<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sodba X Ips 31/2017
ECLI:SI:VSRS:2019:X.IPS.31.2017

Evidenčna številka:VS00030546
Datum odločbe:19.12.2019
Opravilna številka II.stopnje:UPRS Sodba I U 67/2016
Datum odločbe II.stopnje:15.11.2016
Senat:dr. Erik Kerševan (preds.), Marko Prijatelj (poroč.), Borivoj Rozman
Področje:DAVKI
Institut:dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve - ustavna odločba - pravnomočen izvršilni naslov - spor o obstoju terjatve - ugovor nezapadlosti - ni predhodno vprašanje - kršitev pravice do sodnega varstva - ugoditev reviziji

Jedro

Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o revidentkinem ugovoru o nezapadlosti terjatve sam odločal o zapadlosti in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do revidentke kot o predhodnem vprašanju, je bila revidentki kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 67/2016-14 z dne 15. 11. 2016 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, št. DT 42914-4104/2014-1 06-3201-02 z dne 18. 4. 2014.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 2.412,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, št. DT 42914-4104/2014-1 06-3201-02 z dne 18. 4. 2014. Z njim je ta davčni organ odločil, da se zoper davčnega dolžnika A. L. opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 18. 4. 2014 skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški sklepa 757.399,84 EUR (1. točka izreka), in sicer z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima na podlagi dveh posojilnih pogodb z dne 3. 1. 2010 in 3. 1. 2011 do tožeče stranke (2. točka izreka). Ob tem je davčnemu dolžniku prepovedal razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožeči stranki pa naložil, da plača zarubljeni znesek v višini 612.000,00 EUR na prehodni podračun tožene stranke. Tožeča stranka je zoper sklep vložila ugovor, ki ga je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. DT 499-29-1032/2014 z dne 24. 11. 2015.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je predmet presoje v tem upravnem sporu ugovor davčnega dolžnika (pravilno: dolžnikovega dolžnika) zoper izpodbijani sklep o izvršbi v smislu drugega odstavka 174. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem lahko dolžnikov dolžnik v svojem ugovoru ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom tožeče stranke, da njen dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa, ugotovilo prav nasprotno. Iz vsebine posojilnih pogodb naj bi izhajalo, da sta terjatvi že zapadli. To naj bi potrjevale tudi knjigovodske evidence tožeče stranke. Navedlo je še, da je navedba tožeče stranke, da gre v zadevi za predhodno vprašanje glede pogodbene volje strank posojilne pogodbe, neutemeljena. Zavrnilo je dokazne predloge tožeče stranke in ugovore v smeri kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, v kateri uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri njeni izdaji storilo bistveno kršitev pravil postopka in napačno uporabilo materialno pravo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji v celoti ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter odloči o stroških postopka. Zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Navaja, da v postopku davčne izvršbe ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, zato predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

5. Revizija je utemeljena.

Dovoljenost revizije

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavanem primeru iz prvostopenjskega sklepa izhaja, da revidentkina obveznost, ki se ji nalaga v plačilo, presega zahtevani znesek, saj znaša 612.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

Utemeljenost revizije

8. Revidentka se neutemeljeno sklicuje na kršitev pravil postopka, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do njenega ugovora stvarne pristojnosti v zvezi z ugotavljanjem obstoja terjatve oziroma njene zapadlosti. Sodišče prve stopnje se je do tega ugovora opredelilo, čeprav zgolj na splošno in posredno. Izhajalo je s stališča, da v obravnavani zadevi ne gre za predhodno vprašanje glede pogodbene volje strank posojilne pogodbe (12. točka obrazložitve), razloge za to pa je navedlo v prejšnji točki obrazložitve. Vprašanje obstoja oziroma zapadlosti terjatev iz posojilnih pogodb je zato presojalo.

9. Drži pa revizijski ugovor, da sodišče prve stopnje z navedenim stališčem ni upoštevalo stališč iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-6/13, Up-24/13 z dne 11. 2. 2016. Tej odločbi je v svoji praksi sledilo tudi Vrhovno sodišče, npr. s sodbo X Ips 63/2016 z dne 13. 4. 2016.

10. V obravnavani zadevi je sporna pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi na dolžnikovo denarno terjatev, s katerim je bilo revidentki kot dolžnikovi dolžnici naloženo plačilo davčnega dolga davčnega dolžnika A. L. v višini 612.000,00 EUR.

11. Če davek ni plačan v predpisanem roku, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2). Izvršba se lahko med drugim opravi tudi na denarne terjatve, ki jih ima davčni dolžnik do svojega dolžnika. Na podlagi 172. člena ZDavP-2 v takem primeru davčni organ sklep o izvršbi vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku. S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune (173. člen ZDavP-2). Dolžnikov dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep, in sicer, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (prvi in drugi odstavek 174. člena ZDavP-2). Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor organu druge stopnje (četrti odstavek 174. člena ZDavP-2). Ugovor zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve (peti odstavek 174. člena ZDavP-2).

12. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katerega je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da so bile davčnemu dolžniku A. L. naložene obveznosti, ki jih v predpisanem roku ni poravnal. Davčni dolžnik A. L. je imel kot posojilodajalec z revidentko kot posojilojemalko sklenjeni dve posojilni pogodbi, in sicer z dne 3. 1. 2010 za znesek terjatve 566.900,00 EUR in z dne 3. 1. 2011 za znesek 46.800,00 EUR. Revidentkin direktor je bil takrat prav davčni dolžnik A. L. Iz obeh posojilnih pogodb izhaja, da se posojilojemalec obvezuje, da bo prejeti znesek z obrestmi vred vrnil v celoti v enem ali več obrokih, ki bodo naknadno dogovorjeni, v roku enega leta od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR. Revidentka je ves čas postopka uveljavljala, da terjatvi še nista zapadli v plačilo in tudi ne bosta v enem letu od prejema sklepa o davčni izvršbi. A. L. naj namreč kot posojilodajalec ne bi zahteval vrnitve spornih posojil. Davčna organa in sodišče prve stopnje so ugotovili nasprotno, tj. da sta terjatvi zapadli, zato naj bi bil sklep o izvršbi pravilen in zakonit.

13. Po stališču Ustavnega sodišča (odločba št. U-I-6/13, Up-24/13 z dne 11. 2. 2016) odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova, zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopa v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika.

14. Na podlagi navedene odločbe je Vrhovno sodišče (v sodbi X Ips 63/2016 z dne 13. 4. 2016) sprejelo stališče, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

15. V obravnavanem primeru glede revidentkinih dolgov ne obstaja izvršilni naslov, revidentka pa se z rubežem dolžnikove terjatve tudi ni strinjala, saj je obstoju terjatve ves čas obrazloženo ugovarjala – zatrjevala je namreč, da terjatev še ni zapadla oziroma v enem letu od izdaje sklepa o izvršbi tudi ne bo. S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o revidentkinem ugovoru po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o zapadlosti in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do revidentke kot o predhodnem vprašanju, je bila revidentki kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

16. Ker je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo že iz navedenega razloga, se do drugih revizijskih ugovorov ni opredelilo. Ob tem pa je vendarle potreben še poudarek, da stališč iz te sodbe ni mogoče razumeti tako, da je tudi z drugimi pravnimi sredstvi in postopki onemogočeno izpodbijanje veljavnosti pravnih poslov, katerih namen je izključno v izogibanju plačevanja davkov (zlorabah).

K II. točki izreka

17. Ker je revidentka z revizijo uspela, je Vrhovno sodišče odločilo o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in o stroških revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Stroški postopka na prvi stopnji so priznani na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR. Vrhovno sodišče je na podlagi 4. člena navedenega pravilnika revidentki priznalo tudi strošek z obrazloženo vlogo z dne 11. 4. 2016, in sicer v višini 28,5 EUR, skupaj torej 313,50 EUR.

18. Stroški revizijskega postopka so odmerjeni glede na vrednost spornega predmeta (612.000,00 EUR) ob upoštevanju 1. in 5. točke tarifne številke 30 v zvezi s 1. točko tarifne številke 18 Odvetniške tarife (OT). Nagrada za revizijo znaša 4500 točk oziroma ob vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR 2.700,00 EUR. Ker je tožeča stranka uveljavljala 2.065,50 EUR, ji je Vrhovno sodišče priznalo strošek v navedeni višini. Prav tako ji je na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT priznalo materialne stroške v višini 55 točk oziroma 33,00 EUR. Revidentka je tako upravičena do povračila stroškov v skupni višini 2.412,00 EUR. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

19. Zahtevane zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 143, 172, 173, 174,
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23
Datum zadnje spremembe:
01.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MTE4