<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 1576/2015
ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.1576.2015

Evidenčna številka:UL0012743
Datum odločbe:23.08.2016
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), Alenka Praprotnik (poroč.), Marjanca Faganel
Področje:DAVKI
Institut:odmera davka od nenapovedanih dohodkov - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje - znesek pričakovane davčne obveznosti

Jedro

Pogoja za zavarovanje, ki se uvede po uradni dolžnosti, sta dva, in sicer neizpolnjena davčna obveznost ter višina pričakovanega davčnega dolga, glede katerega se, glede na konkretno določbo in tudi siceršnjo zakonsko ureditev, že glede na njeno višino (nad 50.000,00 EUR) domneva, da bo ob nastopu obveznost njeno plačilo onemogočeno ali precej oteženo. Zato je po mnenju sodišča dovolj, da se v izpodbijanem sklepu zgolj ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to tudi storjeno v konkretnem primeru. Subjektivne nevarnosti za domnevno neizpolnitev pričakovane davčne obveznosti zato ni potrebno izkazovati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim začasnim sklepom je prvostopni davčni organ v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pri zavezancu za davek A.A., pravni osebi B. d.o.o. zaradi zavarovanja davčnih obveznosti prepovedal poplačilo obveznosti do A.A. na podlagi posojil, prejetih od njega, ki jih v izreku začasnega sklepa po podatkih o posojilih iz kartice konta 2721 za obdobje od septembra 2010 do oktobra 2014 v skupnem znesku 657.674,08 EUR tudi navede. V izpodbijanem začasnem sklepu je davčni organ A.A. še prepovedal, da sprejme poplačilo omenjene terjatve ter določil, da zavarovanje na podlagi začasnega sklepa velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Generalni finančni urad pri zavezancu za davek A.A. opravil davčni inšpekcijski nadzor odmere davka po 68.a členu ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2013. Davčno osnovo predstavlja razlika med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki zavezanca za davek, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačujejo. Pojasnjuje, da je v postopku davčno inšpekcijskega nadzora ugotovil, da sredstva zavezanca za davek presegajo njegove napovedane dohodke za 1.804.777,30 EUR, kar predstavlja tudi razliko po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Glede na določbo četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2 se plačuje davek po 70% stopnji, kar znaša približno 1.200.000,00 EUR. V nadaljevanju se sklicuje na 111. člen ZDavP-2, njegov 114. in 119. člen. Pojasnjuje, da so bile terjatve ugotovljene na podlagi izpisa bruto bilance družbe B. d.o.o., z dne 29. 5. 2014, na podlagi izpisa kartice konta 2721 in na podlagi analize poslovanja prometa po transakcijskem računu zavezanca za davek, odprtega pri C., kjer so razvidna nakazila na račun družbe B. d.o.o. z navedbo, da gre za posojilo. Glede na zgoraj omenjene razloge Finančna uprava ugotavlja, da je na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 podana okoliščina za izdajo tega sklepa.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-355/2015-2 z dne 14. 9. 2015 pritožbo družbe D. d.o.o. (prej B. d.o.o.) zavrnilo. V svojih razlogih se je strinjalo z odločitvijo organa prve stopnje. Pojasnjuje vsebino 111. člena ZDavP-2, 2. točke prvega odstavka 114. člena ZDavP-2 ter 2. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2. Ugotavlja, da pritožnica ne ugovarja samemu obstoju terjatve A.A. do nje, temveč zatrjuje, da njene obveznosti do navedenega še niso zapadle. To pa po mnenju pritožbenega organa ni razlog za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Iz določb ZDavP-2, ki se nanašajo na zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti, ne izhaja, da bi morale biti terjatve zapadle. Glede navedb, ki se nanašajo na sam obstoj verjetne davčne obveznosti, oziroma na samo verjetno davčno obveznost A.A., pa pritožbeni organ meni, da pritožnica teh ugovorov ne more podajati. Ne ugotavlja se verjetna obveznost pritožnice. Sicer pa bo navedbe v zvezi z dejanskim obstojem obveznosti lahko uspešno uveljavljal davčni zavezanec v pritožbi zoper odločbo, ki sledi opravljenemu nadzoru (84. člen ZDavP-2). Z ugovori, ki se nanašajo na samo zadevo (ugotavljanje obveznosti), pa davčni zavezanec ne more biti uspešen.

4. Z odločbo št. DT 499-29-408/2015 z dne 15. 9. 2015 pa je tožena stranka zavrnila tudi pritožbo A.A. zoper izpodbijani začasni sklep. Poudarja, da je prvostopni organ izpodbijani sklep izdal v okviru izvajanja inšpekcijskega nadzora odmera davka po 68a. členu ZDavP-2 ter da pričakovana davčna obveznost znaša približno 1.200.000,00 EUR. Prvostopni organ tudi v zadostni meri navaja, kako je prišel do ugotovitve, da je bila tožnikova davčna obveznost ocenjena na 1.200.000,00 EUR. Ugovore v zvezi z odmero davka in njeno višino, pa je mogoče izpodbijati v pritožbi zoper odločbo, ki sledi opravljenemu nadzoru v skladu 84. členu ZDavP-2. Pritožnik ne ugovarja samemu obstoju terjatve A.A. do B. d.o.o., temveč zatrjuje, da te še niso zapadle. To pa po mnenju pritožbenega organa ni razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa. Za presojo skladnosti zakona z Ustavo pa je pristojno Ustavno sodišče. Pojasnjuje še, da ZDavP-2 nima določb, po katerih bi se lahko zadržalo izvrševanje sklepa, ki se izpodbija. Namen izdaje izpodbijanih sklepov je prav v tem, da se zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izvršljivostjo oziroma pred izdajo odločbe.

5. Tožnika najprej ugovarjata, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja obrazložitev, ali je zavarovanje potrebno, ker se pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Gre za bistveno kršitev določb postopka oziroma določbe 111. člena ZDavP-2. Menita, da obrazložitev, ki se zgolj sklicuje na določbo pravne podlage, ni zadostna. Zato izpodbijana odločba ne zadosti kriterijem iz prvega odstavka 214. člena ZUP o obrazložitvi. V tem delu je tožena stranka kršila tudi pravico do argumentiranja sodne odločbe iz 22. in 25. člena Ustave RS. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi iz razloga, ker dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. V nadaljevanju tudi menita, da gre za nepravilen obračun pričakovane davčne obveznosti. Davčna uprava navaja vse podatke o premoženju tožnika, tako tiste, ko nastopa kot fizična oseba, kot tiste v okviru opravljanja njegove dejavnosti samostojnega podjetnika. Davčni organ pregleduje obdobje, ki je daljše od petih let. Podatkov glede premoženja zavezanca zato ni mogoče ugotoviti, saj z njimi zavezanec ne razpolaga. Zato je jasno, da je izračun Finančne uprave napačen, dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno, sklep pa nezakonit. Smisel začasnega zavarovanja davčne obveznosti je tudi v tem, da se v primeru neplačila obveznosti državni organ poplača iz premoženja zavezancev za davek. V konkretnem primeru sporne obveznosti družba D. d.o.o. ni dolžna poravnati A.A., saj še niso zapadle. V nadaljevanju tožnika pripominjata, da je določba četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2, ki govori o 70% davčni obveznosti, neustavna. Poseženo je bilo v 155. člen Ustave RS, ki prepoveduje retroaktivno veljavo, pa tudi v načelo pravne varnosti in predvidljivosti iz 2. člena Ustave RS. Tudi podaljšanje obdobja, za katerega se lahko odmeri davek od nenapovedanih dohodkov iz prejšnjih pet na sedanjih deset let, je neustavno. Ker gre za neustavno določbo, je bilo nepravilno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede pričakovane davčne obveznosti. Menita, da je v postopku odločanja o začasnem zavarovanju Finančna uprava uporabila nezakonit zakonski predpis.

6. Glede na navedeno sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v odločbi organa druge stopnje podano pojasnilo glede ugovorov tožeče stranke, ki se nanašajo na verjetni obstoj davčne obveznosti A.A. Z izpodbijanim sklepom pa se je tožeči stranki zgolj naložilo, da navedeno terjatev ne izplača in ne, da mora karkoli kam nakazati, kot to smiselno izhaja iz navedb v tožbi. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če davčni obračun ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Pogoja za zavarovanje, ki se uvede po uradni dolžnosti, sta dva in sicer še neizpolnjena davčna obveznost ter višina pričakovanega davčnega dolga, glede katerega se, glede na konkretno določbo in tudi siceršnjo zakonsko ureditev, že glede na njeno višino (nad 50.000,00 EUR) domneva, da bo ob nastopu obveznost njeno plačilo onemogočeno ali precej oteženo. Zato je tudi po mnenju sodišča dovolj, da se v izpodbijanem sklepu zgolj ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to tudi storjeno v konkretnem primeru. Subjektivne nevarnosti za domnevno neizpolnitev pričakovane davčne obveznosti zato ni potrebno izkazovati. Tožnik tako z ugovori, ki se nanašajo na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa in s tem na bistveno kršitev pravil postopka ter kršitev določb 22. in 25. člena Ustave RS, ne more uspeti.

11. Glede na višino pričakovane davčne obveznosti, ki v konkretnem primeru znaša približno 1.200.000,00 EUR, pa tožnika tudi ne moreta uspeti z ugovori, ki se nanašajo na neustavnost 68.a člena ZDavP-2 in s tem na ugotovljeno višino pričakovane davčne obveznosti. Tudi, če bi se konkretna davčna obveznost obračunala po nižji davčni stopnji v skladu z 68. členom ZDavP-2, bi bistveno presegala predpisani znesek 50.000,00 EUR.

12. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost. Zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno ugotavljati njene končne višine. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati dodatno zavarovanje po 120. členu ZDavP-2, ali ga sprostiti po 122. členu ZDavP-2.

13. Kot izhaja iz podatkov v spisu, tudi niso sporne same terjatve A.A. do D. d.o.o., pač pa dejstvo, da te terjatve naj ne bi bile zapadle. Omenjeno pa tudi po mnenju sodišča na odločitev v konkretni zadevi ne vpliva, saj davčni organ drugotožeči stranki zgolj prepoveduje poplačilo obveznosti do zavezanca za davek A.A. Zato dejstvo zapadlosti v konkretnem primeru niti ni relevantno.

14. V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijanem sklepu oziroma odločbi organa druge stopnje glede pogojev za izdajo začasnega sklepa strinja in jih na tem mestu, da ne bi prišlo do ponavljanja, ne navaja (71. člen ZUS-1).

15. Ker je po povedanem tožba neutemeljena, jo je sodišče po tem, ko tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.


Zveza:

ZDavP-2 člen 68, 68a, 111, 111/2, 114, 119, 119/1, 119/1-2.
Datum zadnje spremembe:
23.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwMDk2