<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 320/2011
ECLI:SI:VSRS:2012:X.IPS.320.2011

Evidenčna številka:VS1013703
Datum odločbe:29.03.2012
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 484/2010
Področje:DAVKI
Institut:dovoljena revizija - davki - odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - ugovor retroaktivne uporabe zakona - obnova postopka - obveznost dajanja podatkov - tuja javna listina

Jedro

Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 predstavlja specialno določbo, po kateri se obdavčijo nenapovedani dohodki fizičnih oseb, katerih viri ostanejo nepojasnjeni. Odmera davka po tej določbi ne posega v dokončno in pravnomočno odločbo o dohodnini na letni ravni. Smiselno zato velja enako kot pri odmeri posameznih davkov, ki pomenijo podvrsto dohodnine, da gre za dva samostojna postopka, zato predhodna obnova postopka odmere dohodnine na letni ravni ni potrebna.

Zakon je določil le nov način izračuna davčne obveznosti, obdavčitev nepojasnjenega vira pa je bila možna že po prejšnji zakonodaji. Revizijski očitek retroaktivne uporabe določbe petega odstavka 68. člena ZDavP-2, in sicer, da bi davčni organ to določbo lahko uporabil šele od 1. 1. 2007, tako ni utemeljen.

Davčni zavezanec mora davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma izkazani navzven, kot so bili v konkretnem primeru z izgradnjo nepremičnine in plačilom avansa za nakup avtomobila.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana z dne 1. 9. 2009, s katero je prvostopni davčni organ revidentki od davčne osnove 658.593,80 EUR odmeril in naložil v plačilo davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) po povprečni stopnji dohodnine 38,40 % v znesku 252.900,02 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 15.940,443 EUR, obračunane od 1. 7. 2008 do izdaje odločbe. Drugostopni davčni organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo z odločbo z dne 26. 2. 2010 kot neutemeljeno zavrnil.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom davčnih organov prve in druge stopnje ter zavrača revidentkine ugovore glede zatrjevanih procesnih kršitev, ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev materialnega prava. Po mnenju sodišča prve stopnje revidentka ni dokazala, da sredstva za izgradnjo nepremičnine in plačilo avansa za nakup avtomobila izvirajo iz neobdavčenih virov (delitve premoženja ob razvezi), saj ni sledilo predloženi listini Kraljevine X ter overjeni izjavi tožničinega bivšega moža. Od tako ugotovljene davčne osnove se je pravilno odmeril davek v skladu z 68. členom ZDavP-2. Po mnenju sodišča prve stopnje se davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 šteje za dodatno odmerjeno dohodnino. Ker o tem davku še ni bilo odločeno, ne gre za kršitev načela prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. Sodišče prve stopnje nima pomislekov v zvezi s preverjanjem podatkov, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z dohodki oziroma plačili revidentke v inšpeciranem obdobju, ne glede na to, na katero obdobje se preveritve nanašajo. Kot neutemeljene zavrača tudi očitke kršitev postopka pred davčnim organom prve in druge stopnje.

3. Revidentka se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbi ugodi, toženki pa naloži, da tožnici povrne stroške zastopanja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo v celoti prereka revidentkine navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga zavrnitev revizije. Neutemeljeni so ugovori glede razširitve inšpekcijskega postopka, kršitve pravice do izjave, listine Interpola, vštevanja računov v davčno osnovo, preverjanja finančnega stanja in glede vrednosti nepremičnine.

5. Tožeča stranka je na odgovor na revizijo vložila odgovor, v katerem prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša 252.900,02 EUR in torej presega 20.000,00 EUR.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavani zadevi gre za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, ki določa, da če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec - fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca - fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca - fizične osebe, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.

10. Ko gre za oceno davčne osnove, se presoja Vrhovnega sodišča omejuje zgolj na presojo pravilne uporabe materialnega prava, to je na obstoj pogojev za ugotavljanje davčne osnove z oceno, in na izbiro v ZDavP-2 določene metode za določitev verjetne davčne osnove. Do navedb, ki se nanašajo na način izvedbe cenitve davčne osnove, pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, kajti posredna dejstva, na podlagi katerih davčni organ sklepa na verjeten obstoj davčne osnove, in sam izračun davčne osnove spadajo v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, ki na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni predmet presoje v revizijskem postopku. Zato se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do revizijskih navedb, ki se nanašajo na način ugotovitve davčne osnove z oceno. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v svoji sodni praksi (sodba X Ips 1336/2006 z dne 4. 3. 2010). Zaradi navedenega se Vrhovno sodišče tudi ne opredeljuje do revizijskih navedb v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, kdaj je bil objekt na Y. dokončan, in posledično ne presoja, katerih računov davčni organ ne bi smel všteti v davčno osnovo, oziroma za kaj bi se morala davčna osnova znižati.

11. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je revidentka na poziv davčnega organa iz 69. člena ZDavP-2 prijavila premoženje na dan 6. 10. 2008. Iz podatkov o obdavčenih dohodkih tožnice v obdobju od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2007 je po ugotovitvah davčnega organa razvidno, da je vrednost revidentkinega premoženja višja od njenih razpoložljivih sredstev za privatno potrošnjo. Zato se ji je v skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 določila davčna osnova iz naslova sredstev, ki precej presegajo napovedane dohodke, ter pri tem upoštevala vrednost stanovanjskega objekta na naslovu Y., in plačilo avansa v znesku 15.000,00 EUR po predračunu A., tako da verjetna davčna osnova znaša 658.593,80 EUR. Od te osnove se je odmeril davek po stopnji 38,40 % v znesku 252.900,02 EUR in pripadajoče obresti od dne 1. 7. 2008 do dneva izdaje odločbe v znesku 15.940,44 EUR.

12. V obravnavani zadevi je sporno, ali je revidentka izkazala izvor sredstev oziroma ali je bil davčni organ upravičen postopati po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Sodišče prve stopnje je namreč, enako kot davčna organa prve in druge stopnje, zaključilo, da tožnica ni dokazala izvora navedenih sredstev. Sodišče prve stopnje ni sledilo revidentkini izjavi, da sredstva izvirajo iz njenih prihrankov, in listini davčne uprave za prihodke in prodajo Kraljevine X ter overjeni izjavi revidentkinega bivšega moža z dne 3. 12. 2008, da sredstva izvirajo iz naslova delitve premoženja ob razvezi in da je revidentka v času trajanja zakonske zveze prejela denar v vrednosti, ki presega 700.000,00 USD.

Glede uporabe 68. člena ZDavP-2 ter uvedbe in obnove postopka

13. Revidentka navaja, da je davčni organ spremenil predmet inšpeciranja oziroma izdal odločbo glede predmeta inšpeciranja, ki nikoli ni bil uveden, s čemer je podana bistvena kršitev določil postopka in zmotna uporaba materialnega prava ter kršitev ustavno varovanega načela pravne države in pravne varnosti ter kršitve EKČP.

14. Zoper davčno zavezanko je bil uveden davčni inšpekcijski postopek, katerega predmet je bil „dohodnina za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2007“ in „dohodnina za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008.“ Po 133. členu ZDavP-2 se lahko davčni inšpekcijski nadzor razširi tudi na predhodna obdobja oziroma na druge vrste davka, če obstaja sum zmanjšanja davčne obveznosti zaradi neplačila davkov. Tako je postopal tudi davčni organ v obravnavanem primeru, saj je skladno z 69. členom ZDavP-2 revidentko pozval, naj predloži podatke o svojem premoženju ali delih premoženja in je bila tako ves čas postopka seznanjena s predmetom inšpeciranja. Na poziv davčnega organa je davčna zavezanka prijavila svoje premoženje na dan 6. 10. 2008. Z izdajo odločbe o odmeri davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 predmet postopka tudi ni bil spremenjen, saj se je odločalo o drugih dohodkih in o drugi vrsti davka. Ugovori glede zatrjevanih kršitev zato niso podani.

15. Revidentka je navajala, da so davčna organa in sodišče prve stopnje napačno uporabili materialno pravo, saj je bilo o predmetu inšpeciranja, in sicer o dohodnini za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 7. 2007, že dokončno in pravnomočno odločeno. Ker so bile ugotovitve inšpekcijskega postopka nova dejstva, se ne bi smela le dodatno izdati odločba, za kar peti odstavek 68. člena ZDavP-2 ne predstavlja pravne podlage, ampak bi se moral na podlagi 89. člena ZDavP-2 sprejeti sklep o obnovi postopka in obnoviti postopek odmere dohodnine, šele nato pa bi se lahko nadaljevalo z inšpekcijskim postopkom.

16. Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 vsebuje specialno določbo, po kateri se obdavčijo nenapovedani dohodki fizičnih oseb, katerih viri ostanejo nepojasnjeni. Odmera davka po tej določbi ne posega v dokončno in pravnomočno odločbo o dohodnini na letni ravni. Davčna osnova iz informativnega izračuna dohodnine za leto 2007 je bila le pravilno upoštevana pri izračunu »povprečne stopnje dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja«. Smiselno zato velja enako kot pri odmeri posameznih davkov, ki pomenijo podvrsto dohodnine, da gre za dva samostojna postopka (npr. I Up 795/2000, X Ips 393/2010, X Ips 244/2010) in obnova postopka odmere dohodnine na letni ravni ni potrebna. Revidentka tudi ne navaja, da je bilo o teh davčnih obveznostih že odločeno. Tako načelo prepovedi odločanja dvakrat o isti stvari ni kršeno.

Glede ugovora retroaktivne uporabe petega odstavka 68. člena ZDavP-2

17. Revidentka navaja, da se davčna organa in sodišče prve stopnje v svojih odločbah sklicujejo na uporabo petega odstavka 68. člena ZDavP-2, ki se uporablja šele od 1. 1. 2007 in se zato ne more uporabljati za leta 2004, 2005 in 2006. O tem se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo, s čimer je podana bistvena kršitev določil postopka. Kršeno je bilo tudi načelo pravne države, ki zahteva, da so predpisi jasni in določni, načelo pravne varnosti ter pravica do poštenega sojenja. V skladu s 155. členom Ustave zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj. Navaja še, da je davčna zaveza poseg države v premoženjsko sfero in lastninsko pravico revidentke, zato za davčne predpise še toliko bolj velja, da ne smejo učinkovati za nazaj, razen ob pogojih drugega odstavka 155. člena Ustave, ki pa v danem primeru niso podani. Ker naj bi davčni organ posegel v pridobljene pravice revidentke, je posegel v načelo zaupanja v pravo ter kršil temeljne človekove pravice.

18. Institut ocene davčne osnove za fizične osebe je bil v slovenskem pravnem redu uzakonjen že z ZDavP, ki je veljal v obdobju od 1. 1. 1997 do 31. 12. 2004. V skladu z 39. členom ZDavP je davčni organ izvedel postopek cenitve tudi, če fizična oseba ni napovedala prejemkov od opravljenih storitev in poslov in drugih prejemkov, dohodkov oziroma dobičkov. Če je davčni organ ugotovil nepojasnjen vir dohodkov, je moral ugotoviti, iz kje ti dohodki najverjetneje izvirajo, in ga kot takega obdavčiti po Zakonu o dohodnini. Obveznost prijaviti vse dohodke je za fizične osebe torej obstajala že od nekdaj in s tem tudi obveznost davčnih zavezancev, da od vseh dohodkov, razen tistih, za katere tako izrecno določa zakon, plačajo dohodnino.

19. Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, pa je bil v slovenski pravni red vpeljan s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1, ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz 39. člena ZDavP, prvega odstavka 113. člena ZDavP-1 in 2. točke prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.

20. Davčni organ je v tem primeru nepojasnjen vir obdavčil za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2007. Četrti odstavek 113. člena ZDavP-1, ki ima kontinuiteto v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, določa, da se postopek za odmero davka po tem odstavku lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Davčni organ v skladu z navedenim ni kršil načela prepovedi retroaktivne uporabe zakona. Kot rečeno, je zakon določil le nov način izračuna davčne obveznosti, obdavčitev nepojasnjenega vira pa je bila možna že po prejšnji zakonodaji in tako z uporabo te določbe niso kršene revidentkine pravice. Revizijski očitek retroaktivne uporabe določbe 68. člena ZDavP-2, in sicer, da bi davčni organ to določbo lahko uporabil šele od 1. 1. 2007, tako ni utemeljen. Res je sicer, da se sodišče prve stopnje o tem očitku v sodbi ni izreklo, vendar ta pomanjkljivost ni vplivala na zakonitost odločbe.

21. Revidentka očita še, da davčni organ ne bi smel pregledovati finančnega stanja in plačil nje in njenega bivšega moža v obdobjih pred letom 2004 in po 1. 1. 2009, in sicer plačil pri ZPIZ, uradnih evidenc, podatkov v zvezi z nakupom osebnega vozila itd., v obdobju, ki ni predmet tega inšpekcijskega obdobja, in sicer do leta 1985. Navaja tudi, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ker določila ZDavP-2 ne vsebujejo posebnih omejitev, katere podatke sme inšpektor preverjati, lahko preverja tudi podatke, ki se na inšpecirano obdobje ne nanašajo, saj je to v nasprotju z ustavno varovanimi pravicami, da je RS pravna država. Ne more pa inšpektor delati vsega, kar želi, če mu zakon tega ne dovoljuje.

22. Takšno stališče revidentke je napačno. Davčni organ je v skladu z določili ZDavP-2, predvsem na podlagi 39. člena ZDavP-2, pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s premetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Preverjajo se lahko vsi podatki, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo. ZDavP-2 v 41. členu določa, da morajo fizične osebe na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost ali davčno izvršbo oziroma davčno obveznost drugih zavezancev za davek ali na davčno izvršbo obveznosti pri teh zavezancih za davek. Res je, da je v 41. členu ZDavP-2 določeno, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša, vendar pa mora davčni zavezanec davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma izkazani navzven, kot so bili v obravnavanem primeru z izgradnjo nepremičnine in plačilom avansa A. Kršitve pravil postopka in načela pravne države tako niso podane.

Glede očitanih bistvenih kršitev postopka

23. Revidentka v reviziji navaja, da je sodišče, kot že davčna organa prve in druge stopnje, storilo bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, saj odločbe nimajo obrazložitve o bistvenem vprašanju o izvoru sredstev, niti ni obrazloženo, kako je izkazano, da je premoženje, navedeno v prijavi z dne 6. 10. 2008, višje od razpoložljivih sredstev za privatno potrošnjo.

24. Vrhovno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje preko razlogov davčnega organa prve stopnje, navedenih na 12. strani prvostopenjske odločbe, zadostno obrazložilo sklep, da razpoložljiva sredstva presegajo napovedana sredstva v obdobjih od leta 2004 do vključno 2007. Iz upravne odločbe prve stopnje je namreč razvidno, da je zavezanka v obdobju od leta 1996 do 2004 pridobila določeno premično in nepremično premoženje, iz podatkov o stanju sredstev na bančnem računu v obdobju od leta 1. 1. 2004 do 8. 12. 2008 pa je bilo razvidno, da teh sredstev ni trošila za namene pridobivanja predmetne nepremičnine in plačilo avansa za nakup avtomobila. Glede obdobja pred letom 1996, ko sta z bivšim možem še živela skupaj, pa je davčni organ ugotavljal njune prihodke, ki so razvidni na 8. in 9. strani odločbe davčnega organa prve stopnje, in zaključil, da je zavezanka ta sredstva do leta 2004 že porabila. Revidentka tudi ni dokazovala, da ta sredstva izvirajo iz še bolj oddaljenih obdobij. Dokazno breme za znižanje ocenjene verjetne davčne osnove pa je v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 na njej. Po mnenju Vrhovnega sodišča je popolnoma jasna tudi ocena sodišča prve stopnje, da revidetnka ni dokazala izvora sredstev.

25. Revidentka zatrjuje več kršitev postopka, zaradi katerih naj bi bilo v postopku napačno odločeno, da ni izkazala izvora sredstev in ji torej davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 ne bi smel biti odmerjen. Trdi, da sta imela z možem v času trajanja zakonske zveze več sredstev, kot meni sodišče, kar je dokazovala z izpiski računa bivšega moža, pri čemer je predlagala, da davčni organ pridobi šifrant določenih dvigov, ki je internega značaja, davčna organa in sodišče prve stopnje pa se o tem dokazu niso opredelili. Ta ugovor po mnenju Vrhovnega sodišča ni utemeljen, saj iz odločbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil dokaz v zvezi z bančnimi izpiski moža zavrnjen, ker se izpiski nanašajo na obdobje od leta 1998 do leta 2005, to je na obdobje pred opravljenimi plačili in po razvezi. Iz istega razloga so bili zavrnjeni tudi drugi dokazni predlogi, med katere se šteje overjena izjava bivšega moža iz leta 2011 in njegovo zaslišanje.

26. Revidentka nadalje navaja, da ji je bila kršena pravica do izjave ter ustavna pravica do poštenega obravnavanja in sojenja s tem, da sta ji bili skriti cca. 2/3 spisa in ji je bil spis v celoti pokazan šele po izdaji prvostopne odločbe, sodba pa se opre ravno na te listine, in sicer predvsem na listino od Interpola, o kateri se ni mogla izjasniti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se odločbi na to listino ne opirata, je v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu. Navaja, da je šlo pri preverjanju listine s strani Interpola za grobo zlorabo pooblastil davčnega organa, s čimer naj bi bile podane kršitve določil postopka, ustavno varovane pravice, pravice EKČP, načelo pravne države in pravica do poštenega sojenja ter enake obravnave pred zakonom. Ko je prejela odločbo davčnega organa prve stopnje, je nemudoma pozvala za dodatno nostrifikacijo in jo tudi prejela. V listini, ki naj bi izkazovala dohodke njenega bivšega moža, je kot ime očeta navedeno C., in so bile tudi poizvedbe opravljene za to osebo, kar pa je očitna napaka. Sicer se javna listina pristojnega tujega davčnega organa ne bi smela zavrniti, saj ima posebno dokazno moč. V nasprotju z vsebino javne listine je bilo ugotovljeno, da gre za potrdilo o plačanih davkih in ne o zaslužkih B. D.

27. Vrhovno sodišče te očitke zavrača kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je presodilo, da iz spisa ni razvidno, da kakšne listine revidentki ne bi bile dostopne že pred davčnim organom prve stopnje. Očitana kršitev, da naj bi se odločba oprla na listino Interpola, o kateri se revidentka ni mogla izjaviti, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 85. členom ZUS-1, kot trdi revidentka. Revidentka se je o listini Interpola izjavila v pritožbi in dopolnitvi pritožbe, sodišče prve stopnje pa se je o dopolnitvi pritožbe, t. j. naknadno predloženi listini Kraljevine X., tudi izreklo. Iz odločbe davčnega organa druge stopnje, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je namreč na 13. strani razvidno, da je očitno presojalo obe listini, tudi naknadno predloženo. V zvezi s tem je bilo pojasnjeno, da je bil Interpolu posredovan original prvotno priložene listine. Iz podatkov, ki jih je poslal Interpol X. slovenskemu Interpolu, pa izhaja, da nobeni dokumenti niso registrirani na navedeno osebo, prav tako izhodna številka (outbox number), omenjena v dokumentih, ni povezana z zgoraj navedenim subjektom, to je osebo, ki je navedena v potrdilu. Ne glede na navedeno pa iz potrdila izhaja le, da naj bi imela oseba B. C. D. v X. registrirano podjetje in naj bi bil razviden neto dohodek oziroma neto dobiček. Vrhovno sodišče se z navedenimi razlogi strinja. Dodaja pa, da listina Kraljevine X. ne predstavlja javne listine, saj se tuja listina uporablja v pravnem prometu v Republiki Sloveniji, če je overjena s strani pristojnega organa izvora in s strani Ministrstva za zunanje zadeve RS oziroma diplomatskega in konzularnega predstavništva Republike Slovenije v tujini, kar v obravnavanem primeru ni bila.

28. Revidentka je očitala še več kršitev postopka, in sicer da je davčni organ prve stopnje postopek inšpekcijskega nadzora razširil še pred rokom za oddajo dohodninske napovedi za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2009; da ni pravilna odločitev, da zoper sklep o pričetku inšpekcijskega nadzora ni pritožbe oziroma da ne more izpodbijati procesnih sklepov v pritožbi zoper glavno stvar; da sodba nima razlogov o tem, na podlagi česa je davčni organ pozval tožnico k predložitvi prijave premoženja po petem odstavku 68. člena ZDavP-2; da ji ni znano, na kakšen način je davčni organ prišel do informacije, da je vplačala 15.000,00 EUR v gotovini preko računa v banki in da ji navedeni znesek ni bil vrnjen; da je bil davčni postopek voden pristrano in po navodilih drugih; da priglašeni stroški postopka niso bili pravilno odmerjeni in da je bil ogled nepremičnine izveden v nasprotju z zakonom.

29. Vrhovno sodišče revidentkinih ugovorov, ki se nanašajo na presojo pravilnosti postopka izdaje upravnega akta, ni presojalo. Teh razlogov v reviziji ni mogoče uveljavljati, saj določba prvega odstavka 85. člena ZUS-1 med razlogi za revizijo ne določa zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Kar pa revidentka te kršitve očita sodišču prve stopnje, in bi lahko predstavljalo kršitev določb ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da ugovori niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se je do zatrjevanih kršitev določb upravnega postopka opredelilo in jih zavrnilo. Pri nekaterih ugovorih pa revidentka ne pove, v čem naj bi kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Vrhovno sodišče ocenjuje, da v predmetnem postopku tudi niso bile kršene ustavne pravice, katerih kršitev revizija zatrjuje.

30. Vrhovno sodišče se je opredelilo le do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev, do ostalih, ki jih ocenjuje kot nebistvene, pa se ne opredeljuje.

31. Po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, revizijski ugovori pa neutemeljeni. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

32. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.


Zveza:

ZDavP-2 člen 39, 41, 68, 68/5, 68/6, 69.
ZDavP-1 člen 113.
ZDavP člen 39.
Datum zadnje spremembe:
29.06.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0NjAy