<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1517/2019-20

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2021:I.U.1517.2019.20
Evidenčna številka:UP00060973
Datum odločbe:10.11.2021
Senat, sodnik posameznik:mag. Mojca Muha (preds.), mag. Marjanca Faganel (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:DAVKI
Institut:davek na dodano vrednost (DDV) - dobava blaga v drugo državo članico - mednarodni tovorni list (CMR) - oprostitev plačila DDV - dokazno breme

Jedro

Kot izhaja iz določb ZDDV-1 in PZDDV-1, se z njimi uvaja oprostitev plačila DDV in s tem ureja situacija, ki prestavlja izjemo od siceršnje obveznosti plačila DDV, le-ta pa narekuje dosledno upoštevanje predpisanih pogojev in obenem vzpostavlja dolžnost zavezanca za davek, da dokazuje njihovo izpolnjevanje. Ni torej na toženki, da še posebej poziva tožnico k dopolnjevanju dokumentacije, ki jo je le-ta dolžna predložiti in jo je tudi že predložila na podlagi poziva, da zatrjevano oprostitev dokaže, kot se zahteva v tožbi, temveč je na tožnici, da predloži popolne in verodostojne listine, iz katerih je povsem jasno razvidno izpolnjevanje pogojev za oprostitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v zadevi davčnega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 9. 2016 do 30. 6. 2017 tožeči stranki z izpodbijano odločbo dodatno odmerila in naložila v plačilo: - DDV, obračunan od davčne osnove 53.404,23 EUR, po stopnji 22% v znesku 11.748,93 EUR, za davčno obdobje od 1. 11. 2016 do 20. 11. 2016, in pripadajoče obresti v znesku 1.045,48 EUR ter - DDV, obračunan od davčne osnove 81.172,12 EUR po stopnji 22% v znesku 17.857,87 EUR za davčno obdobje od 1. 12. 2016 do 30. 12. 2016, in pripadajoče obresti v znesku 1.482,94 EUR (točki I in II izreka). V III. točki je izrekla, da tožeča stranka ni zahtevala povrnitve stroškov in da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, v IV. točki pa še, da pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ v postopku nadzora (iz 130. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2) pregledal vso predloženo poslovno dokumentacijo in evidence tožeče stranke za namene DDV za nadzirano obdobje, v katerem se je tožeča stranka ukvarjala s trgovino na debelo z lesnimi peleti ter pri tem opravljala uvoze blaga iz tretjih držav in iz držav članic EU ter izključno dobave v druge države članice EU. Za obdobje od 1. 9. 2016 do 30. 6. 2016 je davčni organ opravil kontrolo prejetih računov družbe F., d.o.o., ki so navedeni v tabeli na 5. strani odločbe, in za obdobje od 1. 9. 2016 do 30. 6. 2017 kontrolo prejetih računov tuje družbe A., ki so vsi izdani za blago, pridobljeno od omenjenih družb in ki naj bi ga tožeča stranka dobavila kupcem iz druge države članice EU. V obeh primerih davčni organ, po podrobnem pregledu in preverjanju predloženih listin (prejetih in izdanih računov, tovornih listov (CMR), transportnih dokumentov, elektronskih sporočil, carinskih deklaracij in pisnih izjav kupcev) ter pripomb na zapisnik, v svojih razlogih na straneh od 5 do 37 odločbe ugotavlja, da so in zakaj so podatki, ki jih je predložila tožeča stranka, in predložena dokumentacija neverodostojni, zatrjevani poslovni dogodki pa nedokazani. Pri tem izhaja iz pomanjkljivosti posameznih listin kot takih ter iz dejstva, da je tožeča stranka v postopku predložila različne verzije podatkov in dokumentacije, s katerimi je dokazovala iste poslovne dogodke, pri čemer se podatki med seboj ne ujemajo oziroma so bistveno pomanjkljivi ter na ta način po presoji davčnega organa zatrjevanih transakcij ni dokazala na način in po postopku, predpisanem z Zakonom o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in s Pravilnikom o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1), po katerih bi morala za uveljavljanje oprostitve obračuna DDV na izdanih računih razpolagati z ustreznimi dokazili, da je blago odpeljala ali odposlala v drugo državo članico EU. Ker v obravnavanih primerih ne gre za opravljanje storitev, se tožeči stranki ne prizna oprostitev plačila DDV na podlagi določb 25. člena ZDDV-1 (ki se uveljavlja s klavzulami na računih), ker ni dokazala, da je zadevno blago res dostavila zavezancu za davek v drugo državo članico EU pa tudi ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 za oprostitev DDV, in je zato dolžna od vrednosti tega blaga plačati 22% DDV v višini 11.748,93 EUR oziroma v višini 17.857,87 EUR. Pripombe tožeče stranke na zapisnik organ prve stopnje delno upošteva in v ostalem delu obrazloženo zavrne, obrazloži pa tudi in navede pravno podlago za obračun pripadajočih obresti.

3. Pritožbo tožeče stranke je Ministrstvo za finance kot organ druge stopnje z odločbo št. DT 499-16-72/2018-2 z dne 24. 7. 2019 kot neutemeljeno zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov postopka. V svojih razlogih se sklicuje na ugotovitve in razloge prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa navaja, da je izpodbijana odločba obrazložena in da je v njej argumentirano odgovorjeno na pripombe, ki jih je organ prve stopnje delno upošteval ter da drugačne tožbene navedbe ne držijo. V zvezi z dokazovanjem dobave blaga v drugo državo članico se sklicuje na ustaljeno sodno prakso sodišča, na določbe 20. in 46. člena ZDDV-1 ter na določbe PZDDV-1, s katerimi so natančneje določena pravila dokazovanja v takšnem primeru. Navaja tudi določbe Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (CMR), s katerimi je predpisan način izdaje in vsebina tovornih listin (CMR) ter ugotavlja, da CMR-ji, predloženi v postopku nadzora, preizkusa zatrjevanih dejstev (prevoza blaga od dobavitelja do točno določenega kupca) ne omogočajo. Prav tako ne sledi pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka natančno obrazložila potek posameznega poslovnega dogodka s transportnimi dokumenti (DDT). Glede predloženih pisnih izjav o prevozu blaga v drugo državo članico pa ugotavlja, da vse nosijo datum 5. 1. 2018, kar pomeni, da so bile sestavljene več kot leto dni po nastanku poslovnih dogodkov in torej niso bile (pravilno) sestavljene ob njihovem nastanku. Poleg tega so bile predložene v fotokopiji in so brez podatkov o prevoznem sredstvu, s katerim naj bi bilo blago odpeljano iz Slovenije v namembni kraj v drugi državi članici in brez številke prometnega dovoljenja, in so s tem brez podatkov, ki jih mora vsebovati izjava po določbah tretjega odstavka 79. člena PZDDV-1. Takšne izjave pa tudi po presoji pritožbenega organa ne izkazujejo, da je blago, ki je predmet tega postopka, dejansko zapustilo ozemlje Slovenije. Tožena stranka poudari še, da gre v obravnavanih primerih za uveljavljanje davčne oprostitve in da je zato breme dokazovanja (trditev, na podlagi katerih se obveznost zmanjša) na tožeči stranki. Razen tega je iz istega razloga, ker gre za oprostitev DDV, zakonsko določbo treba tolmačiti restriktivno. Pritožbeni organ se sklepno strinja z ugotovitvijo prve stopnje, da tožeča stranka s predloženimi listinami ni izkazala, da je bilo blago dejansko prepeljano v drugo državo članico. Zato je pravilno odločeno, da tožeča stranka ne more biti oproščena plačila DDV in zato organ druge stopnje spozna izpodbijano odločitev o naloženi davčni obveznosti, vključno z obračunom pripadajočih obresti in odločitvijo o stroških postopka, kot pravilno in zakonito.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev pravil postopka ter zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

5. V tožbi navaja, da je v postopku nadzora predložila obsežno dokumentacijo, s katero je dokazala pogoje za oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1. Predložila je listine, ki dokazujejo, da je bilo blago po obravnavanih računih odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico. Kljub temu davčni organ pripomb tožeče stranke in predloženih dokazov ni upošteval in jih je neutemeljeno ovrgel kot neverodostojne oziroma nepopolne, kar pomeni kršitev določb postopka, ki je pripeljala do nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem do izpodbijane odločitve. Trdi in vztraja, da je s predloženo dokumentacijo dokazala svoje trditve in da ni razloga, da bi davčni organ predloženih listin ne upošteval. Na drugi strani pa je tožena stranka zgolj ugotavljala pomanjkljivosti predložene dokumentacije, kar pa ne zadostuje za dokaz o nastanku davčne obveznosti. Aktivnosti pri dokazovanju se po določbah ZDavP-2 nalagajo obema strankama v postopku. Zato bi morala tožena stranka tožečo najmanj pozvati k predložitvi dodatnih listin oziroma na dopolnitev že predloženih, kolikor je menila, da so listine nepopolne, saj odločitev na podlagi nepopolnih listin ne more biti zakonita. Ker tega ni storila, je zagrešila bistveno kršitev pravil postopka. Z izdajo sklepov, s katerimi je tožečo stranko pozvala k predložitvi dokumentacije pred izdajo zapisnika, se po prepričanju tožeče stranke toženka ni razbremenila svoje dolžnosti in bi morala po prejemu dokumentacije iz poziva tožečo stranko pozvati na dopolnitev, česar pa ni storila in je s tem zagrešila tudi kršitev načela materialne resnice, v posledici pa je podana tudi napačna uporaba materialnega prava.

6. Tožeča stranka nadalje vztraja, da pri presoji niso bili upoštevani vsi dokazi, ki so bili predlagani v njeno korist. Tako toženka sploh ni upoštevala izjav prevzemnikov blaga B., s.r.l., C., D., E., s.r.l. in ni navedla razlogov za to in je zato napačno ugotovila dejansko stanje.. Namesto, da bi upoštevala izjave, je toženka presojala vsebino tovornih listov (CMR) in med drugim zaključila, da nimajo potrjenega prejema blaga s strani kupca v drugi državi članici EU, kar ne drži, saj je na večini predloženih CMR potrjen prejem blaga ter so le-ti opremljeni z žigi in podpisi. Pripomb toženka ni upoštevala in se do večine njih sploh ni opredelila, ostale pa je vedno poskušala tolmačiti v škodo tožeče stranke, kar je v nasprotju z določbami ZDavP-2. Poleg tega razlogi toženke niso jasni in konkretizirani, zato se odločbe ne da preizkusiti, kar je nadaljnja bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ki narekuje odpravo odločbe.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in pri predlogih.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V konkretnem primeru je sporno uveljavljanje oprostitve DDV za transakcije znotraj Unije, in sicer gre za oprostitve DDV, ki se nanašajo na dobave blaga - tj. na dobave lesnih peletov.

11. Gre torej za dobave blaga in ne za storitve, zato je klavzula iz 25. člena ZDDV-1 na računih napačna, kar je spoznal že organ prve stopnje in je kot takšne pri odločanju utemeljeno ni upošteval.

12. Ker gre za blago, je v primeru obravnavanih računov v pogledu oprostitve DDV ustrezno sklicevanje na določbe 46. člena ZDDV-1 (oprostitve v zvezi z dobavami blaga), konkretno na prvi odstavek tega člena. Po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene tiste dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba na njun račun, z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v tej drugi državi članici.

13. Po določbah 79. člena PZDDV-1 davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa (prvi odstavek). Po drugem odstavku istega člena lahko dobavitelj blaga poleg računa in namesto dokumenta iz prvega odstavka kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, uporabi tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga. Po tretjem odstavku istega člena morajo biti v izjavi o prevozu blaga iz prejšnjega odstavka navedeni naslednji podatki: - ime in naslov dobavitelja, - številka in datum računa za dobavljeno blago, - ime, naslov in identifikacijska številka za DDV kupca, - prevozno sredstvo, s katerim bo blago odpeljano, s številko prometnega dovoljenja, - namembni kraj v drugi državi članici in - navedba, da je kupec pripravljen slovenskemu davčnemu organu posredovati kakršnekoli informacije glede namembnega kraja tega blaga.

14. Kot izhaja iz citiranih določb ZDDV-1 in PZDDV-1, se z njimi uvaja oprostitev plačila DDV in s tem ureja situacija, ki prestavlja izjemo od siceršnje obveznosti plačila DDV, le-ta pa narekuje dosledno upoštevanje predpisanih pogojev in obenem vzpostavlja dolžnost zavezanca za davek, da dokazuje njihovo izpolnjevanje, kot to tožeči stranki pravilno pojasni že pritožbeni organ v svojih razlogih. Ni torej na toženki, da še posebej poziva tožnico k dopolnjevanju dokumentacije, ki jo je le-ta dolžna predložiti in jo je tudi že predložila na podlagi poziva, da zatrjevano oprostitev dokaže, kot se zahteva v tožbi, temveč je na tožnici, da predloži popolne in verodostojne listine, iz katerih je povsem jasno razvidno izpolnjevanje pogojev za oprostitev. Takšnih listin pa po ugotovitvah organa prve stopnje, ki jim pritrjuje tudi pritožbeni organ, tožeča stranka ni predložila in jih zato organ prve stopnje v postopku nadzora utemeljeno ni upošteval. Pri tem je, kot izhaja iz spisov, za vsako od predloženih listin (za račune in listine o prevozu, tj. tovorne liste CMR in transportne dokumente DDT) že v zapisniku o nadzoru navedeno, v čem je pomanjkljiva in zakaj se ne upošteva, ter na ta način dana možnost tožnici, da ugovarja zapisniškim ugotovitvam, in kar je le-ta v obsežnih pripombah na zapisnik nato tudi storila. Nakar se je, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane odločbe, organ prve stopnje opredelil do pripomb in nekatere od njih tudi upošteval. Kolikor jih ni upošteval, pa je za vsak primer posebej navedel razloge in s tem izpolnil svojo pojasnilno dolžnost, zato so neutemeljene oziroma celo protispisne tožbene navedbe, po katerih se toženka ni ozrla na pripombe oziroma se do (večine) njih ni opredelila.

15. Kolikor gre za pisne izjave o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga in ki se v skladu z drugim odstavkom 79. člena PZZDV-1 lahko predloži poleg računa in namesto prevoznega dokumenta, ki se nanaša na prevoz blaga iz računa, pa so neutemeljeni in v nasprotju s spisi tudi tožbeni ugovori, po katerih toženka ni upoštevala in ni navedla razlogov za neupoštevanje izjav kupcev za blago po izdanih računih, ki jih navaja. Predloženih izjav toženka res ni štela za ustrezen in s tem relevanten dokaz pri odločanju. Ni pa res, da za to ni navedla razlogov, saj so le-ti v zadostni meri razvidni iz obrazložitve obeh izdanih odločb, v katerih se ugotavlja, da izjave v nasprotju z določbami PZZDV-1 niso bile sestavljene ob nastanku poslovnih dogodkov ter da ne vsebujejo vseh podatkov, ki jih mora vsebovati izjava po določbah tretjega odstavka 79. člena PZDDV-1. Do izjave družbe B., s.r.l. se izčrpno opredeli organ prve stopnje (na 10. strani izpodbijane odločbe), glede ostalih izjav in njihove neustreznosti pa se, sicer na bolj splošen način, izreče pritožbeni organ v svoji odločbi (na strani 25) in na obravnavi, ko (ponovno) navaja, da so bile izjave dane šele v času inšpekcijskega postopka in ne ob nastanku poslovnih dogodkov, da so bile predložene v fotokopijah ter da nobena od izjav kupcev ne vsebuje podatkov o prevoznem sredstvu, s katerim naj bi bilo blago odpeljano iz Slovenije v namembni kraj v drugi državi članici, s številko prometnega dovoljenja. Ti podatki so po citiranih določbah PZDDV-1 obvezni elementi izjave in jih predložene izjave nesporno ne vsebujejo, s tem pa ni mogoča identifikacija niti prevoznega sredstva niti prevoznika. Navedba tožeče stranke na naroku, po kateri je iz izjav dveh prejemnikov blaga razvidno, da sta pripravljena slovenskemu davčnemu organu posredovati kakršnekoli informacije glede namembnega kraja blaga, ugotovitve o pomanjkljivi vsebini izjav ne spreminja, saj morajo biti elementi izjave podani kumulativno in torej že pomanjkanje ene od njih povzroči, da podana izjava ne ustreza predpisom. Upoštevno pa tudi ni sklicevanje tožnice na sodno prakso Vrhovnega in naslovnega sodišča v zadevah X Ips 196/2013, X ips 220/2016 in I U 512/2018, po kateri je v zadevah davkov poleg listinskih dopustno izvajati tudi druge dokaze, saj izvajanja drugih dokazov, razen listinskih, tožeča stranka v postopku nadzora in v pritožbi ni predlagala in se torej o možnosti njihove izvedbe sploh ni odločalo. Zaslišanje zakonitega zastopnika tožeča stranka predlaga šele v tožbi. Gre torej za nov dokaz, ta pa se v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri odločanju sodišča ne upošteva, saj bi tožeča stranka omenjeno zaslišanje po presoji sodišča lahko predlagala že v davčnem postopku. Dejstvo, da gre za osebo italijanske narodnosti, ki ne zna slovensko, glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o pravici strank do tolmača, za tozadevni predlog ne predstavlja relevantne ovire. Sicer pa tožeča stranka hkrati (na naroku) sama pove, da zaslišanja ni predlagala zato, ker je menila, da je že s pisnimi dokazi zadostila svojemu dokaznemu bremenu, in torej zaradi lastne ocene dokazne situacije in ne zaradi nekih zunanjih ovir, ki bi ji vložitev predloga preprečevale.

16. Kar vse pa tudi po presoji sodišča pomeni, da zadevne izjave in ostale predložene listine ne izpričujejo verodostojno, da je blago dejansko zapustilo ozemlje Slovenije in pristalo pri kupcu v drugi državi članici EU, in da zato ni izpolnjen pogoj za oprostitev davka, ki jo sicer omogočajo določbe 46. člena ZDDV-1. Razlogi toženke so po povedanem dovolj jasni in konkretizirani, da jih je mogoče preizkusiti. Nasprotno so pavšalni in nekonkretizirani razlogi tožbe in kot takšni ne vzbudijo dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve.

17. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 25, 46, 46/1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) - člen 79

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.12.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDYxNjk5