<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 1263/2013
ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.1263.2013

Evidenčna številka:UL0009662
Datum odločbe:27.05.2014
Senat, sodnik posameznik:Petra Hočevar (preds.), mag. Mira Dobravec Jalen (poroč.), Jonika Marflak Trontelj
Področje:JAVNI RAZPISI - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - razpisni pogoj - obrazložitev odločbe

Jedro

Z obrazložitvijo v izpodbijani odločbi je zadoščeno določbi 214. člena ZUP, saj so v bistvenem v njej navedeni dejanski in pravni razlogi za odločitev, kar pomeni, da je tožniku s tem omogočena učinkovita uporaba pravnih sredstev, sodišču pa preizkus materialne zakonitosti odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da se v letu 2013 kulturnega projekta Folklor Balkana Ljubljana 2013 predlagatelja tožnika ne sprejme v sofinanciranje. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je strokovna komisija prijavljeni projekt po kriteriju Obseg in učinki realizacije projektov predlagatelja v preteklih letih ocenila s 17 točkami od možnih 25, po kriteriju Zasnova in izvedba projekta s 25 točkami od možnih 50 ter po kriteriju Uresničevanje ciljev nacionalnega programa sklada s predlaganim projektom s 14 točkami od možnih 25, ter kako je ocene obrazložila. Na podlagi ocen in obrazložitve strokovne programske komisije, 120. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, 15. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov ter 19. člena Splošnih pogojev poslovanja je pristojni organ odločil, da se predmetni kulturni projekt ne sprejme v sofinanciranje.

Ministrstvo za kulturo pa je z odločbo z dne 17. 7. 2013 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

Tožnik vlaga tožbo zaradi povzročene mu škode z izpodbijano odločbo v višini 20.100,00 EUR. Organu, ki je izdal izpodbijano odločbo, očita kršitev 14. in 22. člena Ustave, 36. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) ter 4. in 5. člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (v nadaljevanju ZUNEO). Kršitve naj bi organ storil s tem, ko je v ocenjevalno komisijo med drugim imenoval po mnenju tožnika nestrokovne osebe, ki v nekaterih primerih predstavljajo vodstva društev, ki so tudi sama kandidirala na javnem razpisu. Ocenjevanje vlog je potekalo ob kršitvah materialnega prava ter arbitrarno. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se pri točkovanju upoštevalo, da je tožnik društvo s statusom državnega interesa za kulturo. Iz odločbe ni razvidno, da bi bil uporabljen Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik o izvedbi JP, JR). Sodbi I U 1074/2010 z dne 21. 12. 2010 in I U 641/2013 z dne 7. 5. 2013 nista bili v celoti upoštevani. Tožnik očita neobrazloženost izpodbijane odločitve (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ob čemer se sklicuje, da zahteva po obrazložitvi odločbe državnega organa izhaja tudi iz pravice iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom in 14. člena Ustave. Dalje se sklicuje na ustavno zaščito etičnih in jezikovnih manjšin, ki je zagotovljeno v 61. členu Ustave. Med drugim se tožnik sklicuje na sodbo tega sodišča U 1104/2003 z dne 14. 12. 2005. Tožnik predlaga, naj sodišče opravi glavno obravnavo ter na njej izvede predlagane dokaze, nato pa odloči, da se izpodbijana odločba odpravi ter tožniku poravna škoda 20.100,00 EUR, da se v zvezi s sumi kaznivih dejanj poda kazenske ovadbe, naloži organu, da sodelujoče na javnem razpisu obvesti o izidih javnega razpisa, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka po priloženem stroškovniku.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločbi ter razlogih zanjo. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik je naknadno vložil več pripravljalnih vlog. V teh je med drugim sodišču predlagal, da ugotovi, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, s tem, kako je komisija ocenjevala prijavljene projekte ter odredi, da se kršitev odpravi oziroma prepove.

Tožba ni utemeljena.

Organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se v letu 2013 kulturnega projekta Folklor Balkana Ljubljana 2013 predlagatelja tožnika ne sprejme v sofinanciranje. Iz odločbe izhaja, da sta bila tožnik kot prijavitelj ter prijavljeni projekt ocenjevana po posebnih kriterijih javnega razpisa ?Obseg in učinki realizacije projektov predlagatelja v preteklih letih?, ?Zasnova in izvedba projekta? ter ?Uresničevanje ciljev nacionalnega programa sklada s predlaganim projektom? ter da je skupna ocena znašala 56 točk od 100 možnih, razvidni pa so tudi razlogi za odločitev oziroma so v zvezi s posameznim posebnim kriterijem navedene ugotovitve, ki so bile podlaga za dodelitev točk ter ugotovitve, glede na katere tožniku oziroma njegovemu projektu (nadaljnje) točke niso bile dodeljene.

Sodišče tožniku tako ne pritrjuje, da bi bila v postopku kršena 22. in 14. člen Ustave v povezavi z 214. členom ZUP. Po presoji sodišča je z obrazložitvijo v izpodbijani odločbi zadoščeno določbi 214. člena ZUP, saj so v bistvenem v njej navedeni dejanski in pravni razlogi za odločitev, kar pomeni, da je tožniku s tem omogočena učinkovita uporaba pravnih sredstev, sodišču pa preizkus materialne zakonitosti odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je po posebnem kriteriju ?Obseg in učinki realizacije projektov predlagatelja v preteklih letih? tožnik bil ocenjen s 17 od 25 možnih točk oziroma je prejel 68 % možnih točk, pri čemer tudi iz obrazložitve ocene izhaja, da je bil tožnik po podkriterijih v okviru navedenega posebnega kriterija (sodelovanje na strokovno spremljanih regijskih in državnih prireditvah ter mednarodnih tekmovanjih, produkcija, prepoznavnost v slovenskem kulturnem prostoru, odmevnost v strokovni javnosti ?) v nekaj primerih ocenjen z opisno oceno ?ustrezen? in torej ne ?odličen? ali ?izjemen? itd. ter dalje, da sodeluje na ?nekaterih? strokovno spremljanih srečanjih v Sloveniji itd. Po posebnem kriteriju ?Zasnova in izvedba projekta? je bil tožnik ocenjen s 25 od 50 možnih točk oziroma je prejel 50 % možnih točk, iz opisne ocene pa izhaja, da je komisija presodila, da projekt ne ponuja bistvenih presežkov v vsebinskem in organizacijskem smislu, da je vanj premalo konkretno vključeno strokovno soočenje z interpretiranjem izročila in strokovno soočenje z drugimi segmenti manjšinske kulture, da se komisiji zdi od številnih projektov na Slovenskem smiselno podpreti predvsem tiste, katerih organizacijska struktura bistveno odstopa od uveljavljanih konceptov. Po tretjem posebnem kriteriju ?Uresničevanje ciljev nacionalnega programa sklada s predlaganim projektom? pa je bil tožnik ocenjen s 14 točkami od 25 možnih, kar pomeni, da je prejel 56 % možnih točk. Iz opisne ocene pa izhaja, da tožnik s prijavljenim projektom uresničuje temeljno raven ciljev, ki so pomembni pri razvijanju kulturnih dejavnosti manjšinskih etničnih skupnosti, ne ponuja pa bistvenih presežkov (pri čemer so cilji kot podkriteriji v obrazložitvi odločbe navedeni). S tako obrazložitvijo izpolnjevanja posebnih razpisnih kriterijev pa je dosežena ocena 56 točk (kar ne zadostuje za sofinanciranje, katerega so bile deležne le prijave projektov, ki so prejele najmanj 60 točk, kot izhaja iz obrazložitve odločbe) razumno in prepričljivo argumentirana, ob tem ko sodišče še dodaja, da je v zadevah javnih razpisov po ustaljeni upravno sodni praksi presoja izpolnjevanja razpisnih kriterijev ter dodeljevanja posameznih ocen zadržana ter sodišče v odločitev poseže le, če je argumentacija očitno nerazumna. Zlasti pa prej povzeta obrazložitev ocene v izpodbijani odločbi, podana ločeno za vsak posebni kriterij, omogoča konkretizirane ugovore tožnika, ki se z odločitvijo ne strinja (iz katerih bi jasno izhajalo, zakaj konkretno bi po njegovem mnenju moral ter pri katerem posebnem kriteriju, prejeti več točk), ter ne zgolj splošno podanih, ?da je ocenjevanje potekalo ob kršitvah materialnega prava in arbitrarno ter da je bila njegova prijava pripravljena odlično in bi morala biti točkovana z več točkami ipd.?, katere kot neutemeljene zato sodišče v celoti zavrača.

Kolikor pa tožnik ugovarja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bilo pri točkovanju upoštevano, da deluje kot društvo v javnem interesu ter da je bil zaradi navedenega neupoštevanja kršen 36. člen ZDru-1, sodišče odgovarja, da je v obrazložitvi odločbe navedeno, da je komisija upoštevala, da ima tak status; iz ocenjevalnega lista v spisni dokumentaciji, ki izkazuje dodelitev projektu tožnika 56 točk, pa je razvidno, da sta bili tožniku glede na navedeni status v okviru navedenih točk dodeljeni dve točki (znotraj v 9. točki obrazložitve navedenega prvega posebnega kriterija). V zvezi s tožbenim ugovorom, da iz odločbe tudi ne izhaja, da bi bil uporabljen Pravilnik o izvedbi JP, JR pa sodišče dodaja, da gre za protispisno navedbo, saj se odločba sklicuje na ta pravilnik.

V celoti neizkazane ter torej neutemeljene so tožbene navedbe o imenovanju oseb brez strokovnega znanja v strokovno komisijo in ki naj bi zaradi osebnih povezav z uradnimi osebami ter ker tudi njihova društva kandidirajo na javnem razpisu, ne delovale objektivno in nepristransko. Tožbi priložene listine, kolikor bi z njimi morda bilo mogoče izkazovati povzete navedbe, pa se ne nanašajo na predmetni javni razpis, pač pa na postopke, ki so potekali v l. 2012 ter v l. 2013, v času po izdaji izpodbijane odločbe.

Tudi v zvezi z očitki tožnika o kršitvah 4. in 5. člena ZUNEO oziroma zatrjevanjem obstoja diskriminacije zaradi osebnih okoliščin sodišče ugotavlja, da gre za nekonkretizirane navedbe brez dokazov. Kadar so kršitve prepovedi diskriminacije zatrjevane splošno in povsem nekonkretizirano ter neizkazano, pa oseba, ki zatrjuje, da je diskriminirana, tudi ne more terjati postopka z obrnjenim dokaznim bremenom, v katerem bi zatrjevani kršitelj moral dokazati, da kršitve ni bilo (22. člen ZUNEO). Na kakšni dejanski podlagi se tožnik sklicuje na 23. člen ZUNEO, pa v tožbi niti ne navede jasno.

V zvezi s sklicevanjem tožnika na 61. člen Ustave, po katerem ima vsak pravico do svobodnega izražanja narodne pripadnosti, pa sodišče dodaja, da se tožniku ne posega nedopustno v navedeno ustavno pravico, saj je po presoji sodišča postopek za izbiro projektov za sofinanciranje na predmetnem javnem razpisu za izbor kulturnih projektov na področju manjšinskih etničnih skupnosti in priseljencev v RS potekal pravilno in zakonito. S kvalitetnejšim projektom (kakšen projekt naj bi po oceni strokovne komisije to bil, je iz obrazložitve izpodbijane odločbe v bistvenem razvidno) pa bi si tožnik tudi izboljšal možnosti za uspeh na razpisu.

Kolikor se tožnik sklicuje na nekatere sodne odločbe tega sodišča, sodišče odgovarja, da predmetna sodba od stališč v ustaljeni upravno sodni praksi, ki se nanaša na postopke sofinanciranja iz javnih sredstev, ne odstopa.

V zvezi z zahtevkom tožnika za poravnavo škode v višini 20.100,00 EUR sodišče tožniku pojasnjuje, da po ZUS-1 tožnik sicer more zahtevati, da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek 7. člena ZUS-1). Vendar mora biti škoda, kot iz navedene določbe izhaja, izkazana ter mora biti posledica izvrševanja izpodbijane odločbe. Tem pogojem pa tožnik že na formalni ravni ni zadostil, saj zahtevka tako niti ni oblikoval (in nato izkazal). Zato o njem sodišče ni odločalo. Sicer pa po mnenju sodišča zakon daje podlago za priznanje povrnitve (izkazane ter na izvršitev izpodbijanega akta vezane) škode v primeru ugodilne sodbe ter meritornega odločanja sodišča o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih (prvi odstavek 67. člena ZUS-1).

Tožnik je po vložitvi tožbe to dopolnjeval v več vlogah z novimi navedbami glede obstoja določenih dejstvih ter podal tudi nove dokazne predloge; vendar je s temi navedbami in dokazi prekludiran, saj jih je podal po izteku zakonskega roka za vložitev tožbe. Zato teh navedb in dokaznih predlogov sodišče po vsebini ne obravnava. Prav tako tožnik ni mogel v navedenih vlogah več razširjati tožbenega predloga, po katerem naj bi sodišče ugotovilo poseg v njegove ustavne pravice in temeljne svoboščine, ter odredilo odpravo oziroma prepoved takih posegov. Poleg tega pa je tožnik vložil tožbo kot izpodbojno ter ne kot tožbo iz 4. člena ZUS-1 (zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Pri obravnavi predmetne (izpodbojne) tožbe pa je sodišče preizkušalo tudi morebiten obstoj kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar jih, po povedanem, ni našlo; če pa bi kakšno kršitev ustavnih pravic ugotovilo, bi to bil razlog za poseg sodišča v izpodbijano odločbo.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen ter da je zakonita tudi odločba, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Dodaja, da v tožbi predlaganih dokazov ni izvedlo, ker je o zakonitosti izpodbijane odločbe moglo odločiti na podlagi spise dokumentacije v zadevi.

Odločitev o stroških postopka pa je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214
Datum zadnje spremembe:
13.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc0ODEw