Sodba III Ips 109/2001

Jedro

Če upnik v času, ko je bil dolžnik že v zamudi, izjavi, da si pridržuje pravico pri dokončnem obračunu uveljavljati pogodbeno kazen, mu kasneje tega ni treba več ponavljati, ker je že z navedeno izjavo pridobil pravico terjati pogodbeno kazen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 597.182,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred uveljavitvijo novega ZPP, zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 498. člena ZPP izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj ji tožena stranka na podlagi končne situacije za opravljena gradbena dela plača 30.588.222,21 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da revizija ni niti dovoljena niti utemeljena in predlagala njeno zavrženje, podredno pa zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Tudi če bi bila točna trditev tožene stranke, da je tožeča stranka z revizijo uveljavljala samo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizija ne bi bila nedovoljena, ampak bi bil to razlog za njeno neutemeljenost. Zato predlog tožene stranke za zavrženje revizije ni utemeljen.

Revizijsko sodišče je glede na določbo 386. člena ZPP (1977) najprej po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Ugotovilo je, da ta bistvena kršitev procesnih določb ni podana.

Tožena stranka se je plačilu za gradbena dela, ki jih je opravil izvajalec, upirala zato, ker je bila z gradbeno pogodbo dogovorjena pogodbena kazen za zamudo pri izvršitvi del. Glede na dejstva, ugotovljena pred sodiščema prve in druge stopnje, in revizijske razloge, je v revizijskem postopku sporno samo materialnopravno vprašanje, ali je tožena stranka pravilno uveljavljala pogodbeno kazen ali ne.

V petem odstavku 273. člena ZOR je predpisano, da upnik ne more uveljavljati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, ni pa nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožena stranka dne 27.10.1994 izvajalcu, ki je bil z izvedbo del že v zamudi, pisno sporočila, da si pridržuje pravico pri končnem obračunu objekta uveljavljati pogodbeno kazen. Tožeča stranka je v reviziji sama navedla, da dokončnega obračuna med pogodbenikoma ni bilo, ampak terja svojo terjatev na podlagi končne situacije, ki jo je tožena stranka potrdila. Po njenem mnenju je v takem primeru končna situacija enaka dokončnemu obračunu, pri njeni potrditvi pa tožena stranka ni uveljavila pogodbene kazni (tako kot je to po stališču tožeče stranke napovedala v dopisu z dne 27.10.1994), zato je treba šteti, da se ji je odpovedala.

Vprašanje je torej, kdaj in kako mora upnik sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Po določbi petega odstavka 273. člena ZOR upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če nemudoma po sprejemu izpolnitve obveznosti ne izjavi dolžniku, da si pridržuje pravice do nje. Z zakonom je tako predpisano, od kdaj dalje upnik ne more več zahtevati pogodbene kazni. To ne more pomeniti drugega, kot da mora najkasneje nemudoma po sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Izjavo lahko torej poda tudi prej. Nobenega dvoma ni, da jo lahko poda vsaj takrat, ko je dolžnik prišel v zamudo (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 484/95 z dne 12.12.1996). Lahko pa jo poda celo prej, v trenutku, ko je gotovo, da bo do zamude šele prišlo (tako pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS, sprejeto na občni seji 20.12.1978, Poročilo o sodni praksi II/1978, str. 43 in 44). Če je izjava tožene stranke z dne 27.10.1994 izjava o pridržanju pravice do pogodbene kazni, je bila torej podana pravočasno. Revizijsko sodišče ocenjuje, da taka izjava, kakršno je podala tožena stranka, pomeni pridržanje pravice do pogodbene kazni. Zato toženi stranki tega kasneje ni bilo več treba ponavljati. S tem, ko je odklonila plačilo končne situacije, je pravico do pogodbene kazni tudi uveljavila.

Tudi če bi držalo stališče tožeče stranke, da je tožena stranka z izjavo z dne 27.10.1994 samo napovedala, da bo uveljavila pogodbeno kazen pri dokončnem obračunu, v tej pravdi ne bi uspela. Dejstvo je namreč, da dokončnega obračuna med pogodbenima strankama ni bilo. Potrjena končna situacija pa nima značaja dokončnega obračuna, kot trdi tožeča stranka. Končne situacije in dokončnega obračuna ZOR ne ureja. Zato je mogoče njun pravni pomen razložiti le na podlagi Posebnih gradbenih uzanc (PGU). Tam pa je vsebina končne situacije opredeljena v četrtem odstavku 62. PGU, vsebina dokončnega obračuna pa v določbi 119. PGU. Bistveno pri tem je, da sta s končno situacijo zajeta samo količina in cena izvedenih del ter znesek, ki ga je treba plačati za opravljena dela (upoštevaje prejšnja plačila po začasnih situacijah), z dokončnim obračunom pa se po 116. PGU razpravijo vsa razmerja med pogodbeniki, glede na vsebino 119. PGU tudi glede pogodbene kazni. Po 7. točki 119. PGU namreč dokončni obračun vsebuje tudi podatek o tem, kdo, na kakšni podlagi in kakšno pogodbeno kazen zahteva. Zato bi bilo v tem primeru treba upoštevati izjavo o uveljavljanju pogodbene kazni, dano ob pregledu in prevzemu del dne 29.11.1995.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje s pravilno uporabo materialnega prava zavrnili tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, obravnavanem v revizijskem postopku. Zato je na podlagi določbe 393. člena ZPP (1977) neutemeljeno revizijo zavrnilo.

V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP (1977) je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti stroške odgovora na revizijo. Ti obsegajo takso za odgovor na revizijo ter nagrado pooblaščencu za njegovo sestavo z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost. Odmerjeni so po veljavni taksni in odvetniški tarifi. Taksa znaša 1% od vrednosti spornega predmeta, torej 305.882,00 SIT. Nagrada za sestavo odgovora pa znaša 2.400 točk po odvetniški tarifi (in ne 3000 točk, kolikor je zahtevala tožena stranka), k temu pa je treba prišteti 2% za materialne stroške (48 točk) in k obojemu skupaj 19% za davek na dodano vrednost (465 točk). Glede na vrednost točke 100,00 SIT znašajo odvetniški stroški 291.300,00 SIT.

Datum zadnje spremembe:

09.12.2021