<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 2066/2018-11
ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2066.2018.11

Evidenčna številka:UP00036240
Datum odločbe:12.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž (preds.), Lara Bartenjev (poroč.), Adriana Hribar Milič
Področje:DAVKI
Institut:dohodnina - davek od dobička iz kapitala - vračilo davka

Jedro

Odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine od dobička iz kapitala, ni bila izdana niti ni bila odpravljena odmerna odločba in izdana nova odmerna odločba z ugotovljeno nižjo davčno obveznostjo. Dohodnina torej ostaja plačana na podlagi pravnomočne odločbe in s tem zakonito. To pa obenem pomeni, da ni podlage za vračilo davka na podlagi citiranih določb 97. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za vračilo preveč plačane dohodnine od dobička od osvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2010. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 10. 3. 2017 vložil zahtevek za vračilo preveč plačane dohodnine od dobička od osvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2010 v višini 107.953,21 EUR, ker je bila leta 2015 razveljavljena pogodba o prenosu poslovnega deleža, na podlagi katere je bil tožniku odmerjen davek na kapitalski dobiček, in do izplačila deleža dejansko nikoli ni prišlo. Navaja, da je predmet obdavčitve pri davku od dobička iz kapitala po 97. členu ZDoh-2 razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi in ne dohodek (izplačilo), kot zmotno meni tožnik. Dodaja še, da ZDoh-2 posebnih določb o vračilu davka od dobička iz kapitala ne vsebuje, po ZDavP-2 pa poseganje v pravnomočne odmerne odločbe ni mogoče.

2. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Ob sklicevanju na določbe ZDavP-2, ki omogočajo vračilo davka, ugotavlja, da je predpostavka za vračilo na podlagi 97. člena ZDavP-2 le pravnomočna odločba, s katero je ugotovljena nižja davčna obveznost ali pa odpravljena odmerna odločba. V konkretnem primeru pa odmerna odločba ni bila odpravljena, kar pomeni, da je bil davek od dobička iz kapitala plačan pravilno in zakonito ter da zato ni podlage za vračilo. Tudi predpostavka, kot jo glede vračila davka določa 98. člen ZDavP-2 v obravnavanem primeru ni izpolnjena, saj zakon o obdavčenju ne določa upravičenosti do vračila davka od dobička iz kapitala v posebnih primerih. Neposredna zakonska podlaga za odpravo pravnomočne odmerne odločbe so v ZDavP-2 predvidena izredna pravna sredstva. V obravnavnem primeru je tožnik predlog za obnovo postopka vložil, vendar je bil ta zavržen. Prav tako tožnik tudi ne bi uspel, če bi bila možna analogija z uporabo določb o vračilu davka, ki jih vsebuje Zakon o davku na promet nepremičnin, kar pojasni.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek oz. podredno, naj odloči, da je toženka dolžna tožniku vrniti 107.953,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2018 dalje, do plačila. Toženki naj naloži tudi povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

4. Med drugim navaja, da toženka ni ugotavljala, ali so v obravnavanem primeru sploh podani pogoji za vračilo plačanega davka, ampak je navedla razloge za zavrženje zahteve. S tem je kršila načelo materialne resnice v davčnih zadevah, poleg tega pa je ostala odločba pomanjkljivo obrazložena, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Zadevo je vodila pod isto opravilno številko, kot je vodila odmerni postopek. Ne strinja se tudi s stališčem drugostopenjskega organa, da ni mogoče uspeti z zahtevkom na vračilo davka, če prej ni odpravljena odmerna odločba. Meni, da je to zmotno in v nasprotju z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) ter da bi ga morala toženka o obveznosti, da mora pred zahtevkom za vračilo davka od organa zahtevati odločitev o preplačilu davka, opozoriti, oziroma predmetno zahtevo obravnavati kot tako.

5. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po določbah 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki in vsi dobički fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, med njimi tudi dohodek iz kapitala. Le-ta v skladu z določbami 92. člena ZDoh-2 vključuje tudi dobiček iz kapitala, tj. dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala.

8. ZDoh-2 nima določb o možnosti oziroma posebnih pogojih, po katerih bi bilo mogoče zahtevati vračilo plačane dohodnine od dobička iz kapitala. Zato tudi sodišče, enako kot drugostopni davčni organ meni, da so podlaga za vračilo dohodnine, ki ga zahteva tožnik, lahko le določbe 97. člena ZDavP-2, ki se nanašajo na vračilo davka. Po teh določbah pa je predpostavka za vračilo preveč plačanega davka odločba, s katero je ugotovljena nižja davčna obveznost ali preplačilo davka, kar pomeni, da plačanega davka od dobička iz kapitala od odsvojenega poslovnega deleža ni mogoče vrniti, če pred tem ni bila izdana navedena odločba.

9. V obravnavnem primeru ni spora o tem, da odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine od dobička iz kapitala, ni bila izdana niti ni bila odpravljena odmerna odločba in izdana nova odmerna odločba z ugotovljeno nižjo davčno obveznostjo. Dohodnina torej ostaja plačana na podlagi pravnomočne odločbe in s tem zakonito. To pa obenem pomeni, da ni podlage za vračilo davka na podlagi citiranih določb 97. člena ZDavP-2. Podlage za vračanje tudi ni, kot pravilno ugotavlja že drugostopni organ, na podlagi drugih določb ZDavP-2 oziroma drugih davčnih predpisov, saj, kot rečeno, primeri, ko bi bilo možno vračilo davka od dobička iz kapitala, v zakonu niso posebej določeni. Analogija z uporabo določb o vračilu davka, ki jih vsebuje Zakon o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) in s tem zakon, ki izrecno ureja drugo vrsto davka, pa po presoji sodišča ni primerna. Poleg tega je drugostopenjski organ pravilno pojasnil, zakaj v obravnavnem primeru, ko je bil v sodnem registru opravljen prenos poslovnega deleža s tožnika na novega pridobitelja, tudi ob analogni uporabi ZDPN-2 tožnik z zahtevkom za vračilo davka ne bi bil uspešen.

10. Zato je tudi po presoji sodišča in iz istih razlogov, kot jih navajata že davčna organa v izpodbijani in drugostopni odločbi, na podlagi dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, mogoče zaključiti le, da ob izdaji izpodbijane odločbe predpisani pogoji za vračilo davka niso bili izpolnjeni in da je zato odločitev, po kateri se tožnikov zahtevek zavrne, skladna z zakonom. Tožnik zato ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na kršitev materialne resnice, ki naj bi bilo s takšno odločitvijo kršena. Res je, da je bila odločba prvostopenjskega organa glede odločilnih razlogov pomanjkljivo obrazložena, vendar je drugostopenjski organ navedeno pomanjkljivost v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 251. člena ZUP odpravil in obrazložitev ustrezno dopolnil. Glede na tožnikovo jasno zahtevo, da zahteva vračilo preplačanega davka pa toženka tudi ni imela podlage, da tožnikovo vlogo šteje kot »zahtevo za ugotovitev preplačila davka«, kar navaja tožnik v tožbi.

11. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave. Poleg tega tožnik kot dokaz predlaga zgolj vpogled v listine, ki se nahajajo v upravnem spisu, ki ga je pribavilo sodišče že po uradni dolžnosti in katerih vsebina ni sporna.

12. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 97
Datum zadnje spremembe:
03.09.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5OTc1