<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 553/2017-14
ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.553.2017.14

Evidenčna številka:UP00036708
Datum odločbe:20.12.2019
Senat, sodnik posameznik:dr. Damjan Gantar (preds.), mag. Darinka Dekleva Marguč (poroč.), Jure Likar
Področje:INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA
Institut:dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - davčni postopek - davčna tajnost - delni dostop

Jedro

Vsaka odločba davčnih inšpektoric, izdana v obdobju od 30. 6. 2011 do 30. 6. 2016 vsebuje podatke, s katerimi razpolaga davčni organ, ki se nanašajo na davčnega zavezanca in ki so v zvezi z davčno obveznostjo. Vsi dokumenti so vidno označeni z oznako „davčna tajnost“ in izpolnjujejo prej navedene kriterije. Zato gre pri vsaki od presojanih odločb za izjemo po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Prav vsak izmed dokumentov, ki so predmet zahteve tožnika, ima na vsaki strani oznako „davčna tajnost“, pri tem pa gre v vsakem od presojanih dokumentov za tolikšno količino zaupnih podatkov, ki predstavljajo davčno tajnost po prvem odstavku 15. člena ZDavP-2, da njihova izločitev ni mogoča na način, kot to določa 7. člen ZDIJZ. Bistveno za presojo pravilnosti odločitve tožene stranke je, da anonimizacija zahtevanih dokumentov na način, da posamezni davčni zavezanec ne bi bil določljiv, ni mogoča zaradi velike koncentracije podatkov, ki predstavljajo davčno tajnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS (v nadaljevanju stranka z interesom) je s prvostopno odločbo z dne 25. 7. 2016 zavrnila zahtevo za dostop do vseh davčnih odločb v anonimizirani obliki, ki sta jih v obdobju od 30. 6. 2011 do 30. 6. 2016 izdali v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja navedeni davčni inšpektorici. Ugotovila je, da se davčne odločbe sicer ob določenih pogojih lahko štejejo kot informacije javnega značaja, vendar pa bi njihovo razkritje pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka ali davčne tajnosti (izjema po 5. točki prvega odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, v nadaljevanju ZDIJZ).

2. Tožena stranka je na podlagi tožnikove pritožbe odločbo stranke z interesom razveljavila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je onemogočilo preizkus odločbe. Stranki z interesom je naložila, da v ponovnem postopku presodi, ali zahtevane informacije javnega značaja obstajajo, ali z njimi razpolaga ter ali je morebiti podana katera izmed izjem do prostega dostopa po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Obenem ji je naložila še, da se opredeli do možnosti delnega dostopa do dokumentov v skladu s 7. členom ZDIJZ.

3. V ponovljenem postopku je stranka z interesom zavrnila zahtevo tožnika, tokrat iz razlogov po petem odstavku 5. člena ZDIJZ, saj je ocenila, da je tožnik s svojo zahtevo očitno zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja oziroma je očitno, da je njegova zahteva šikanoznega značaja.

4. Tožnik je zoper izdano odločbo ponovno vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka zavrnila z izpodbijano odločbo z dne 17. 2. 2017. Ugotovila je, da tožniku sicer ni moč očitati zlorabe pravice do dostopa, oziroma njegova zahteva ni šikanoznega značaja. Ugotovila je tudi, da ni sporno, da zahtevane informacije predstavljajo informacije javnega značaja v skladu s 4. členom ZDIJZ, vendar pa je v predmetni zahtevi podana izjema po peti točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Z namenom razjasnitve dejanskega stanja je tožena stranka pri stranki z interesom opravila ogled in camera ter na podlagi poziva prejela vse odločbe, ki sta jih izdali posamično ali skupaj v tožnikovi zahtevi navedeni davčni inšpektorici. Stranka z interesom je toženi stranki še pojasnila, da predmetni postopki še niso zaključeni, saj so v teku še pritožbeni in sodni postopki. Ugotavlja, da Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v 8. členu določa, da se podatki zavezancev za davek obravnavajo kot davčna tajnost v skladu z zakonom, nadalje, da mora davčni organ kot zaupne varovati podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu, ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga davčni organ, vse v skladu s prvim odstavkom 15. člena istega zakona. Nadalje ugotavlja, da je pojem zaupnosti davčnega postopka v celoti vezan na davčno tajnost. Zakon v 16. členu še določa, da uradne osebe in druge osebe davčnega organa oziroma osebe, ki sodelujejo ali so sodelovale oziroma prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo sporočat tretjim osebam, jih same uporabljati ali tretjim osebam omogočat njihovo uporabo, razen, če tako določa zakon. Ugotavlja, da teorija šteje obravnavo podatkov v davčnem postopku v režimu davčne tajnosti celo za načelo. Ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za podatke po prvem odstavku 15. člena ZDavP-2. Glede na to, da gre v konkretnem primeru za podatke s katerimi razpolaga davčni organ, ki se nanašajo na davčnega zavezanca in ki so v zvezi z davčno obveznostjo, so izpolnjeni vsi trije pogoji za obstoj davčne tajnosti (prvi odstavek 15. člena ZDavP-2). Poleg tega so vsi zahtevani dokumenti vidno označeni z oznako „davčna tajnost“, kot to določa 17. člen ZDavP-2, kar pomeni, da je v predmetni zadevi podana izjema po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

5. Tožena stranka je v nadaljevanju presojala še, ali je tožniku mogoče omogočiti delni dostop po 7. členu ZDIJZ, ter ugotovila, da anonimizacija ni mogoča na način, da posamezni davčni zavezanec ne bi bil določljiv. Ocenjuje, da gre pri obravnavanih dokumentih za tolikšno vsebnost in koncentracijo podatkov, ki predstavljajo davčno tajnost, da delnega dostopa ni mogoče izvesti na način, da se izločijo zaupni podatki. Poleg navedenega še meni, da bi zahtevani dokumenti ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost, saj ne bi več imeli svoje vsebine in bi bili za prosilca oziroma javnost brez posebne vrednosti.

6. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi odločbo tožene stranke ter tožniku dovoli dostop do informacij javnega značaja. Podredno pa, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

7. Toženi stranki očita, da zgolj citira zakonsko določilo prvega odstavka 15. člena ZDavP-2 ter iz nje izpelje poenostavljen sklep, da so vsi dokumenti označeni z oznako „davčna tajnost“, pri tem pa ne opravi presoje, ali so dokumenti upravičeno označeni kot taki, oziroma, ali je do te oznake upravičena vsebina dokumentov. Prav tako tožena stranka ni z ničemer obrazložila ugotovitve, da anonimizacija zahtevanih dokumentov ni mogoča na način, da posamezni davčni zavezanec ne bi bil določljiv. Pri tem ni pojasnila, kako bi lahko ostali podatki razkrili identiteto zavezanca. Zaključek tožene stranke, da bi dokumenti ob uporabi instituta delnega dostopa izgubili svojo vrednost za tožečo stranko, je neobrazložen in napačen, saj tožena stranka namena tožnika za pridobitev zahtevanih dokumentov sploh ni ugotavljala. Obrazložitev izpodbijane odločbe je v nasprotju sama s seboj. Poudarja, da je edini pogoj za uporabo delnega dostopa dejstvo, da zaupnost informacij ni ogrožena in ne kakšna mora biti „koristnost“ preostalega dela dokumenta. Poudarja, da je v skladu z ZDIJZ izjeme od prostega dostopa potrebno presojati še posebej ozko. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa po vsebini tako izhaja, da nobena oseba ne more dostopati do nobene odločbe, izdane v davčnem postopku, kar predstavlja nesorazmerno omejitev dostopa do informacij javnega značaja, saj bi to pomenilo, da noben državljan RS ne more nikoli prevetriti prakso davčnega organa. Tožnik tožbi prilaga anonimizirano odločbo davčnega organa, iz katere je razvidno, da je anonimizacija mogoča na način, da identiteta davčnega zavezanca ni ogrožena.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da je po ogledu in camera in prejetju zahtevane dokumentacije s strani stranke z interesom za vsak posamezen dokument opravila presojo, ali vsebuje podatke v skladu s prvim odstavkom 15. člena ZDavP-2. Šele po ugotovitvi, da prav vsi dokumenti izpolnjujejo kriterije za obstoj davčne tajnosti in obenem vsebujejo oznako „davčna tajnost“, je ocenila, da je podana izjema po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz izpodbijane odločbe prav tako jasno izhaja, da tudi v kolikor bi se prekrili podatki o nazivu zavezancev, bi bili ti še vedno določljivi na podlagi drugih podatkov (način poslovanja, poslovne povezave, poslovni prostori...). Dokument, ki ga tožbi prilaga tožnik, vsebinsko ni primerljiv dokumentom, ki je predmet presoje v predmetni zadevi (sklenjena najemna pogodba). Tožena stranka nadalje navaja primer, ko je ob anonimizaciji stranka z interesom objavila, nekatere davčne dokumente, vendar je javnost na podlagi preostalih podatkov ugotovila, na katere davčne zavezance se ti dokumenti nanašajo. Ugotavlja, da anonimizacija, ki bi popolnoma onemogočala ugotovitev davčnega zavezanca, ni mogoča, razen v kolikor bi bili anonimizirani praktično celotni dokumenti, ki pa bi bili potem objektivno povsem neuporabni, saj bi šlo zgolj za prazne strani.

9. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

10. V pripravljalni vlogi nato tožnik izpostavlja, da je jedro spora med strankama, ali bi tožena stranka morala tožniku omogočiti delni dostop na način, da ne bi bila ogrožena zaupnost dokumentov. V zvezi z odločbo, ki jo je tožbi predložil in s katero izkazuje, da je anonimizacija mogoča, navaja, da je ta povsem primerljiva, saj gre za odločbo, ki sta jo v postopku izdali poimensko določeni davčni inšpektorici, katerih dostop do odločb zahteva. Kar pa se tiče primera odločb, ki so bile objavljene na spletu in na katerega v odgovoru na tožbo opozarja tožena stranka, pa tožnik poudarja, da je bila anonimizacija takratnih odločb opravljena skrajno površno, kar je nazadnje javnosti omogočilo razkritje davčnega zavezanca. Za anonimizacijo davčne odločbe zgolj prekritje imena ne zadošča. Zato je zaključek tožene stranke, da prav nobene izmed zahtevanih davčnih odločb ni mogoče anonimizirati do te mere, da bi bil tožniku omogočen javni dostop, nesorazmeren in preuranjen.

K točki I. izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Izpodbijana odločba temelji na 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka ali davčne tajnosti, skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek. Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da se zahteva tožnika nanaša na dokumente, ki sodijo v to izjemo in glede navedenega v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe. Tožnikov očitek, da tožena stranka zgolj citira zakonsko določilo prvega odstavka 15. člena ZDavP-2, ni utemeljen. Tožena stranka je z namenom razjasnitve dejanskega stanja dne 20. 12. 2016 opravila ogled in camera ter pridobila vse dokumente, na katere se zahteva tožnika nanaša, to je vse odločbe, ki sta jih v zahtevi navedeni davčni inšpektorici izdali v obdobju od 30. 6. 2011 do 30. 6. 2016 skupaj ali posamično. Pri tem je ugotovila, da vsaka izmed teh vsebuje podatke, s katerimi razpolaga davčni organ, ki se nanašajo na davčnega zavezanca in ki so v zvezi z davčno obveznostjo (prvi odstavek 15. člena ZdavP-2). Iz izpodbijane odločbe izhaja tudi, da so prav vsi dokumenti vidno označeni z oznako „davčna tajnost“ in izpolnjujejo prej navedene kriterije. Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka po oceni sodišča pravilno zaključila, da gre pri vsaki od presojanih odločb za izjemo po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (stran 7 izpodbijane odločbe).

13. Sodišče še dodaja, da v kolikor so predmet zahteve informacije, ki so varovane kot davčna tajnost in je potrebno dostop do takšnih dokumentov zavrniti zaradi varovanja davčne tajnosti, testa interesa javnosti ni mogoče izvajati oziroma na njegovi podlagi razkriti podatkov (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ). Slednje je mogoče le, če je davčni postopek že pravnomočno končan. Tožnik se sicer na navedeno določilo ni skliceval, poleg tega pa je že tožena stranka v izpodbijani odločbi izpostavila, da postopki še niso zaključeni, saj so nekateri še predmet pritožb, drugi pa predmet sodnih sporov.

14. Kot izhaja iz tožnikove pripravljalne vloge, ta kot jedro spora izpostavlja ugotovitev, ali bi tožena stranka tožniku morala omogočiti delni dostop po 7. členu ZDIJZ. Obenem namreč navaja, da za rešitev predmetne zadeve niti ni bistveno ali zahtevani dokumenti predstavljajo izjemo po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

15. Iz 7. člena ZDIJZ izhaja, da v kolikor dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena ZDIJZ in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, potem pooblaščena oseba organa te informacije izloči iz dokumenta, prosilca pa seznani s preostalo vsebino. Podrobneje institut delnega dostopa ureja Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju Uredba), ki v 19. členu določa, da uradna oseba izvede prekritje dokumenta na način, ki ne ogroža zaupnosti. Pri tem pa se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v zahtevanem dokumentu. V tem primeru pooblaščena oseba dostop ali ponovno uporabo zahtevane informacije zavrne v celoti.

16. Sodišče sodi, da je tožena stranka pravilno in celovito pojasnila, da tudi delni dostop do zahtevanih informacij ni mogoč. Prav vsak izmed dokumentov, ki so predmet zahteve tožnika, ima na vsaki strani oznako „davčna tajnost“, pri tem pa gre v vsakem od presojanih dokumentov za tolikšno količino zaupnih podatkov, ki predstavljajo davčno tajnost po prvem odstavku 15. člena ZDavP-2, da njihova izločitev ni mogoča na način, kot to določa 7. člen ZDIJZ. Tožena stranka je tako povsem pravilno zavrnila tožnikovo zahtevo, svojo odločitev pa ustrezno utemeljila. Tožnik ima sicer prav, ko opozarja, da se je tožena stranka spustila v presojo obravnave uporabne vrednosti dokumentov za tožnika, ne da bi njegov namen sploh ugotavljala, vendar pa sodišče poudarja, da to ni nosilno stališče tožene stranke, na podlagi katerega je zahtevo tožnika zavrnila. Bistveno za presojo pravilnosti odločitve tožene stranke je, da anonimizacija zahtevanih dokumentov na način, da posamezni davčni zavezanec ne bi bil določljiv, ni mogoča zaradi velike koncentracije podatkov, ki predstavljajo davčno tajnost.

17. Na to presojo ne more vplivati niti tožbeni ugovor, da je anonimizacija mogoča na način, kot izhaja iz tožbi priložene davčne odločbe. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta, ki je predmet upravnega spora. Zato predmet sodne presoje že po naravi stvari ne more biti primerjava dokumenta, ki je del upravnega spisa, z dokumentom, ki sodi v drug postopek in s predmetno zadevo ni povezan.

18. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Odločilo je na nejavni seji brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev o zadevi, to je obstoj odločb, ni sporno, pač pa je sporna le pravna presoja, ali je v tem primeru podana izjema z vidika določil ZDIJZ oziroma ali je mogoč delni dostop do zahtevanih odločb. V takem primeru pa prvi odstavek 59. člena ZUS-1 daje sodišču izrecno pooblastilo, da lahko o zadevi odloči tudi brez glavne obravnave. Tožnik v tem upravnem sporu niti ni predlagal izvedbe glavne obravnave.

K točki II izreka:

19. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (2003) - ZDIJZ - člen 6, 6/1, 6/1-5, 7
Zakon o davčnem postopku (2004) - ZDavP-1 - člen 15, 15/1
Datum zadnje spremembe:
12.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNjU2