<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 844/2014
ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.844.2014

Evidenčna številka:UL0010448
Datum odločbe:17.03.2015
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Bojana Prezelj Trampuž (poroč.), Adriana Hribar Milič
Področje:DAVKI
Institut:DDV - solidarna odgovornost za plačilo DDV - objektivne okoliščine - sodelovanje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV

Jedro

Po 76b. členu ZDDV-1 je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana ugotovil, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupnem znesku 59.141,55 EUR, ki ga je dolžan plačati A. d.o.o., na podlagi obračuna DDV za obdobje od 1. 3. 2013 do 31. 3. 2013 ter zamudnih obresti od tega zneska, ki tečejo od 30. 4. 2013 do plačila (I. točka izreka). Davčni organ je ugotovil, da mu tožnik ni predložil dokumentacije, ni dal pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora in je oviral davčni nadzor, kar pomeni kršitev prvega odstavka 138. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) (II. točka izreka). Znesek iz I. točke izreka mora biti vplačan v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka se bo začel postopek davčne izvršbe (III. točka izreka). Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (IV. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (V. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za davčno obdobje od 6. 2. 2013 do 31. 3. 2013 v zvezi z ugotavljanjem solidarne odgovornosti za plačilo DDV, ki je bil obračunan, vendar neplačan s strani zavezanca za davek A. d.o.o. O ugotovitvah je sestavil zapisnik 29. 7. 2013, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v izpodbijani odločbi.

Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da sta tožnik in družba A. d.o.o. poslovno povezni družbi, katerih direktorja med seboj sklepata in podpisujeta pogodbe o poslovnem sodelovanju, medsebojno izdajata in prejemata račune za storitve in blago. Tožnik kot novoustanovljena družba posluje v poslovnih enotah družbe A. d.o.o., z delovno silo od družbe A. d.o.o. Iz pridobljenih podatkov od bank je tudi ugotovljeno, da se ves inkaso tožnika preusmeri na račune družbe A. d.o.o. v Italijo, le v manjši meri so poplačani direktni dobavitelji, ki pa so dejansko „stari“ dobavitelji od družbe A. d.o.o., ki je velik davčni dolžnik, ki ima v Sloveniji od začetka leta 2013 dalje blokirane vse transakcijske račune.

Davčni organ zaključuje, da družba A. d.o.o. še vedno posluje in tudi s pomočjo tožnika prodaja blago ter „kasira inkaso“, ki ga s strani DURS ni mogoče zaseči. V primeru namreč, da bi se inkaso od prodaje blaga tožnika preusmerjal na račune družbe A. d.o.o. v Sloveniji, bi se davčni dolg družbe A. d.o.o. lahko že deloma poplačal. Davčni organ zato meni, da so, predvsem v izogib plačilu davčnega dolga, odgovorne osebe družbe A. d.o.o. ustanovile novo družbo – tožnika. To izhaja tudi iz sklenjenih pogodb o njunem medsebojnem sodelovanju in še iz drugih okoliščin, ki jih opisuje in na katere se sklicuje davčni organ. A. d.o.o. je 29. 3. 2013 izdal tožniku 19 računov za blago v vrednosti brez DDV 328.864,43 EUR, DDV po teh računih pa je znašal skupaj 59.141,55 EUR. Tožnik je na podlagi navedenih računov uveljavljal vstopni DDV, družbi A. d.o.o. pa omogočil neplačilo DDV. Davčni organ ugotavlja, da sta tožnik in družba A. d.o.o. povezani osebi v skladu z določbami 17. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), kar izhaja iz okoliščin, ki jih navaja. Zato zaključuje, da je tožnik na podlagi 76b. člena ZDDV-1 solidarno odgovoren za plačilo DDV poslovno povezane družbe A. d.o.o. Meni namreč, da je bil namen transakcij med tožnikom in družbo A. d.o.o. izogibanje plačilu DDV in s tem pridobitev neupravičenih finančnih koristi. Tožniku pa očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, tožnikove ugovore pa zavrača.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tožbi. Uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. V zvezi s postopkom izpostavlja krajevno pristojnost tožene stranke. Na listinah je namreč naveden Davčni urad Ljubljana, odtisnjen pa je žig Davčnega urada Nova Gorica. Tudi pošta je bila poslana iz Davčnega urada Nova Gorica. Tožnik meni, da je navedeno zanj zavajajoče in nerazumljivo. V nadaljevanju tožnik izpostavlja, da je bil DIN v predmetni zadevi opravljen skladno s tretjim odstavkom 135. člena ZDavP-2, torej brez izdaje sklepa, česar pa tožena stranka ni z ničemer utemeljila. Zato meni, da je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka. V primeru, da bi se nadzor pričel po običajni poti, bi tožnik v miru pripravil dokumentacijo, ki je predmet DIN. Po mnenju tožnika bi celoten postopek potekal drugače, če bi tožena stranka najavila izvedbo DIN. Tako pa je tožena stranka ob prvem srečanju z direktorjem tožnika 8. 4. 2013 zahtevala predložitev številne dokumentacije, glede katere je direktor povedal, da jo bo pripravil in predložil. Tožnik je toženi stranki preko e-davkov posredoval vse prejete račune in knjige izdanih ter prejetih računov. Posledično je predstavnica tožene stranke na prvem srečanju lahko imela s seboj račun št. 1. Tega je pokazala direktorju tožnika in od njega zahtevala, da pojasni, kaj je bilo poslano po tem računu. Ta ji je povedal, da je vse razvidno iz računa. Na ponovno večkratno vztrajanje, da naj pojasni, kaj je družba prodajala, ni več vedel, kaj od njega želi. Zato je odgovoril, da ne bo podal nobene izjave več. Tožena stranka pa je navedla, da direktor tožnika z njo ni hotel sodelovati.

Tožnik pojasnjuje, da je od poslovnega subjekta B. s.p. odkupil vsa osnovna sredstva, ki so potrebna za zagon betonarne. Tožnik je namreč imel sprva namen, da bo opravljal tudi dejavnost proizvodnje betonskih izdelkov, pozneje pa je to misel opustil. V skladu s sklenjeno pogodbo je nato družba A. d.o.o. odkupila od tožeče stranke vsa osnovna sredstva za zagon te dejavnosti. Čeprav je tožena stranka imela še pred prvim srečanjem s tožnikom na voljo večino zahtevanih listin, jih je ponovno zahtevala od tožnika. Dvojno posredovanje enih in istih listin ni utemeljeno niti ekonomično. Tožnik meni, da želi tožena stranka predstaviti sodelovanje tožnika v čim bolj negativni luči, da bi opravičila svoje očitke o kršitvi prvega odstavka 138. člena ZDavP-2, čemur pa tožnik nasprotuje. Če je tožena stranka menila, da tožnik ne sodeluje, bi morala tožnika s pisnim pozivom pozvati na predložitev dokazov, česar pa ni storila. Med drugim se sklicuje, da je neupravičen očitek tožene stranke, da je bil direktor tožnika določene dni v mesecu juliju 2013 nedosegljiv za telefonske klice. Omenjeni je bil od 23. 7. do 31. 7. 2013 na dopustu, kar je razvidno iz dokazil, ki so bila predložena. Toženi stranki je bilo 26. 7. 2013 s strani C.C., ko je klicala na družbo A. d.o.o., pojasnjeno, da je bil tožnikov direktor na dopustu. Zato tožnik predlaga zaslišanje C.C. Zaslišanje omenjenega je tožnik predlagal že tekom postopka, vendar mu tožena stranka ni ugodila. Tožnik nadalje navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ne pojasni katere listine in dokumente je tekom postopka pregledala in ocenila, kar kaže na bistvene pomanjkljivosti v sami odločbi, ki se je ne da preizkusiti.

Tožnik v nadaljevanju navaja, da ne vzdržijo navedbe tožene stranke, da tožnik opravlja dejavnost na naslovu …. V skladu s pogodbo o sodelovanju med tožnikom in družbo A. d.o.o. opravlja tožnik dejavnost na devetih lokacijah po Sloveniji, njegov sedež pa je v Ljubljani. Tožnik poudarja, da ima na navedenem naslovu v najemu pisarno. Opisuje dogajanje 10. 4. 2013, ko je želela tožena stranka pri tožniku opraviti pregled. Direktor tožnika je tega dne čakal inšpektorico od 9.00 do 11.40 ure, nato pa je imel sestanek s stranko, zaradi česar se tudi ni mogel javljati na telefon. Zavrača očitke tožene stranka, da na registriranem sedežu dejavnosti tožnik ne opravlja svoje dejavnosti. Neutemeljene so trditve o navidezno najetem prostoru, kot tudi navedbe glede družbe D. d.o.o., ki naj bi bila pa navedbi davčnega organa rezervna družba družbe A. d.o.o. Sklepno tožnik navaja, da ni podlage za izrek o kršitvah 138. člena ZDavP-2.

Tožnik pojasnjuje še svoje poslovanje in sodelovanje z družbo A. d.o.o., ki je bilo urejeno s pogodbo. Tožena stranka je bila z vsebino teh pogodb obveščena in zelo natančno seznanjena. Trije predstavniki davčnega organa so bili prisotni na prvi seji upniškega odbora v času pričetka prisilne poravnave zoper družbo A. d.o.o. 30. 5. 2013 in tam je bilo celotno poslovanje družbe A. d.o.o. podrobno pojasnjeno. Nihče od predstavnikov davčnega organa ni nasprotoval takemu sodelovanju. Stališče tožene stranke pa kaže povsem drugačno sliko, ki prikazuje delovanje tožnika v razmerju do družbe A. d.o.o. izključno v negativni luči. Tožnik zato meni, da je njegova pravna varnost in svobodna gospodarska pobuda ogrožena. Nasprotuje navedbi tožene stranke, da je blago „samo formalno (papirnato)“ kupljeno od družbe A.. Tožnik pojasnjuje, da on kupuje blago na debelo in ga prodaja v maloprodaji, za kar prejeme tudi kupnino. V razmerju do družbe A. d.o.o. ne gre za konsignacijsko prodajo, kot je to navedeno v izpodbijani odločbi, ampak gre za klasičen nakup blaga. Res je bila pogodba o konsignaciji med obema družbama podpisana, vendar do tovrstnih transakcij nato ni prihajalo. Družba A. d.o.o. pa je le eden od tožnikovih dobaviteljev blaga. Tožnik pa je dolžan dobavljeno blago tudi poravnati z nakazilom na transakcijski račun, ki je naveden na računu za nabavljeno blago. Zavrača očitek, da je tožnik s tem pomagal družbi A. d.o.o., da se izogne izvršbi. Tožena stranka ni navedla nobenega predpisa, iz katerega bi izhajalo, da je tak način poslovanja prepovedan. Tožena stranka na več mestih izpostavlja delovanje družbe A. d.o.o. Ker se te navedbe ne nanašajo na tožnika, so za tožnika brezpredmetne. Kar se tiče poslovnih enot tožnika in preverjanja izdanih računov (napačna navedba na računih) tožnik pojasnjuje, da je šlo za napako računalniškega sistema, ki je bila odpravljena. Tožnik zatrjuje, da z družbo A. d.o.o. ne vodi skupne politike poslovanja. Kar pa se tiče družbe A. d.o.o. pa pojasnjuje, da je le-ta od nastanka finančnih težav izvedla številne ukrepe za zmanjšanje dolgov in izboljšanje stanja. Ugotovitev tožene stranke, da si družba A. d.o.o. in tožnik fakturirata promet storitev in blaga, je pravilna, vendar pri tem ne gre za navidezne posle, kot to poudarja tožena stranka.

Tožnik v nadaljevanju pojasnjuje, da se je direktor in večinski lastnik tožnika odločil ustanoviti družbo E. d.o.o. in da ne drži, da so ga na to napeljale odgovorne osebe družbe A. d.o.o. Prav tako ne drži navedba, da je bil F.F. v družbi A. d.o.o. zaposlen kot komercialist in da bi kot tak moral vedeti, kakšno je finančno stanje pri družbi A. d.o.o. Omenjeni je bil namreč do zaposlitve pri tožniku zgolj eden od zaposlenih pri družbi A. d.o.o. Tožnik pa ne kupuje blaga samo od družbe A. d.o.o., temveč tudi od mnogih drugih dobaviteljev, tako doma kot tudi v tujini. Posledično tako ni mogoče govoriti o povezanih osebah, saj družbi nista odvisni druga od druge. Nasprotuje tudi zaključku, da naj bi tožnik vedel, da se družba A. d.o.o. izogiba plačilu DDV. Tožnik je bil ustanovljen februarja 2013, delovati pa je začel marca 2013. Pri tem izpostavlja tudi, da je poslovodstvo družbe A. d.o.o. za rešitev družbe predlagalo postopek prisilne poravnave in ne stečaja. Tožena stranka napačno tolmači 19. člen ZDPPO-2, saj odnos med tožnikom in družbo A. d.o.o. ne zajema nobenega zakonskega znaka navedenega člena. Tožnik zanika, da naj bi bil ustanovljen samo iz razloga oškodovanja upnikov. Navaja, da se je odločil stopiti na samostojno podjetniško pot. Pri tem poudarja, da ob ustanovitvi družbe ni poznal ne dejanskega stanja in ne finančnih podatkov družbe A. d.o.o.

Tožnik poudarja, da sklicevanje tožene stranke na 76b. člen ZDDV-1 ni utemeljeno. V konkretni zadevi ni mogoče govoriti o objektivnih okoliščinah, ki kažejo, da naj bi tožnik kot sodelujoči subjekt vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Iz komentarja ZDDV-1 sledi, da je namen solidarne odgovornosti izključno in predvsem v preprečevanju davčnih utaj skozi davčne vrtiljake v povezavi z neplačujočimi poslovnimi subjekti, ki se pojavijo v takih primerih. Širitev solidarne odgovornosti še na druge primere, kot v predmetni zadevi, je v nasprotju z načelom nevtralnosti. Ravnanje tožene stranke po mnenju tožnika predstavlja kršitev načela sorazmernosti. Tožnik se sklicuje na sodbo Sodišča EU C-384/04 ter vztraja, da v konkretni zadevi ni šlo za transakcijo, katere namen je izogibanje plačila DDV. Zgolj vedenje, da je prodajalec v finančnih težavah, samo po sebi še ne more predstavljati okoliščine, ki bi kazala na goljufiv namen pri sklepanju poslov in izogibanju davkov. V predmetni zadevi nakup blaga ni v ničemer odstopal od ostalih nakupov, ki jih opravlja tožnik, zato ni mogoče teh transakcij šteti za goljufive. Tožnik se nadalje sklicuje na 76b. člen ZDDV-1 in navaja, da od davčnega organa ni prejel obvestila o obstoju objektivnih okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV družbe A. d.o.o.

Dodatno tožnik še navaja, da poskuša tožena stranka, ki trdi, da ji družba A. d.o.o. dolguje obveznost iz naslova DDV, izterjati isti davek na več načinov. Tožena stranka je namreč celotne svoje terjatve prijavila v postopku prisilne poravnave, ki je tekel zoper družbo A. d.o.o., hkrati pa ta isti davek – konkretno izstopni DDV za mesec marec 2013, nalaga v plačilu tožniku. Poleg tega je bil tožnik seznanjen, da tožena stranka DDV terja tudi od fizične osebe G.G.. Gre za grobo kršitev načela davčne nevtralnosti in načela sorazmernosti, pa tudi določil Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Nad družbo A. d.o.o. je bila 16. 5. 2013 uvedena prisilna poravnava in po tem datumu tožena stranka skladno z določili 132. člena ZFPPIPP ne sme vršiti izvršbe za poplačilo obveznosti družbe, ki so nastale do trenutka uvedbe prisilne poravnave. Delovanje davčnega organa v tem primeru predstavlja neposredno procesno kršitev 132. člena ZFPPIPP. Tožena stranka namreč terja tožnika, da on poplača DDV, ki ga dolguje družba A. d.o.o. iz časa pred pričetkom prisilne poravnave zoper navedeno družbo. Dodatno tožena stranka s tem ravnanjem preferira pred ostalimi upniki, ki tudi terjajo družbo A. d.o.o., kar ni dopustno. S potrditvijo prisilne poravnave pri družbi A. d.o.o. je nedvomno prenehala pravica tožene stranke do izterjave naložene davčne obveznosti iz naslova solidarne odgovornosti. Tožena stranka je izenačena z vsemi ostalimi upniki v smislu pravice do poplačila deleža dolgov, kot izhaja iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Toženi stranki očita, da je v predmetni zadevi napačno ocenila dejansko stanje in je s tem kršila tako postopkovno pravo kot materialne predpise. Tožena stranka je dolžna pri svojem odločanju upoštevati 5. člen ZDavP-2 in ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V obeh primerih pa toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter navaja dodatne razloge, zaradi katerih predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

V obravnavanem primeru je tožniku naložena solidarna odgovornost na podlagi 76b. člena ZDDV-1, za obveznost plačila DDV družbe A. d.o.o., ki je tožniku izdala račune, od katerih pa DDV ni plačala. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da sta tožnik in družba A. d.o.o. poslovno povezani osebi ter da je bilo tožniku znano, da družba A. d.o.o. izstopnega DDV od računov, ki jih je izdala tožniku, ne bo plačala. Tožnik pa je na podlagi navedenih računov, ki jih je prejel od omenjene družbe, uveljavljal odbitek vstopnega DDV za mesec marec 2013.

Inštitut solidarne odgovornosti je bil prvič sprejet v naš pravni red na podlagi 205. člena Direktive 2006/1121 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85/2009, v nadaljevanju ZDDV-1B), ki je začel veljati 1. januarja 20102 ki je bil noveliran z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85 z dne 25. 10. 2010, v nadaljevanju ZDDV-1C), ki velja od 1. januarja 2011. Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek). Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (drugi odstavek). Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV (tretji odstavek).

V obravnavanem primeru sta davčna organa navedla objektivne okoliščine, zaradi katerih sklepata, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, ki se nanje sklicujeta oba davčna organa, so po mnenju sodišča pojasnjene v takšni meri, da je iz njih mogoče zaključiti, da je tožnik vedel ali je imel razloge za utemeljen sum, da DDV, ki ga je bilo treba plačati od računov, izdanih tožniku, ne bo plačan. Zato je davčni organ z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV v skupnem znesku 59.141,55 EUR, na podlagi računov, ki jih je tožniku izdala družba A. d.o.o. (19 računov z dne 29. 3. 2013, v skupni vrednosti 328.864,43 EUR, oz. z DDV v skupni vrednosti 388.005,98 EUR), ki od navedenih računov DDV ni plačala.

Tudi po presoji sodišča je v obravnavani zadevi na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, pravilen zaključek, da so podane objektivne okoliščine, na podlagi katerih je tožniku mogoče očitati, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Prvostopenjski organ pri zaključku o obstoju objektivnih okoliščin navaja povezanost tožnika in družbe A. d.o.o., na podlagi česar meni, da je tožnik bil seznanjen s poslovanjem družbe A. d.o.o. in njenim slabim finančnim položajem. Zato je moral vedeti, da navedena družba ne bo poravnala obveznosti plačila DDV po računih, ki jih je izdala tožniku. Po zaključku davčnega organa je bil tožnik ustanovljen zgolj z namenom, da se družba A. d.o.o. izogne plačilu davčnih obveznosti. To davčni organ utemeljuje s samim načinom poslovanja tožnika in navedene družbe ter z opisom finančnih transakcij, ki so potekale med tožnikom in navedeno družbo. Z navedenimi ugotovitvami in zaključki davčnega organa pa se strinja tudi sodišče.

V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik prodaja blago v prostorih družbe A. d.o.o. in tudi drugod po Sloveniji, v poslovnih enotah družbe A., d.o.o., z delavci družbe A. d.o.o. in s sredstvi za delo družbe A. d.o.o. Tožnik in družba A. d.o.o. sta poslovno povezani osebi, saj direktorja obeh družb med seboj sklepata in podpisujeta pogodbe o poslovnem sodelovanju, medsebojno izdajata in prejemata račune za storitve in blago. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je družba A. d.o.o. že dalj časa (od maja 2011) davčni dolžnik (njen dolg se je v letu 2012 in 2013 samo še povečeval), ter da je tožnik novo ustanovljena družba, ki je zgolj nadaljevala dejavnost družbe A. d.o.o. ter bila s tem namenom tudi ustanovljena. Iz ugotovitev v postopku tudi izhaja, da je zahtevo za izdajo identifikacijske številke (ID) za DDV za tožnika vložila delavka, zaposlena pri družbi A. d.o.o. (dne 19. 3. 2013). Zato je davčni organ sklepal, da se poslovna dokumentacija za tožnika dejansko vodi v družbi A. d.o.o. Navedeno tudi po presoji sodišča izkazuje, da sta tožnik in družba A. d.o.o. poslovno povezani družbi z določenim namenom in ciljem, zaradi česar tožnikovi ugovori, da ne gre za poslovno povezani družbi, niso utemeljeni. Na podlagi ugotovitev v postopku je po presoji sodišča davčni organ utemeljeno zaključil, da obe družbi (tožnik in družba A. d.o.o.) delujeta usklajeno z namenom doseganja skupnih ciljev. V ta namen sta sklepali pogodbe (npr. pogodba o sodelovanju z dne 15. 3. 2013, ki jo davčni organ povzema na 11. in 12. strani izpodbijane odločbe ter konsignacijska pogodba z dne 14. 3. 2013, ki jo davčni organ povzema na 12. strani izpodbijane odločbe) in si med seboj izdajali in prejemali račune. Navedeno izkazuje, da gre za poslovno povezani pravni osebi ter da je bilo iz družbe A. d.o.o. prenešeno poslovanje na tožnika.

Po ugotovitvi davčnega organa je tožnik v trgovini družbe A. d.o.o. v … prav z določenim namenom izdal tudi račun št. 1 z dne 14. 3. 2013 v višini 75.000,00 EUR. Slednji je bil izdan zgolj formalno, z namenom, da je tožnik pridobil ID številko. Tožnik v tožbi v zvezi z omenjenim računom navaja, da je imel sprva namen, da bo opravljal tudi dejavnost proizvodnje betonskih izdelkov, kasneje pa je to misel opustil. Zato je od poslovnega subjekta B. s.p. kupil vsa osnovna sredstva, ki so potrebna za zagon betonarne. Nato je navedena sredstva od tožnika odkupila družba A. d.o.o. Po presoji sodišča tožnikove navedbe ne morejo vplivati na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot ga navaja davčni organ, da je tožnik s svojim delovanjem in načinom poslovanja z družbo A. d.o.o. pomagal družbi A. d.o.o., da se izogne plačilu davka. Navedeno potrjujejo tudi druge objektivne okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku.

V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik dejansko posluje v poslovnih prostorih družbe A. d.o.o. Tožnik dela z delovno silo družbe A. d..o. in z blagom, ki je samo formalno (papirnato) kupljeno od družbe A. d.o.o. Iz pridobljenih podatkov od bank je ugotovljeno, da se inkaso tožnika preusmeri na račune družbe A. d.o.o. v Italijo. Le v manjši meri se plačajo direktni dobavitelji. Za družbo A. d.o.o. je tudi ugotovljeno, da je velik davčni dolžnik. V Sloveniji ima od začetka 2013 dalje blokirane vse transakcijske račune (s strani DURS). Zato se inkaso od prodanega blaga s pomočjo tožnika preusmerja na račune družbe A. d.o.o. v Italijo, ki so bili odprti 14. 1. 2013. Zato je davčni organ tudi po presoji sodišča pravilno zaključil, da družba A. d.o.o. še vedno posluje in da s pomočjo tožnika prodaja blago ter „kasira inkaso“, ki pa ga s strani DURS ni mogoče zaseči.

Dodatno je bilo ugotovljeno, da je tožnik poslovno sodeloval tudi z G.G. kot s samostojnim podjetnikom in ne le z G.G. kot direktorjem pravne osebe A. d.o.o. Vse navedene okoliščine, med katere sodi tudi povezanost oseb, pa tudi po presoji sodišča kažejo na tožnikovo vedenje oziroma zavedanje finančne situacije pri družbi A. d.o.o. Posledično je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da se je družba A. d.o.o. z omenjenim načinom poslovanja izogibala plačilu DDV. Družba A. d.o.o. je namreč s pomočjo tožnika kot poslovnega partnerja „umaknila“ svoje prihodke in s tem onemogočila davčno izvršbo na navedenih sredstvih. Preusmeritev prilivov od maloprodaje (inkasa) na banke v tujino je prav gotovo tako ravnanje. Dodatna davčna obremenitev za izstopni DDV, ob že prej blokiranem transakcijskem računu (od začetka leta 2013 je imela družba A. d.o.o. s strani DURS blokirane vse transakcijske račune), pomeni dejansko izogibanje plačila DDV. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da pri poslih med njim in družbo A. d.o.o. ne gre za zlorabo predpisov. Sodišče pri tem poudarja, da gre pri poslih med povezanimi osebami lahko za posle, ki so izpeljani na zakonit način, vendar tako, da zlorabljajo zakonsko ureditev. V obravnavani zadevi gre za tak primer.

V postopku je bila ugotovljena še vrsta drugih objektivnih okoliščin. Davčni organ je ugotovil, da se tožnik izmika DIN. Ugotovljeno je bilo, da je imel tožnik formalno priglašen poslovni prostor v Ljubljani, …, čeprav tam ni posloval. Tožnikova pošta se je iz Ljubljane že od marca 2013 (z dovoljenjem G.G.) preusmerjala na naslov družbe A. d.o.o. v …. Davčni organ je opravil zunanji ogled prijavljenega sedeža tožnikove dejavnosti, … v Ljubljani, in ugotovil, da tožnik dejavnosti na navedenem naslovu ne opravlja. To izhaja iz ugotovitev davčnega organa z dne 10. 4. 2013, ki so natančno opisane na 13. in 14. strani izpodbijane odločbe. Tega dne naj bi se pooblaščena oseba davčnega organa sestala z direktorjem tožnika (F.F.), vendar do sestanka ni prišlo.

Na podlagi vseh omenjenih ugotovitev je davčni organ tudi po presoji sodišča pravilno zaključil, da se tožnikova dejavnost na naslovu … v Ljubljani dejansko ne opravlja ter je na tem naslovu samo navidezno. Z navedenimi ugotovitvami pa se strinja tudi sodišče. Dodatno jih potrjuje še okoliščina, da je delavka, zaposlena pri družbi A. d.o.o., ki je podala zahtevek za pridobitev ID številke za tožnika, k zahtevku priložila najemno pogodbo z dne 6. 2. 2013 za najem poslovnega prostora na tem naslovu.

V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodno prakso SEU sodišče poudarja, da iz sodne prakse SEU res izhaja, da bi bilo nesorazmerno, če bi se subjektu brezpogojno naložilo breme izgube davčnih prihodkov, ki jih je povzročila tretja oseba, ki je dolžna plačati davek in glede katere navedeni subjekt nima nobenega vpliva.3 Vendar v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, da bi obveznost, ki se nalaga tožniku, pomenila prekoračenje tistega, kar je nujno potrebno za varovanje pravic finančne uprave, na kar opozarja SEU v svojih sodbah.4 Zato v obravnavanem primeru tožniku naložena solidarna odgovornost za plačilo DDV družbe A. d.o.o. po presoji sodišča ne predstavljajo kršitev temeljnih načel prava EU kot sta načeli pravne varnosti in sorazmernosti, kot to meni tožnik.

Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo obeh davčnih organov, da je bil edini cilj obravnavanega načina poslovanja med navedenima poslovno povezanima subjektoma pridobiti davčno ugodnost, ob hkratnem vedenju, da v tej transakciji ne bo plačan izstopni DDV, zaradi likvidnostnih težav izdajatelja računov - družbe A. d.o.o. Zato tudi ne gre za kršitve načela nevtralnosti, kot zatrjuje tožnik, ki se sklicuje na določbe Direktive 2006/112, ki to pravico urejajo. Institut solidarne odgovornosti, ki je v okviru pooblastila iz 205. člena Direktive 2006/112 sprejet v ZDDV-1, ne pomeni kršitev načela nevtralnosti, kolikor so izpolnjeni predpisani pogoji. To pa je obstoj objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Zato tožnikovo sklicevanje na sodbe SEU v zadevah, kot jih navaja, ki se nanašajo na načelo davčne nevtralnosti, ne morejo vplivati na drugačno odločitev (člen 205. člena Direktive 2006/112).5 Iz sodne prakse SEU pa tudi izhaja, da je treba pri uporabi tega instituta predvsem zagotoviti, da nista kršeni načeli pravne varnosti in sorazmernosti.6

Glede na vse navedeno tožnikovi ugovori po presoji sodišča niso utemeljeni. Ni mogoče pritrditi tožniku, da F.F., direktor in ustanovitelj tožnika, pred tem pa zaposlen v družbi A. d.o.o., ni poznal finančnega stanja te družbe. Davčni organ je v postopku ugotovil, da je bil F.F. v družbi A. d.o.o. zaposlen kot komercialist, čemur tožnik v postopku ni ugovarjal. Ker tožnik šele v tožbi temu ugovarja, ko navaja, da je bil v družbi A. d.o.o. zaposlen zgolj kot eden od zaposlenih in ne komercialist, sodišče navedene ugovore zavrača kot nedovoljene tožbene novote. Iz 52. člena ZUS-1 namreč izhaja, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta.

Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, da je v konkretni zadevi tožena stranka preširoko in v nasprotju z namenom zakona interpretirala 76b. člen ZDDV-1. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da je namen 76b. člena ZDDV-1 izključno in predvsem v preprečevanju davčnih utaj skozi davčne vrtiljake. Solidarna odgovornost davčnega zavezanca se po presoji sodišča uporablja širše, torej pri vseh poslih, katerih namen je izogibanje plačila DDV. Pogoj pa je, da je v zvezi s transakcijo podan subjektivni element davčnega zavezanca, torej vedenje davčnega zavezanca, ki se mu nalaga subjektivna odgovornost (prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1).

Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje, da ga davčni organ ni obvestil o obstoju okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti, kar določa drugi odstavek 76b. člena ZZDV-1. Po presoji sodišča obvestilo po drugem odstavku 76b. člena ZDDV-1 ni pogoj za solidarno odgovornost zavezanca, če je v postopku ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 76b. člena ZDDV-1. To pa je v obravnavani zadevi bilo ugotovljeno. Zato gre v konkretni zadevi za primer, ki ima zakonsko podlago v prvem odstavku 76b. člena ZDDV-1 in ne za primer iz drugega odstavka 76b. člena ZDDV-1.

Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da je bil DIN v predmetni zadevi opravljen v skladu s tretjim odstavkom 135. člena ZDavP-2, torej brez izdaje sklepa, česar pa davčni organ ni utemeljil. DIN se formalno lahko začne z izdajo in vročitvijo sklepa o nadzoru, lahko pa tudi brez njega. Če to zahteva učinkovitost nadzora, se sklep ne izda in se nadzor začne neposredno z ogledom. Pri tem davčni organ o tem, ali bo izdal sklep ali ne, odloča na podlagi lastne presoje, glede na namen nadzora.

V zvezi s tožnikovimi ugovori, ki se nanašajo na krajevno nepristojnost davčnega organa (Davčni urad Ljubljana, Davčni urad Nova Gorica), sodišče pritrjuje obrazložitvi drugostopenjskega organa. Sama navedba različnih davčnih uradov pa tudi po presoji sodišča ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka, zaradi katere bi bila izpodbijana odločba nezakonita.

Ker gre v konkretni zadevi za presojanje, ali so izpolnjeni pogoji za ugotovitev, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV v skupnem znesku 59.141,55 EUR, so za zadevo nerelevantni tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na postopek stečaja pri družbi A. d.o.o. Zato se sodišče do navedenih ugovorov ni opredeljevalo.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopenjski organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Kljub temu, da tožnik zatrjuje, da je v zadevi sporno dejansko stanje, je po presoji sodišča relevantno dejansko stanje zadostno ugotovljeno, iz tožnikovih navedb pa izhaja, da se ne strinja z dokazno oceno davčnega organa. Slednje pa samo po sebi še ni razlog za izvedbo glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.


Zveza:

ZDDV-1 člen 76b.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgyODUz