<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 282/2018-12
ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.282.2018.12

Evidenčna številka:UP00026575
Datum odločbe:28.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Adriana Hribar Milič (preds.), Bojana Prezelj Trampuž (poroč.), Zdenka Štucin
Področje:DAVKI
Institut:davčna izvršba - obročno plačilo davčnega dolga - oddajanje premoženja v najem - dohodek iz oddajanja premoženja v najem - premoženje zavezanca

Jedro

Davčni zavezanec mora za odpis in delni odpis davčnega dolga kumulativno izpolnjevati tako pogoj glede nizkih mesečnih dohodkov na družinskega člana, kot tudi pogoj, da nima premoženja, iz katerega bi bilo davčno obveznost mogoče izpolniti. V konkretnem primeru ni sporno, da živi tožnica sama v gospodinjstvu, in da je višina njenega mesečnega dohodka 247,50 EUR. Iz navedenega izhaja, da je bilo v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da je prvi pogoj za delni odpis in odpis davčnega dolga, t.j. dohodkovni kriterij, izpolnjen. Vendar pa ni izpolnjen drugi pogoj, ki se nanaša na tožničin premoženjski kriterij. V zvezi s slednjem pa tožnica ne nasprotuje ugotovitvi davčnega organa, da je lastnica stanovanja v Ljubljani in tudi večih parcel v k. o...

Prvostopenjski organ je tako pravilno ugotovil, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za odpis davčnega dolga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ), je z izpodbijano odločbo vlogi tožnice za odpis, delni odpis ali obročno plačilo davčnega dolga iz naslova dohodnine iz dohodka iz oddajanja premoženja v najem po odločbi DT 42140-00907/2017 08-222-03 z dne 25. 4. 2017, ki po stanju na dan 23. 8. 2017 znaša 965,94 EUR, od tega 936,00 EUR glavnice, 14,80 EUR zamudnih obresti in 15,14 EUR obresti, ugodil na način, da je dovolil plačevanje v osemnajstih mesečnih zaporednih obrokih z zapadlostjo na dni 25. 9. 2017, 23. 10. 2017, 23. 11. 2017, 27. 12. 2017, 23. 1. 2018, 23. 2. 2018, 23. 3. 2018, 23. 4. 2018, 23. 5. 2018, 26. 6. 2018, 23. 7. 2018, 23. 8. 2018, 24. 9. 2018, 23. 10. 2018, 23. 11. 2018, 24. 12. 2018 in 23. 1. 2019 v višini 53,66 EUR ter z zapadlostjo na dan 25. 2. 2019 v višini 53,72 EUR (I. točka izreka). Odločil je, da se za čas, ko je tožnici dovoljeno obročno plačilo davka, za neplačane davke obračunajo obresti po 2 % letni obrestni meri (II. točka izreka), da se bodo v primeru, če davek ne bo plačan v določenih rokih, zaračunale zamudne obresti in bo začet postopek davčne izvršbe (III. točka izreka), ter, da v primeru zamude s plačilom posameznega obroka, z dnem zapadlosti neplačanega obroka zapadejo v plačilo vsi naslednji neplačani obroki (IV. točka izreka). Prvostopenjski organ je zavrnil zahtevek tožnice za odpis ali delni odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine iz dohodka iz oddajanja premoženja v najem po odločbi DT 42140-00907/2017 08-222-03 z dne 25. 4. 2017 (V. točka izreka). Odločil je še, da tožnica trpi svoje stroške postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali (VI. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 6. 6. 2017 vložila vlogo za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka iz naslova dohodnine iz dohodka iz oddajanja premoženja v najem po odločbi DT 42140-00907/2017 08-222-03 z dne 25. 4. 2017. Za odločitev o vlogi je davčni organ uporabil določbo 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Davčni organ je uporabil tudi določbe 29., 30., 31., 34., 36. in 37. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki določajo podrobnejša merila za dovolitev odpisa, delnega dopisa in obročnega plačila davčnega dolga. Upošteval je izjavo tožnice, da živi v samostojnem gospodinjstvu ter na podlagi odločbe o odmeri dohodnine iz oddajanja premoženja v najem ugotovil, da povprečni mesečni dohodek tožnice znaša 247,50 EUR, kar ne presega kriterija za odpis, delni odpis in odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga. Ker pa Pravilnik za odpis in delni odpis zahteva poleg izpolnjevanja dohodkovnega kriterija tudi izpolnjevanje premoženjskega kriterija, je davčni organ, ob ugotovitvi, da je tožnica lastnica nepremičnine v k. o. ...i, zavrnil njen zahtevek za odpis ali delni odpis davčnega dolga ter ugodil (le) zahtevku za obročno plačilo te davčne obveznosti.

3. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnilo.

4. Tožnica odločitvi oporeka in v tožbi navaja, da je stara 53 let, je nezaposlena, in ji oddajanje stanovanja pomeni edini vir dohodka za preživljanje. Ker zaradi nepremičnega premoženja, ki presega 13.000,00 EUR, ni upravičena do denarne socialne pomoči in plačila obveznega zdravstvenega zavarovanja, je bila prisiljena oddajati svoje stanovanje v Ljubljani in se preseliti v lopo v Žireh. Navaja, da ji je zmanjkalo denarja za električno in komunalno napeljavo, zaradi česar ni mogla zaprositi za hišno številko in stalni naslov prenesti v Žiri. Na parceli v Žireh je dobila vodo in elektriko jeseni 2017, hišno številko pa na dan pisanja obravnavane tožbe. Tožnica poudarja, da biva v leseni hiški v Žireh, stanovanje v Ljubljani pa ji služi kot premoženje, s katerim pridobiva dohodek. Posledično oporeka ugotovitvi davčnega organa, da omenjena parcela predstavlja premoženje, ki ga lahko proda za poplačilo davka. Navaja, da je davčni organ že sam ugotovil, da ji za preživljanje mesečno ostane 247,50 EUR, od česar plačuje tudi zemljiški prispevek in obvezno zdravstveno zavarovanje, zaradi česar brez pridelave zelenjave ter nabiranja in prodajanja gozdnih sadežev preko vrednotnic ne bi mogla preživeti. Nadalje navaja, da oddajanja stanovanja ni prikrila, temveč je to davčnemu organu prijavila. Prav tako ga je obvestila, da nima premoženja, ki bi ga lahko prodala, in da nima sredstev, s katerimi bi lahko plačala predmetni davek. Sklicuje se na 5. člen ZDavP-2, ki v prvem odstavku določa, da je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Davčni organ pa kljub ugotovitvi, da znaša tožničin mesečni dohodek 247,50 EUR zmotno meni, da ni upravičena do odpisa dolga. Tožnica še dodaja, da pošteno dela, se pošteno preživlja in zato pričakuje odločitev, da je, zaradi situacije, v kateri se nahaja, upravičena do odpisa dolga. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično in naloži davčnemu organu, da ji povrne denar, ki ga je iz tega naslova iz njenega računa že odvedel, in sicer z enakimi obrestmi kot jih zaračunava njej.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisih. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta v obrazložitvah obeh odločb podala pravilne razloge za izpodbijano odločitev. Sodišče zato sledi navedenim razlogom in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z ugovori v tožbi pa dodaja:

8. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta ugodil tožničini prošnji za obročno plačilo davčnega dolga, zavrnil pa njeno prošnjo za odpis ali delni odpis tega davčnega dolga.

9. Odpis, delni odpis in odlog oziroma obročno plačilo davka za fizične osebe ureja ZDavP-2 v določbah 101. člena. V skladu s prvim odstavkom navedenega člena lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog oziroma obročno plačilo davka, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobnejše kriterije za odpis in delni odpis ter za dovolitev odloga oziroma obročnega plačila davka ureja Pravilnik v 36. in 37. členu. Po določbah 36. člena Pravilnika lahko davčni organ dovoli odlog oziroma obročno plačilo zapadle davčne obveznosti davčnemu zavezancu, čigar dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. in 31. členom tega pravilnika, ne presegajo dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Po določbah 37. člena Pravilnika lahko davčni organ delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. in 31. členom Pravilnika, ne presegajo 1,5 kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno-varstvene prejemke, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. in 31. členom Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

10. Ob upoštevanju navedenih določb, mora davčni zavezanec za odpis in delni odpis davčnega dolga kumulativno izpolnjevati tako pogoj glede nizkih mesečnih dohodkov na družinskega člana, kot tudi pogoj, da nima premoženja, iz katerega bi bilo davčno obveznost mogoče izpolniti. V konkretnem primeru ni sporno, da živi tožnica sama v gospodinjstvu, in da je višina njenega mesečnega dohodka 247,50 EUR. Iz navedenega izhaja, da je bilo v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da je prvi pogoj za delni odpis in odpis davčnega dolga, t.j. dohodkovni kriterij, izpolnjen. Vendar pa ni izpolnjen drugi pogoj, ki se nanaša na tožničin premoženjski kriterij. V zvezi s slednjem pa tožnica ne nasprotuje ugotovitvi davčnega organa, da je lastnica stanovanja v Ljubljani in tudi večih parcel v k. o. ...

11. Po presoji sodišča tožničinemu ugovoru, da nima premoženja, ki se ga lahko proda za poplačilo davčnega dolga, ni mogoče pritrditi. V skladu s prvim odstavkom 34. člena Pravilnika je premoženje, ki se ga upošteva kot premoženje, iz katerega se lahko plača davčni dolg, vse premično in nepremično premoženje davčnega zavezanca oziroma tudi njegovih družinskih članov. Pristojni davčni organ kot to premoženje upošteva zlasti stanovanja, stanovanjske hiše in garaže, poslovne prostore in poslovne stavbe, prostore za počitek in rekreacijo, vodna plovila, ki so v skladu s predpisi, ki urejajo vodna plovila, vpisana v ustrezen register, stavbna zemljišča, kmetijska in gozdna zemljišča, drugo nepremično premoženje, vozila in prikolice, vrednostne papirje in druge deleže po predpisih, ki urejajo gospodarske družbe, dragocenosti, zbirateljske predmete, starine in nakit v višini najmanj 5 minimalnih plač (drugi odstavek 34. člena Pravilnika).

12. Ugovor tožnice, da nima premoženja, ki bi ga za plačilo davka lahko prodala, in sicer iz razloga, ker ji ena nepremičnina služi za bivanje, druga pa je (z oddajanjem v najem) njen edini vir dohodka, ki ga ima, po vsebini predstavlja ugovor, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil obseg premoženja, iz katerega je mogoče davčni dolg plačati, in ki je definiran v določbah 34. člena Pravilnika. Tretji odstavek navedenega člena Pravilnika namreč določa, da se kot premoženje v zadevnem smislu ne upošteva: - stanovanje oziroma stanovanjska hiša, ki jo davčni zavezanec uporablja za stalno bivanje oziroma jo davčni zavezanec, ki nima stalnega bivališča na območju Republike Slovenije, uporablja za začasno prebivanje, - predmeti, ki so v skladu s 177. členom ZDavP-2 izvzeti iz davčne izvršbe in - eno osebno vozilo, katerega vrednost ne presega 12 minimalnih plač.

13. V skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 34. člena Pravilnika, prvostopenjski organ, kot premoženje, iz katerega tožnica davčni dolg lahko plača, pravilno ni upošteval stanovanja, ki ga je tožnica uporabljala za stalno bivanje. Glede na to, da je imela tožnica v času izdaje izpodbijane odločbe stalno prebivališče prijavljeno na naslovu stanovanja v Ljubljani, je prvostopenjski organ pravilno zaključil, da parcela v k. o. ... predstavlja tožničino premoženje, iz katerega bi bilo davčni dolg mogoče plačati. Tožničine navedbe, da je dejansko bivala na parceli v k. o. ..., vendar se tam še ni mogla prijaviti (ni imela hišne številke), in ne v stanovanju v Ljubljani, ki ga je oddajala, na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Dokazi, ki jih tožnica v zvezi s tem predlaga, pa so za odločitev nerelevantni. Nesporno je namreč, da ima tožnica dve nepremičnini in da ene nepremičnine ne uporablja za stalo bivanje. Posledično je nepremičnino, ki je ne uporablja za stalno bivanje, treba upoštevati kot premoženje, iz katerega se davčni dolg lahko plača. Nepremičnina, ki jo davčni zavezanec oddaja, in ki mu posledično prinaša (četudi edini) dohodek, pa tudi po presoji sodišča ne predstavlja premoženja davčnega zavezanca, ki ga davčni organ ne bi smel upoštevati pri ugotavljanju obsega premoženja, iz katerega se davčna obveznost lahko plača. Premoženje, ki se pri ugotavljanju obsega premoženja davčnega zavezanca ne upošteva, je namreč določeno v tretjem odstavku 34. člena Pravilnika. Ker gre za izjeme, se le-te upoštevajo zgolj v primerih, ki so izrecno navedeni in jih ni mogoče širiti tudi na druge primer (razlagajo se restriktivno). Zato tudi po presoji sodišča tožničinim ugovorom, da so podani pogoji za odpis predmetnega davčnega dolga, ni mogoče slediti.

14. Po presoji sodišča je tako prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za odpis davčnega dolga. Sodišče še dodaja, da vrednost upoštevanega tožničinega premoženja veliko presega davčni dolg, zato po presoji sodišča tožničino preživljanje tudi v primeru morebitne prodaje dela upoštevne nepremičnine ne bi moglo biti ogroženo. Sodišče zaključuje, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica davčnega dolga iz svojega premoženja ni nezmožna plačati, s čimer drugi izmed dveh pogojev, ki morata biti kumulativno izpolnjena za odpis in delni odpis davčnega dolga, ni izpolnjen. Upoštevajoč tožničin nizek dohodek, pa je prvostopenjski organ tožnici z izpodbijano odločbo dovolil obročno plačilo davčnega dolga. Glede na vse navedeno, sodišče zavrača tožničine ugovore kot tudi tožničin predlog, naj sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično ter davčnemu organu naloži vračilo že odvedenega denarja iz tožničinega računa. Po presoji sodišča namreč v obravnavani zadevi ni podanih razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega (4. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi z 279. členom ZUP).

15. Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Ker dejanske okoliščine, ki so relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 101
Datum zadnje spremembe:
03.10.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyMDk4