<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

sodba I U 1918/2011
ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.1918.2011

Evidenčna številka:UL0006066
Datum odločbe:09.05.2012
Področje:INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - DAVKI
Institut:davčni inšpekcijski nadzor - začetek davčnega inšpekcijskega nadzora - sklep o nadzoru - ugotovitvena odločba - odločba o ugotovitvi nepravilnosti

Jedro

Davčni inšpekcijski nadzor se formalno lahko začne z izdajo in vročitvijo sklepa o nadzoru, lahko pa tudi brez tega.

Po prvem odstavku 141. člena ZDavP-2 lahko po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ izda tudi odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vpliva na višino davčne obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora poslovanja na dan 29. 2. 2008 pri zavezancu za davek ugotovil, da omenjeni na dan 29. 2. 2008 ob 23.15 uri na sedežu društva ni omogočil opraviti davčnega inšpekcijskega nadzora registra blagajne – primerjave evidentiranega prometa po blagajni s prešteto gotovino v blagajni in popisa zalog pijač, ki jih strežejo v prostorih društva. Zaradi tega je ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 138. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V obrazložitvi še pojasnjuje, kako je prišel do omenjene ugotovitve. Navaja, da je opis poskusa inšpiciranja in ogleda prostorov tožeče stranke razviden iz zapisnika z dne 29. 2. 2008. Začasna zastopnica A.A. ni podpisala zapisniških ugotovitev, pač pa je izjavila, da ravna tako po naročilu predsednika B.B. Lokal ima 9 miz iz 27 sedežev. Zastopnik društva B.B. se je dne 12. 3. 2008 zglasil pri Davčnemu uradu Celje ter med drugim povedal, da cenika pijač v društvu nimajo, imajo pa priporočene prispevke, ki jih člani plačajo ob zapitku posamezne pijače. Društvo se financira zgolj iz prispevkov članov, ki jih dajo člani ob tem, ko popijejo pijačo v društvu. Namen društva je sicer izrecno druženje šoferjev in motoristov, se pa včlanijo tudi tisti ljudje, ki se želijo pogovarjati in izmenjati razne informacije. Računi za plačilo zapitkov po ugotovitvah davčnega organa ne morejo predstavljati plačila članarine, saj jih izda A.A. oziroma po izjavi zastopnika, kakšen drug član, ki streže pijačo, šele na podlagi plačila zapitka. Poleg tega pa je višina prispevka odvisna od vrste pijače, ki jo posameznik naroči in nato plača. Tudi zastopnik društva je pojasnil na zapisnik o izjavi stranke, da želijo s prispevki pokriti stroške nabave pijač, ki jih nabavljajo v društvu. To posledično pomeni, da plačila zapitkov, ki so navedeni kot prispevki, dejansko ne predstavljajo plačila članarin. Pri tem se sklicuje tudi na 4. člen Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti, ki je izdan na podlagi četrtega odstavka 9. člena Zakona o davku o dohodku pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Pri tem davčni organ še ugotavlja, da v pravilih društva ni nikjer omenjena dejavnost društva nudenja pijač, kar je v nasprotju s 25. členom Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1). Ugotavlja, da je tožeča stranka v smislu določil 12. člena ZDavP-2 dolžna omogočiti davčnemu organu vpogled v blagajniško poslovanje društva, česar pa ni storila. Sklicuje se še na 26. člen ZDru-1, 135. člen ZDavP-2 ter njegov 137. člen. Pripominja še, da je sedež društva v bivših prostorih gostinskega lokala „C.“, ki je last predsednika društva B.B. Zato se je davčni inšpekcijski nadzor v skladu s prvim odstavkom 137. člena ZDavP-2 tudi pričel na registriranemu sedežu društva. Ker v času začetka davčnega inšpekcijskega postopka predsednika društva ni bilo na sedežu društva, v prostorih pa je bilo potrebno opraviti davčni inšpekcijski nadzor blagajniškega poslovanja, ki ga ni bilo mogoče preložiti, je davčni organ v skladu s četrtim odstavkom 51. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postavil začasno zastopnico po sklepu z dne 29. 2. 2008.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT 499-21-397/2008 z dne 28. 9. 2011, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Najprej povzema ugotovitve davčnega organa prve stopnje ter ugotavlja, da sta v zadevi kot sporni postavljeni predvsem vprašanji opravljanja pridobitne dejavnosti ter postavitve začasne zastopnice. Glede prve se sklicuje na peto alineo 4. člena Pravilnika. Ugotavlja, da se določba Pravilnika, ki opredeljuje pridobitne in s tem obdavčljive dohodke, nanaša na prodajo hrane in pijače tako članom, kot nečlanom. Da gre za prodajo pijače, pa tudi ni sporno.

Glede postavitve začasne zastopnice pa se po presoji drugostopnega organa pritožnik napačno sklicuje na določbo tretjega odstavka 51. člena ZUP-1, saj je pravna podlaga za postavitev začasne zastopnice četrti odstavek 51. člena ZUP-1, kar izhaja tudi iz podatkov spisa. Delni davčni inšpekcijski nadzor je bil opravljen na določen dan, po tretjem odstavku 132. člena ZDavP-2, zastopnika pa ni bilo mogoče pravočasno povabiti. Drugostopni organ se pri tem strinja z navedbo prvostopnega organa, da je predsednik društva na podlagi prvega odstavka 138. člena ZDavP-2 dolžan tudi v času svoje odsotnosti omogočiti kontrolo popisa pijač na presečni dan in vpogled v blagajniško poslovanje društva, brez predhodnega obvestila davčnega organa po tretjem odstavku 135. člena ZDavP-2.

Tožnik se z odločitvijo obeh davčnih organov ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Meni, da tožeči stranki ni mogoče očitati kršitve prvega odstavka 138. člena ZDavP-2. Zakon res določa, da lahko davčni inšpekcijski nadzor opravlja inšpektor tudi izven poslovnega delovnega časa, vendar pa le, če zavezanec za davek na to pristane. Dne 29. 2. 2008 predsednik društva na nadzor ni pristal. Po mnenju tožnika tudi ne gre za nujen nadzor. Tožena stranka zapisnika tudi ni posredovala v nadaljnjih desetih dneh, prav tako davčni organ tožeče stranke ni opozoril na določilo 138. člena ZDavP-2, čeprav bi ga moral. A.A. ni slovenska državljanka in je samo volontersko delala na društvu. Pogojev za postavitev začasnega zastopnika ni bilo, saj ni šlo za dejanje, ki ga ne bi bilo mogoče odložiti. Postopek je potekal nepravilno in v nasprotju z določili ZDavP-2. Potrebno bi bilo tudi ugotoviti, ali je tožeča stranka sploh zavezanec za davek in ali je opravila pridobitno dejavnost. Tožeča stranka pri tem vztraja na stališču, da ne opravlja nobene dejavnosti, zato tožena stranka ni bila pripravljena opravljati samega nadzora pri tožeči stranki. Tožena stranka je pregled opravila v zasebnih prostorih društva, ki so namenjeni zgolj članom društva in njihovemu druženju. Tožena stranka tudi ne pojasni, zakaj predsednika društva ni bilo mogoče pravočasno seznaniti s tem, da bo opravljen nadzor. Opravljanje nadzora izven svojega delovnega časa je izjema in ne pravilo, glede na določilo sedmega odstavka 137. člena ZDavP-2.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi in ugotovi, da tožeča stranka ni ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 138. člena ZDavP-2, oziroma da se odločba odpravi in pošlje toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka pa naj povrne tožeči stranki tako stroške upravnega spora, kot tudi upravnega postopka, vse s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Davčni inšpekcijski nadzor se formalno lahko začne z izdajo in vročitvijo sklepa o nadzoru, lahko pa tudi brez njega po splošnih pravilih ZUP in 72. členu ZDavP-2 v postopkih po uradni dolžnosti. Izdaja sklepa o začetku postopka je po pravilih ZUP izjema. Zato je v ZDavP-2 določeno, da se postopek začne prednostno s sklepom. Če pa tako zahteva učinkovitost nadzora, se sklep ne izda in se nadzor začne neposredno z ogledom. Tako je v tretjem odstavku 135. člena ZDavP-2 določen odmik od splošnega načela, da se davčni inšpekcijski pregled začne z vročitvijo sklepa, vse z namenom, da se zaradi tega ne bi ogrozil namen davčnega inšpekcijskega nadzora. V teh primerih se davčni inšpekcijski nadzor začne, ko davčni inšpektor opravi kakršnokoli dejanje z namenom opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora. Za tako situacijo je šlo tudi v danem primeru, ko je davčni organ izvajal nadzor s točno določenim namenom, ko je bilo za učinkovito oziroma uspešno izvedbo nadzora pomembno, da se davčna inšpektorja ne najavita in predstavita prej. Pri tem davčni organ o tem, ali bo izdal sklep ali ne, odloča na podlagi lastne presoje, glede na namen nadzora in glede na podatke o izpolnjevanju davčnih obveznosti davčnega zavezanca. Zoper neizdajo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni zavezanec tudi nima pravice pritožbe. Predstavitev pooblaščene osebe ob začetku davčnega inšpekcijskega nadzora iz 136. člena ZDavP-2 velja za primere, ko se postopek začne z vročitvijo sklepa. Tretji odstavek 135. člena ZDavP-2, ki se je uporabil v danem primeru, pa je izjema od slednjega. Po prvem odstavku 141. člena ZDavP-2 lahko po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ izda tudi odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vpliva na višino davčne obveznosti, kar je bilo storjeno tudi v danem primeru. Slednje je storil iz razloga, ker gre, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, po njegovem za pridobitno dejavnost društva, ki v pravilih društva tudi nikjer ni omenjena. Po mnenju sodišča sta bila tudi tako kraj kot čas davčnega inšpekcijskega nadzora določena v skladu s 137. členom ZDavP-2.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Stroški upravnega postopka pa niso stvar sodnega, temveč upravnega postopka. Do njih pa tožnik na podlagi 2. točke 113. člena ZUP v upravnem postopku niti ne bi bil upravičen.


Zveza:

ZDavP-2 člen 72, 135, 135/3, 136, 141, 141/1.
Datum zadnje spremembe:
06.09.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2ODEz