<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 1641/2014
ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.1641.2014

Evidenčna številka:UL0010819
Datum odločbe:19.05.2015
Senat, sodnik posameznik:Adriana Hribar Milič (preds.), mag. Slavica Ivanović Koca (poroč.), Alenka Praprotnik
Področje:DAVKI
Institut:DDV - odmera DDV - obvezna sestavina računa - nepopoln račun

Jedro

Računa ne vsebujeta obveznih podatkov, ki jih zahteva zakon. Gre za obvezne sestavine na računu, ki so potrebni za identifikacijo vrste in obsega opravljenih storitev in je zaradi tako nepopolnega računa posledično tudi onemogočen nadzor davčnega organa nad pravilnostjo pobiranja davka. Da je identifikacija vsebine in obsega opravljenih storitev obvezna sestavina računov in relevanten podatek, izhaja tudi iz sodne prakse SEU glede uveljavljanja pravice do odbitka DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davči urad Ljubljana tožniku za davčno obdobje od 1. 4 2011 do 30. 6. 2011 zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) odmeril DDV od davčne osnove 251.250,00 EUR v višini 50.250,00 EUR (točka I izreka). Stroški postopka niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki II in III izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik 14. 11. 2011, na katerega tožnika ni podal pripomb.

Davčni organ tožniku ni priznal odbitek vstopnega DDV po dveh računih: št. 00116-2011 z dne 18. 6. 2011 in 00092-2011 z dne 25. 5. 2011. Oba računa je izdala družba A. d.d. Prvi je bil izdan po pogodbi o opravljanju storitev z dne 6. 4. 2004, od maja 2004 do julija 2011 v znesku 288.000,00 EUR, od tega DDV 48.000,00 EUR. Drugi pa za intelektualne storitve po pogodbi med A. d.d. in tožnikom z dne 24. 3. 2011 za znesek 13. 500 EUR, od tega je obračunan DDV v višini 2.250,00 EUR. Davčni organ navaja, da obe družbi zastopa direktor tožnika B.B.. Tožnik nima dokazila o opravljanih storitvah. Računa nista specificirana in ne opredeljujeta za kakšno storitev gre. V pogodbah so storitve opisane zelo široko in na splošno, govorijo tudi o potencialno možnih storitvah. Iz bruto bilanc za leta 2006, 2007 in 2008 družbe A. d.o.o. izhaja, da so bile nekatere storitve s strani te družbe v preteklih letih po pogodbi z dne 6. 4. 2004 že zaračunane, ni pa dokazil katere in v kakšni višini. Zato davčni organ sklepa, da so storitve po navedeni pogodbi k računu z dne 18. 6. 2011 v preteklih letih že zaračunane in da je direktor tožnika za to dejstvo vedel, ni pa predložil v postopku verodostojnih dokazov, za katere vrste storitev in v kakšni višini. Davčni organ navaja 77. člen in 74. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in člene 3, 32 in 33 Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1), ki jih citira. Obdavčljivi dogodki niso nastali. Družba A. d.d. ni imela osnove za izstavitev spornih računov glede na 81. člen ZDDV-1, ki ga citira. Sklicuje se na člene 21(1)(c) in 17(2)(a) Šeste Direktive Sveta ter sodbe SEU v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04, Axel Kittel, iz katerih izhaja, da se pri teh vrstah davčnih goljufij ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV pri plačnikih zaračunanega blaga in storitev. Ker računi temeljijo na neresničnih (neobstoječih) transakcijah, posledično po 3. členu ZDDV-1 niso izpolnjeni pogoji za obračun in plačilo DDV, prejemniki teh računov pa nimajo pravice do odbitka vstopnega DDV po 63. členu in 67. člen ZDDV-1, saj mora zavezanec imeti račun izdan, v skladu z 81. členom do 84. členom ZDDV-1.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Opis storitev na obeh spornih računih je v zvezi s pogodbo splošen, ne izkazuje vrste in obsega opravljenih storitev, drugi račun je izdan tudi v nasprotju s pogodbo o svetovanju z dne 24. 3. 2011. Računa nimata navedbe obsega in vrste opravljenih storitev po šesti točki prvega odstavka 82. člena ZDDV-1. Zato na tej podlagi pravice do odbitka DDV tožniku ni mogoče priznati. Tudi datum 18. 6. 2011, ki naj bi dokazoval datum opravljene storitve po prvem računu, ni verodostojen. A. d.d. ni imel podlage za izdajo takšnega računa. Storitve so se zaračunavale od maja 2004 do julija 2011. V primeru zaporednega izdajanja računov in plačil zanje se šteje, da so opravljene v trenutku, ko poteče obdobje, na katero se taki računi ali plačila nanašajo, vendar pa obdobje ne sme biti daljše od enega leta ( 2. točka 33. člena ZDDV-1). Navaja sodbo SEU v zadevi C-438/09, Dankowski. Ne glede na navedeno, pogoji za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV ni izpolnjena glede na dejanske ugotovitve, ker pogoj opravljene storitve ni izpolnjen. Tožnikovo navajanje glede poslovnega sodelovanja z družbo C. d.o.o. in računom z dne 20. 5. 2011, ki ga je priložil pritožbi, pa kot pritožbene novote zavrača (tretji odstavek 238. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP), saj ni izkazano, zakaj teh dejstev tožnik ni mogel uveljavljati že med postopkom.

Tožnik v tožbi navaja tožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotovitve davčnega organa ne ustrezajo dejanskemu stanju. Glede fakture 00116/2011 navaja, da mu je bila izstavljen s strani družbe A. d.d. na podlagi pogodbe o opravljanju storitev z dne 6. 4. 2004, in je bila v skladu s SRS 21.1. kot ustrezna knjigovodska listina ročno knjižena v računalniški program. Tožnik je kasneje uvedel notranji kontrolni akt pregleda knjiženih faktur in ugotovil napako pri knjiženju zaradi napačnih navodil vnašalca v računalniški program. Ob naknadnem internem nadzoru je ugotovljena pomanjkljivost sporne fakture. Zato je tožnik z dopisom 19. 8. 2011 zaradi pomanjkljive specifikacije opravljenih storitev fakturo zavrnil. Družbo A. d.d. je hkrati pozval, da dodatno obrazloži posamezne postavke, doda specifikacijo opravljenih del ter pomanjkljivosti zavrnjene fakture odpravi z izdajo nove fakture. Za primer, da tega ne bo odpravila, je tožnik zahteval izdajo ustreznega dobropisa, ki ga je družba A. d.d. 12. 10. 2011 izdala ter ga je tožnik ustrezno knjižil v poslovne knjige. V vmesnem času je tožnik že oddal obračun DDV, v katerem je bila zajeta tudi sporna faktura. Posledično je s tem tožnik od države zahteval vračilo DDV. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je tožnik v vmesnem času nepravilno stanje že odpravil na podlagi dobropisa. Zavrača, da je šlo za poskus davčne goljufije.

Tudi glede drugega računa 00092/2011 so napačne ugotovitve davčnega organa. Račun je bili izdan po pogodbi o svetovanju z dne 24. 3. 2011. Tožnik je kot izvajalec 22. 3. 2011 z družbo C. sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju, kjer se je kot izvajalec zavezal izdelati mnenja in priporočila glede nameravanih investicij naročnika in je angažiral podizvajalca družbo A. d.d., ki sta sklenila navedeno pogodbo o svetovanju. Na tej podlagi je A. d.d. kot svetovalec opravil storitve svetovanja, strokovne podpore ter izdelave mnenj in analiz, ki jih je potreboval tožnik za C.. Ni šlo za poskus davčne goljufije, kot meni davčni organ. Račun je bil izdan na podlagi veljavne in izvršene pogodbe med strankama. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo razveljavi (prav: odpravi, op. sodišča), toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Glede dobropisa družbe A. d.d, ki ga je tožnik knjižil v poslovne knjige navaja, da tožnik v postopku ni navajal svojih pozivov tej družbi in ni podal pripomb na zapisnik. Gre za nova dejstva in dokaze, ki jih ni mogoče upoštevati, saj tožnik ni pojasnil, zakaj jih ni uveljavljal že med postopkom na prvi stopnji. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Pravica do odbitka je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska zakonodaja (ZDDV-1) in pravo Evropske unije. Davčni zavezanec sme praviloma pri obračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV.1

V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ tožniku zavrnil odbitek vstopnega DDV po dveh računih družbe A. d.d. predvsem iz razloga, ker je v DIN ugotovil, da obdavčljiv dogodek ni nastal, za kar je pojasnil razloge. Iz ugotovitev nadzora pri družbi A. d.d. iz bruto bilanc za leta 2006, 2007 in 2008 izhaja, da so bile tožniku iz naslova pogodbe o opravljanju storitev z dne 6. 4. 2004 že zaračunane nekatere storitve, tožniku pa gre očitek, da v postopku ni znal pojasniti za katere vrste storitev je šlo. Ker obe družbi zastopa isti direktor B.B., pa bi ta moral to vedeti. Zato je organ prve stopnje zaključil, da po sporni fakturi z dne 18. 6. 2011 storitve niso bile opravljene. Do enakega zaključka je prišel tudi glede računa z dne 25. 5. 2011 po pogodbi o svetovanju z dne 24. 3. 2011, ker tožnik ni predložil dokazil o opravljenih storitvah. Navedena okoliščina pa ni raziskana v smeri, da bi prvostopenjski organ ugotavljal subjektivni element pri tožniku. Res je, da gre za povezani osebi, vendar zgolj očitek, da tožnik nima verodostojnih dokazil, da mu je storitev po spornih fakturah bila dejansko opravljena, glede na novejšo sodno prakso SEU za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV ni dovolj, koliko mu ne gre očitek nedobrovernosti. Slednje pa v obravnavanem primeru ni raziskano. Ne glede na dejstvo, ki se nanj sklicuje organ prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da mu je izdajatelj računa storitve opravil, to po presoji sodišča ni relevantna okoliščina za nepriznavanje odbitka DDV. Iz novejših sodb SEU2 namreč izhaja, da gre pravica do odbitka DDV tudi v primeru, če izdajatelj računa ni opravil dobave oziroma storitve, ob izpolnjevanju tudi ostalih vsebinskih pogojev, kamor sodi tudi dobra vera prejemnika. Slednjega davčni organ v zadevi ni posebej ugotavljal. Vendar pa sodišče ocenjuje, da mu v obravnavanem primeru tega niti ni bilo treba, saj v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj za priznavanje pravice do odbitka DDV glede obveznih sestavin računa, kar sodišče pojasnjuje v nadaljevanju.

Res je tudi to, kar zatrjujeta oba davčna organa, da gre v zadevi tudi za neizpolnjevanje formalne obveznosti, ko se sklicujeta na določbo drugega odstavka 33. člena ZDDV-1, ki določa da se v primeru, ko se za opravljanje storitev izdajajo zaporedni računi, šteje, da so storitve opravljene, ko poteče to obdobje, na katero se takšni računi nanašajo. Slednje ne sme biti daljše od enega leta, kar pa v obravnavanem primeru (glede prvega računa) res ni izpolnjeno. Glede na stališče SEU načelo davčne nevtralnosti zahteva, da se odbitek vstopnega DDV, ob izpolnjevanju vsebinskih zahtev, prizna, tudi če nekaterih postopkovnih zahtev davčni zavezanci niso izpolnili, in če ne gre za tveganje izgube davčnih prihodkov (glej sodba SEU v združenih zadevah C-95/07 in C-96 /07, Ecotrade točka 63, C-146/05, Collée, točka 31)3.

Vendar pa v obravnavanem primeru po presoji sodišča ne gre za takšno situacijo, da bi lahko trdili, da gre le za postopkovno zahtevo v smislu sodb SEU (v že omenjeni zadevi Collée, ko je npr. šlo za zahtevo, da je treba potrebne zaznambe vnesti neposredno po opravljeni transakciji oz. v že omenjeni zadevi Ecotrade, ko je šlo za kršenje formalnosti oz. nespoštovanje knjigovodskih obveznosti in obveznosti obračuna davčnega zavezanca). V obravnavani zadevi se namreč pred davčnega zavezanca postavlja utemeljena zahteva, da ima račun najmanj takšne obvezne sestavine, kot se to zahteva po členu 226 Direktive 2006/1124, ki določa, da morajo biti za namene DDV na računih, ki se izdajo v skladu z členom 220 navedene direktive, brez poseganja v posebne določbe te direktive, obvezno navedeni samo podatki, ki so vsebovani v tem členu (glej sodbo SEU v zadevi Pannon Gép Centrum kft, točka 40). Tu tudi ne gre za formalnosti v smislu člena 18(1)(d) Šeste direktive oz. 178(f) Direktive 2006/112, ki jih določi vsaka država članica, na katere se nanašata zgoraj navedeni sodbi SEU v zadevah Ecotrade in Collée.

Glede na prakso SEU, morajo biti za uveljavljanje pravice do odbitka iz člena 178 (a) Direktive 2006/112 izpolnjeni vsi materialni pogoji in formalni pogoji. Med prve sodijo predvsem pogoji, ki se nanašajo na vsebino opravljenih storitev (npr. da gre za dobavo blaga oz. storitev, uporabljene za namene obdavčenih transakcij5) kot formalni pogoji pa so v praksi SEU navedeni pogoji v zvezi z obveznimi sestavinami na računu po navedeni direktivi. Zato državam članicam ni dovoljeno, da uveljavljanje pravice do odbitka vežejo na upoštevanje pogojev o vsebini računov, ki jih določbe Direktive 2006/112 izključno ne določajo. To razlago potrjuje tudi člen 273 te direktive, ki določa, da lahko države članice naložijo obveznost, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, vendar se ta možnost ne more uporabljati za nalaganje obveznosti v zvezi z izdajanjem računov, ki so dodatne k tistim, ki so določene zlasti v členu 226 navedene direktive (glej sodbo SEU v zadevi C-368/09, Pannon Gép Centrum kft, točka 41).

Obvezne sestavine računov po 226. členu Direktive 2006/112 niso takšne, da bi zaradi njih bilo onemogočeno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV oziroma, da so to „dodatni pogoji“, zaradi katerih bi bilo uveljavljanje te pravice popolnoma nemogoče (kot so npr. v sodni praksi SEU opredeljeni dodatni pogoji po 178(f) členu Direktive)6. Zato po presoji sodišča zahteva iz 6. točke 82. člena ZDDV-1, ki določa, da mora mora biti na računu obvezen podatek o količini in vrsti dobavljenega blaga oz. obseg in vrsto opravljenih storitev, ni nedovoljen dodaten pogoj, da bi zaradi tega bilo onemogočeno uveljavljanje pravice do odbitka oz., da bi v tem primeru celo zadoščala ugotovitev, da davčna uprava razpolaga z vsemi podatki, potrebnimi za ugotovitev, da je tožnik zavezan za plačilo DDV (glej že omenjeno zadevo SEU Uszodaépitö kft).

Sodišče SEU je že presodilo, da ima prejemnik pravico do odbitka DDV, če računi za opravljene storitve vsebujejo vse podatke, ki jih zahteva člen 226 Direktive 2006/112, zlasti tiste, ki so potrebni za identifikacijo osebe, ki je izdala te račune in vrsto storitev (glej sodba SEU v zadevi C-324/11, Tόth, točka 32). Račun, ki nima izpolnjenih niti minimalnih zahtev glede identifikacije obsega in vrste opravljenih storitev, ne more biti podlaga za uveljavljanja pravic (glej sodba SEU C-438/09 v zadevi Dankowski, točka 38.)7 Ob takem stanju stvari je, ne glede na ugotovitve, kot jih podaja organ prve stopnje, ko ugotavlja, da iz bilanc za nekaj let pri izdajatelju računov izhaja, da so bile storitve po pogodbi z dne 6. 4. 2004 že plačane v preteklih letih oz. da storitve niso bile opravljene v primeru obeh računov, je v obravnavani zadevi po presoji sodišča treba poudariti, da je relevantna okoliščina, ki ni izpolnjena za priznavanje odbitka vstopnega DDV dejstvo, da v predmetni zadevi sporna računa ne obsega niti minimalnih formalnih pogojev, ki so potrebni za identifikacijo obsega in vrste opravljenih storitev, torej gre za tako nepoln račun, ki vpliva na samo vsebino pravice do odbitka DDV.

V obravnavanem primeru po presoji sodišča ne gre za procesno oz. postopkovno zahtevo, ki po praksi SEU zaradi varovanja načela nevtralnosti ne bi smela vplivati na pravico do odbitka. V primeru obveznih sestavin na računu, ki se tiče identifikacije vrste in obsega opravljene storitve tudi ne gre za zahtevo glede npr. navedkov na računu, ki ne smejo zaradi številčnosti ali tehničnega značaja praktično onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV (kot npr. izhaja iz sodbe SEU v združenih zadevah C-123/87 in 330/87, Jeunehomme, točki 17 in 18). Po presoji sodišča tudi ne gre za formalnosti, ki presegajo tisto, kar je nujno potrebno za pravilno obračunavanje in pobiranje davka oziroma izvrševanje nadzora nad tem, v smislu zgoraj navedene sodne prakse SEU, kolikor račun ne vsebuje identifikacije obsega in vrste opravljenih storitev, tako kot v obravnavnem primeru. Na prvem računu je naveden opis: „897916 Storitve po pogodbi o opravljanju storitev z dne 6. 4. 2004 Od maja 2004 do julija 2011. Količina 1 kom“. Datum opravljene storitve je naveden 18. 6. 2011, kar je enak kot datum izdaje računa. Pri drugem računu pa je opis: “sm34567 intelektualne storitve po pogodbi med A. d. d. in D. d.o.o.“ Količina „1 mesečn“, datum opravljene storitve je 25. 5. 2011, datum izdaje je isti. Ker naj bi šlo za zaporedne račune v smislu drugega odstavka 33. člena ZDDV-1, to naj bi ne bilo v nasprotju z zahtevo 7. točke prvega odstavka 82. člena ZDV-1 (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 307/2013 z dne 13. november 2014), kar pa na drugačno odločitev ne vpliva.

Predmet pogodbe z dne 6. 4. 2004 je opravljanje računovodskih, komercialnih, pravnih, informacijskih in administrativnih storitev, katerih podrobnejši obseg je naveden v 3. členu pogodbe, kot npr. sortiranje računovodske dokumentacije, kontiranje dokumentacije, vpis v poslovne knjige-knjiženje listin, vodenje glavne knjige ter registra OS, sestavljanje obrazca M4/8, pridobivanje naročil in aktivno iskanje novih poslovnih možnosti, izdelava analiz komercialnega poslovanja, evidentiranje in spremljanje vseh pravnih postopkov, priprava pogodb in drugih pravnih aktov itd. Naročnik in izvajalec se dogovorita za 800.000,00 SIT na mesec, obdobje obračunavanja storitev je poslovno leto. Iz pogodbe o svetovanju z dne 24. 3. 2011 izhaja, da gre za svetovanje na področju strokovne podpore pri izdelavi projektov za naročnikove stranke, prevajanje dokumentacije, izdelava analiz in strokovnih mnenj, pravna mnenja. Svetovalec bo ves svoj delovni čas porabil za opravljanje svetovalnih nalog in da bo med drugim redno posredoval pisna poročila, tožnik pa mu bo plačal 45,00 EUR za vsako svetovalno uro po prejemu obračuna ur in računa, ki ga svetovalec izstavi po zaključku svetovalnih storitev za posamezen projekt tožnika.

Tako kot pravilno opozarja tožena stranka in med drugim navaja tudi organ prve stopnje, zadevna računa ne prikazujeta obsega in vrste opravljenih storitev, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 6. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1. Slednje pa tudi ni skladno s prakso SEU glede razlage določbe 178. člena Direktive sveta 2006/1128 v zvezi s pravili za uveljavljanje pravice do odbitka, kamor sodijo tudi obvezne sestavine na računu kot formalni pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Po 226. členu Direktive 2006/112 se brez poseganja v posebne določbe te direktive, za namene DDV na računih, ki se izstavljajo v skladu s členom 220 in 221 zahtevajo samo podatki, kot so tam navedeni, kjer je med drugim v točki 6) navedeno: količina in vrsta dobavljenega blaga ali obseg opravljenih storitev. Zadevna računa po presoji sodišča ne vsebujeta obveznih podatkov, ki jih zahteva navedena določba, kar je skladno tudi s 6. točko prvega odstavka 82. člena ZDDV-1. Gre za obvezne sestavine na računu, ki so potrebni za identifikacijo vrste in obsega opravljenih storitev in je zaradi tako nepopolnega računa posledično tudi onemogočen nadzor davčnega organa nad pravilnostjo pobiranja davka. Da je identifikacija vsebine in obsega opravljenih storitev obvezna sestavina računov in relevanten podatek izhaja tudi iz sodne praksi SEU glede uveljavljanja pravice do odbitka (glej že zgoraj navedeni sodbi SEU v zadevah Dankowski in Pannon Gép Centrum kft). Nepopoln račun je tudi po sodni praksi SEU razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV (glej sodbo SEU v zadevi C-271/12, Petroma Transports SA z dne 8. maja 2013, točka 36).9

Zahteva po obveznih podatkih na računu po presoji sodišča pa tudi ne presega tisto, kar je nujno potrebno za pravilno obračunavanje in pobiranje davka oziroma nadzor nad tem. V konkretnem primeru zaradi tega, ker ni opisa obsega in identifikacije opravljene storitve to vpliva na opis vrste transakcije in zato ne prispeva k nadzoru nad pravilnostjo obračunavanja in pobiranja DDV. Po mnenju sodišča je zaključek, da ni možna identifikacije vrste in obsega opravljenih storitev, tista relevantna okoliščina, ki v obravnavanem primeru ni izpolnjena, zato ne more iz takih računov slediti pravica tožnika do odbitka vstopnega DDV. S tem ni kršeno načelo nevtralnosti, saj ni izpolnjen obvezen pogoj, kar je skladno tudi s prakso SEU (že zgoraj navedene sodbe SEU v zadevah: Dankowski, Pannon Gép Centrum kft, Petroma Transports SA in Tόth), za priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV po 63. členu ZDDV-1 v povezavi z 67. členom ZDDV-1. Po presoji sodišča so v obravnavanem primeru glede na povedano razlogi za nepriznavanje pravice odbitka vstopnega DDV pri tožniku podani predvsem in zgolj zato, ker na spornih računih ni možno ugotoviti identifikacijo vrste in obsega opravljenih storitev. Glede na povedano, oba davčna organa subjektivnega elementa niti nista ugotavljala, za kar po presoji sodišča v konkretnem primeru za to tudi nista imela potrebe.

Tožbeni ugovori v zvezi s pozivi za stornacijo prvega računa in v tej zvezi z dobropisom ter tožnikovi ugovori, da je šlo za poslovno sodelovanje z naročnikom C. d.d, za katerega naj bi bila opravljena storitev po drugem računu s strani izdajatelja, so za obravnavani primer irelevantni. Tožnik je imel možnost v postopku pojasniti te dejstva in okoliščine, kolikor so obstajali. To je tudi njegova dolžnost. Tožnik je navedene razloge navajal šele v pritožbi. Tako kot pravilno ugotavlja tožena stranka, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožnik ni pojasnil razlogov, zakaj tega ni navedel že v postopku na prvi stopnji (drugi odstavek 238. člena ZUP). Teh okoliščina tožnik zato tudi v tožbi ne more uveljavljati.

Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita iz razlogov, kot jih navaja sodišče, ki v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).


Zveza:

ZDDV-1 člen 63, 67, 82, 82/1, 82/1-6.
Datum zadnje spremembe:
15.10.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg1MzA2