<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 65/2016
ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.65.2016

Evidenčna številka:UL0012813
Datum odločbe:11.10.2016
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), Alenka Praprotnik (poroč.), Marjanca Faganel
Področje:DAVKI
Institut:davčni inšpekcijski nadzor - obveznost dajanja podatkov - podatki iz kontrolnega traku registrske blagajne - neizpolnitev obveznosti

Jedro

Davčni zavezanec je dolžan dati davčnemu organu na njegovo zahtevo na razpolago vse podatke potrebne za pobiranje davkov, torej tudi zahtevani kontrolni trak za inšpicirano obdobje in mu omogočiti vpogled vanj. Na kakšen način zagotovijo zahtevane podatke davčnemu organu zavezanci, ki podatke obdelujejo elektronsko, je določeno v 38. členu ZDavP-2 v povezavi s Pravilnikom o zahtevah za računalniške programe in elektronske naprave, upravljanje in delovanje informacijskega sistema ter vsebini, obliki, načinu in rokih za predložitev podatkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad A. v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb osmega in devetega odstavka 38. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v povezavi z izdanimi računi v letu 2013 (ki jih konkretno navede), v gostinskem lokalu B. oziroma z enim računom v C., ugotovil, da zavezanec za davek ni predloži podatkov - kontrolnega traku registrske blagajne, ki jo je uporabljal v B. za obdobje od 1. 7. 2013 do 25. 11. 2013, kar pomeni kršitev določil osmega odstavka 38. člena ZDavP-2, in da je za C. premalo plačal 9,5 % DDV v znesku 31,96 EUR, ker ni evidentiral prometa prodaje blaga v DDV-O obračun za obdobje 20130709 po zaključku dnevnega prometa Z - 100 z dne 24. 8. 2013, kar pomeni kršitev določila prvega odstavka 87. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

2. V obrazložitvi davčni organ ugotavlja, da zavezanec za davek ni predložil podatkov, to je kontrolnega traku registrske blagajne, ki jo je uporabljal v B. v spornem obdobju, s čimer je ravnal v nasprotju z določili osmega odstavka 38. člena ZDavP-2. Pri tem se sklicuje tudi na 4. člen Pravilnika o zahtevah za računalniške programe in elektronske naprave, upravljanje in delovanje informacijskega sistema ter vsebini, obliki, načinu in rokih za predložitev podatkov (v nadaljevanju Pravilnik). Pojasnjuje tudi odločitev glede premalo plačanega DDV.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-04-19/2014-3 z dne 7. 12. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Najprej se sklicuje na 39. člen ZDavP-2, iz katerega po njegovem jasno izhaja, da je pritožnik kot davčni zavezanec dolžan dati davčnemu organu na njegovo zahtevo na razpolago vse podatke potrebne za pobiranje davkov. Na kakšen način zagotavljajo zahtevane podatke davčnemu organu zavezanci, ki podatke obdelujejo elektronsko, pa določa 38. člen ZDavP-2. Po omenjenih zakonskih določilih lahko davčni organ zahteva kakršnekoli podatke, ki jih zavezanec vodi v elektronski obliki, in ki so potrebni za obdavčenje. Zavezanec pa je v skladu z 38. členom ZDavP-2 v povezavi s 6. členom Pravilnika dolžan zagotoviti izpis izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov. Če elektronska naprava zaradi tehničnih lastnosti ne omogoča oblike izpisa podatkov kot določa Pravilnik, se podatki predložijo v obliki izpisa kontrolnega traku registrske blagajne na papirju. V konkretnem primeru pritožnik glede na to, da uporablja elektronsko napravo, ki ne omogoča izpisa podatkov v elektronski obliki, izpisa v obliki kontrolnega traku registrske blagajne na papirju za zahtevano obdobje ni zagotovil. Zatrjevanje pritožnika, da je očitno prišlo do napake pri delovanju blagajne, in da do inšpekcijskega pregleda sploh ni vedel, da nima kontrolnih trakov za navedeno obdobje, ga dolžnosti predložitve podatkov ne odvezuje. Pritožnik navaja, da ob normalnem delovanju blagajna z zvočnim signalom opozori, ko je doseženo določeno število vrstic, pri čemer po opozorilu ni več mogoče nadaljevati z delom, ker je potrebo izstaviti kontrolni trak ter vstaviti novega. Pri tem je navedel, da se spomin blagajne napolni na približno dva meseca, kar je tudi čas, ko blagajna s signalom opozori, da je treba spomin izprazniti. V zvezi s slednjim drugostopni organ podaja mnenje, da bi bil pritožnik vsekakor dolžan preveriti pravilnost delovanja blagajne, česar pa ni storil. Mnenje, da je napaka nastala zaradi možnega udara strele ali prekinitve električne napetosti, pa ni dovolj. Prav tako okoliščine, ki jih pritožnik navaja kot razlog, zakaj ni predložil kontrolnih trakov, za odločitev niso pomembne. Tudi pritožbene navedbe, da se pritožniku očita brisanje, popravljanje, razveljavljanje, nadomeščanje, skrivanje ter vgradnjo dodatne elektronske naprave, ne drži. Očita se mu opustitev dolžnosti predložitve zahtevanega kontrolnega traku za inšpekcijsko obdobje, kot mu nalagata zakon in Pravilnik. Pri tem še pripominja, da je mnenje D. z dne 17. 3. 2014 in listino, izdano s strani podjetja E. z dne 19. 2. 2014, presodil že prvostopni organ. Drugostopni organ se s presojo strinja. Dokaz z zaslišanjem F.F. pa je pritožbena novota in ga v skladu z določbo drugega odstavka 238. člena ZUP ni mogoče sprejeti. Pritožnik nadalje konkretnih ugovorov v zvezi z ugotovljeno kršitvijo 87. člena ZDDV-1 pod točko 1/B ni podal. Drugostopni organ pa se z ugotovitvijo in razlogi prvostopnega organa strinja.

4. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pojasnjuje, da je prvostopnemu organu pojasnil, zakaj ni mogel predložiti kontrolnega traku registrske blagajne za sporno obdobje. Meni, da se tožena stranka v odločbi ni opredelila do dejstev in dokazov tožnika, ki jih je ta navedel kot razlog za nepredložitev kontrolnega traku. To po njenem predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. V nadaljevanju tožnik potrdi, da izpisov kontrolnega traku za navedeno obdobje nima. Meni pa, da se je slednje zgodilo iz razlogov, ker je pri blagajni očitno prišlo do napake, saj ni oddala zvočnega signala ob napolnitvi spomina, čeprav bi morala. Tožeča stranka je z delom nadaljevala, misleč, da število vrstic še ni doseglo maksimalno možne zapolnitve, glede na zmogljivost spominske kartice blagajne. Posledica tega je bila, da se je z vsakim novim vnosom izbrisala po datumu najstarejša vrstica, shranjena na elektronskem spominu blagajne. Navedena pomanjkljivost oziroma okvara blagajne je bila ugotovljena ob davčnem nadzoru. Tožnik se je zanašal na to, da blagajna deluje kot bi morala. Takoj po ugotovitvi, da blagajna ne shranjuje podatkov na kontrolnem traku, je tožnik angažiral strokovnjaka, ki je podal ugotovitev, da na podlagi njegovih izkušenj z blagajnami Olivetti 8100 ECR na tej blagajni ni prišlo do posega v program blagajne s strani uporabnika. Razlog zakaj blagajna ni javila, da je bil spomin poln, tožniku ni znan. Tožnik je storil vse kar je bilo v njegovi moči, da je zagotovil pravilno funkcioniranje naprave. To pa po njegovem mnenju izključuje njegovo odgovornost za zatrjevano kršitev osmega odstavka 38. člena ZDavP-2.

5. Meni, da je upravni organ tudi nepravilno uporabil materialni predpis iz osmega odstavka 38. člena ZDavP-2. Tožniku se sploh ne očita, da bi spreminjal katerikoli zapis, shranjen v napravi ali drugem mediju. Zato tudi ni dolžan zagotoviti izpisa izvornih podatkov. Tožnik je opozoril, da blagajna ne omogoča brisanja ali prilagajanja kateregakoli podatka brez hrambe izvornih podatkov. Tudi sam ni vgradil nobene dodatne elektronske naprave ali programa, ki bi kakorkoli spreminjal originalno napravo.

6. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj se izpodbijana odločba v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi ter naj se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih, razvidnih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Poudarja, da so tožbeni ugovori identični ugovorom, ki jih je tožeča stranka navajala že v pritožbenem postopku, in ki jih je tožena stranka že obravnavala v svoji odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V zadevi ni sporno, da tožeča stranka za obdobje od 1. 7. 2013 do 25. 11. 2013 ni predložila podatkov kontrolnega traku registrske blagajne, ki jo je uporabljala v B.. Sporno je le vprašanje, ali bi to, ob upoštevanju razlogov, ki jih navaja, morala storiti.

10. Tudi po mnenju sodišča iz že citiranih določb ZDavP-2 dovolj jasno sledi, da je davčni zavezanec dolžan dati davčnemu organu na njegovo zahtevo na razpolago vse podatke potrebne za pobiranje davkov, torej tudi zahtevani kontrolni trak za inšpicirano obdobje in mu omogočiti vpogled vanj. Na kakšen način zagotovijo zahtevane podatke davčnemu organu zavezanci, ki podatke obdelujejo elektronsko, je določeno v 38. členu ZDavP-2 v povezavi s Pravilnikom. Zato so po presoji sodišča, enako kot menita davčna organa, določbe tega člena v konkretnem primeru ustrezna podlaga za odločitev. V danem primeru tožeča stranka zahtevanega kontrolnega traku za inšpicirano obdobje nesporno ni predložila. Iz omenjenega sledi, da ni izpolnila obveznosti, ki je predpisana v 38. členu ZDavP-2 v zvezi z 39. členom istega zakona ter izhaja iz 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). To pa pomeni, da je ugotovitev, ki jo vsebuje izpodbijana odločba, pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene.

11. Razlogi iz katerih svoje obveznosti ni izpolnila, za izpodbijano ugotovitveno odločitev pravno niso pomembni. Zato se davčni organ do njih tudi ni bil dolžan opredeljevati na način, kot bi to želela tožeča stranka. Ob tem pa sodišče še pripominja, da bi tudi po njegovem mnenju moral tožnik, ki se ukvarja s poklicno dejavnostjo, ravnati s povečano skrbnostjo, česar pa ni storil. Da sporna blagajna kar štiri mesece ni oddala običajnega zvočnega signala, je bilo tudi glede na podane navedbe tožnika, neobičajno dejstvo. Pri tem tožnik niti ne trdi oziroma dokazuje, da bi bil v spornem času zmanjšan njegov promet v slaščičarni. Ob dejstvu, da je šlo za poletno jesensko obdobje v G., torej za čas, ko se ta morski kraj napolni s turisti, pa je slednje tudi malo verjetno. Sodišče tako meni, da zatrjevane kršitve materialnega in procesnega zakona niso podane, prav tako je bilo dejansko stanje, relevantno za presojo tega upravnega spora, pravilno ugotovljeno.

12. Ker je torej glede na povedano izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

14. Ker okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora, niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.


Zveza:

ZDavP-2 člen 38, 38/8, 38/9, 39. ZDDV-1 člen 87, 87/1. Pravilnik o zahtevah za računalniške programe in elektronske naprave, upravljanje in delovanje informacijskega sistema ter vsebini, obliki, načinu in rokih za predložitev podatkov člen 4.
Datum zadnje spremembe:
05.12.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwNDMx