<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 51/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:I.UP.51.2016

Evidenčna številka:VS1015693
Datum odločbe:13.04.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS I U 1835/2015
Senat:Peter Golob (preds.), Marko Prijatelj (poroč.), Nataša Smrekar
Področje:UPRAVNI SPOR - DAVKI
Institut:davčni inšpekcijski postopek - predlog za zavarovanje dokazov - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - vmesni procesni akt

Jedro

Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne vpliva tožnikovo sklicevanje na dejstvo, da je zoper sklep, s katerim se zavrne predlog za zavarovanje, dovoljena pritožba (drugi odstavek 206. člena ZUP), saj to dejstvo na dopustnost upravnega spora po prvem odstavku 2. člena oziroma po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 ne vpliva (primerjaj sklep VS RS I Up 250/2009), temveč je za dopustnost upravnega spora oziroma sodnega varstva odločilna vsebina upravnega akta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo (I. točka izreka) zoper sklep tožene stranke št. DT-499/21-204/2015 z dne 6. 11. 2015, s katerim je bil kot neutemeljen zavrnjen tožnikov predlog za zavarovanje dokazov. Z II. točko izreka pa je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožbo zavrglo, ker je presodilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ne izpolnjuje znakov upravnega akta, kot ga določa Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep, ki jo je vložil iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je sklep, ki ga izpodbija s tožbo, izdal državni organ, zato formalnopravno predstavlja upravni akt, ki vsebuje tudi vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika in s tem posega v njegov pravni položaj. Tožena stranka je s tem, ko ni ugodila njegovemu predlogu za zavarovanje dokazov, vsebinsko odločila o njegovi pravici do izvedbe določenega dokaza (konkretno o izvedbi dokaza z imenovanjem izvedenca forenzične stroke, specialista za računalnike), za izvedbo katerega obstaja realna možnost, da se ga kasneje ne bo dalo več izvesti zaradi možnosti sesutja informacijskega sistema tožene stranke oziroma iz razlogov, kot jih je opredelil v svojem predlogu, s tem pa obstaja realna možnost, da mu bo onemogočeno dokazati, da dodatne davčne osnove za dodatno odmero davka ni, kar je zagotovo poseg v njegov pravni položaj. Če bi bilo predlogu za zavarovanje dokazov ugodeno, bi dobil možnost še pravočasno zavarovati dokaze, ki so lahko zelo pomembni za njegov pravni položaj (ali bo tožnik dejansko primoran plačati dodaten davek ali ne). Akt, ki ga v tem upravnem sporu izpodbija, je torej akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi pravici do dokazovanja in s tem o njegovi obveznosti plačila davka. Drugega sodnega varstva zoper odločitev tožene stranke, kot je bila vložitev tega upravnega spora, nima. Predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter naloži prvostopnemu sodišču, da o tožbi meritorno odloči. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZUS-1 v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 2. členu odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek). V upravnem sporu se lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena). Če zakon ne določa drugače, je upravni spor dopusten tudi, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku (tretji odstavek 5. člena).

6. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep tožene stranke, s katerim je ta zavrnila tožnikov predlog za zavarovanje dokazov po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ni akt, ki se lahko samostojno izpodbija v upravnem sporu.

7. V obravnavani zadevi je predmet presoje tožnikova tožba zoper izpodbijani sklep tožene stranke, s katero je ta zavrnila tožnikov predlog za zavarovanje dokazov v davčnem inšpekcijskem postopku, ki se zoper tožnika vodi pod opr. št. DT 0610-4903/2012-197 (07-2300-13) in v katerem še ni dokončno odločeno. Sklep, s katerim se zavrne predlog za zavarovanje dokazov (206. člen ZUP v povezavi z 204. členom ZUP), je, kot je tudi to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zgolj vmesni procesni akt o tožnikovi vlogi za zavarovanje dokazov v postopku odločanja o izdaji dokončnega upravnega akta v postopku davčno inšpekcijskega nadzora, in torej ni upravni akt po 2. členu ZUS-1, saj se z njim ne odloča o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika oziroma z njim ni bilo poseženo v njegov pravni položaj, kot to v pritožbi zmotno zatrjuje tožnik, temveč bo to odločba, s katero bo odločeno o morebitni tožnikovi davčni obveznosti. Z izpodbijanim sklepom pa tudi postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) ni bil obnovljen, ustavljen ali končan v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

8. Pritožbeno zatrjevanje, da ima vsak, ki izkaže, da obstaja utemeljena bojazen, da se določen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti, ali pa bo njegova izvedba pozneje otežkočena, na podlagi 204. člena ZUP pravico, da se ta dokaz izvede v postopku za zavarovanje dokazov, torej nemudoma, ni pravilno. ZUP daje stranki samo možnost (drugi odstavek 204. člena ZUP), da zavarovanje dokazov zgolj predlaga, to možnost pa je tožnik tudi izkoristil.

9. Zato izpodbijani sklep tožene stranke, ker ni akt po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 oziroma akt po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, ne uživasamostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, ampak se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo zavrnitve predlaganega zavarovanja dokazov in posledice take odločitve na postopek oziroma na odločitev o glavni stvari uveljavljajo hkrati s pravnim sredstvom (pritožbo oziroma ob pogojih iz 52. člena ZUS-1 s tožbo) zoper odločbo oziroma odločitev o glavni stvari.

10. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne vpliva tožnikovo sklicevanje na dejstvo, da je zoper sklep, s katerim se zavrne predlog za zavarovanje, dovoljena pritožba (drugi odstavek 206. člena ZUP), saj to dejstvo na dopustnost upravnega spora po prvem odstavku 2. člena oziroma po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 ne vpliva (primerjaj sklep VS RS I Up 250/2009), temveč je za dopustnost upravnega spora oziroma sodnega varstva odločilna vsebina upravnega akta.

11. Prav tako na drugačno odločitev tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na 4. člen ZUS-1, saj tožnik tožbe po tem členu ni vložil, niti v njej ne zatrjuje, da mu je bilo z izpodbijanim sklepom tožene stranke poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno po uradni dolžnosti samo odločati po tem členu, kot to pritožnik zmotno zatrjuje. V pritožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic v tej zvezi pa bo lahko uveljavljal s pravnimi sredstvi zoper odločitev o glavni stvari.

12. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (prvi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1.


Zveza:

ZUS-1 člen 2, 5, 5/2. ZUP člen 204, 204/2, 206.
Datum zadnje spremembe:
19.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3MTg0