<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep X Ips 1223/2005
ECLI:SI:VSRS:2009:X.IPS.1223.2005

Evidenčna številka:VS1012112
Datum odločbe:10.12.2009
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 310/2003
Področje:DAVKI - UPRAVNI SPOR
Institut:odlog prisilne izterjave - pravni interes za revizijo

Jedro

Glede na to, da bi odlog prisilne izterjave učinkoval samo do odločitve o pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa, si tožeča stranka v obravnavani zadevi svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, ob dejstvu, da je o pritožbi zoper navedeno odločbo že odločeno. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 12. 2002, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, z dne 8. 4. 2002. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje zavrnil vlogo tožeče stranke za odlog prisilne izterjave davčnih obveznosti do odločitve o pritožbi zoper svojo odločbo z dne 11. 3. 2002.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da organ, ki odloča po drugem odstavku 20. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP, odloča po prostem preudarku. Za odločitev o odlogu prisilne izterjave je relevantna le ocena prvostopnega organa o utemeljenosti pritožbe, v katero se sodišče ne more spuščati.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni dovoljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih odloča po ZUS-1; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Tretji odstavek 83. člena ZUS-1 določa, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi Vrhovno sodišče v postopku z revizijo.

9. Glede na to, da bi odlog prisilne izterjave učinkoval samo do odločitve o pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa z dne 11. 3. 2002, si tožeča stranka v obravnavani zadevi svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj je o pritožbi zoper navedeno odločbo že odločeno z odločbo z dne 30. 12. 2003, s katero je drugostopni organ pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije v obravnavani zadevi.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

11. V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.


Zveza:

ZDavP člen 20, 20/2.
ZUS-1 člen 83, 83/3, 89.
Datum zadnje spremembe:
28.07.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ1NTY3