<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 1708/2014
ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.1708.2014

Evidenčna številka:UL0012280
Datum odločbe:29.09.2015
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), Marjanca Faganel (poroč.), Alenka Praprotnik
Področje:DAVKI
Institut:davčni inšpekcijski nadzor - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje - pričakovana davčna obveznost - višina davčne obveznosti - prijava premoženja

Jedro

Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ izkazati v obrazložitvi sklepa. Pri tem zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti. Ovire tudi ni za to, da se pri odločanju upoštevajo podatki iz tožnikove prijave premoženja, oziroma ravno nasprotno: prijava premoženja iz 69. člena ZDavP-2 je namenjena prav ugotavljanju davčne osnove z oceno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1.1. 2007 do 31. 12. 2011, zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti: 1. s sklepom DT-0610-4903/2012-75(07-220-04) banki A. d.d., B. d.d. in C. d.d., kjer ima tožnik odprte račune, naložil, da tožniku sredstev do zneska 1 500 000,00 EUR ne izplačajo, tožniku pa se prepove razpolaganje z navedenimi sredstvi; 2. s sklepom DT-0610-4903/2012-69(07-220-04) tožniku prepovedal razpolaganje s sredstvi po sklenjenih pristopnih izjavah na trgovalnih računih pri družbi za upravljanje Č. d.d., družbi za upravljanje pa naložil, da mu sredstev, ki jih ima ali ki bi jih lahko pridobil po (novih) sklenjenih pristopnih izjavah, do zneska 1 500 000,00 EUR ne izplača; 3. s sklepom DT-0610-4903/2012-71(07-220-04) tožniku prepovedal razpolaganje z denarnimi sredstvi in vrednostnimi papirji, ki jih ima na trgovalnih računih pri pravni osebi D. d.d., tej družbi pa naložil, da tožniku sredstev, ki jih ima na računih do zneska 1 500 000,00 EUR, ne izplača, ter prepovedal razpolaganje z vrednostnimi papirji na teh računih; 4. s sklepom DT-0610-4903/2012-72(07-220-04) tožniku prepovedal razpolaganje z osebnim in priklopnim vozilom; 5. s sklepom DT-0610-4903/2012-73(07-220-04) prepovedal razpolaganje z delnicami družb, navedenih v I. točki izreka, družbi KDD d.d. pa odredil vpis zaznambe prepovedi razpolaganja z omenjenimi delnicami; 6. s sklepom DT-0610-4903/2012-74(07-220-04) tožniku prepovedal razpolaganje z nepremičnim premoženjem, navedenim v I. točki izreka, Okrajnemu sodišču v E. in F. pa odredil vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve navedenih nepremičnin v zemljiško knjig; ter 7. s sklepom DT-0610-4903/2012-76(07-220-04) tožniku prepovedal razpolaganje z nepremičnim premoženjem in sredstvi na računu pri banki na Hrvaškem.

2. V obrazložitvi vseh izpodbijanih sklepov se ugotavlja, da je davčni organ po podatkih, ki jih je pridobil s strani tožnika in od drugih oseb, ugotovil, da je tožnik tožnik v inšpiciranem obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 porabil oziroma se mu je povečalo premoženje za skupno najmanj 5 600 000,00 EUR, medtem ko napovedani dohodki znašajo okoli 1 600 000,00 EUR. Poraba oziroma povečanje premoženja in viri sredstev so razvidni iz tabele, po kateri plača, dividende, in materialni stroški v navedenem obdobju znašajo 570 000,00 EUR ter prodaja VP in nakazilo iz MP 1 000 000,00 EUR, kar znese skupaj 1 570 000,00 EUR na strani virov sredstev. Kot poraba sredstev oziroma povečanje premoženja pa se v tabeli navaja vikend G. v znesku 175 000,00 EUR, vikend H. v vrednosti 93 000,00 EUR, avto v vrednosti 53 000,00 EUR, nakup I. v vrednosti 1 150 112,00 EUR, terjatev do J.J. v višini 670 000,00 EUR, gotovina doma v znesku 3 300 000,00 EUR ter denar na TRR-jih v višini 179 000,00 EUR, kar skupaj znese 5 620 112,00 EUR. Tožnikova pričakovana obveznost po zbranih podatkih in po oceni davčnega organa znaša najmanj 1 500 000,00 EUR (4 000 000 EUR x 0,38% = 1 500 000,00 EUR), kar pomeni, da so ob upoštevanju določb drugega odstavka 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerih davčni organ zavaruje izpolnitev obveznosti pred izdajo odločbe, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50 000,00 EUR, na podlagi tretjega odstavka istega člena podane okoliščine za izdajo izpodbijanih sklepov. Pri čemer so zavarovanja po posameznih izpodbijanih sklepih, ob upoštevanju drugega odstavka 114. člena ZDavP-2, utemeljena na določbah 119. člena ZDavP-2, s katerimi so določene vrste oziroma načini zavarovanja.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbene postopke zoper posamezne sklepe združil v en postopek (I. točka izreka) ter pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijane sklepe kot neutemeljeno zavrnil (II. točka izreka).

4. V zvezi s I. točko izreka ugotavlja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji za združitev zadev v en postopek in za odločanje z eno odločbo.

5. V zvezi z II. točko izreka pa ugotavlja, da so izpodbijani sklepi pravilni in skladni z zakonskimi določbami, na katere se sklicuje prvostopni organ v izpodbijanih sklepih. Meni namreč, da organ prve stopnje pravilno in v zadostni meri navede, kako je prišel do ugotovitve, da naj bi tožnikova davčna obveznost znašala 1 500 000,00 EUR. V tabeli prikaže tako vire sredstev, ki znašajo skupaj 1 570 000 EUR, kot porabo sredstev oziroma povečanje premoženja, ki znaša skupaj 5 620 112 EUR, iz česar sledi, da je pričakovana davčna obveznost po oceni davčnega organa najmanj 1 500 000,00 EUR, s tem pa so podani zakonski pogoji za izdajo izpodbijanih sklepov. Pri tem drugostopni organ še pojasni, da gre v konkretnem primeru za pričakovano višino obveznosti, medtem ko se dejanska višina obveznosti ugotavlja v postopku nadzora in ji bo tožnik lahko ugovarjal v pritožbi zoper izdano odločbo, ter da zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo na ugotavljanje višine obveznosti, ne more biti uspešen.

6. Ne glede na to pa pritožbeni organ ugotavlja, da listine, ki so v spisih, ne potrjujejo pritožbenih navedb, po katerih naj bi tožnik ne razpolagal z gotovino v znesku 3 300 000,00 EUR, ki naj bi jo navedel v prijavi premoženja, temveč samo z zneskom 300 000,00 EUR. V tej zvezi opozarja na kopijo zapisnika o razgovoru s stranko z dne 16. 10. 2013, iz katerega ne izhaja, da bi bilo glede prijave premoženja z dne 9. 5. 2013 karkoli spornega. Tožnik na razgovoru ni trdil, da bi gotovine v znesku 3 300 000,00 EUR ne navedel v prijavi, temveč le, da je znesek netočno prijavil. O zgolj netočnem znesku je govora tudi v zapisniku z dne 7. 11. 2013, predvsem pa iz zapisnika sledi, da je sporni znesek prijavil. Ko sedaj v pritožbi trdi, da razpolaga z gotovino zgolj v višini 300 000,00 EUR, prihaja sam s sabo v nasprotje, obenem pa resničnosti teh svojih navedb ne izkaže.

7. V zvezi s pritožbenimi ugovori drugostopni organ še pojasni, da je po določbah 111. člena ZDavP-2 davčni organ dolžan zavarovati davčni dolg v vsakem primeru, če le-ta presega 50 000,00 EUR, ter da v tem primeru nima pravice do prostega preudarka. Pri tem davčnemu organu ni treba izkazovati okoliščin, zaradi katerih bi bila izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali otežena. Sklepi, kakršni so izpodbijani, se izdajo, ko je obstoj obveznosti verjetno izkazan, in torej še preden je obveznost ugotovljena z odločbo. Zadržanje izvrševanja sklepov, ki ga predlaga tožnik v pritožbi, pa po določbah ZDavP-2 ni predvideno in bi bilo tudi nelogično, saj bi se s tem namen instituta zavarovanja izpolnitve obveznosti izničil. Strinja se tudi z izbranimi instrumenti zavarovanja in glede na višino pričakovane obveznosti ne vidi, da bi prišlo do kršitev ustavnega načela sorazmernosti. Prvostopni organ je postopal v skladu z določbami ZDavP-2, tožnik pa z ničemer ne izkaže, da bi katero izmed posameznih sredstev zavarovanja zadostovalo za poplačilo verjetne obveznosti.

8. Rok za izdajo sklepov o zavarovanju v zakonu (ZDavP-2) ni predpisan niti se ni mogoče v tej zvezi sklicevati na rok, ki je v 141. členu ZDavP-2 predpisan za izdajo odločbe. Pomembno je le, da je sklep izdan pred odločbo. To pa je bilo v konkretnem primeru nesporno storjeno. Zato drugostopni organ tudi pritožbene ugovore, ki se nanašajo na prekoračitev predpisanih rokov pri izdaji izpodbijanih sklepov, kot neutemeljene zavrne.

9. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in predlaga odpravo izpodbijanih sklepov ter povrnitev stroškov postopka.

10. V tožbi navaja, da so izpodbijani sklepi nezakoniti že zaradi bistvene kršitve določb postopka. Glede na določbe 141. člena ZDavP-2 od začetka davčnega inšpekcijskega nadzora do izdaje odločbe ne sme preteči več kot šest mesecev. V konkretnem primeru se je postopek začel z vročitvijo sklepa dne 21. 12. 2012, datum izpodbijanih odločb (pravilno) sklepov pa je 5. 11. 2013, kar pomeni, da je zakonski rok prekoračen in bi torej davčni organ izpodbijanih odločb (pravilno sklepov) ne smel izdati. Ker so sklepi prepozni in s tem nezakoniti, bi jih moral odpraviti že drugostopni organ po uradni dolžnosti. Ker tega ni storil, je dolžno sklepe odpraviti naslovno sodišče.

11. Izpodbijani sklepi pa so po mnenju tožnika nezakoniti tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede prirasta premoženja in s tem glede pričakovane davčne obveznosti. Tožnik pri tem opozarja, da je davčni organ v tabelo, na katero se sklicuje, vnesel podatke iz tožnikove prijave premoženja na dan 18. 2. in 9. 5. 2013 ter da ti podatki gotovo niso enaki podatkom v inšpiciranem obdobju. V vseh primerih pa je tožena stranka upoštevala tudi, da naj bi tožnik razpolagal z gotovino doma oziroma v sefu, in sicer v znesku 3 300 000,00 EUR, čeprav je tožnik v prijavi premoženja zapisal, da (na dan 9. 5. 2013) poseduje 300 000,00 EUR. Tožnik je v postopku nadzora že uspel dokazati, da je podatek o gotovini napačen, oziroma je davčni organ tudi sam prišel do zaključka, da zneska 3 300 000,00 EUR kot gotovine ne sme upoštevati. To je razvidno iz zapisnika o zaključnem razgovoru iz aprila 2014, razvidno pa je tudi iz sklepa o zavarovanju z dne 30. 7. 2014, v katerem tožnikove „gotovine doma“ v znesku 3 300 000,00 EUR ni več zaslediti.

12. Ker torej ni izkazano, da bi tožnik znotraj inšpiciranega obdobja razpolagal z omenjenim zneskom gotovine, se tega zneska ne bi smelo upoštevati pri ugotavljanju pričakovane davčne obveznosti in s tem pri izdaji izpodbijanih sklepov. Drugačni pa bi morali biti tudi ostali podatki, ki jih vsebuje tabela, saj tožnik nekaterih zneskov, ki so navedeni v tabeli, ni nikjer zapisal, tisti, ki jih je navedel v prijavi premoženja, pa nikakor niso odraz gibanja premoženja v inšpiciranem obdobju. Zato je potrebno izpodbijane sklepe odpraviti, šele v ponovljenem postopku pa bo lahko davčni organ ugotovil, kolikšna je dejanska prirast premoženja in ali presega znesek 50 000,00 EUR, ki daje podlago za izdajo posameznega sklepa o zavarovanju.

13. Tožnik je že v času izdaje izpodbijanih sklepov opravil več razgovorov s pooblaščeno osebo tožene stranke in vložil v spise celo vrsto listinskih dokazov ter predlagal izvedbo še številnih drugih dokazov in s tem dokazal, da pričakovane davčne obveznosti v konkretnem primeru ni. Tako je že do izdaje sklepov prikazal, da je v nakup vrednostnih papirjev dejansko investiral nižji znesek (740 000,00 EUR) od tistega, ki ga upošteva tožena stranka (1 150 112,00 EUR). Prav tako je dokazal dejansko porabo znotraj inšpiciranega obdobja, pa je davčni organ kljub temu uporabil podatke iz prijave premoženja. Zato podatki o porabi sredstev oziroma povečanju premoženja tožnika, ki je prikazana v izpodbijanih sklepih (v tabeli) ni pravilna, temveč so pravilni podatki, ki jih tožnik tabelarno prikaže v tožbi. Iz teh podatkov pa sledi, da je imel tožnik znotraj inšpiciranega obdobja 3 587 172,00 EUR pojasnjenih prihodkov in da je porabil 3 410 480,00 EUR, kar pomeni, da pričakovane davčne obveznosti ni in da so zato vsi izpodbijani sklepi nezakoniti.

14. Poleg tega so izpodbijani sklepi slabo obrazloženi in se jih zato ne da preizkusiti. Kako je prišel do podatkov iz tabel, konkretno do zneska terjatev do J.J., davčni organ ne pojasni. Prav tako ne obrazloži zneska, za katerega naj bi tožnik nakupil vrednostne papirje pri BPH K. (1 150 112,00 EUR) in ne navede listin, ki naj bi izkazovale stanje gotovine na transakcijskih računih (179 000,00 EUR). Isto velja za gotovinska sredstva v višini 3 300 000,00 EUR. Dejstev, na kateri sklepi temeljijo, se torej ne da preizkusiti, zato so sklepi nezakoniti in jih mora sodišče odpraviti, saj je v nasprotnem primeru kršena tožnikova z Ustavo zagotovljena pravica do enakega varstva pravic in do pravne varnosti.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi ugovori pojasni, da so roki iz 141. člena ZDavP-2 instrukcijski in da davčni organ lahko izda odločbo tudi po preteku teh rokov. Tožniku je bilo tudi že pojasnjeno, da bo ugovore v zvezi z dejanskim obstojem in višino davčne obveznosti lahko uveljavljal v pritožbi zoper odločbo, medtem ko se v konkretnem postopku presoja le pravilnost in zakonitost sklepov o zavarovanju. Z ugovori, ki se nanašajo na samo obveznost, zato tožeča stranka ne more biti uspešna, kot to smiselno sledi tudi iz sodbe naslovnega sodišča I U 865/2013-18 z dne 18. 2. 2014. Kljub temu pa v zvezi s sklicevanjem tožnika na sklep o zavarovanju z dne 30. 7. 2014 poudarja, da se v tem sklepu kot verjetna obveznost navaja znesek 1 925 094,00 EUR in ne zgolj 1 500 000,00 EUR, kot izhaja iz izpodbijanih sklepov. Na zakonitost sklepov tudi ne vplivajo kasnejše ugotovitve, saj se pravilnost in zakonitost sklepov presoja na dan, ko so bili izdani. Vse tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na tabelo iz sklepov in ne predstavljajo zneska 3 300 000,00 EUR gotovine, so tožbena novota. Kolikor tožnik ugovarja vsebini zapisnikov z dne 7. 11. 2013 in 16. 10. 2013, pa tožena stranka pripominja, da bi se tožnik lahko o tem izjavil ob pregledu zapisnikov, pa tega ni storil, temveč je njihovo vsebino potrdil s svojim podpisom.

16. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbi in tožbenih predlogih. V vlogi obširno obrazlaga, zakaj meni, da je rok za izdajo odločbe iz 141. člena ZDavP-2 kogenten in prekluziven. Obširno ugovarja tudi stališču, da naj bi tožnik ugovore v zvezi z dejanskim obstojem obveznosti in njene višine uveljavljal (še)le v pritožbi zoper odločbo. Poudarja, da je obrazložitev izpodbijanih sklepov zelo skopa in da niso navedeni nobeni dokazi, iz katerih bi izhajala zatrjevana dejstva. Ker se torej sklepov ne da preizkusiti, vztraja, da so sklepi nezakoniti ter da mu je zaradi njihove pomanjkljive vsebine grobo kršena z Ustavo in EKČP zagotovljena pravica do pritožbe. Poudarja še, da mu je tožena stranka z izpodbijanimi sklepi prepovedala razpolagati prav z vsem premoženjem, da bi morala sklepe zato še posebej konkretno obrazložiti ter da gre v nasprotnem primeru za kršitev načela zakonitosti in sorazmernosti iz 4. in 6. člena ZDavP-2 ter načela kontradiktornosti iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Ker so sklepi praktično neobrazloženi, pa po mnenju tožnika tudi ni mogoče govoriti o tem, da so navedbe, ki se nanašajo na tabelo, tožbena novota, saj vsebina sklepov tožniku ni omogočila konkretne pritožbe. Zato je tožnik sestavil svojo tabelo, podatke iz tabele pa dokazal z listinami, ki se nahajajo v upravnih spisih, kar pomeni, da podatki niso novi in da torej ne gre za nobeno novoto. Nasprotno je tožena stranka gradila utemeljitev na znesku gotovine 3 300 000,00 EUR in s tem na podatkih, ki iz listin, ki so v davčnih spisih, ne izhajajo, oziroma na listini, ki je ni v spisih. Glede zapisnikov, ki jim ugovarja v tožbi, pa poudari, da mu je v skladu z določbami 80. člena ZUP kljub temu, da jih je podpisal, dovoljeno dokazovati nepravilnost zapisanega.

17. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo vztraja pri odločitvi in pri vsem, kar vsebujejo njene vloge. V odgovoru ponavlja, da gre pri ugovorih v zvezi s tabelo za tožbeno novoto. Sodišču zato ponovno predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

18. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih stališčih in predlogih.

19. Tožba ni utemeljena.

20. Po določbah 141. člena ZDavP-2 od dneva začetka postopka do izdaje odločbe ne sme poteči šest oziroma devet mesecev, če se davčna osnova ugotavlja z oceno.

21. Tožnik ima torej glede na citirano zakonsko besedilo prav, da je citirana določba kogentne narave. Prav ima tudi, ko trdi, da odločba v konkretnem primeru davčnega inšpekcijskega nadzora davka iz petega odstavka 68. člena ZDavP-2, ki se je začel z vročitvijo sklepa dne 21. 12. 2012, ni bila izdana znotraj predpisanega roka ter da so bili po poteku predpisanega devetmesečnega roka, ki velja za oceno, izdani tudi izpodbijani sklepi. Vendar pa to še ne pomeni, da bi bilo treba postopek nadzora ustaviti, oziroma da odločba in s tem tudi sklepi ne bi smeli biti izdani. Takšne posledice prekoračitve roka namreč v zakonu niso določene. Rok, ki velja za organ, je torej instrukcijski in ne prekluziven, kot se trdi v tožbi. To pa pomeni, da ni bilo podlage za ustavitev postopka in da so bili sklepi lahko izdani kljub prekoračitvi roka, predpisanega za izdajo odločbe. Zato ni mogoče slediti navedbam tožnika, da so izpodbijani sklepi o zavarovanju davčne obveznosti iz tega razloga nezakoniti in da jih je kot takšne treba odpraviti.

22. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50 000,00 EUR. Pri tem lahko davčni organ bodisi zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja bodisi zavezancu za davek z začasnim sklepom za zavarovanje omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem, med drugim z vsem tistim premoženjem, ki je predmet obravnavanih sklepov. (114. in 119. člen ZDavP-2).

23. Ključni pogoj za zavarovanje je torej pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ izkazati v obrazložitvi sklepa (tretji odstavek 111. člena ZDavP-2).

24. V konkretnem primeru naj bi pričakovana davčna obveznost po navedbah v tožbi ne dosegla navedenega zneska, oziroma naj bi je sploh ne bilo. Nasprotno iz izpodbijanih sklepov izhaja, da pričakovana davčna obveznost obstaja in da znaša najmanj 1 500 000,00 EUR, kar pomeni, da ne le dosega, temveč bistveno presega predpisani mejni znesek.

25. S takšnim zaključkom davčnih organov se strinja tudi sodišče. Pri tem poudarja, da za odločitev zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).

26. Ovire tudi ni za to, da se pri odločanju upoštevajo podatki iz tožnikove prijave premoženja, oziroma ravno nasprotno: prijava premoženja iz 69. člena ZDavP-2 je namenjena prav ugotavljanju davčne osnove z oceno. Iz prijave namreč niso razvidni zgolj podatki o trenutnem stanju sredstev in premoženja, temveč tudi čas in pravni temelj pridobitve posamezne enote premoženja in s tem podatki, ki se (lahko) nanašajo na inšpicirano obdobje in so bistveni za cenitev. Čas, ko je prijava sestavljena, zato ni odločilen. Odločilna je njena vsebina. Ta pa je v konkretnem primeru pokazala enormno povečanje tožnikovih sredstev oziroma premoženja z ozirom na vire in se je že zato utemeljeno upoštevala pri izračunu tožnikove pričakovane davčne osnove.

27. Pri tem izstopa zlasti znesek 3 300 000,00 EUR, opredeljen v tabeli kot „gotovina doma“ in za katerega tožnik v tožbi, enako kot pred tem v pritožbi, trdi, da ni pravilen, oziroma da ga v prijavi ni navedel in da zato tudi ne bi smel biti upoštevan pri izračunu. Pritožbene ugovore v tej zvezi je obširno in prepričljivo zavrnil že drugostopni organ v svoji odločbi. Sodišče zato iz istih razlogov zavrača tudi tožbene ugovore in se pri tem sklicuje na razloge davčnega organa druge stopnje. Res je sicer, da se navedeni podatek nanaša na čas, ko je bila vložena prijava. Ker pa je tožnik do izdaje izpodbijanih sklepov in tudi v pritožbi navedenemu znesku ugovarjal zgolj po višini, je davčni organ lahko štel za verjetno, da je tožnik z enakim zneskom razpolagal že tudi v inšpiciranem obdobju.

28. Ostalim podatkom, ki jih vsebujejo izpodbijani sklepi v zvezi z viri sredstev in njihovo porabo in ki so bili upoštevani pri izračunu pričakovane davčne obveznosti, tožnik v pritožbi ni ugovarjal. Ugovarja jim šele v tožbi in se pri tem sklicuje na svoje (drugačne) podatke, ki naj bi jih posredoval davčnemu organu še pred izdajo izpodbijanih sklepov (in iz katerih naj bi izhajalo, da ni davčne obveznosti in da zato tudi ni podlage za izdajo izpodbijanih sklepov). Iz upravnih spisov sicer res sledi, da je tožnik še pred izdajo sklepov poleg prijave premoženja posredoval določene podatke ter da se davčni organ v obrazložitvi sklepov oziroma odločbe o teh podatkih posebej ne izreče. Dejstvo je tudi, da davčni organ vseh posredovanih podatkov ne upošteva, oziroma upošteva samo nekatere od njih, kar pomeni, da očitno šteje za bolj verjetne tiste podatke, ki so upoštevani v sklepu, oziroma da ostali podatki, ki jih je predložil tožnik, ne prepričajo o nasprotnem. Da podatki iz tabele ne bi bili znani tožniku, pa ne drži, saj le-ti, kot je razvidno iz spisov, v pretežnem delu izhajajo iz prijave premoženja oziroma iz listin, ki jih je tožnik sam predložil davčnemu organu. To pa pomeni, da jim lahko ugovarja in tudi jim ugovarja v tožbi, obenem pa to pomeni, da bi posameznim postavkam in njihovi višini iz tabele lahko ugovarjal že v pritožbi ter da bi, z ozirom na to, da gre za postavke, ki so mu znane, že v pritožbi lahko navedel njihovo pravilno višino. Tako pa je v pritožbi ugovarjal samo postavki „gotovina doma“ in še to samo po višini, zato je tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka v odgovoru na tožbo, ostale tožbene navedbe, ki se tičejo posameznih zneskov iz tabele, šteti za nedopustno tožbeno novoto in s tem za navedbe, ki se pri odločanju o tožbi ne upoštevajo. Za nedopustne pa je iz istega razloga šteti tudi dokaze, ki se v tej zvezi predlagajo v tožbi ter izvedbo dokaza z izvedencem, ki jo je tožnik predlagal na naroku za glavno obravnavo.

29. Ker so bili torej izpodbijani sklepi izdani pravilno in skladno z zakonom in ker so tožbene navedbe neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.


Zveza:

ZDavP-2 člen 69, 111, 114, 119, 120, 121.
Datum zadnje spremembe:
26.08.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2NzUy