<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba I U 838/2013
ECLI:SI:UPRS:2013:I.U.838.2013

Evidenčna številka:UL0007676
Datum odločbe:02.07.2013
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž (preds.), mag. Slavica Ivanovič Koca (poroč.), Jasna Šegan
Področje:DAVKI
Institut:davek na dodano vrednost (DDV) - neplačujoč gospodarski subjekt - odbitek DDV - pogoji za priznanje odbitka DDV - vedenje o goljufivih transakcijah - objektivne okoliščine - okoliščine na strani neplačujočega gospodarskega subjekta - dokazno breme

Jedro

Iz sodne prakse izhaja, da morajo nacionalni organi in nacionalna sodišča pravico do odbitka DDV zavrniti, če se na podlagi objektivnih dokazov ugotovi, da se je na to pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo in bi se morali subjekti, ki sprejmejo vse ukrepe, ki jih je od njih mogoče zahtevati, da zagotovijo, da njihove transakcije niso del goljufije, pa naj gre za utajo DDV ali druge goljufije, zanesti na zakonitost teh transakcij, ne da bi tvegali, da izgubijo pravico do odbitka vstopnega DDV. Ni pa v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega lahko razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje in da je opredelitev ukrepov, ki jih je v posameznem primeru razumno zahteval od davčnega zavezanca, ki želi uveljavljati pravico do odbitka DDV, da zagotovi, da njegove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca, v glavnem odvisna od okoliščin posameznega primera.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za obdobje 1. 5. 2007 do 29. 2. 2008 v skupnem znesku 62.474,57 EUR in pripadajoče obresti, z rokom plačila 30 dni, po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I izreka); zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov postopka s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki II in III izreka). Iz ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) izhaja, da tožniku ni priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih družb: A. d.o.o, B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. za odkup raznega odpadnega materiala (baker, aluminij, krom, prokrom, ostružki ipd.). Glede 6 računov A. d.o.o. izhaja, da je vse storitve opravila družba E. d.o.o.. Priloge računov so ročno napisani listki, tehtalni listi imajo navedbo „drobni odkup“, prevzemnice materiala so nepopolne, iz registracijskih številk vozil izhaja, da gre za fizične osebe. Dobave se razlikujejo od dobav naključno izbranih dobaviteljev (npr. F. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o., I. d.o.o.). Pri slednjih obstaja pravilna dokumentacija, na tehtalnih listih je naziv dobavitelja (pravne osebe), obstajajo evidenčnimi listi o ravnanju z odpadki v skladu s predpisi o ravnanju z odpadki. Iz DIN pri A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. izhaja, da gre za družbe tipa „missing trader“, ki niso vodile davčnih evidenc niti dokumentacije in niso imele zaposlenih, opreme ter DDV niso obračunavale. Tožnik ni preveril poslovanja navedenih družb, kontaktna oseba za vse družbe je bila oseba z imenom J., ki je običajno prinesel račun. V stik z osebami je prišel tako, da so neznane osebe poklicale in vprašale za ceno odkupa odpadnih surovin. Promet za A. d.o.o. pa je opravila družba E. d.o.o., D. d.o.o. je izdajal račune z istimi zaporednimi številkami in je bil v času poslovanja s tožnikom izbrisan iz registra davčnih zavezancev. Računi navedenih družb po ugotovitvah davčnega organa niso verodostojne listine. Davčni organ navaja prvi odstavek 3. člena, 33. člen, 62. člen, 67. člen in prvi odstavek 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), tretji odstavek 74. člena in prvi odstavek 31. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ter Slovenske računovodske standarde (SRS/2006) 21.1., 22.21., 21.12., ki se nanje sklicuje. Gre za goljufive transakcije ter navidezno poslovanje. Sklicuje se na prvi odstavek in točko a) drugega odstavka 17. člena Šeste Direktivo Sveta 77/388/EGS. Pripombe tožnika, ki so navedene na straneh 18 do 20 obrazložitve izpodbijane odločbe, davčni organ kot neutemeljene zavrne in tožniku očita, da ni ravnal z običajno poslovno prakso.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Navaja določbe Zakona o varstvu okolja (ZVO) in Pravilnika o ravnanju z odpadki (20. člen).

Tožnik v tožbi uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kršitev določb postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Tožnik nima pooblastil, ki bi mu omogočili preveritev poslovanja poslovnih subjektov. Blago mu je bilo dobavljeno, vsi računi so bili plačani na TRR, ne gre za fiktivne posle in račune, ni mogoče sprejeti zaključka, da bi promet opravile fizične osebe. Brezpredmetno je na kakšen način je bilo blago dobavljeno. Pravna oseba za izpolnitev svojih obveznosti potrebuje izpolnitvenega pomočnika. Dejstvo, da družbe niso izpolnjevale svojih obveznosti in imele kadrovskih zmožnosti, ne more biti znano tožniku. Ni običajno, da bi si tožnik ogledal prostore partnerjev in opravil pogovore z odgovornimi osebami, ni dolžnost preverjati ali partner izplačuje plačo. Preveril pa je ID številke in TRR. Ni mu mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da posluje z neplačujočimi gospodarskimi subjekti. Tožnik lahko posluje tudi s fizičnimi osebami, zato so nerazumljivi očitki glede drobnega odkupa. Za nepravilno izstavljene račune ni mogoče kriviti prejemnika računa. Listine s strani poslovnih partnerjev je tožnik pregledal z zahtevano skrbnostjo. Standard SRS 21.12. lahko presoja le ustrezen izvedenec. Tožnik je dokumentiral vse poslovne dogodke. Surovine so dobavljene, o tem obstoji ustrezna dokumentacija, tehtalni listi ipd.. Drobni odkup pomeni, da so bile družbe očitno dobaviteljice manjše količine kovin. V primerjavi z drugimi dobavitelji kaže, da so slednji dobavljali tožniku odpadni material v precej večjih količinah. Tožena stranka je primerjala drobne odkupe z velikimi odkupi. Ni običajno, da se od vsake osebe, ki pripelje surovine, zahteva, da se izkaže z ustrezno pogodbo, da dokaže poslovni odnos z izstaviteljem računa. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi oz. podrejeno vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, tožniku pa povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb.

Upravno sodišče je s sodbo I U 629/2011-11 z dne 7. 2. 2012 zavrnilo tožbo tožnika. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom X Ips 167/2012 z dne 9. maja 2013 ugodilo tožnikovi reviziji, sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Po presoji VS RS je izpodbijana sodba v ključnem delu (glede subjektivnega elementa) neobrazložena, saj se davčna organa in sodišče prve stopnje niso posebej ukvarjali s subjektivnim elementom (vedenjem tožnika o sodelovanju v davčni goljufiji), in ga tudi niso ustrezno obrazložili oz. analizirali vsa objektivna dejstva in jih povezali v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je tožnik vedel oziroma vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

V pripravljalni vlogi tožnik poudarja, da noben organ ni ugotovil nobene okoliščine, ki bi kazale na subjektivni element. Poudarja, da ni mogel vedeti, da so izdajateljice računov družbe tipa „missing trader“ ter da ni mogel vedeti ali so bile osebe, ki so dostavljale surovine tožniku, zaposlene pri navedenih družbah, ter od njega ni mogoče pričakovati, da bo preverjal vsako fizično osebo, ki bo prinesla odpadke in surovine. Šlo je za posle drobnih odkupov, ki so potekali med tožnikom in spornimi družbami in ki niso v ničemer odstopali od običajne poslovne prakse tožnika. Ker je utrpel škodo, saj mu je bil odtegnjen zanj razmeroma visok znesek DDV, z vlogo tožbeni zahtevek razširja z denarnim zahtevkom v smislu 2. odstavka 7. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za plačilo glavnice 64.760,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka vztraja, da je tožnik vedel oziroma, da bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih rezultat je pridobitev davčnih ugodnosti. Poslovanje s spornimi družbami je odstopalo od običajne poslovne prakse, tožnik ne razpolaga z evidenčnimi listi o ravnanju z odpadki, v vseh ostalih primerih dobav pa jih ima. Po obveznih predpisih o ravnanju z odpadki, ki jih navaja, so bile sporne družbe dolžne sestaviti evidenčne liste za posamezno dobavo oz. bi bil tožnik dolžan to od njih zahtevati, ker mora dokazati dejansko pot odpadnih surovin, kar pa ni zahteval. To potrjuje sum, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del zlorabe sistema DDV. Dodaten dvom pri tožniku glede dobav A. d.o.o. bi moralo vzbuditi dejstvo, da je prejel odpadne surovine od družbe E. d.o.o., ob tem pa naj bi mu ta družba naročila, da naj račun izda na A. d.o.o.. Odpadne surovine so dejansko dobavile fizične osebe in ne sporne družbe in jim je bila kupnina plačana v gotovini, kar je v nasprotju z 36. členom ZDavP-2. Vse navedene okoliščine na strani tožnika napotujejo na sum, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V ponovnem postopku se je sodišče v skladu z napotki sklepa VS RS X Ips 167/2012 ukvarjalo z vprašanjem obstoja subjektivnega elementa pri tožniku oz. vprašanjem obstoja objektivnih okoliščin konkretnega primera. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenski zakon in pravo EU, po katerih sme davčni zavezanec praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa oz. drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Tako izhaja iz določb ZDDV-1: prvi odstavek 63. člena, prvi odstavek 67. člena, 81. in 62. člen ZDDV-1, kakor tudi iz določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f), Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta Direktiva) in določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220 in 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 12. 2006, ki je nadomestila Šesto Direktivo (v nadaljevanju Direktiva Sveta 2006/112), ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1.

Na podlagi vpogleda v upravne spise, je razvidno, da je tožnik prejel račune družb A. d.o.o., B. d.o.o., C., d.o.o., D. d.o.o. za dobavo različnih odpadnih surovin. V zadevi ni sporno, da so bile dobave opravljene. V obravnavani zadevi tudi ni sporno, da ima tožnik račune, ki so v skladu z določbami ZDDV-1 glede obveznih sestavin, kar pomeni, da so računi v tem smislu pravilni in popolni, pa tudi ni sporno, da je tožnik blago uporabil za svoje obdavčljive transakcije. V obravnavani zadevi tudi ni (več) ključnega pomena vprašanje, s katerim sta se ukvarjala davčna organa, ali tožnik razpolaga z verodostojnimi listinami, ki naj bi dobavo dokazale prav s strani izdajateljev računov. Slednje glede na stališče novejše sodne prakse SEU ni relevantna okoliščina glede pridobitve pravice do odbitka vstopnega DDV (tako npr. SEU v združenih zadevah Mahagében in Dávid, C-80/11 in C-142/11 z dne 21. 6. 2012 in v zadevi Toth, C-324/11 z dne 6. 9. 2012). Iz slednje izhaja, da niti ni več pomembno, ali je storitev opravil prav izdajatelj računa oz. njegov podizvajalec ali nekdo drug, saj se lahko pravica do odbitka vstopnega DDV zavrne samo, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v verigi.

Objektivne okoliščine so v obravnavanem primeru razvidne pri sklepanju posla in izvedbi posla. Tožnik ni vedel s kom je sodeloval v svojem poslu in je ves čas in za vse družbe dobaviteljice kontaktiral le z eno osebo z imenom J., ki ni bila pooblaščenka nobene od navedenih družb, ki so mu izdale račune. Tožnik sam je priznal, da je posloval le s to osebo in da mu je blago pripeljala določena oseba, ki jo je poimenoval K. Slednje pomeni, da tožnik ni bil niti malo skrben oz. vesten v svojih poslih, v katerih je opravil kar precej prometa (samo znesek DDV po spornih računih znaša 62.447,57 EUR, pa tudi sam tožnik v pripravljalni vlogi pove, da gre tudi za njega za sorazmerno visok znesek, kljub temu, da hkrati pojasni, da je šlo za „droben odkup“). Izkazano je, da se tožnik nedvomno ni pozanimal, s kom je sodeloval v poslu oz. s kom je sklepal posle nabave surovin. Očitek tožnika, da je šlo za izpolnitvenega pomočnika, kar naj bi bilo sicer običajno, zato ne drži in sodišče ne sledi tožnikovim navedbam, da ni običajno preverjati poslovnih partnerjev oz. se pozanimati, kdo so njihovi pooblaščenci oz. zastopniki in kakšna so njihova pooblastila. Tožnik zatrjuje, da je dolžan preverjati le njihove ID številke in TRR, kar naj bi storil, kar pa tudi ne drži v celoti, saj je družba D. d.o.o. bila že v času poslovanja s tožnikom npr. izbrisana iz davčnega registra zavezancev za DDV. Ni lastnost skrbnosti dobrega gospodarja še manj skrbnosti dobrega strokovnjaka in tudi ni običajno, da se gospodarstvenik, ki se ukvarja s poslom v dokaj velikem obsegu, kot tožnik, v določenem časovnem obdobju sploh ne pozanima o tem, od koga dobavlja odpadni material, hkrati pa ve, da je dolžan zagotavljati pot odpadnih surovin po predpisih o varstvu okolja. To pomeni, da bi moral vsaj vedeti kdo je njegov dobavitelj oz. poslovni partner, kateremu je izplačeval razmeroma visoke zneske. Tožnik pa ni vedel v kakšni povezavi je bila njegova kontaktna oseba z družbami izdajateljicami spornih računov. Iz povedanega izhaja, da tožnik sploh ni posloval z odgovornimi osebami spornih družb niti po njihovih pooblaščencih, in to tudi sam priznava. V primeru družbe A. d.o.o. pa tudi sam navaja, da je surovine dobavila druga družba (E. d.o.o.), ki mu je naročila, naj račun izstavi družbi A. d.o.o., torej subjektu, ki mu v tem primeru ni nič dobavil. Potemtakem po mnenju sodišča v primeru, kot je obravnavani, ne moremo govoriti niti o skrbnosti dobrega gospodarja kaj šele o skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki se zahteva v takšnih primerih od poslovnih subjektov pri ravnanju v lastnih poslih. Nedvomno bi bilo nesorazmerno, da bi zavezanec odgovarjal za primanjkljaj v davčnih prihodkih, ki so ga povzročila goljufiva dejanja tretjih oseb, na katere ne more vplivati, vendar pa ni v nasprotju s pravom EU od tožnika zahtevati, da ravna razumno, kot se od njega upravičeno lahko zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje (glej sodbo v zadevi Teleos in drugi, točka 65, C-409/04).

Iz novejše sodne prakse izhaja, da morajo nacionalni organi in nacionalna sodišča pravico do odbitka DV zavrniti, če se na podlagi objektivnih dokazov ugotovi, da se je na to pravico sklicevalo za goljufijo ali zlorabo in bi se morali subjekti, ki sprejmejo vse ukrepe, ki jih je od njih mogoče zahtevati, da zagotovijo, da njihove transakcije niso del goljufije, pa naj gre za utajo DDV ali druge goljufije, zanesti na zakonitost teh transakcij, ne da bi tvegali, da izgubijo pravico do odbitka vstopnega DDV (glej sodbo SEU v zadevi zadevi Mahagében in Dávid, C-80/11 in C-142/11-združeni zadevi, točka 53). Tudi v skladu z navedeno sodbo pa ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega lahko razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje (glej že navedeno sodbo v združenih zadevah Mahagében in Dávid, točka 54) in da je opredelitev ukrepov, ki jih je v posameznem primeru razumno zahteval od davčnega zavezanca, ki želi uveljavljati pravico do odbitka DDV, da zagotovi, da njegove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca, v glavnem odvisna od okoliščin posameznega primera (glej že navedeno sodbo v združenih zadevah Mahagében in Dávid, točka 59). Po navedeni sodbi bi se moral preudaren trgovec, kadar obstajajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera, pozanimati pri trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (točka 60). Slednje v obravnavanem primeru ni bilo storjeno. Zato v obravnavanem primeru ne držijo tožnikove navedbe, da ni dolžan preverjati poslovnih subjektov, s katerimi posluje do te mere, da mu ni treba niti vedeti ali je oseba, ki je z njo v kontaktu, pooblaščenec družb, s katerimi posluje. Gre za neprimeren očitek tožnika in sodišče v tem delu ne more slediti tožnikovim ugovorom, da se od njega preveč pričakuje. Tožnik pa sam priznava, da se o gospodarskih subjektih, razen o tem, da so zavezanci za DDV in da imajo TRR, ni posebej pozanimal, kar nedvomno ne pomeni običajnega poslovanja.

Iz povedanih okoliščin nedvomno izhaja, da tožnik v transakcijah s spornimi družbami ni posloval s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Seveda tožnik tudi ni razpolagal z verodostojnimi listinami po SRS, vendar pomanjkanje listin, kot že rečeno, v smislu nepriznavanja odbitka DDV, v primeru, če so izpolnjeni prvi trije pogoji iz točke 9 te obrazložitve, glede na novejšo prakso SEU, ni ključnega pomena za odločitev o priznanju te pravice. Lahko pa je to dodatna okoliščina konkretnega primera, saj izhaja iz poslovanja tožnika z drugimi dobavitelji oz. naključno izbranimi pravnimi osebami, (kar davčni organ navaja obširno na str. 21 in 22 obrazložitve, kot so npr. družbe: G. d.o.o., I. d.o.o., H. d.o.o., F. d.o.o.), da je tožnik z njimi posloval popolnoma drugače (tudi razpolaga z drugačno dokumentacijo, na tehtalnih listih je navedba dobavitelja, obstojajo npr. evidenčni listi o ravnanju z odpadki z datumom prepustitve oddaje odpadkov ipd. v skladu z Zakonom o varstvu okolja). Slednje pomeni, da je tožnik diametralno drugače posloval z navedenimi pravnimi osebami. V primerih spornih dobav tožnik nima verodostojne dokumentacije, pri njem se ves čas v stikih za vse sporne izdajatelje računov pojavljala le ena fizična oseba, odpadne surovine so dejansko dostavljale različne fizične osebe („droben odkup“ po tehtalnih listih, kar pomeni, da je v tem primeru šlo za odkup od fizičnih oseb, katere so material dobavile), ki nedvomno niso le izpolnitveni pomočniki, kot navaja tožnik. Tožnikovo pojasnilo v tožbi, da izraz „drobni odkup“ pomeni zgolj, da gre za majhne količine, pa je v nasprotju z listinami spisa.

Iz navedenih objektivnih okoliščin sodišče zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da posluje z osebami, ki niso običajni poslovni subjekti in bi se mu v tem primeru moral pojaviti dvom oz. indici v smislu, da bi bil dolžan že kot skrben gospodarstvenik (še toliko bolj pa kot skrben strokovnjak) preveriti s kom posluje. Zato kot že rečeno, ne držijo tožnikovi očitki, da mu tega ni bilo treba, ker naj bi poslovanje potekalo brez težav. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko naj bi šlo za subjekt, ki je sprejel vse potrebne ukrepe, ki jih je od njega mogoče zahtevati, da bi zagotovil, da njegove transakcije niso del goljufije in da se od tožnika ne zahteva preveč v lastni skrbnosti. V obravnavanem primeru niti ni pomembno, ali gre za goljufijo v zvezi z DDV ali druge goljufije, saj je v skladu s prakso SEU pogoj, da se subjekti lahko zanesejo na zakonitost teh transakcij (ne da bi tvegali, da izgubijo pravico do odbitka vstopnega DDV) le v primeru, če so sprejeli vse ukrepe, ki jih je od njih mogoče zahtevati, da zagotovijo, da njihove transakcije niso del goljufije (glej npr. sodbo SEU Kittel in Recolta Recycling, C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi, točka 51).

Res je sicer, da Direktiva Sveta 2006/112 nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero davčni organ zavrne pravico do odbitka DDV, ker se davčni zavezanec ni prepričal, ali izdajatelj računa za blago, za katero se uveljavlja pravico do odbitka, ima status davčnega zavezanca in ali je imel blago na voljo ter ali ga je lahko dobavil in izpolnil vse obveznosti glede napovedi in plačila DDV. Vendar to velja le ob pogoju davčni zavezanec nima indicev, ki bi upravičeno kazali na nepravilnost ali goljufijo na strani tega izdajatelja (glej že zgoraj navedeno sodbo Mahagében in Dávid, točka 66), slednje pa v konkretnem primeru po povedanem ne drži.

Ker so po mnenju sodišča v obravnavanem primeru na strani tožnika konkretni indici, ki upravičeno kažejo na nepravilnost na strani izdajateljev računov oz. ki upravičujejo sum obsoja nepravilnosti ali goljufije na strani izdajateljev računov družb A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., v takem primeru pa načelo nevtralnosti ne nasprotuje temu, da sodišče v tem sporu, ki se nanaša na zavrnitev pravice do odbitka, preveri in upošteva tudi vse okoliščine primera (glej že omenjena sodba Tóth, točka 50). Te pa obstajajo tako glede samega načina sklepanja posla kot tudi izvedbe, kjer gre za neobičajno poslovanje tožnika v primerjavi z drugimi dobavitelji. Po mnenju sodišča gre tožniku utemeljeno tudi očitek, da ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki se pričakuje od preudarnega podjetnika.

Po povedanem je v obravnavani zadevi glede na navedene objektivne okoliščine tožniku utemeljeno očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo omenjenih izdajateljev računov ali drugega subjekta višje v dobavni verigi ter mu iz tega razloga odbitek vstopnega DDV ne gre.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, kot jih navaja sodišče, je sodišče tožbo, na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje po drugem odstavku 7. člena ZUS-1.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 62, 63, 67
Datum zadnje spremembe:
11.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyNzk5