<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 69/2015
ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.69.2015

Evidenčna številka:UL0010805
Datum odločbe:14.04.2015
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:DAVKI
Institut:DDV - odmera DDV - pravica do oprostitve plačila ddv - prevozna listina - CMR - pomanjkljivi podatki

Jedro

Na podlagi točke 1) prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v zvezi s prvim odstavkom 79. člena PZDDV-1 bi moral tožnik, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV, z računom in prevozno listino dokazati, da je bilo sporno blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico. V predmetnem davčnem postopku predloženi tovorni listi – CMR v zvezi s spornimi dobavami blaga iz Republike Slovenije v Italijo, ne vsebujejo vseh obveznih podatkov in so pomanjkljivi. Tožnik zaradi pomanjkljivo izpolnjenih tovornih listov – CMR za predmetne dobave ni uspel dokazati, da izpolnjuje pogoje iz točke 1) prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) tožniku odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za davčno obdobje od 1. 10. 2008 do 31. 12. 2008 v višini 20.509,37 EUR in obresti v znesku 1.831,50 EUR ter za davčno obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 3. 2009 v višini 74.959,48 EUR ter obresti v višini 4.773,09 EUR. Odmerjen davek in obresti skupaj znaša 102.073,44 (točka I. Izreka). Rok plačila je 30 dni od vročitve te odločbe, po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo slednjega. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III. in IV. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) in izdan zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je davčni organ kot neutemeljene zavrnil in razloge povzel v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik je sporno blago (moške in ženske jeans hlače), uvoženo iz Kitajske v Republiko Slovenijo prodajal družbi A. in družbi B. v Italijo in uveljavljal pravico do oprostitve plačila DDV, iz naslova izdanih računov za te dobave, opravljene znotraj EU. Vendar pa izdani računi in predloženi tovorni listi – CMR, po katerih tožnik uveljavlja pravico do oprostitve plačila DDV, na podlagi točke 1) prvega odstavka 46. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) in prvega odstavka 79. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: PZDDV-1), ne izkazujejo dejanskega stanja prodaje in dobave spornega blaga drugemu davčnemu zavezancu znotraj EU. Tožnik v davčnem postopku ni izkazal z verodostojnimi listinami – pravilno in popolno izpolnjenimi tovornimi listi – CMR, da je sporno blago dejansko iz Republike Slovenije odpeljal in dobavil navedenima kupcema v Italijo. Kot podlago za cenitev davčne osnove prvostopenjski organ navaja prvi odstavek 68. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2). Nov izračun davčne osnove je razviden iz tabel 5 in 6 na strani 12 in 13 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Sklicuje se na sodbe SEU v zadevah R., C-285/06, Collée, C-146/05 ter Teleos plc in drugi, C-409/94. Dokaz, da je bilo sporno blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico je temeljni pogoj za priznanje pravice do oprostitve plačila DDV. Navaja pogoje iz Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti. Tovorni list – CMR mora biti predložen v originalu in podpisan s strani pošiljatelja in prevoznika, navaja pa tudi obvezne podatke, ki jih mora vsebovati tovorni list.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri povzema ugotovitve prvostopenjskega organa. Tožnik meni, da tožena stranka v postopku sploh ni ugotavljala dejanskega stanja in je napačno uporabila materialno pravo. Navaja prvi odstavek 46. člena ZDDV-1 in prvi odstavek 79. člena PZDDV-1. Za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila DDV je pomembno, da je pridobitelj blaga zavezanec za DDV v drugi državi članici in da je bilo blago dejansko odpeljano iz ozemlja Slovenije na ozemlje druge države članice. Ni pa pomembno, ali je ta kraj tudi sedež kupca blaga. Prav tako ni pomembno na katerem naslovu je bilo blago raztovorjeno, saj prodajalec prepelje blago v kraj, ki ga določi kupec. Pomembno je zgolj dejstvo, da namembni kraj ni Republika Slovenija. Navaja določbo prvega odstavka člena 138 Direktive 2006/112, iz katere jasno izhaja, da namembni kraj ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne. Da je bilo sporno blago dejansko prepeljano v drugo državo članico, je tožnik dokazal s predloženimi računi in tovornimi listi – CMR. V danem primeru ne gre za fiktivne dobave in za fiktivne listine. S tem v zvezi se sklicuje na sodbi SEU v združenih zadevah

Mahagében

kft in Dávid, C-80/11 in C-142/11 ter v zadevi Schmeink & Cofreth AG & Co. KG, C-454/98. V predmetni zadevi pa je bila transakcija dejansko opravljena. Tožnik predlaga, da sodišče opravi zaslišanje prevoznikov, ki so opravili prevoze spornega blaga iz Slovenije v Italijo in izvede tudi pregled slednih naprav teh prevoznikov. Meni tudi, da je upravičen do oprostitve plačila DDV po spornih računih, saj je predmetno blago dejansko prepeljal iz Slovenije v Italijo in ne gre za fiktivni prevoz blaga. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka, ki jih tudi priglaša.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh davčnih odločb, saj so tožbeni in pritožbeni ugovori enaki. Tožena stranka vztraja pri svoji dokazni oceni, da tožnik z listinskimi dokazi (tovornimi listinami – CMR) ni uspel izkazati dobave iz Republike Slovenije v drugo državo članico. Posledično tožniku ne gre pravica do oprostitve plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločbo tožene stranke, pravilna in zakonita. Sodišče se z njunimi razlogi strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

V obravnavanem primeru je med strankama sporno uveljavljanje pravice do oprostitve DDV iz naslova izdanih računov družbama A. in B. s sedežem v Italiji. Sporno je, ali je tožnik z verodostojnimi listinami predloženimi v davčnem postopku uspel dokazati, da je izpolnil pogoje za oprostitev plačila DDV določene v točki 1) prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v povezavi z prvim odstavkom 79. členom PZDDV-1. Sporno je predvsem ali je tožnik uspel davčnemu organu dokazati, da je opravil nadaljnji promet s spornim blagom kupcem v drugih državah članicah, ki so jim bili računi za sporno blago izstavljeni oziroma, ali je uspel dokazati, da je bilo sporno blago dejansko odposlano oziroma prepeljano iz ozemlja Republike Slovenije do kupcev oziroma prevzemnikov tega blaga v drugo državo članico, v danem primeru v Italijo. Gre tako za vprašanje ali je šlo za resnično za opravljeno dobavo blaga znotraj EU (in ne za fiktivno dobavo), ki predstavlja transakcijo, ki je oproščena plačila DDV. Na podlagi točke 1) prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za njen račun z ozemlja Republike Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v tej drugi državi članici.

Na podlagi prvega odstavka 79. člena PZDDV-1, davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1 dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa. Če blago odpošlje ali odpelje iz Republike Slovenije v drugo državo članico oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njen račun, lahko dobavitelj blaga poleg računa in namesto dokumenta iz prvega odstavka tega člena kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, uporabi tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga (drugi odstavek 79. člena PZDDV-1). Dokaz o tem, da je bilo blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do oprostitve DDV tudi v sodbah SEU (glej sodbi SEU v že omenjeni zadevi Collée ter Teléos plc in drugi). S sodbami SEU razlaga pravo EU, med drugim tudi Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu DDV (UL L 347 s spremembami, v nadaljevanju: Direktiva 2006/112), ki je v skladu s členoma 411 in 413 razveljavila in nadomestila zakonodajo Unije, ki je veljala za področje DDV ter tudi Šesto direktivo Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem DDV: enotna osnova za odmero (77/388/EGS, v nadaljevanju: Šesta direktiva).

Prvostopenjski organ pri opisu dejanskega stanja sicer res navaja med drugim tudi okoliščine, ki so na strani kupcev in sicer družbe A. in družbe B. s sedežem v Italiji kot so: da ni več zavezanec za DDV v Italiji, da ima sedež v drugem kraju, kot je bil namembni kraj naveden na predmetnih tovornih listih – CMR, da plačilo spornih računov ni bilo v celoti izvedeno preko transakcijskega računa in da sporne dobave niso bile prikazane v mesečnih obračunih DDV, kar pa na odločitev v predmetni zadevi ni imelo vpliva. Zato so tovrstni ugovori tožnika neutemeljeni. Kot ključni razlog, zaradi katerega prvostopenjski organ tožniku ni priznal pravice do oprostitve plačila DDV v zvezi s spornimi dobavami je bil, da tožnik ni predložil pravilno in popolno izpolnjene prevozne listine (CMR) ali drugega ustreznega dokumenta, iz katerega bi moralo biti jasno razvidno, da se nanaša prav na prevoz spornega blaga iz predmetnih računov. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik za sporno blago, prodano kupcem v državah EU, za namene dokazovanja, da je bilo odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo EU (Italijo) sicer res razpolaga z originalnimi tovornimi listinami - CMR, vendar pa ti ne vsebuje vseh zahtevanih podatkov.

Na podlagi točke 1) prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v zvezi s prvim odstavkom 79. člena PZDDV-1 bi moral tožnik, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV z računom in prevozno listino dokazati, da je bilo sporno blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico. Kot je to pravilno navedla že tožena stranka, v predmetnem davčnem postopku predloženi tovorni listi – CMR v zvezi s spornimi dobavami blaga iz Republike Slovenije v Italijo, ne vsebujejo vseh obveznih podatkov (navedenih v 6. členu Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti) in so pomanjkljivi do takšne mere, da tudi po presoji sodišča davčnemu organu ne omogoča preizkusa. Sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno predmetnih tovornih listov – CMR, ki sta jo podala oba davčna organa. Tudi po mnenju sodišča tožnik zaradi pomanjkljivo izpolnjenih tovornih listov – CMR za predmetne dobave ni uspel dokazati, da izpolnjuje pogoje iz točke 1) prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila DDV.

Iz sodbe SEU v zadevi Teléos plc. in drugi, C-409/04 izhaja, da je treba glede na izraz „odpošlje“, člena 28a(3), prvi pododstavek, in 28c(A), prvi pododstavek Šeste direktive razlagati tako, da je pridobitev blaga znotraj Skupnosti opravljena in se oprostitev dobave znotraj Skupnosti uporabi le, če je bila lastninska pravica na blagu prenesena na kupca in je dobavitelj dokazal, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in da je zaradi te pošiljke ali prevoza fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. Tožnik bi v predmetni zadevi tako moral navesti te podatke na tovornih listih - CMR ali dokazati z drugim ustreznim dokumentom. Ne držijo trditve tožnika, da je s predloženimi listinami (tovorni listi – CMR) dokazal, da je bilo sporno blago dejansko odpeljano iz ozemlja Republike Slovenije in dobavljeno kupcu v Italijo oziroma, da je fizično zapustilo ozemlje Republike Slovenije in bilo dobavljeno v drugo članico EU. Kot je bilo že pojasnjeno, se sodišče z dokazno oceno davčnega organa, da tožnik ni dokazal, da je bilo sporno blago odposlano oziroma odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico (v danem primeru v Italijo) in da je fizično zapustilo ozemlje države članice dobave (v danem primeru Republike Slovenije), strinja. Tožnik drugačnih dokazil o odpošiljanju v zadevnem davčnem postopku ni predložil.

Sodišče se tudi strinja z navajanjem tožene stranke v zvezi s sodbo SEU v že omenjeni zadevi Collée. V obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, da bi bila dobava znotraj EU nedvomno opravljena. Prav to pa je relevantna okoliščina, ki v predmetni zadevi ni dokazana z vsebinskimi dokazili in kaže na to, da dobava znotraj EU nedvomno ni bila opravljena. Tožnik pa nasprotnega ni dokazal. Dokazno breme je v skladu z določbo 76. člena ZDavP-2 na strani tožnika. V obravnavanem primeru zato niso izpolnjene vsebinske zahteve za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila DDV za predmetne transakcije znotraj EU. Tožnik ni predložil verodostojnega dokaza, da je bilo sporno blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico in da je kupec to blago tudi dejansko prejel. Izvirniki transportnih listin – CMR bi morali vsebovati popolne in natančne podatke, da bi bilo možno njihovo vsebino tudi preizkusiti. Predmetni tovorni listi - CMR pa tega ne omogočajo. Drugih dokazov pa tožnik v postopku ni predložil. Sodišče meni, da ne gre za postopkovne zahteve. Tudi ne gre za situacijo, da se tožniku ne prizna dobava blaga znotraj EU zato, ker ni predložil originalov, temveč zato, ker iz predloženih listin (transportnih listov – CMR) ni izkazana dobava znotraj EU oziroma, ker iz njih ni razvidno, da se nanaša na prevoz spornega blaga iz predmetnih računov iz Republike Slovenije v drugo državo članico (v Italijo).

Tožnik je v tožbi sodišču predlagal izvedbo dokazov z zaslišanje prič (prevoznikov, ki so opravili predmetno dobavo blaga kupcem v Italijo), vendar sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo. Materialna določba glede vsebine dokazila v obravnavanem primeru je ZDDV-1 in PZZDV-1, ki natančno določata, na kakšen način se dokazuje, da je blago v primeru, ko gre za dobavo znotraj EU, odposlano ali odpeljano v drugo državo članico. Po določbah 46. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave blaga v druge države članice, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora za namene DDV. Gre za izpeljavo načela obdavčitve po namembnem kraju, saj je posledica dobave blaga v drugo državo članico, pridobitev blaga v drugi državi članici. Zato sme davčni zavezanec - dobavitelj blaga izdati račun, ne da bi obračunal DDV le, če lahko dokaže, da je bilo blago dejansko prepeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico EU. Po mnenju sodišča navedene zahteve niso pretirane oziroma ne gre za kršitev načela nesorazmernosti.

Tudi po presoji sodišča tožniku ni mogoče priznati pravice do oprostitve plačila DDV za sporne dobave, saj z verodostojnimi listinami v zadevnem davčnem postopku ni izkazal, da izpolnjuje pogoje, ki jih določa točka 1) prvega odstavka 46. člena ZDDV-1. Ker gre za davčno oprostitev, je potrebno predhodno navedeno določbo ZDDV-1 razlagati restriktivno. Pravica do oprostitve plačila DDV pa ne pripada davčnim zavezancem avtomatično, marveč morajo v postopku izkazati, da izpolnjujejo pogoje kot jih določa pravo EU in nacionalna zakonodaja za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila DDV.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59.člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

ZDDV-1 člen 46, 46/1, 46/1-1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 79, 79/1.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg1Mjky