<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 193/2016-20
ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.193.2016.20

Evidenčna številka:UP00000560
Datum odločbe:16.05.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Bojana Prezelj Trampuž (poroč.), Adriana Hribar Milič
Področje:DAVKI
Institut:davčni inšpekcijski nadzor - ugotovitvena odločba - dokazovanje - dokazno breme - zaslišanje priče - načelo materialne resnice

Jedro

Izpodbijana odločba je ugotovitvena, kar pomeni, da z njo tožnici davčna obveznost ni bila odmerjena. Ugotavlja se zgolj njeno ravnanje v nasprotju z določbami ZDavP-2, ker v letih 2007 in 2008 davčnemu organu ni predložila pravilnih podatkov za odmero dohodnine. Zato so nerelavantni ugovori, ki se nanašajo na samo odmero davka. Ta bo namreč predmet obnovljenega postopka odmere dohodnine za posamezni leti.

Podatki spisov ne potrjujejo tožbenih trditev o neizvedbi predloženih dokazov. V razlogih izpodbijane odločbe namreč prvostopenjski davčni organ ob obrazloženi delni zavrnitvi dokaznih predlogov (zaslišanje prič) obrazloženo oceni vse pridobljene in po tožnici predložene listinske dokaze. Razlogi, s katerimi davčni organ utemeljuje dvom v resničnost zatrjevanih dejstev, so v izpodbijani odločbi izčrpno in prepričljivo obrazloženi, kar sodišču omogoča učinkovit preizkus zakonitosti izpodbijane odločitve. V konkretnem primeru gre torej za drugačno dokazno oceno od tiste, ki bi jo rada dosegla tožnica, ne pa za bistveno kršitev pravil postopka, kot tožnica zatrjuje v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) je z izpodbijano odločbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2008 ugotovila nepravilnost s tem, ko tožnica v skladu z 288. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v letih 2007 in 2008 ni vložila napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve. S tem, ko ni vložila napovedi, ji davčni organ med leti 2007 in 2008 ni obračunal akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve v znesku 651.056,62 EUR.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ na podlagi obširne dokumentacije, pridobljene s strani nemških in hrvaških davčnih organov ter podatkov banke A., ugotovil, da je tožnica po pooblastilih, danih s strani njenega moža B.B., opravljala gotovinske dvige z bančnega računa št. ..., ki ga je pri podružnici A. (Nemčija) odprla družba C. d.o.o. Slednja je bila 6. 11. 2007 izbrisana iz sodnega registra na Hrvaškem, kljub temu pa so se prek bančnega računa v Nemčiji še nadalje v letih 2007 in 2008 opravljale finančne transakcije, tudi v večjih vrednostih. Hrvaški davčni organ je ob inšpekcijskem nadzoru pri družbah C. 1 in C. 2 ugotovil, da so se računi izdajali v imenu družbe C. 2, na njih pa je bil naveden račun C. 1 v Nemčiji. Račune je podpisoval B.B., čeprav v družbi C. 2 uradno ni opravljal nikakršnih funkcij. Z bančnega računa v Nemčiji so denarna sredstva dvigovale fizične osebe B.B., Č.Č., D.D. in tožnica.

3. Tožnica je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora dokazovala, da je vso dvignjeno gotovino predala pooblaščencu družbe C. 2 B.B., ta pa jo je predal družbi na blagajni podjetja v Varaždinu. Davčni organ ugotavlja, da zatrjevana predaja gotovine ni logična. Predaja naj bi se zgodila v Spielfildu v Avstriji, ker tožnica ni imela pooblastila za prenos gotovine čez mejo. Zakaj bi se njen mož, ki je bil pogosto službeno zadržan in ni imel časa za dvigovanje gotovine v Nemčiji, vozil v S., ko pa tožnica ni imela nobenih omejitev za prenos denarja iz Nemčije v Slovenijo. Prav tako ni logično, da s sredstvi C. 2 nista razpolagali direktorici E.E. in F.F. (sestra in nečakinja B.B.), ampak B.B. Tožnica tudi ni predložila nobenega dokazila, da je bil B.B. pooblaščenec oziroma predstavnik družbe C. 2, niti ga ni predložil B.B. v postopku inšpekcijskega nadzora, ki se je vodil zoper njega. V postopku pri B.B. je bilo ugotovljeno, da so blagajniški prejemki ("uplatnice"), s katerim je slednji dokazoval pologe gotovine na blagajno podjetja) sestavljeni naknadno, saj so bili nekateri blagajniški prejemki sestavljeni na obrazcih, ki na dan zatrjevanega nastanka sploh še niso bili natisnjeni in v prodaji. V inšpekcijskem nadzoru hrvaških davčnih organov pri družbi C. 2 pa se je izkazalo tudi, da družba v poslovnih knjigah ni izkazovala niti računov, po katerih so bila opravljena plačila na bančni račun v Nemčiji, niti plačil po teh računih. Zato dvigi gotovine, ki jih je tožnica opravila z bančnega računa v Nemčiji in jih zadržala zase, predstavljajo njen dohodek.

4. Drugostopenjski davčni organ je izrek izpodbijane odločbe v delih, ki se nanaša na akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve, spremenil, tako da se pravilno glasi akontacija dohodnine od drugih dohodkov, v ostalem pa je pritožbo zavrnil. Pojasnil je, da tožnica ni predložila potrdil, da je bila predana gotovina prevzeta v blagajno podjetja in zavedena v poslovnih knjigah, pologov gotovine pa ni zasledil niti hrvaški davčni organ, ki je pri pravni osebi opravil inšpekcijski pregled. Iz predloženih potrdil o predaji gotovine je sicer razvidno, da naj bi bila slednja predana pravni osebi C. 2, vendar o tem ne obstajajo verodostojne listine.

5. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tem postopku. V tožbi trdi, da je tožena stranka kršila načelo zakonitosti iz 4. člena ZDavP-2, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Sklicuje se tudi na določbo 73. člena ZDavP-2, po kateri je davčni organ pred izdajo odločbe dolžan po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo. Navedena določba je neposredno namenjena varstvu pravic strank v smislu dolžnosti ugotovitve materialne resnice, kakor tudi dolžnosti zagotovitve ustreznega sodelovanja stranke v ugotovitvenem postopku. Naloga tožene stranke je torej ugotoviti materialno resnico, zato mora uradna oseba odrediti izvedbo vsakega dokaza (različnih dokazov), ne glede na to, ali je v prid ali v škodo tožnice, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve. Če je postavljena pred dejstvo dvoma, mora izvesti postopek cenitve davčne osnove. Tožnica se sklicuje tudi na načelo iz drugega odstavka 6. člena ZDavP-2. Tožena stranka bi morala v skladu z načelom "in dubio pro reo" odločiti v korist tožnice. To še toliko bolj velja za konkretni primer, saj so na eni strani izvedeni dokazi, ki vsi kažejo na iste zaključke, na drugi strani pa neargumentiran dvom tožene stranke, ki zaradi pavšalnosti onemogoča učinkovit preizkus. Poleg tega bi tožena stranka morala izvesti tudi zaslišanje vpletenih oseb, če je bila v dvomu glede dvignjene gotovine.

6. Kolikor se ji očita, da ni predložila potrdil o predani gotovini v blagajno podjetja in da teh pologov ni zasledili niti hrvaški davčni organ, tožnica opozarja, da vodenje poslovnih knjig družbe C. 2 ni v njeni domeni. Lažna in zavajujoča je izjava davčnega organa, da C. 2 ni bila lastnica računa št. ... V dogovoru z banko je namreč navedena družba nasledila račun od prve družbe C. Pri banki so shranjena tudi vsa originalna pooblastila za dvige tožnice, ki bi jih tožena stranka lahko pridobila, vendar jih v tem pristranskem postopku ni želela pridobiti oziroma jih ni želela razkriti. Vse navedbe lahko potrdita direktorici in lastnici podjetja E.E. in F.F. Tožena stranka je bila v skladu z določbama 5. člena in 6. člena ZDavP-2 dolžna zaslišati obe direktorici in pridobiti pooblastila za dvige pri banki A. Vsa dokumentacija, ki jo je posredovala toženi stranki, je verodostojna. Te dokaze pa tožena stranka zavrača ali jih ne preizkusi. Zato sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in postopek ustavi oziroma podredno, da odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in v celoti vztraja pri razlogih iz upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ izda odločbo o odmeri davčne obveznosti oziroma odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti (prvi odstavek 141. člena ZDavP-2). Izpodbijana odločba je ugotovitvena, kar pomeni, da z njo tožnici davčna obveznost ni bila odmerjena. Ugotavlja se zgolj njeno ravnanje v nasprotju z določbami ZDavP-2, ker v letih 2007 in 2008 davčnemu organu ni predložila pravilnih podatkov za odmero dohodnine. Zato so nerelavantni ugovori, ki se nanašajo na samo odmero davka. Ta bo namreč predmet obnovljenega postopka odmere dohodnine za posamezni leti.

10. V zvezi s tožbeni ugovori sodišče ugotavlja, da so vsebinsko enaki pritožbenim in pripombam na zapisnik. Nanje sta pravilno odgovorila že oba davčna organa. Zato sodišče teh razlogov v celoti ne ponavlja, ampak se nanje sklicuje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Zatrjevanih kršitev temeljnih načel in pravil ZDavP-2 o dokazovanju sodišče v obravnavanem primeru ne ugotavlja. Stranka ima tako v davčnem postopku kot v postopku pred sodiščem pravico predlagati dokaze v svojo korist, iz česar izvira načelna dolžnost njihove izvedbe, vendar pa po stališču Vrhovnega sodišča RS ta dolžnost davčnih organov ni neomejena. Na eni strani je omejena s formalnimi, zakonskimi omejitvami, po drugi strani pa z vsebinsko presojo, ali obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 453/2014 z dne 20. 1. 2016). Vsi listinski dokazi, ki jih je v inšpekcijskem postopku predložila tožnica, so bili izvedeni in ocenjeni, vsebinsko ocenjena pa so bila tudi pojasnila, ki jih je podala tožnica tekom postopka. Sodišče v tem pogledu nepravilnosti ali nelogičnosti ne ugotavlja. Podatki spisov ne potrjujejo tožbenih trditev o neizvedbi predloženih dokazov. V razlogih izpodbijane odločbe namreč prvostopenjski davčni organ ob obrazloženi delni zavrnitvi dokaznih predlogov (zaslišanje prič) obrazloženo oceni vse pridobljene in po tožnici predložene listinske dokaze. Razlogi, s katerimi davčni organ utemeljuje dvom v resničnost zatrjevanih dejstev, so v izpodbijani odločbi izčrpno in prepričljivo obrazloženi, kar sodišču omogoča učinkovit preizkus zakonitosti izpodbijane odločitve. V konkretnem primeru gre torej za drugačno dokazno oceno od tiste, ki bi jo rada dosegla tožnica, ne pa za bistveno kršitev pravil postopka, kot tožnica zatrjuje v tožbi.

12. Dokaz z zaslišanjem tožničinega moža B.B. je bil v davčnem postopku utemeljeno in s pravilnimi razlogi zavrnjen. Zoper njega se je namreč vodil samostojen inšpekcijski postopek, davčni organ pa je trditve tožnice glede predaje gotovine preveril pri njenem možu in z njegovimi trditvami in dokazi seznanil tožnico v tem postopku (glej zapisnik o inšpekcijskem nadzoru z dne 25. 9. 2014, str. 18-21). Tožnica tudi ne navede, v čem bi priča lahko izpovedala vsebinsko drugače, kot je razvidno iz listin, ki jih je predložila davčnemu organu.

13. Tudi ostale dokazne predloge tožnice sodišče enako kot davčni organ zavrača kot nepotrebne. B.B. je bil edina oseba, na katero se je tožnica sklicevala v zvezi z dvignjeno gotovino, njegovo zaslišanje pa je bilo utemeljeno zavrnjeno, kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve te sodbe. Direktorici družbe C. 2 E.E. in F.F. bi po tožničinih navedbah potrdili le razmerje med B.B. in navedeno družbo, ne bi pa izpovedali o ravnanju tožnice z dvignjeno gotovine. Že iz tega razloga njuno zaslišanje ne bi prispevalo k razjasnitvi zadeve ter k zakoniti in pravilni odločitvi. Davčni organ v prvostopenjski odločbi sicer obširno opisuje neobičajen način poslovanja obeh družb C. in družine ..., vendar je za odločitev v tej zadevi bistveno le dejstvo, da je tožnica z bančnega računa v Nemčiji dvigovala gotovino, za katero v postopku ni dokazala, da gre za sredstva pravne osebe, ki bi bila predana pravni osebi. Posledično je utemeljen zaključek, da dvignjena gotovina predstavlja tožničin dohodek v smislu 18. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), ki ga je bila slednja dolžna napovedati davčnemu organu.

14. Zaradi neizvedbe (vseh) predlaganih dokazov po presoji sodišča glede na zgoraj obrazloženo ni prišlo do kršitve načela materialne resnice. Napačno je tudi tožničino razumevanje načela sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2. Navedeno načelo ureja uporabo ter izbiro ukrepov in pooblastil, ki jih ima davčni organ na voljo. Ta izbira mora iti v prid davčnemu zavezancu z izbiro zanj ugodnejšega ukrepa, kar izdaja zgolj ugotovitvene odločbe nedvomno je. Ne nanaša pa se načelo na samo presojo dokazov in podajo dokazne ocene (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 25/2015 z dne 18. 5. 2016).

15. Tožbeni ugovori so po navedenem neutemeljeni. Sodišče samo nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

17. Sodišče je na podlagi 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji (brez glavne obravnave), ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 4, 6, 73
Datum zadnje spremembe:
24.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5Mjk5