<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 160/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.160.2017

Evidenčna številka:VS00027872
Datum odločbe:18.10.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 719/2016
Datum odločbe II.stopnje:07.09.2016
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.), Vladimir Horvat, Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev premoženjske škode - renta za tujo nego in pomoč - občasna pomoč - popolna odškodnina - dopuščena revizija

Jedro

Oškodovanec je upravičen do povrnitve vse premoženjske škode, tudi tiste, ki je nastala zaradi nezmožnosti za aktivnosti, ki niso potrebne za »osnovno eksistenco« in jih je opravljal le občasno. Bistveno je, da oškodovanec zaradi zaradi njihove opustitve, ki je posledica zmanjšanih ali uničenih sposobnosti, trpi premoženjsko prikrajšanje - ne le kot izgubo zaslužka, pač pa tudi kot na novo nastal objektivno potreben strošek, ki ga sam z razumnimi ukrepi ne more odpraviti ali zmanjšati in ki je potreben za ohranitev prejšnjega (premoženjskega) stanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 256,20 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Predmet spora v revizijskem postopku in odločitev nižjih sodišč o njem

1. Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene zavarovalnice. To je sodišče prve stopnje zavezalo, da mora oškodovancu plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, med drugim tudi kot (v revizijskem postopku edino še sporno) rento v višini 30,00 EUR mesečno za tujo pomoč, ki jo zaradi posledic poškodb potrebuje pri težjih fizičnih delih v zvezi s pripravo drv in obdelavo vrta. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo zavarovalnice zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Stališče obeh sodišč je bilo, da je rentni zahtevek utemeljen po določbi drugega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Dopustitev revizije

2. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 346/2016 z dne 12. 1. 2017 dopustilo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje glede pravnega vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera potreba po občasni tuji pomoči pri težjih fizičnih opravilih, kot sta na primer delo na vrtu in priprava drv, podlaga za prisojo mesečne rente iz naslova tuje pomoči.

Bistvena vsebina revizije in odgovora nanjo

3. Tožena stranka je vložila dopuščeno revizijo.

4. Navaja, da so za odločitev o rentnem zahtevku pomembne dejanske ugotovitve, ki niso sporne, in sicer:

− da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči, ki se je zgodila po krivdi zavarovanca tožene stranke;

− da je po nesreči sposoben opravljati vsa običajna dnevna opravila, kot so nabava in priprava hrane, osnovno čiščenje, osebna higiena, oblačenje in podobno;

− da ni sposoben za težja fizična dela, kot so delo na vrtu in priprava drv ter bo pri teh delih občasno potreboval pomoč; da je za ta opravila sposobna tožnikova žena, ki živi v Bosni;

− da tožnik po nesreči, enako kot pred njo, večino časa preživi v Sloveniji.

5. Poudarja, da te dejanske okoliščine, predvsem nesposobnost za težja fizična dela, ki niso potrebna za osnovno eksistenco in niso niti dnevna niti tedenska, pač pa zgolj občasna, niso podlaga za prisojo rente za tujo pomoč. Uveljavlja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 399/2016. Meni, da bi lahko sodišče omejitve pri sezonskih delih upoštevalo pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

6. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je obrazloženo predlagala, naj jo zavrne. Naziranje, da tožniku ne pripada renta, ker gre za omejeno pomoč in bi zato morala opravila, na katera se nanaša, namesto povzročitelja škode prevzeti tožnikova žena, je materialnopravno zmotno, prav tako kot sodba v zadevi II Cp 399/2016.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Revizija ni utemeljena.

8. OZ v 174. členu ureja pravico oškodovanca do povrnitve premoženjske škode, ki jo trpi zato, ker je utrpel telesno poškodbo ali okvaro zdravja.

9. V prvem odstavku je urejeno vprašanje odškodnine za že nastalo (navadno, efektivno) škodo, ki je posledica poškodbe.1 Določeno je, da mora povzročitelj poškodbe ali telesne okvare oškodovancu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem.

10. Odškodnina po drugem odstavku 174. člena OZ krije bodočo premoženjsko škodo; odgovorni osebi nalaga, da mora poškodovancu, ki zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.

11. Izpodbijano odločitev sta nižji sodišči oprli na določbo drugega odstavka 174. člena OZ. Prisodili sta mu torej odškodnino za bodočo premoženjsko škodo. Ključna dejanska ugotovitev, na kateri temelji odločitev o temelju rentnega zahtevka, je, da tožnik po poškodbi ni več sposoben za težja fizična dela, kot so delo na vrtu in priprava drv, ter bo pri teh delih občasno potreboval pomoč. Ob taki ugotovitvi je odločitev, da je tožnik upravičen do rente, materialnopravno pravilna. Z obrazložitvijo, da pri težjih fizičnih delih potrebuje tujo pomoč, sta nižji sodišči povedali, da mora ta dela namesto njega na njegove stroške opraviti kdo drug oziroma, da ima zmanjšanje delovne sposobnosti za posledico premoženjsko prikrajšanje v višini tega stroška.2 To ni odpravljeno z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot meni tožena zavarovalnica; tako bi bilo, če bi zaradi opustitve prejšnjih aktivnosti ne bi utrpel premoženjskega prikrajšanja, temveč bi »le« duševno trpel.

12. Stališče tožene stranke, da tožnik do rente iz naslova tuje pomoči ni upravičen, ker dela, za katera ni več sposoben, niso potrebna za »osnovno eksistenco,« je zmotno. Sodišči nižjih stopenj sta tožniku rento prisodili kot odškodnino za tujo pomoč. Odškodnine za tujo pomoč zakon posebej ne ureja. V sodni praksi se prisoja kot povrnitev stroškov v zvezi z zdravljenjem, pri čemer se kot del tega pojma razume na primer pomoč pri negi oškodovanca, pomoč pri gospodinjskih opravilih (čiščenju, nakupovanju, likanju in pranju in drugo) v času, ko jih zaradi posledic poškodb ni sposoben opravljati sam in podobno; prisoja se, glede na okoliščine vsakega posamičnega primera, kot navadna škoda v enkratnem znesku za nazaj po prvem odstavku 174. člena OZ ali kot bodoča škoda v obliki rente za določeno časovno obdobje ali dosmrtno po drugem odstavku istega člena OZ.3 Značilno za vse te primere je, da oškodovanci zaradi posledic poškodb ali bolezni potrebujejo pomoč pri lastni oskrbi (ki je pred tem niso potrebovali), kar je povezano s stroški. Seveda pa je lahko sporno, katera opravila zajema tuja pomoč, za katero je oškodovanec upravičen do odškodnine oziroma kako stroga naj bo razlaga pojma tuje pomoči. Po presoji Vrhovnega sodišča se tožena zavarovalnica v okoliščinah konkretnega primera neutemeljeno zavzema za strožji pristop od tistega, ki sta ga ubrali sodišči nižjih stopenj. Tudi priprava drv in delo na vrtu za lastne potrebe (da bi bilo drugače, ni bilo ugotovljeno) sta gospodinjski opravili; z njima je tožnik, ker ju je opravljal sam, zniževal svoje življenjske stroške oziroma stroške svojega gospodinjstva, česar po poškodbi ni in ne bo več sposoben. Od tistih opravil, za katere ni sporno, da je oškodovanec za njihovo kritje upravičen do odškodnine, kot so zgoraj primeroma našteta (čiščenje, kuhanje, nakupovanje, likanje in pranje in podobno) se razlikujeta v tem, da sta po naravi stvari omejeni na posamezen letni čas, kar pa samo po sebi še ne zmanjšuje njunega pomena za – kot pravi revidentka – »osnovno eksistenco.«

13. V konkretnem primeru ne bi bilo nič drugače niti, če spornih opravil ne bi bilo primerno obravnavati kot pomembnih za »osnovno eksistenco« oziroma kot stroškov gospodinjstva oškodovanca. Pri povrnitvi premoženjske škode velja pravilo popolne odškodnine: po določbi 169. člena OZ prisodi sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka ali opustitve. Oškodovanec je torej upravičen do povrnitve vse premoženjske škode, tudi tiste, ki je nastala zaradi nezmožnosti za aktivnosti, ki niso potrebne za »osnovno eksistenco« in jih je opravljal le občasno. Bistveno je, da oškodovanec zaradi zaradi njihove opustitve, ki je posledica zmanjšanih ali uničenih sposobnosti, trpi premoženjsko prikrajšanje - ne le kot izgubo zaslužka, pač pa tudi kot na novo nastal objektivno potreben strošek, ki ga sam z razumnimi ukrepi ne more odpraviti ali zmanjšati in ki je potreben za ohranitev prejšnjega (premoženjskega) stanja.

14. Okoliščina, da je tožnikova žena sposobna opravljati dela, ki jih sam ne zmore več, za odločitev o podlagi rentnega zahtevka ni pomembna. Tožena stranka jo poudarja v materialnopravno zmotnem prepričanju, da oškodovanec ni upravičen do odškodnine za pomoč, ki mu jo brezplačno nudi zakonec v okviru pomoči, ki si jo zakonci običajno nudijo med sabo. Vrhovno sodišče je namreč že zavzelo nasprotno stališče. Pojasnilo je, da je temeljno pravilo odškodninskega prava, da je škodo dolžan povrniti njen povzročitelj (prvi odstavek 131. člena OZ). Če oškodovanec potrebuje tujo pomoč, škoda predstavlja izdatek zanjo. Stvar oškodovanca je, kako si bo pomoč zagotovil, organiziral in kdo mu jo bo nudil. Nudenje pomoči oškodovancu je način popravljanja škode. Škoda, ki je pravno priznana, nihče ni dolžan popravljati na svoje stroške oziroma brezplačno, tudi zakonec ne; nasprotno stališče bi pomenilo, da je pravica do odškodnine odvisna od družinskega statusa oškodovanca. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sicer v 13. členu res kot enega od temeljev zakonske zveze določa medsebojno pomoč zakoncev, a gre za določbo, ki ima učinke na družinskopravnem področju, ni pa je mogoče nekritično širiti na področje odškodninskega prava kot podlage za razbremenitev povzročitelja škode.4

Odločitev o reviziji

15. Ker revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Stroški revizijskega postopka

16. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je dolžna po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) sama trpeti svoje stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo revizije, ter tožniku povrniti stroške, ki jih je utrpel v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče jih je skladno z Odvetniško tarifo odmerilo na 210,00 EUR kot nagrado za zastopanje po tarifni številki 3300, povečano za davek na dodano vrednost v višini 46,20 EUR.

-------------------------------
1 Glej D. Jadek Pensa, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 1001.
2 Glej D. Jadek Pensa, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 1001.
3 Glej na primer sodbo II Ips 81/2014.
4 Glej sklep II Ips 251/2014.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 169, 174, 174/2
Datum zadnje spremembe:
04.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyOTUw