<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

sodba I U 849/2012
ECLI:SI:UPRS:2013:I.U.849.2012

Evidenčna številka:UL0007844
Datum odločbe:03.09.2013
Senat, sodnik posameznik:Adriana Hribar Milič (preds.), mag. Slavica Ivanović Koca
(poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:DAVKI
Institut:davek na motorna vozila - odmera davka na motorna vozila - davčna osnova - pridobitev motornega vozila iz druge države članice EU - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

Jedro

Davčni organ je pri ugotavljanju davčne osnove kot izhodišče uporabil orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil, kar pa mora obrazložiti na način, da se odločitev lahko preizkusi oz. mora pojasniti, kako so te vrednosti vplivale na davčno osnovo. Tega davčni organ v konkretnem primeru ne pojasni, čeprav ugotavlja razlike v cenah med trgom v Sloveniji in Nemčiji. Čeprav je davčni organ v obrazložitvi navedel, da je upošteval tudi druge okoliščine konkretnega primera, pa temu ni tako, saj ni pojasnil katere okoliščine konkretnega primera so bile upoštevane, zato odločitve tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti, nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Ljubljana DT 4234-124/2011-1109 (08082-77)-2 z dne 22. 6. 2011 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku odmeril od davčne osnove 14.433,00 EUR davek na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) v znesku 3.463,92 EUR, z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe, po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Posebni stroški niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožnik je 23. 5. 2011 predložil napoved za odmero DMV za pridobitev osebnega vozila AUDI A6, prva registracija julija 2007, moč motorja 171 kw, prostornina 2967 cm3 iz druge države članice EU (Nemčija) v vrednosti 5.500,00 EUR ter priložil izvirnik računa o nakupu vozila z dne 17. 5. 2011, izjavo o emisijski ustreznosti vozila in registracijski dokument oz. prometno dovoljenje. Prvostopenjski organ se sklicuje na 3. člen in 6. člena Zakona o davku na motorna vozila (Ur. l. RS, št. 72/06 do 9/2010-ZDMV-C, v nadaljevanju ZDMV), ki ju citira. Osnova za DMV je prodajna cena motornega vozila (v nadaljevanju: m/v), ki ne vključuje DMV in DDV. Kot prodajna cena se pri pridobitvi m/v iz druge države članice EU šteje nakupna cena, pri uvozu pa vrednost, določena po prvem do četrtem odstavku 38. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

Prvostopenjski organ je v odmernem postopku ugotovil večje razhajanje med nabavno ceno vozila po računu v višini 5.500,00 EUR in vrednotenjem vozila AUDI A6, prva registracija julij 2007, moč motorja 171 KW, prostornina 2967 cm3 po Eurotax v višini 17.601,00 EUR. Tožnik je odstopanje utemeljeval z navedbo, da je vozilo poškodovano, vendar iz računa in potrdila o emisijski vrednosti ni razvidno, da bi bilo vozilo poškodovano. Zato je bil 1. 6. 2011 opravljen ogled vozila ter sestavljen zapisnik DT 0610-3147/2011-2 0803-68 (IZM), s katerim je bil tožnik seznanjen, kjer je razvidno, da je bilo vozilo razstavljeno in da ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja vozila in števila prevoženih kilometrov. Tožnik je v napovedi navedel prevoženih 326.000 km. To pomeni cca 329 km/delovni dan. Davčni organ je preveril vrednost vozil na spletnih straneh „avto.net“ in „mobil.de“ ter ugotovil razhajanje med cenami v Sloveniji in Nemčiji, kjer znaša prodajna cena povprečno 12.500,00 EUR, v Sloveniji pa 17.400,00 EUR. Davčni organ je pri določitvi davčne osnove za izhodišče uporabil orientacijsko vrednost m/v iz kataloga za vrednotenje vozil Eurotax v višini 17.601,00 EUR in upošteval ugotovitve iz ogleda in navedb o stanju vozila ter razlike na trgu vozil v Sloveniji in drugih državah EU ter določil davčno osnovo v višini 14.433,00 EUR ter odmeril DMV po stopnji 24,00 % (četrti do dvanajsti odstavek 6. člena ZDMV) v znesku 3.463,92 EUR.

Drugostopenjski organ se z odločitvijo strinja. Prvostopenjski organ je na podlagi predložene dokumentacije in podatkov o vrednosti vozila na prostem trgu ugotovil odstopanje med prodajno vrednostjo m/v in prometno vrednostjo, ki jo m/v takšne znamke, letnika, števila prevoženih kilometrov itd., dosegajo na prostem trgu. Zato je pristopil k ugotavljanju davčne osnove za odmero DMV. Prvostopenjski organ je nesorazmerje ugotovil na podlagi primerjave cene, ki je bila tožniku zaračunana in vrednosti vozil, do katere je prvostopenjski organ prišel z uporabo programa Eurotax ter cene oziroma vrednosti avtomobila s podobnimi karakteristikami, ki jih vozila dosegajo na nemškem trgu, to je na trgu, na katerem je tožnik konkretno vozilo pridobil. Da bi bilo vozilo huje poškodovano in celo nevozno, tožnik v postopku ni dokazal, dokazno breme pa je v davčnem postopku na strani tožnika (76. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Drugih dokazov tožnik v postopku odmere DMV ni predložil. Šele v pritožbenem postopku je predložil cenitveno poročilo sodnega izvedenca A.A., ki ga pritožbeni organ kot nedopustno pritožbeno novoto zavrača na podlagi tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), saj tožnik ni navedel razloga zakaj cenitvenega poročila ni predložil že v postopku odmere.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Tožnik je 23. 5. 2011 predložil napoved za odmero DMV za pridobljeno osebno vozilo AUDI A6 iz druge države članice EU v vrednosti 5.500,00 EUR, davčni organ pa mu je odmeril bistveno višji znesek DMV ter se orientiral po orientacijskih vrednostih in ni upošteval dejanskega stanja vozila. Navaja 6. člena ZDMV, ki ga citira. Tožnik je predložil vso potrebno dokumentacijo. Vozilo je bilo rabljeno in huje poškodovano. Davčni organ ga ni pozval za predložitev dodatne dokumentacije, da je vozilo poškodovano. Ogled je opravila oseba, ki nima ustreznega znanja. Iz zapisnika izhaja, da je vozilo nevozno in poškodovano, ter da ni mogoče ugotoviti dejanskega števila prevoženih kilometrov, ker je računalnik pokvarjen. Tožnik je seznanil inšpektorico, da se podatki lahko preverijo na pooblaščenem servisu, vendar tega davčni organ ni storil. Upošteval je vrednosti nepoškodovanih vozil s spletnih strani „avto.net“ in „mobil.de“, kjer je davčni organ že sam ugotovil večja razhajanja v vrednostih. Davčni organ je brez dodatnih utemeljitev določil orientacijsko vrednost vozila. V pritožbenem postopku je predložil cenitev zapriseženega sodnega cenilca avtomobilske stroke, nastali so dodatni stroški, vendar pritožbeni organ cenitvenega poročila ni upošteval. Ne strinja se s trditvijo, da z ogledom ni bilo mogoče ugotoviti poškodovanosti m/v. Očita kršitev določb Ustave RS (22. člen, 33. člen). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči v sporu polne jurisdikcije, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. V času ogleda je bilo vozilo razstavljeno in ni bilo mogoče ugotoviti dejanskega stanja kot tudi ne števila prevoženih kilometrov. Ob upoštevanju tretjega odstavka 6. člena ZDMV je kot izhodišče davčni organ uporabil orientacijsko vrednost m/v iz kataloga Eurotax v višini 17.601,00 EUR in upošteval zapisniške ugotovitve o ogledu vozila ter kriterij razlike na trgu vozil RS in drugih državah članicah EU. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ utemeljeno pristopil k ugotavljanju prometne vrednosti vozila kot osnove za odmero DMV v zvezi s pridobitvijo m/v iz druge države članice EU, konkretno iz Nemčije ter ali je utemeljena sama ugotovitev prometne vrednosti vozila do te mere, da jo je mogoče preizkusiti. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je prvostopenjski organ v odmernem postopku ugotovil večje razhajanje med nabavno ceno spornega vozila po računu 17. 5. 2011 v višini 5.500,00 EUR in vrednotenjem vozila AUDI A6, prva registracija julija 2007, moč motorja 171KW, prostornina 2967 cm3, po Eurotax v višini 17.601,00 EUR ter cenami, ki jih takšna vozila dosegajo na nemškem trgu, kjer je tožnik konkretno vozilo nabavil in na slovenskem trgu. Tudi po presoji sodišča so glede na pridobljene podatke obstajali razlogi, da je davčni organ podvomil o vrednosti vozila v višini 5.500,00 EUR, ki jo je navedel tožnik, ter se v tem delu sodišče strinja z razlogi davčnega organa, da so podani pogoji za pristop k oceni davčne osnove za DMV v smislu tretjega odstavka 6. člena ZDMV. Res je v skladu s prvim in drugim odstavkom 6. člena ZDMV osnova za DMV prodajna cena posameznega m/v, ki ne vključuje tega davka in DDV in se kot prodajna vrednost pri pridobitvi m/v iz druge države članice EU šteje nakupna cena, kot trdi tožnik. Vendar, ker so v obravnavanem primeru podane okoliščine, ki kažejo, da prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, ki jih je davčni organ pojasnil, in se z njimi strinja tudi sodišče, je v tem primeru utemeljeno pristopil k vrednotenju davčne osnove. Zato je v obravnavanem primeru davčna osnova prometna vrednost vozila, ki jo ugotovi davčni organ.

Davčno osnovo davčni organ ugotovi na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti uporabi kot pripomoček orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil (tretji odstavek 6. člena ZDMV). V obravnavanem primeru je bil 1. 6. 2011 opravljen ogled, ki ga je tožnik tudi sam predlagal. Tožnik ves čas postopka in v tožbi zatrjuje, da je bilo vozilo poškodovano. Iz ugotovitev iz zapisnika za sporni vozilo (pod točko 2.) izhaja, da je vozilo poškodovano. Navedene so poškodbe (ki naj bi bile sicer zapisane po nareku tožnika): levi blatnik, prednja vrata, prag, itd., vendar iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da je bilo sporno vozilo poškodovano, prav tako ni pojasnjeno od kod število prevoženih kilometrov, ki jih je davčni organ upošteval pri določitvi davčne osnove.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik napovedal prevoženih 326.000 km in da servisne knjižnice ni predložil ter da je bila prva registracija vozila julija 2007, tožnik pa je vozilo kupil 23. 5. 2011. Res je, da iz računa o nakupu in izjave o emisijski ustreznosti spornega vozila ni razvidno, da je bilo vozilo poškodovano, kot navaja davčni organ, kar pa ne pomeni, da davčni organa pri odmeri DMV, v primeru kot je obravnavani, ko je ugotovljeno, da prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, ne ugotovi davčne osnove na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera in da svojo odločitev ustrezno obrazloži v skladu z 214. členom ZUP, ki se v davčnem postopku subsidiarno uporablja. To pa med drugim pomeni tudi, da mora svojo odločitev obrazložiti tako, da jo je mogoče preizkusiti. Tega pa v konkretnem primeru ni mogoče, saj niso pojasnjeni razlogi za odločitev niti glede kilometrine, niti glede stanja konkretnega vozila, to pa so vse relevantne konkretne okoliščine, ki lahko vplivajo na višino davčne osnove.

Davčni organ je pri ugotavljanju davčne osnove kot izhodišče uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil, kar pa mora obrazložiti na način, da se odločitev lahko preizkusi oz. mora pojasniti, kako so te vrednosti vplivale na davčno osnovo. Tudi tega davčni organ v konkretnem primeru ne pojasni, čeprav ugotavlja razlike v cenah med trgom v Sloveniji in Nemčiji. Čeprav je davčni organ v obrazložitvi navedel, da je upošteval tudi druge okoliščine konkretnega konkretnega primera, pa temu ni tako, saj ni pojasnil katere okoliščine konkretnega primera so bile upoštevane, zato odločitve tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti, nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Tožnik je v pritožbenem postopku predložil cenitveno poročilo sodnega izvedenca avtomobilske stroke, ki ga pritožbeni organ tudi po mnenju sodišča na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP ni bil dolžan upoštevati, saj tožnik ni navedel opravičljivega razloga, zakaj cenitvenega poročila ni predložil že v postopku odmere DMV. Omejitev je namenjena preprečevanju zavlačevanja postopka reševanja upravne zadeve in dejansko pomeni, da upravni organ pritožbenih navedb glede dejstev in dokazov, ki bi jih tožnik lahko uveljavljal že v postopku izdaje izpodbijanega akta, ni zavezan vsebinsko presojati. Smiselno enako določbo ima tudi ZUS-1 v tretjem odstavku 20. člena glede upravnega spora. S tem, ko tožena stranka pripomb tožeče stranke iz pritožbe, ki se nanašajo na pritožbene novote, ni presojala in se do njih ni opredelila, ni kršila določb postopka, zaradi katerih odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi druge alineje prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59.člena ZUS-1.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1.


Zveza:

ZDMV člen 3, 6.
Datum zadnje spremembe:
30.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0NzI5