oboje. Z vidika presoje je tudi iz ustaljene sodne prakse očitno, da gre pri tem za vprašanje dejanskega stanja, ugotovljenega v konkretnem primeru, zato je bilo o tem, kaj dvig gotovine pomeni v obravnavani zadevi za ugotovitev davčne osnove, odločeno z ugotovitvijo dejanskega stanja pred toženo stranko, ki, kot že večkrat poudarjeno, ni predmet revizijske presoje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Ptuj, št. DT 0610-4727/2012-53 (10-210-06,04) z dne 4. 12. 2013, s katero je davčni organ revidentu za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010 dodatno odmeril in naložil v plačilo davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 - uradno prečiščeno besedilo, 32/12 in 94/12, v nadaljevanju ZDavP-2) od davčne osnove 132.285,42 EUR po povprečni stopnji dohodnine 31,20 % v znesku 41.273,05 EUR in pripadajoče obresti v višini 2.102,81 EUR. Tožena stranka je z odločbo, št. DT-499-21-10/2014-4 z dne 5. 8. 2014 pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov in navedlo, da tožnik v tožbi uveljavlja ugovore, ki so vsebinsko enaki tistim, ki jih je uveljavljal v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Zato se na razloge obeh odločb organov tožene stranke tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Poudarja, da je dokazovanje z listinami prednostno, ne pa izključno, tudi fizične osebe pa morajo po 41. členu ZDavP-2 dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša. Glede starejših relevantnih dogodkov pa mora skladno z ustaljeno sodno prakso davčni zavezanec ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnem primeru davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma izkazani navzven. Prav tako zavrne navedbe glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se nanašajo na začetno stanje sredstev na transakcijskih računih revidenta in v zvezi z drugimi gotovinskimi transakcijami. Pritrdi tudi toženi stranki glede nedopustnih navedb pritožbenih novot in kot nedovoljeno tožbeno novoto ter kot nerelevanten dokaz zavrne predlog tožnika za dokazovanje z izvedencem finančne stroke, ki ga tožnik, brez navedbe razlogov, uveljavlja šele v upravnem sporu, kot nerelevantnen dokaz pa tudi predlagano zaslišanje prič.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na vse razloge za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in se ponovno sklicuje ter poudarja razloge iz odločb, izdanih v davčnem postopku.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,1 ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe, presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

8. V obravnavani zadevi gre za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, ki je veljal do novele ZDavP-2G, in je določal, da če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec - fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca - fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca - fizične osebe, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem in sodnem postopku, ki je bilo podlaga za odločanje sodišča prve stopnje in upravnih organov, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da revident v inšpiciranem obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010 ni dokazal izvora sredstev v višini 132.285,42 EUR, za katero se določi davčna osnova po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 v navedeni višini (1. točka obrazložitve, 2. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. V zvezi z revizijskimi navedbami Vrhovno sodišče najprej poudarja, da v reviziji ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), na katero se nanaša večina revizijskih navedb. Vprašanje presoje upoštevanja različnih zneskov gotovine pri revidentu kot sredstev, s katerimi je revident razpolagal v določenem trenutku ter vprašanje izkazovanja izvora teh sredstev, njihove uporabe itd. sta vprašanji pravilne ugotovitve dejanskega stanja ter pravilnosti dokazne ocene, ki nista predmet revizijske presoje, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje. Prav tako pa tudi v reviziji v upravnem sporu kot že navedeno ni mogoče uveljavljati kršitev upravnega oziroma davčnega postopka pred davčnimi organi tožene stranke, zato revizijski ugovori, ki so usmerjeni zoper postopek davčnih organov za odločanje v reviziji niso upoštevni. V navedem postopku sodišče prve stopnje tudi ni samo ugotavljalo dejanskega stanja oziroma posameznih dejstev, temveč je izhajalo iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka (60. člen ZUS-1).

11. Revident ugovarja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, kar ne drži, saj sodišču prve stopnje ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato revident neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj se sodišče prve stopnje sklicuje na razloge izpodbijanega upravnega akta in na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, navedeno pa je bilo v predmetni reviziji mogoče preizkusiti.

12. Prav tako tudi ne drži iz tožbe ponovljena trditev, da se sodišče prve stopnje do določenih trditev ni opredelilo. Ob sklicevanju na razloge upravnih organov se je sodišče tako opredelilo tudi do tožbenih ugovorov v zvezi s podatki iz preglednic (11 in 12, vprašanje upoštevanja določenih zneskov kot prometa dejavnosti oziroma realizacija nakupa vozil po leasing pogodbi), saj gre zgolj za ponavljanje ugovorov iz postopka pred toženo stranko, tožena stranka pa je navedeno vključila tudi v presojo dejanskega stanja v davčnem postopku, kot izhaja tako iz odločbe prve stopnje kot odločbe v pritožbi. To, da niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje pri sodnem nadzoru nad pravilnostjo odločitve tožene stranke, nista sledili ugovorom revidenta glede pravilnosti navedenih ugotovitev, pa je stvar presoje dejanskega stanja in ne kršitve pravil postopka v upravnem sporu, ki bi bile lahko predmet revizijske presoje.

13. Prav tako sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni odgovorilo na pomembno pravno vprašanje, ali dvigi gotovine predstavljajo razpoložljiva sredstva, porabo ali oboje. Z vidika presoje je tudi iz ustaljene sodne prakse očitno, da gre pri tem za vprašanje dejanskega stanja, ugotovljenega v konkretnem primeru, zato je bilo o tem, kaj dvig gotovine pomeni v obravnavani zadevi za ugotovitev davčne osnove, odločeno z ugotovitvijo dejanskega stanja pred toženo stranko, ki, kot že večkrat poudarjeno, ni predmet revizijske presoje.

14. V postopku, kot je obravnavani, je davčni organ v skladu z določili ZDavP-2 (predvsem na podlagi 39. člena) pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Preverjajo se lahko vsi podatki, ki se nanašajo na nadzorovano obdobje, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo. Zato je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v 41. členu ZDavP-2 določeno, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša, ter da to ne izključuje dolžnosti zavezanca, da davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponudi druge - ne nujno listinske - dokaze za zaključek o zatrjevanem obdobju dejanskega izvora dohodkov. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz časa, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani, v konkretnem primeru torej iz obdobja, ki ga obravnava inšpekcijski postopek. Tudi sicer je zaradi zakonske ureditve vsaka fizična oseba v vlogi davčnega zavezanca lahko računala z možnostjo nadzora nad pravilnim izpolnjevanjem svojih davčnih obveznosti in s tem povezano dolžnostjo dokazovanja izvora svojega premoženja, in to neodvisno od dolžnosti hranjenja morebitnih za to relevantnih listin.2 Zato se revident ne more uspešno sklicevati niti na to, da ni dolžan dokazati menjave SIT v EUR z ustrezno listino (oziroma na drug ustrezen način).

15. Prav tako je očitno zgrešena revizijska trditev, da je sodišče prve stopnje prezrlo predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke, saj je jasno poudarilo, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto, poleg tega pa deloma nerelevanten dokaz (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

16. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

17. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

-------------------------------
1 V obravnavani zadevi je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), zato se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).
2 Tako Vrhovno sodišče tudi v sodbi X Ips 414/2014 z dne 13. 4. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 60, 71, 71/2, 83, 86
Zakon o davčnem postopku (uradno prečiščeno besedilo) (2011) - ZDavP-2-UPB4 - člen 39, 41, 68
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3ODgx