<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba in sklep II Ips 3/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.3.2019

Evidenčna številka:VS00030922
Datum odločbe:05.12.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba in sklep II Cp 2611/2017
Datum odločbe II.stopnje:20.06.2018
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Vladimir Horvat (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Mile Dolenc, Karmen Iglič Stroligo
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sprememba tožbe - navidezna kumulacija tožbenih zahtevkov - protispisnost - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - pogoji za izpodbijanje - oškodovanje upnikov - rok za vložitev tožbe - kako se izpodbija - učinek izpodbijanja

Jedro

Tako pri primarnem kot tudi podrejenem zahtevku je na podlagi iste dejanske podlage tožbe zasledovana enaka pravna posledica – neučinkovanje sporne prodajne pogodbe v razmerju do tožnikov, v obsegu, ki je potreben za izpolnitev terjatve ter dopustitev izvršbe na prodano nepremičnino, kolikor je potrebno za poplačilo terjatve. Prvi primarni zahtevek v tožbi je bil v smislu določbe tretjega odstavka 184. člena ZPP le popravljen z določbo 260. člena OZ skladno formulacijo paulijanske tožbe (ugotovitveni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe je bil spremenjen v oblikovalni zahtevek na neučinkovanje pogodbe v razmerju do upnika - prvega tožnika, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve). Tožba torej ni bila dejansko ter pravno identitetno spremenjena v navedenem podrednem zahtevku. Zato tudi ni pravno pravilno stališče revidentov, da bi bilo treba šteti, da je bil podredni zahtevek vložen že po izteku zakonskega prekluzivnega roka za izpodbijanje dolžnikovih odplačnih pravnih dejanj na podlagi 257. člena OZ.

Pravno odločilna je denarna razlika med dejansko vrednostjo nepremičnine, ki jo je kot edino svoje premoženje odtujil dolžnik tožnikov in prejeto kupnino zanj, kar je tožnikoma preprečilo možnost poplačati se za svojo terjatev oziroma vsaj za njen del. Zato v spornem primeru predstavlja oškodovanja upnikov, ki ga morata trpeti toženca na podlagi bremena poplačila prvega tožnika v izvršilnem postopku iz prodaje predmetne nepremičnine. Kakšen bo dejanski uspeh izvršbe, za to pravdo ni pomembno. Odločilno je, ali je zaradi svojih pravnih razpolaganj dolžnik sredstva zmanjšal tako, da zaradi tega ne more poplačati svojega upnika oziroma, da upnik teh sredstev, iz katerih bi se lahko poplačal, nima na razpolago. Izpolnjena je zakonska domneva, da je pravno dejanje storjeno v škodo upnikov že, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve in ne šele, če dolžnik nima dovolj izvršljivih, vnovčljivih ali poplačilno sposobnih sredstev za izpolnitev terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ, pravilno uporabljen v izpodbijani sodbi).

Nepremičnina je bila tožencema prodana skupaj z bremeni, ki na ugotovljeno zmanjšanje premoženja dolžnika ne vplivajo. Nedopustnost njegovega ravnanja se izkazuje v odpovedi možnosti, da bi pridobil denarni ekvivalent za odsvojeno nepremičnino, iz katerega bi se lahko poplačal upnik. Ker tožnika do tožencev nimata terjatve oz. izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi lahko zoper njiju uspešno predlagala izvršbo na odsvojeni nepremičnini, je pravilen negativen odgovor v izpodbijani sodbi na stališče tožencev, da bi sodišče moralo pri vrednosti nepremičnine upoštevati tudi zmanjšanje njene vrednosti za vrednost hipotek.

Izrek

I. Revizija zoper sklep se zavrže.

II. Revizija zoper sodbo se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 1.366,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev dalje, pod izvršbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 5. 4. 2016. S sodbo je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ugodilo pa podrejenemu in sicer: „1. da sta toženi stranki dolžni dopustiti, da se terjatev tožnika v višini 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila ter ostalimi pripadki po odločitvi sodišča, poplača z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ugotovitvijo vrednosti in prodajo nepremičnine ID znak: ... zemljiška parcela št. 441/3 k. o. ... in ID znak: ... zemljiška parcela št. 439/3 k. o. .... 2. da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo dne 26. 6. 2014 sklenila kot prodajalca A. A., ... in B. A., ..., s kupcema C. C., ... in D. C., ..., s katero sta prodajalca prodala vsak svoj solastniški delež do ½ nepremičnin ID znak: ..., zemljiška parcela št. 441/3 k. o. ... in ID znak: ..., zemljiška parcela št. 439/3 k. o. ..., za kupnino 210.000,00 EUR, brez učinka proti upniku in tožniku E. E., v obsegu, ki je potreben za izpolnitev njegove terjatve, ki jo ima do dolžnika A. A. glavnice v višini 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila, ki je ugotovljena z notarskim zapisom notarke Marine Ružič Tratnik, opr. št. SV ... z dne 12. 2. 2014 in notarskim zapisom iste notarke opr. št. SV ... z dne 4. 6. 2014 ter notarskim zapisom iste notarke opr. št. SV ... z dne 15. 2. 2016. 3. da sta toženi stranki C. C. in D. C. dolžni dopustiti, da se terjatev tožnika v višini 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila, poplača z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ugotovitvijo vrednosti in prodajo nepremičnine ID znak: ..., zemljiška parcela št. 441/3 k. o. ... in ID znak..., zemljiška parcela št. 439/3 k. o. ...“. V presežku, s katerim tožeča stranka zahteva, da izpodbijani pravni posel proti njej nima učinka tudi do višine ostalih pripadkov po odločitvi sodišča in je tožena stranka dolžna dopustiti, da se tudi ta terjatev poplača z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ugotovitvijo vrednosti in prodajo nepremičnine, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 19.967,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v IV. točki izreka spremenilo tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 9.656,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.“ V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. O stroških je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 411,64 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Navedbe revizije

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo toženca. Uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in a) izpodbijani sodbo in sklep drugostopnega sodišča v celoti razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje oziroma b) v celoti razveljavi sodbo in sklep drugostopnega sodišča ter sodbo in sklep prvostopnega sodišča v I., III., IV. in VI. točki izreka ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču oziroma c) izpodbijani sodbo in sklep drugostopnega sodišča spremeni tako, da se spremembe tožbe ne dopusti, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. Zahteva tudi povrnitev stroškov v zvezi z vložitvijo revizije v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti v plačilo do plačila.

4. Očitata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbi, nadalje pa tudi kršitev določbe 8. člena ZPP in 22. člena Ustave RS iz naslednjih razlogov: Sodišče druge stopnje na konkretno pritožbeno trditev, da iz zaslišanja vseh strank notarskega zapisa jasno izhaja, da vsebina notarskega zapisa ni resnična oziroma ne ustreza dejanski obligaciji pogodbenih strank, ni konkretno odgovorilo in tudi ni pojasnilo razlogov za izpodbijano odločitev. Sklicujeta se na izpovedbe tožnikov in dolžnika – A. A., da prvi tožnik ni posojal denarja dolžniku temveč drugi tožnik, da je ta posojal skozi daljše časovno obdobje od leta 2011 ali 2012 v manjših zneskih, torej ni posodil dne 1. 2. 2014 zneska 150.000,00 EUR, kot izhaja iz 1. točke notarskega zapisa. Drugi tožnik je povedal, da naj bi bil dolg na dan sklenitve notarskega zapisa nekaj več kot 150.000,00 EUR, vendar je znesek zaokrožen, A. A. pa, da naj bi bil dolg 68.000,00 EUR. Ker E. E. ni upnik, je logično, da del zatrjevane terjatve, ki si jo je poskušal z neresničnim zapisom o posojilnem razmerju med prvim tožnikom in dolžnikom v notarskem zapisu prilastiti prvi tožnik (znesek 75.000,00 EUR), ne obstaja in da je dolžniku odpisal dejansko višino dolga. Gre pa tudi za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in samo listino. Notarski zapis se namreč povzema tako, da iz vsebine izhaja, da sta tožnika dolžniku že izročila posojilo v višini 150.000,00 EUR, iz njega pa izhaja, da sta tožnika točno dne 1. 2. 2014 izročila dolžniku znesek 150.000,00 EUR. V nasprotju s tem iz zapisnikov o zaslišanju pogodbenih strank jasno izhaja, da je dolžnik prejel več posamičnih zneskov skozi daljše obdobje in da torej vsebina notarskega zapisa ni resnična.

5. Razlogi sodbe so tudi v medsebojnem nasprotju, saj se prvostopno sodišče glede višine terjatev in kdo naj bi bil posojilodajalec, sklicuje le na notarski zapis, v 26. točki obrazložitve pa navaja, da so bile stranke in priče enotne, da so bila posojila dana v manjših zneskih od leta 2011 dalje. Sodišče druge stopnje v tem delu prihaja tudi v medsebojno nasprotje, saj po eni strani izhaja le iz notarskega zapisa, po drugi strani pa se v točki 9 obrazložitve sklicuje na kronološko analizo posojil, s čimer v nasprotju z notarskim zapisom ugotavlja, da posojilo ni bilo dano 1. 2. 2014. Tudi stališče, da gre za skupen dolg zakoncev in da naj bi bilo posojilo vzeto za obnovo stanovanjske hiše, je v nasprotju z izvedenimi dokazi ter trditvami pravdnih strank. Dokazna ocena je neskrbna in nepravilna, saj gre za očitno nasprotje med tem, kar je zapisano v listinah oziroma v zapisnikih o zaslišanjih in zaključkih sodišča. Iz notarskih zapisov, kupoprodajne pogodbe, izpovedb tožnikov ter prič B. in A. A. in iz cenitve F. F. izhaja, da posojilo, ki naj bi bilo dano 1. 2. 2014 oziroma po letu 2009, ni bilo namenjeno obnovi stanovanjske hiše. V primeru dokazovanja negativnih dejstev se dokazno breme prevali na stranko, ki zatrjuje nasprotno. Vsi dokazi pa potrjujejo, da je bila hiša obnovljena pred letom 2010. Prvostopno sodišče izpovedbam druge toženke in prodajalcev ne sledi, češ, da so preveč skladne, izpovedbe glede plačila kupnine istih oseb, ker naj ne bi bile dovolj skladne, pa šteje za neverodostojne. Zato ni uporabilo enakih meril pri ocenjevanju posameznega dokaza. Odločalo je preko trditev tožnikov, saj bi moralo ugotavljati le, ali so bila posojena sredstva vložena v obnovo stanovanjske hiše ne pa za tekoče skupne potrebe. Dejstvo o nedokazanosti zatrjevanega vlaganja po letu 2010 je nadomestilo s sklepanjem na podlagi datumov posojilnih pogodb za namene, za katere naj bi bilo posamezno posojilo najeto, ne da bi v zvezi s tem izvajalo ustrezne dokaze. Toženca ne moreta vedeti, zakaj se je porabil kredit iz leta 2009. Nelogično je, da bi B. in A. A. poleg kredita v višini 65.000,00 EUR v letu 2009 potrebovala 150.000,00 EUR za obnovo. Posli med A. A. in drugim tožnikom niso bili povezani s skupnim premoženjem zakoncev, niti posojena denarna sredstva niso bila vložena v skupno premoženje ali porabljena za tekoče skupne potrebe zakoncev. Toženca sta se v pritožbi sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 200/2015 z dne 8. 12. 2016, kjer je zavzeto drugačno stališče, vendar se pritožbeno sodišče do tega ni opredelilo.

6. V zvezi z vprašanjem odstopa terjatve sodišči nepravilno povzemata navedbe tožencev ter poskušata tudi s sklicevanjem na pogodbo utemeljevati dokazanost višine terjatve in materialno pravno aktivno legitimacijo strank. Notarski zapis pa ne dokazuje obstoja terjatve prvega tožnika do dolžnika, saj gre le za manever tožnikov v smislu procesne legitimacije v tem postopku.

7. Z izpodbijano odločitvijo je upnik postavljen v priviligiran položaj, kot če pravni posel ne bi bil sklenjen. Na dražbi v izvršilnem postopku bi se glede na vrednost 210.000,00 EUR poplačali hipotekarni upniki. Preostali del kupnine – približno 78.000,00 EUR pa bi bil izplačan prodajalcema. Priča A. A. je povedal, da je bila celotna kupnina porabljena za poplačilo obveznosti do hipotekarnih upnikov in drugih obveznosti do upnikov, le v manjšem delu pa do drugega tožnika. Toženca sta za poplačilo kupnine v višini 210.000,00 EUR najela posojili v skupni višini 147.000,00 EUR ter preostanek kupnine v višini 63.000,00 EUR izplačala iz celotnih prihrankov. Porabila sta vse prihranke, sedaj pa s skrajnimi odrekanji poplačujeta hipotekarne kreditne obveznosti. Obremenjenost nepremičnine je s tem nižja kot v času sklenitve izpodbijanega pravnega posla in bo s tem tudi višji znesek poplačila, kot bi ga prejel drugi tožnik v primeru prisilne prodaje v letu 2014. S prodajo solastnega deleža ½ nepremičnin dolžnika je ta s prejemom kupnine le spremenil pojavno obliko svojega premoženja, ki ni bilo zmanjšano.

8. Tudi z dokazno oceno sodišča, da sta toženca plačala le del kupnine v višini 147.000,00 EUR, je kršena določba 8. člena ZPP. Sodišče ni uporabilo enakih kriterijev pri oceni dokazov. Po eni strani je ocenilo kot dokazane navedbe tožnika o izročitvi 225.000,00 EUR brez izkazanega denarnega toka iz računa drugega tožnika na račun dolžnika oziroma na račun prvega tožnika. Drugi tožnik se je prikazal kot socialno ogrožena oseba, saj je invalidsko upokojen za polovični delovni čas, za polovični delovni čas pa prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve. Sodišče je kljub izkazanim neresničnim dejstvom zapisanim v notarskem zapisu, izpovedbe strank zapisa ocenilo, da so dokazale izročitev posojila v višini 150.000,00 EUR in da je drugi tožnik plačal kupnino za zatrjevani odkup polovice terjatve v višini 75.000,00 EUR. V zvezi z dejansko zmožnostjo plačila in posledično dejanskim nakazilom navedenih zneskov s strani tožnikov sodišče niti ni izvajalo dokazov, temveč je za dokaz upoštevalo njuni izjavi. Na drugi strani pa sta toženca izkazala denarni tok za poplačilo večine dogovorjene kupnine (znesek 147.000,00 EUR z najemom bančnih kreditov), plačilo dela kupnine iz naslova prihrankov pa je dokazovala z zaslišanjem druge toženke ter z zaslišanjem prič A. in B. A.. Če bi sodišče uporabilo enake kriterije, bi morala zadostovati izjava izročitelja in prejemnika.

9. Sodišče šteje za dokazano izročitev posojila v znesku 150.000,00 EUR, čeprav sta izjavi tožnikov kontradiktorni glede vsebine notarskega zapisa, ter za dokazano izročitev 75.000,00 EUR za zatrjevani odstop terjatve, čeprav sta to potrdila le tožnika, ni pa izkazana z nobenim nepristranskim dokazom (npr. izkazom denarnega toka, izkazom o premoženju tožnikov in podobno). Na drugi strani pa so stranke kupoprodajne pogodbe potrdile izročitev in prejem celotne kupnine. Te izpovedbe je sodišče ocenjevalo na način, da je manjše razlike v izpovedbah, ki so lahko posledica časovne oddaljenosti ter da stranke in priče posamezni okoliščini niso polagale prevelike pozornosti, ocenilo kot neverodostojne, ker naj bi se razlikovale v bistvenih elementih. Toženca sta kot mlada družina z majhnim otrokom, drugi pa je bil tedaj na poti, nameravala reševati stanovanjski problem. V skladu z dokazi in življenjsko izkustveno je, da ima odgovorna mlada družina za reševanje stanovanjskega problema prihranke, del pa običajno predstavljajo posojila. Vsa privarčevana sredstva, tako iz naslova poročnih daril kot iz rednih mesečnih prejemkov, sta namenila za nakup nepremičnine. Glede na kraj poroke in glede na kulturno sredino je jasno, da so bila darila in način obdarovanja taka, kot so opisale druga toženka in priči. Iz izvedenih dokazov jasno izhaja, da sta toženca prodajalcema izročila prvi del kupnine oziroma aro, da sta lahko plačala davek na promet nepremičnin, in da je bilo gotovinsko plačilo izvedeno v stanovanjski hiši.

10. Glede ugotovitve o izpodbojnosti pravnega posla prodajalke B. A., poudarja zmotno uporabo materialnega prava in ponovno bistveno kršitev določb postopka. Izrek prvostopne sodbe je nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. V III. točki izreka sodbe je sodišče med drugim razsodilo, da je kupoprodajna pogodba prodajalca A. in B. A., po kateri sta prodala vsak solastniški delež, brez učinka proti upniku E. E. v obsegu, ki je potreben za izpolnitev terjatve, ki jo ima do dolžnika A. A.. Sodišče pa v izreku ugotavlja, da gre za solastno premoženje A. in B. A. in ne za skupno premoženje, v obrazložitvi sodbe pa utemeljuje pasivno legitimacijo B. A. z vlaganjem zatrjevanega posojila v skupno premoženje prodajalcev. Po določbi prvega odstavka 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je izpodbojno pravno dejanje dolžnika. V III. točki izreka je sodišče določilo kot dolžnika A. A., hkrati pa v isti točki izreka sodbe učinek izpodbojnosti ravnanja sodišča razširi še na B. A., ki v izreku sicer ni ugotovljena kot dolžnik upnika.

11. Sodišči tudi nista pravilno uporabili zakonske določbe o učinkih izpodbijanja. 260. člen OZ določa, da pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. Ker dolžnik ni imel drugega premoženja kot nepremičnino, je jasno, da se škoda ne bo mogla izterjati. Zato bi moralo sodišče višino škode ugotavljati v tem postopku in ne v izvršilnem postopku. Citirana določba se ne more uporabljati na način, da bo upnik obogaten na račun tožene stranke, saj ta ni dolžnik drugega tožnika.

12. Glede odločitve o dovolitvi spremembe tožbe poudarja, da postavitev podrednega zahtevka pomeni spremembo tožbe in da ne gre le za navidezno kumuliranje. Tožnika sta s podrednim zahtevkom podala vsebinsko povsem drug zahtevek in zahtevala druge pravne posledice. Podredni zahtevek sta podala po izteku enoletnega prekluzivnega, materialnega zakonskega roka za izpodbijanje dolžnikovih odplačnih pravnih dejanj, zaradi česar sodišče podrednega zahtevka ne bi smelo dopustiti.

Odgovor na revizijo

13. Tožnika sta odgovorila na revizijo. Predlagata zavrnitev.

Uporaba ZPP

14. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do uporabe ZPP-E.

O reviziji zoper sklep

15. Revizija ni dovoljena.

16. Revidenta izpodbijata tudi pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe. Sklep, s katerim sodišče odloči o spremembi tožbe, pa ni sklep, s katerim se postopek konča. Ta se glede dovoljenega dela tožbe šele začne. Zopet tak sklep pa revizija ni dovoljena. Ta je dovoljena le zoper pravnomočen sklep, s katerim se postopek konča (384. člen ZPP). Zato je bilo treba revizijo zoper sklep zavreči (tretji odstavek 374. člena in 377. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

O reviziji zoper sodbo

17. Revizija ni utemeljena.

Dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve in druge stopnje

18. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da so dolžnik ter prva in druga tožeča stranki sklenili posojilno pogodbo in aneks, na podlagi katerega je dolžnik tožencema dolžan plačati znesek 150.000,00 EUR, ki je zapadel v plačilo 1. 7. 2014; da so dolžnik ter prvo in drugo tožena stranka sklenili prodajno pogodbo o prodaji sporne nepremičnine, s katero je bila dogovorjena kupnina v vrednosti 210.000,00 EUR. Ugotovili sta, da je bil znesek 150.000,00 EUR s strani tožnikov dolžniku izročen, ne pa tudi vrnjen, da je dogovorjena kupnina za nepremičnino znašala 210.000,00 EUR, kupnina pa je bila plačana najprej v višini 147.000,00 EUR in sicer znesek 131.368,10 EUR preko transakcijskega računa neposredno upnikom, preostanek pa B. A.. Plačana višina kupnine je torej znašala 147.000,00 EUR, tožena stranka pa ni zadostila dokaznemu bremenu glede plačila še preostanka kupnine v višini 63.000,00 EUR. Izkazana je tudi neekvivalentnost nasprotnih izpolnitev in posledično zmanjšanje tožnikovega premoženja, saj je po ugotovitvah sodišč tržna vrednost bila vsaj 210.000,00 EUR, plačano pa je bilo le 147.000,00 EUR. Zmanjšanje dolžnikovega premoženja je tako povzročilo nezmožnost plačila upnikove terjatve, ker je bila nepremičnina dolžnikovo edino premoženje. Dolžnik ni imel drugega premoženja, njegova plača je znašala le 574,00 EUR, zavedal se je svojega dolga do upnika in upoštevaje, da v času prodaje ni imel privarčevanega denarja, bi moral vedeti, da s prodajo edinega premoženja večje vrednosti ne bo imel sredstev za poplačilo. Prodajna pogodba je bila sklenjena le štiri dni pred zapadlostjo terjatve iz posojilne pogodbe. Vedenje tožencev, da lahko kot posledica pravnega dejanja nastopi oškodovanje upnika, pa se domneva. Prva tožena stranka je zet, druga tožena stranka pa hči dolžnika in so zato izpolnjeni tudi pogoji iz 256. člena OZ. Tožena stranka je vedela za oškodovanje, saj je izpovedala, da je vedela za obstoj dolga, torej bi ji moralo biti znano, da dolžnik s spornim pravnim poslom škoduje upnikom. Posojilo je bilo skupen dolg zakoncev, saj je nastalo v zvezi s skupnim premoženjem – v zvezi z obnovo hiše. V skladu z drugim odstavkom 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno, tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem. Tudi za posojilo, ki ga najame eden od zakoncev in se odplačuje od prihodkov iz dela, iz skupnega premoženja, odgovarjata solidarno. Posojila so bila dana v manjših zneskih od leta 2011 naprej, obnova hiše pa je bila končana leta 2010. Vlaganja v nepremičnino pa so bila opravljena tudi še po letu 2010, ko je bilo dano posojilo. Tudi v konkretnem primeru upnik s tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika zahteva le toliko, kolikor je treba za izpolnitev njegove terjatve.

Ožji revizijski razlogi

19. Revizija poskuša obsežno prikazati več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče jih je strnilo po posameznih sklopih glede na vrsto očitane kršitve:

20. Revizijsko sodišče se je najprej ukvarjalo z nasprotovanjem revidentov procesnemu stališču sodišč prve in druge stopnje, da predstavlja podredni tožbeni zahtevek le navidezno kumulacijo tožbenih zahtevkov in ne njene spremembe, s čimer vsebinsko očitata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 184. člena ZPP, storjeno tudi pred sodiščem druge stopnje.1 Navedeno stališče sodišč poskušata izpodbiti s svojim stališčem, da naj bi ta vseboval vsebinsko drug zahtevek, saj naj bi z njim tožnika zahtevala druge pravne posledice kot s primarnim tožbenim zahtevkom. Zakaj temu ni tako, je obrazloženo v 12. točki sodbe sodišča prve stopnje, kateri je sodišče druge stopnje pravno pravilno pritrdilo. Tako pri primarnem kot tudi podrejenem zahtevku je na podlagi iste dejanske podlage tožbe zasledovana enaka pravna posledica – neučinkovanje sporne prodajne pogodbe v razmerju do tožnikov, v obsegu, ki je potreben za izpolnitev terjatve ter dopustitev izvršbe na prodano nepremičnino, kolikor je potrebno za poplačilo terjatve. Prvi primarni zahtevek v tožbi je bil v smislu določbe tretjega odstavka 184. člena ZPP le popravljen z določbo 260. člena OZ skladno formulacijo paulijanske tožbe (ugotovitveni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe je bil spremenjen v oblikovalni zahtevek na neučinkovanje pogodbe v razmerju do upnika - prvega tožnika, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve). Tožba torej ni bila dejansko ter pravno identitetno spremenjena v navedenem podrednem zahtevku. Zato tudi ni pravno pravilno stališče revidentov, da bi bilo treba šteti, da je bil podredni zahtevek vložen že po izteku zakonskega prekluzivnega roka za izpodbijanje dolžnikovih odplačnih pravnih dejanj na podlagi 257. člena OZ.

21. Očitek o storitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP (nepravilna uporaba dokaznega bremena pri izgradnji dokazne ocene v postopku pred sodiščem prve stopnje) predstavlja nedopustno preskakovanje pravnih sredstev, saj revidenta tega očitka procesne kršitve, na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, nista navedla pravočasno - že v pritožbi. Ker je revizija namenjena preizkusu pravilnosti sodbe sodišča druge stopnje, tej ob opisani pritožbeni pasivnosti tožencev v navedeni smeri v reviziji prvič zatrjevane pomanjkljivosti ni mogoče očitati.

22. Revidenta zatrjujeta tudi procesni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP in posledični kršitvi 22. člena Ustave RS. Najprej se ta nanaša ponovno na vprašanje obstoja in višine omenjene terjatve iz naslova posojila; po mnenju revidentov naj bi iz zaslišanja pravdnih strank in prič izhajalo, da vsebina notarskega zapisa ni resnična, ter da dolg prvega tožnika do dolžnika ne obstaja; napačno naj bi bila ocenjena tudi višina plačane kupnine za prodano nepremičnino zakoncev A.. Podoben očitek je naslovljen tudi na vprašanje ali je posojilo predstavljalo skupen dolg zakoncev A.. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so ti procesni očitki navidezni, saj dejansko prikrivajo poskus uveljavitve revizijsko nedopustnega razloga – zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 370/3 ZPP). Obširno navajanje delov izpovedb prič in pravdnih strank, katerih naj sodišči ne bi upoštevali oziroma jih dokazno, v škodo tožencev, napačno vrednotili, pomeni prav to – zahtevo po ponovni presoji dokazne ocene sodišča prve in druge stopnje. Ta je bila opravljena na obeh stopnjah skrbno, dosledno, natančno ter analitično sintetično – vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter glede na uspeh celotnega postopka – torej v skladu z metodologijo, kot jo predpisuje 8. člen ZPP (primerjaj točke 5, 8 in 9 odločbe sodišča druge stopnje v zvezi s točkami 18 do 26 odločbe sodišča prve stopnje).

23. Tudi revizijski očitek glede ocene skladnih izpovedb pravdnih strank in prič, po mnenju revidentov nesorazmerna in protislovna - enkrat v škodo tožencev drugič pa nasprotno v korist tožnikov, spada upoštevaje kontekst celote izvedenih dokazov v polje nedopustnega revizijskega izpodbijanja v 5., 8. in 9. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Da naj bi sodišči povzemali v dokazni oceni le trditve tožencev in ne njunih izpovedb, pa pomeni navajanje novega očitka - prvič v reviziji ter s tem ponovno nedopustno preskakovanje pravnih sredstev.

24. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bile storjene zaradi zatrjevanih nasprotij med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe ter zaradi nejasnosti ter medsebojnih nasprotij samih razlogov izpodbijane sodbe. Takih procesnih napak revizijsko sodišče ne ugotavlja:

25. Procesno upoštevnega nasprotja med navedbo solastninskih deležev dolžnikov A. v izreku po eni strani ter ugotovitvijo v sodbenih razlogih, da predstavlja predmetna nepremičnina njuno skupno premoženje po drugi strani, ni. V izreku je povzetek zemljiškoknjižnega podatka o polovičnih solastnih deležih na predmetni nepremičnini, v razlogih pa je materialnopravno pravilna ugotovitev o izvorni pravni naravi te nepremičnine, ki je predstavljala skupno premoženje glede na način njene pridobitve - z delom in sredstvi v času trajanja zakonske zveze, kar vse omogoča tudi preizkus sodbe v izpodbijanem delu.

26. V izreku sodbe je B. A. navedena kot prodajalka iz kupoprodajne pogodbe, učinki izpodbijanja na podlagi paulijanske tožbe, ugotovljeni v izreku, pa se materialnopravno pravilno nanašajo na oba kupca - toženca. Izrek je pravilen in natančen opis za to pravdo pravno odločilnih dejanj (sklenitve kupoprodajne pogodbe med zakoncema A. in tožencema ter posojilne pogodbe, sklenjene med drugim tožnikom kot upnikom in dolžnikom A. A.) in torej ni nerazumljiv, v notranjem nasprotju ter v nasprotju z razlogi sodbe, kot poskuša prikazati revizija. V sodbenih razlogih materialnopravno pravilno pojasnjeni učinki nastalih obveznosti, tudi v zvezi s posojilom, ki ga je s pogodbo vzel le eden od zakoncev A. za potrebe skupnega premoženja, in s tem v breme obeh zakoncev, pa pomenijo le širšo pravno razlago posledic iz nastalih pogodbenih razmerij ter ne očitane procesne kršitve.

27. Tudi ni procesno upoštevnega nasprotja oziroma nejasnosti v razlogih, ki bi onemogočala preizkus izpodbijane sodbe, zaradi oprtja sodišč prve in druge stopnje na zapis o izročitvi posojila na določen dan, kot izhaja iz notarskega zapisa posojilne pogodbe ter ugotovitvami o daljšem sukcesivnem izročanju zneskov posojila. Bistveno je, da sta sodišči v zaključku konsistentno ugotovili, da je bilo posojilo do višine 150.000,00 EUR dejansko izročeno.

28. Revidenta napačno razumeta obstoj bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tej kršitvi gre vselej lahko le za tehnično napačen prenos vsebine zapisnika o zaslišanju stranke ali priče v razloge sodbe, ne pa za drugačno dokazno oceno njihovih izpovedb.2 Tem sodišče lahko verjame ali pa jih oceni kot neresnične, neprepričljive, gnoseološko zmotne ipd.. V tem primeru gre lahko za nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni revizijski razlog, ali za kršitev procesne zahteve o metodološko pravilni izgradnji dokazne ocene v smislu 8. člena ZPP. Napak v obrazloženem tehničnem pogledu pa v izpodbijani sodbi ni, tako ne glede vprašanja obstoja terjatve drugega tožnika do dolžnika iz naslova posojila, cesije terjatve prvega tožnika na drugega tožnika kot tudi ne glede vprašanja ali posojilo predstavlja skupen dolg zakoncev A..

29. V izpodbijani sodbi so bila pravilno materialno pravno razrešena tudi vsa vprašanja, ki jih revidenta ponavljata še v reviziji.

30. Pravno odločilna je najprej denarna razlika med dejansko vrednostjo nepremičnine, ki jo je kot edino svoje premoženje odtujil dolžnik tožnikov in prejeto kupnino zanj, kar je tožnikoma preprečilo možnost poplačati se za svojo terjatev oziroma vsaj za njen del. Zato v spornem primeru predstavlja oškodovanja upnikov, ki ga morata trpeti toženca na podlagi bremena poplačila prvega tožnika v izvršilnem postopku iz prodaje predmetne nepremičnine. Kakšen bo dejanski uspeh izvršbe, za to pravdo ni pomembno. Odločilno je, ali je zaradi svojih pravnih razpolaganj dolžnik sredstva zmanjšal tako, da zaradi tega ne more poplačati svojega upnika oziroma, da upnik teh sredstev, iz katerih bi se lahko poplačal, nima na razpolago. Izpolnjena je zakonska domneva, da je pravno dejanje storjeno v škodo upnikov že, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve in ne šele, če dolžnik nima dovolj izvršljivih, vnovčljivih ali poplačilno sposobnih sredstev za izpolnitev terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ, pravilno uporabljen v izpodbijani sodbi). Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, sta tudi teorija in praksa zavzeli stališče, da izvršilni naslov in neuspela izvršba nista predpostavki za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika.3

31. Revizijsko stališče, da se dolžnikovo premoženje po prenosu lastninske pravice ni v ničemer zmanjšalo temveč je zgolj spremenilo obliko, pri čemer je dolžnik izplačal hipotekarne upnike, ter na tem izhodišču v reviziji ponovno ponujen matematični izračun o neobstoju oškodovanja tožnikov kot upnikov, spada v okvir omenjenega pravno napačnega razumevanja revidentov instituta izpodbojnosti pravnih dejanj dolžnika. Nepremičnina je bila tožencema prodana skupaj z bremeni, ki na ugotovljeno zmanjšanje premoženja dolžnika ne vplivajo. Nedopustnost njegovega ravnanja se izkazuje v odpovedi možnosti, da bi pridobil denarni ekvivalent za odsvojeno nepremičnino, iz katerega bi se lahko poplačal upnik. Ker tožnika do tožencev nimata terjatve oz. izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi lahko zoper njiju uspešno predlagala izvršbo na odsvojeni nepremičnini, je pravilen negativen odgovor v izpodbijani sodbi na stališče tožencev, da bi sodišče moralo pri vrednosti nepremičnine upoštevati tudi zmanjšanje njene vrednosti za vrednost hipotek. V spornem primeru je bistveno, da nasprotna dajatev tožencev ni bila ekvivalentna z izpolnitvijo dolžnika, kar pomeni posledično zmanjšanje dolžnikovega premoženja in s tem povzročena nezmožnost poplačila upnikove terjatve za ugotovljeno razliko pri vzajemnih dajatvah strank kupoprodajne pogodbe. Izpodbojno dejanje pa izgubi učinek le proti izpodbojnemu upniku v obsegu njegove terjatve do dolžnika.

32. Na revizijske nasprotne trditve glede obveznosti dolžnikove žene B. A. je odgovorjeno s pravilnim pravnim stališčem sodišča druge stopnje, po katerem za obveznosti, ki jih zakonec prevzame za tekoče potrebe družine, odgovarjata oba zakonca solidarno tako s skupnim, kot s svojim posebnim premoženjem (56. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij – ZZZDR). V sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 200/2015 z dne 8. 12. 2016, je obravnavano drugačno dejansko stanje, kot ga predstavlja sporni primer. Po revizijsko neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila namreč dolžnikova žena seznanjena s posojilom namenjenim za obnovo njunega skupnega premoženja. Zato primerjava te pravde z omenjeno sodbo ni utemeljena.

33. S paulijansko tožbo upnik ne uveljavlja izpodbojnega zahtevka proti dolžniku temveč proti tretjemu (v spornem primeru tožencema), s katerim je dolžnik sklenil sporni pravni posel in ki je pridobil korist, ki je nastala z oškodovanjem upnikov - tožnikov. Že zgolj zato ni pravno pomemben revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker je v sodbenih razlogih navedeno, da za terjatev iz naslova posojila odgovarjata oba zakonca – A., pravno neutemeljen pa zato, ker ugotovitev sodišč temelji na dejanskem zaključku o vložitvi posojenih denarnih sredstvih v njuno skupno premoženje.

34. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zoper sodbo zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

35. Glede na neuspeh v zvezi z obema revizijama morata toženca plačati tožnikoma stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 1.366,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, vse pa v 15 -ih dneh pod izvršbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 388. členom ZPP). Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika toženih strank.

-------------------------------
1 Odgovor na to vprašanje se sicer nanaša tudi na problematiko spremembe tožbe, je pa pomemben tudi zaradi odgovora na materialnopravno vprašanje v zvezi z očitkom o zamudi zakonskega prekluzivnega roka za vložitev predmetne tožbe oziroma podrednega tožbenega zahtevka. Sodišči prve in druge stopnje v tem delu nista odločali o spremembi tožbe, saj sta ugotovili, da ne gre za njeno spremembo, in torej ni podlage za odločanje o njeni dovolitvi, kot napačno menita revidenta, ko izpodbijata tudi pravnomočni sklep sodišč.
2 Glej v J. Zobec: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 503. člen), GV Založba 2009, Ljubljana, stran 339. „...Protispisnost je napaka tehnične narave - gre namreč za napačen „postopek prenosa“ (lahko bodisi kot napaka v prenosu bodisi kot protisloven prenos)...“.Glej v sodni praksi na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 194/2005 z dne 26. 5. 2005, II Ips 11/2013 z dne 22. 1. 2015, II Ips 54/2018 z dne 25. 4. 2019.
3 Primerjaj L. Varanelli:“Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ali actio pauliana o ureditvi OZ“; Pravna praksa, št. 5/2003, str. 25/29.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 184, 184/2, 184/3, 285, 339, 339/1, 339/2, 339/2-5, 339/2-14
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 255, 255/2, 256, 259, 260
Datum zadnje spremembe:
18.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1Mzcz