<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 2803/2017-12
ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2803.2017.12

Evidenčna številka:UP00026349
Datum odločbe:16.01.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanovič Koca (preds.), Adriana Hribar Milic (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:DAVKI
Institut:davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - odmera akontacije dohodnine - ocena davčne osnove

Jedro

V zadevi so izkazana odstopanja med dejanskimi zalogami in predloženimi karticami nabave in porabe materiala (pijače), ki jih je predložil tožnik, iz česar izhaja, da tožnik ne izkazuje pravilnega stanja zalog, kot je to obsežno in argumentirano pojasnil davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Posledično je zato pravilna ugotovitev, da tožnikov obračun za obravnavano obdobje temelji na neresničnih podatkih.

Davčni organ je pravilno ocenil, da tožnik ni evidentiral vsega prometa, ki ga je v inšpiciranem obdobju izvajal v svojih lokalih (tožnik ni za vse svoje storitve prodaje pijač izdal račune). Tožnik v svojem računovodstvu ni zagotovil pravilnih in dovolj podrobnih podatkov, da bi omogočil pravilno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV (85. člen ZDDV-1) in tako v svojih obračunih DDV-O ni izkazal pravilne davčne osnove. Iz dejanskega stanja izhaja, da ni evidentiral vseh svojih prihodkov in je zato v inšpiciranem obdobju izkazal prenizko osnovo za odmero dohodnine iz naslova opravljanja dejavnosti. Tožnikove vknjižbe ne temeljijo na verodostojnih knjigovodskih listinah, kot to določajo Slovenski računovodski standardi, zlasti SRS 21. Tožnik davčnemu organu ni posredoval resničnih, pravilnih in popolnih podatkov, kot to predpisuje 10. člen ZDavP-2. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je davčni organ od pravilno ugotovljene razlike nenapovedanih prihodkov tožniku utemeljeno dodatno odmeril DDV in akontacijo dohodnine za leto 2014 s pripadajočimi obrestmi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) tožniku za obdobje od januarja 2014 do julija 2014 dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupnem znesku 9.540,59 EUR in pripadajoče obresti v skupnem znesku 58,45 EUR (točki I.1 in I.2 izreka), akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2014 od osnove 42.800,62 EUR v znesku 15.294,87 EUR in pripadajoče obresti v znesku 6,02 EUR, predhodno akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2015 v znesku 3.823,71 EUR za mesece januar, februar in marec 2015 ter pripadajoče obresti v znesku 3,20 EUR in določila mesečni obrok predhodne akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za davčno leto 2015 v višini 1.274,57 EUR (točke I.3, I.4 in I.5 izreka). Odmerjen DDV in obresti v skupnem znesku 9.599,04 EUR in akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti in obresti v skupnem znesku 19.127,80 EUR morajo biti plačani v roku 30 dni od vročitve te odločbe na predhodni račun, ki ga navaja (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ. Pritožba ne zadrži izvršitve (točki III in IV izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje od 1. 1. do 31. 7. 2014, nadzor blagajniškega poslovanja, inventure zalog in osnovnih sredstev, poslovnih knjig in dokumentacije ter nadzor davka od dohodkov iz dejavnosti. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, do katerih se je davčni organ opredelil v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Davčni organ je 2. 7. 2014 pri petih tožnikovih poslovnih enotah (v nadaljevanju PE) in sicer: v A., B., na sedežu dejavnosti tožnika v C., v D. in v E. opravil DIN. Potek postopka DIN in njegove ugotovitve, zlasti pa primerjavo med dejanskim stanjem in predloženimi karticami tožnikovih nabav in porabe pijač za 11 artiklov po posameznih PE davčni organ navaja na straneh od 3 do 11 obrazložitve izpodbijane odločbe.

2. Tožnik je v postopku DIN davčnemu organu dostavil dokumentacijo, med drugim tudi račune, ki jih davčni organ navaja na straneh 11 do 21 obrazložitve izpodbijane odločbe. Preglednice na straneh 21 do 25 vsebujejo podatke o nabavah za troje vrst artiklov: pivo Laško 0,5 l, pivo Laško 0,33 l in vino Refošk 1l po posameznih PE. Davčni organ je od dobavitelja F. d.d. pridobil vse izdane račune tožniku za obravnavano davčno obdobje z dobavnicami. Po izvedeni analizi prejetih podatkov, se je izkazalo, da so bile dobave pijač, ki jih je tožnik nabavljal pri F. d.d. dobavljene vedno posameznim PE in ne v centralno skladišče tožnika in od tu posameznim tožnikovim PE, kot to navaja tožnik. Tožnik za promet med posameznimi PE tudi ni izdal nobenih prevzemnic in izdajnic. Tožnik v postopku ni izkazal, da naj bi imel centralno skladišče in tudi ni dostavil nobene dokumentacije, ki se nanaša na premike blaga iz enega skladišča v drugo skladišče. Davčni organ je tako ugotovil, da tožnik ne izkazuje pravilnega stanja zalog, saj se fizični popisi blaga niso ujemali s knjigovodskim stanjem, iz česar izhaja, da tožnik ne vodi poslovnih knjig v skladu z določbo 31. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ne vodi dokumentacije v skladu s 53. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in tudi ne vodi poslovnih knjig, kot je to določeno v Slovenskih računovodskih standardih (v nadaljevanju SRS), zlasti v SRS 39. Tožnik vpise v poslovne knjige ne opravlja na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, kot jih določa SRS 21. Tožnik tudi ni izdal računov za vse gostinske storitve v PE, ki jih je opravil.

3. V predmetnem postopku DIN je davčni organ zaslišal zaposlene pri tožniku: G.G., H.H. in I.I., ki so izvajali natakarske posle v PE. Iz njihovih izjav izhaja, da jim je tožnik dal navodila, da naj ne evidentirajo vsega prometa. Zaposleni so navedli, da v enem dnevu v posameznih PE prodajo okoli 100 malic. Promet se je evidentiral tako, da se je na zaključku izmene naredil obračun, koliko je bilo denarja, koliko je bilo vnesenega v registrsko blagajno. Tako se izmena zaključi ter se z zaključkom poberejo podatki iz registrske blagajne. Popisni listi izkazujejo pravo dejansko stanje. S karticami o nabavi in prodaji blaga zaposleni natakarji nimajo opravka. Po izvedenem vpogledu v obračun dnevnih inkasov oz. popisnih listov so navedeni zaposleni izjavili, da gre za obračune dnevnih inkasov oz. popise, ki izkazujejo realno stanje izvedenih storitev. Gre za ročno izpolnjene obrazce o višini dnevnega prometa. Davčni organ je naredil primerjavo med podatki iz dokumentacije, ki so mu jo posredovali zaposleni (dejansko dosežen promet) in izkazanim prometom tožnika za posamezno PE, kar je razvidno na straneh 33 do 34 obrazložitve izpodbijane odločbe.

4. Tožnik je bil seznanjen z ugotovitvami davčnega organa. Davčni organ je tožnika večkrat pisno pozval, naj predloži dokazila, iz katerih bi bila razvidna razlika višine zaloge, ki naj bi se nahajala v tožnikovem skladišču v PE E. in naj pojasni, na kakšen način se podatki knjižijo in razknjižujejo v materialni evidenci, česar pa tožnik ni storil. Tožniku je davčni organ predložil na vpogled kopije fizičnih obračunov blagajne, ki naj bi bi predstavljali dejansko dosežene dohodke posameznega dne. Navedel je, da natakarji ob koncu izmene izpolnijo dokument - bianco obrazec, kakršnega so tudi zaposleni predložili inšpektorici, in ga priložijo prejeti gotovini. V določenih primerih stanje napišejo na list papirja. V zvezi s kopijo fizičnih obračunov inkasov je tožnik v postopku izjavil, da so obrazci enaki ali podobni tistim, ki jih uporablja, o vsebini pa da se ne more izjasniti. Davčni organ je tudi ugotovil, da je pri tožniku natakarica J.J. redno zaposlena vsaj že tri leta in je opravljala delo v PE E. Kot samostojna podjetnica posameznica (s.p.) je J.J. tožniku izdala tri račune, navedene na strani 36 obrazložitve izpodbijane odločbe. J.J. je pri tožniku dejansko opravljala dela kot natakarica daljše časovno obdobje. Davčni organ je od informacijske družbe K. d.o.o. pridobil pojasnilo o načinu evidentiranja z računalniškim programom, ki ga uporablja tožnik, iz katerega izhajajo pojasnila o vsebini šifer, npr. šifra "kelner" in določena številka. Iz dokumentacije je razvidno, da je J.J. delala v lokalu v PE tožnika najmanj od 2. 1. 2013 dalje ter v inšpiciranem obdobju izdala 5647 računov fizičnim osebam in končnim potrošnikom. Navedeno potrjujejo tudi izjave zaposlenih v isti PE, kjer je kot natakarica delala tudi J.J. Tožnik pa ne izkazuje nikakršnih izplačil J.J. za opravljeno delo, z izjemo navedenih treh računov.

5. Tožnik je tudi polagal gotovino na svoj osebni račun. Davčnemu organu je pojasnil, da ta gotovina prestavlja izkupičke iz lokalov (PE tožnika), gre pa tudi za gotovino iz naslova prejetih osebnih kreditov. Denar je tožnik polagal na svoj osebni račun zaradi nižje provizije in ga je isti ali naslednji dan prenesel na poslovni račun. V obdobju od 6. 1. do 4. 9. 2014 je tožnik opravljal nakazila oz. prenose gotovine iz osebnega računa na račun s.p. v večjih zneskih. Za navedena nakazila tožnik davčnemu organu ni predložil listin.

6. Ker se je v postopku DIN izkazalo, da izkazani prihodki tožnika temeljijo izključno na dnevno evidentiranem prometu v PE tožnika in ne izkazujejo verodostojnega obsega prodaje in s tem celotnega evidentiranega prometa, je davčni organ opravil cenitev davčne osnove na podlagi 68. člena ZDavP-2, saj temelji davčni obračun akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2014 na neresničnih podatkih (3. alineja prvega odstavka 68. člena ZDavP-2). Na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih je davčni organ zbral v ugotovitvenem postopku, je davčni organ opravil cenitev davčne osnove. Glede na pridobljene podatke in informacije glede neevidentiranja prometa iz naslova prodaje posameznih pijač v vseh PE tožnika, je davčni organ izračunal osnovo za izračun DDV po stopnji 22%, pri čemer je podatke pridobil iz predloženih podatkov tožnika v „TXT“ obliki. Obračun DDV po stopnji 22 % in 9,5 % za posamezno PE je razviden na straneh 49 in 52 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik v svojem knjigovodstvu sicer prikazuje podatke o izdanih računih ter zaključke računalniško vodene blagajne, vendar pa ti podatki ne predstavljajo pravilnih podatkov. Tožnik ni evidentiral vsega prometa preko blagajne (tožnik ni za vse svoje storitve v PE izdal računov), kar posledično pomeni, da poslovne knjige tožnika ne izkazujejo dejanskega stanja in so vsebinsko napačne. Tudi zaloga pijač se ne ujema s knjigovodskim stanjem zalog. Tožnik v postopku ni dokazal, na kaj se ta razlika zalog nanaša. Davčni organ navaja določbe 33. člena, 36. člena, 41. člena, 77. člena, 85. člena in 87. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter v 154. člena Pravilnika o ZDDV-1 (v nadaljevanju PZDDV). Ker tožnik v obračunih DDV-O ni izkazal pravilne davčne osnove, je davčni organ za obdobje od 1. 1. do 31. 7. 2014 ugotovil davčno osnovo z oceno na podlagi cenitve v skladu z določbo 68. člena ZDavP-2. Ugotovil je, da davčna osnova znaša 43.366,63 EUR, kar je razvidno na strani 52 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožniku je naložil plačilo razlike DDV za navedeno davčno obdobje v skupnem znesku 9.540,59 EUR. Obračun akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2014 je razviden na straneh 53 do 55 obrazložitve. Davčna osnova tožnika in osnova za odmero dohodnino ter osnova za odmero akontacije dohodnine in izračun mesečnega obroka predhodne akontacije dohodnine je razvidna na straneh 55 do 57 obrazložitve izpodbijane odločbe.

7. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tudi po mnenju pritožbenega organa so v zadevi podani pogoji iz tretje alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je davčni organ 2. 7. 2014 na sedežu tožnika in vseh tožnikovih PE opravil pregled blagajniškega poslovanja in popis zalog. V PE v K. in v PE E. je bila ugotovljena nepojasnjena razlika med evidentiranim prometom in prešteto gotovino, česar pa tožnik ni pojasnil. V vseh PE tožnika je bil opravljen popis zalog, s pomočjo katerega je bilo mogoče primerjati dejansko stanje popisanih pijač s knjigovodskim stanjem zalog v posameznih lokalih, zato je bilo tožniku naloženo, da naj davčnemu organu naknadno predloži izpis kartic po posameznih artiklih, ločeno za vsako PE. Na podlagi predloženih kartic nabav in porabe materiala ter ugotovljenega dejanskega stanja po popisu, je davčni organ za vse PE opravil primerjavo za 12 različnih artiklov, kar je razvidno iz preglednice na straneh 8 do 10 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ je ugotovil, da se zaloge pijače ne ujemajo, zato je tožnika pozval, da poda pojasnilo v zvezi s stanjem zalog in načinom vodenja materialne evidence. Tožnik je pojasnil, da se stanje zalog ne more ujemati, ker pooblaščena oseba v postopku DIN v PE E. ni popisala vseh zalog. Poleg lokala na tem naslovu se nahaja še posebno centralno skladišče za vse PE, vendar o tem davčni organ ni bil obveščen. Tožnik za te svoje trditve tudi kasneje v postopku ni predložil ustreznih dokazil, čeprav mu je bila dana možnost, da navedeno dokaže. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je tožnik evidenco o nabavi in prodaji pijač vodil ločeno za vsako PE posebej. Kolikor bi bile tožnikove trditve resnične, bi moral razpolagati tudi z dokazi o premikih blaga po posameznih PE. Na podlagi analiz računov, ki jih je davčni organ pridobil od družbe F. d.d. je bilo ugotovljeno, da so bile dobave pijač vedno opravljene po posameznih PE in ne v centralno skladišče, kot to navaja tožnik. Enako je ugotovljeno tudi za embalažo. Tožnik ni predložil nobene dokumentacije, ki bi izkazovala, da je bilo blago predano v centralno skladišče, kot to trdi tožnik. Tudi o izdaji blaga iz tega skladišča tožnik ni razpolagal z dokumentacijo. Izjava L.L. s.p., ki je opravljal prevoze za tožnika od dobavitelja F. d.d. do njegovih PE, pa zgolj na splošno opisuje način dostave po posameznih lokalih tožnika in ne dokazuje trditev tožnika. Iz predloženih fotografij posameznih PE, ki jih je predložil tožnik, pa ni razvidno, da je zatrjevano skladišče tožnika dejansko na teh fotografijah. Kot je to pravilno pojasnil že prvostopenjski organ, tožnik davčnemu organu tudi ni predložil izpiska iz knjigovodskih evidenc, iz katerega bi bilo razvidno, da je navedeno skladišče tožnika uvrščeno med njegova osnovna sredstva. Takšnih dokazil tožnik ni priložil niti k pripombam na zapisnik DIN niti k pritožbi. Gre zgolj za tožnikov ugovor, kar pa ne zadostuje.

8. Iz popisnih listov o zalogah pijač, ki so v upravnem spisu, je razvidna tako enota, kot tudi količina popisane pijače, ki izkazuje dejansko stanje na dan DIN, zato ni utemeljen tožnikov ugovor, da je popis neverodostojen in temelji zgolj na oceni davčnih inšpektorjev. Glede navedb tožnika, da se podatki o količini zalog ne ujemajo z dokumenti, pritožbeni organ navaja, da je podano res določeno odstopanje, vendar v konkretnem primeru te razlike na pravilnost odločitve ne vplivajo. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil odstopanja med dejanskimi zalogami in predloženimi karticami tožnika o nabavi in prodaji pijač, kar pomeni, da tožnik ne izkazuje pravilnega stanja zalog in da se fizični popisi v pretežni meri ne ujemajo s knjigovodskim stanjem. Na samo odločitev oz. ocenjeno višino neizkazanih prihodkov navedeno ne vpliva. Ocena neizkazanih prihodkov ne temelji na ugotovljeni razliki zalog, temveč na ugotovitvi o neevidentiranem prometu (neizdaji računov) ob prodaji pijač. Tudi pritožbeni organ meni, da tožnik ni izdajal računov za vse opravljene gostinske storitve, kar so pritrdili tudi zaposleni v izjavah, s katerimi je bil tožnik tudi seznanjen. V postopku so zaposleni predložili tudi dokumentacijo, ki dokazuje, da je šlo za ročno izpolnjene obrazce o višini dnevnega prometa za PE M. za posamezne dneve inšpeciranega obdobja in za PE E., iz česar je razviden dejansko dosežen promet po posameznih dneh za navedeni PE. Iz predloženih podatkov navedenih v ročnih obračunih blagajn za navedeno obdobje za PE M. (tabela na straneh 33 in 34 obrazložitve izpodbijane odločbe) in podatkov iz baze podatkov, ki jo je predložil tožnik je razvidno, da je bilo 30,28 % prometa neevidentiranega za PE M. in 46,17 % prometa za PE E. Tožniku so bile v postopku na vpogled predložene kopije fizičnih obračunov blagajne, ki so predstavljali dejansko dosežene dohodke posameznega dne. Tožnik je 27. 1. 2015 podal izjavo na zapisnik, katere vsebino je davčni organ navedel v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V zvezi s kopijo fizičnih obračunov inkasov je tožnik izjavil, da so obrazci enaki ali podobni njihovim, da pa se o vsebini ne more izreči. Tožnik je torej sam navedel, da zaposleni ob koncu izmene fizično izpolnijo obrazec o dejansko doseženih dohodkih posameznega dne, za kar po mnenju pritožbenega organa ni nobenega utemeljenega razloga.

9. Tožnik je v pritožbi predlagal tudi, da naj davčni organ zasliši predlagane priče, pri tem pa ni navedel o katerih dejstvih bi te priče lahko izpovedale vsebinsko drugače, kot je razvidno iz ugotovitev davčnega organa. Kolikor pa tožnik predlaga zaslišanje v zvezi z izjavami teh prič v postopku, je v odgovoru na pripombe tožnika na zapisnik DIN prvostopenjski organ pojasnil, da izjave navedenih prič niso bile podlaga za oceno davčnega organa in nimajo vpliva na izračun višine davčne obveznosti. Iz uradnega zaznamka z dne 18. 8. 2015 pa je razvidno, da je tožnik navedenega dne prevzel fotokopije zapisnikov o zaslišanju prič, kar pomeni, da je bil s tem tudi seznanjen. Neutemeljeni so tožnikovi ugovori, da so podatki neresnični in da obračun temelji na neresničnih podatkih, ter da je zato ocena davčne osnove po 68. členu ZDavP-2 neutemeljena. Davčni organ je pojasnil na kakšen način je ocenil prihodke iz naslova prodaje pijač za obravnavano obdobje, kar je tudi mogoče preizkusiti. Davčni organ je pravilno uporabil 68. člen ZDavP-2.

10. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil v vseh tožnikovih PE 2. 7. 2014 opravljen DIN, pri čemer pa inšpektorji niso imeli meril, da bi lahko sploh izmerili količine in tudi niso imeli enake metodologije. Inšpektorji niso imeli nobene tehtnice. Zapisniki, ki naj bi dokazovali dejanske količine, se ne ujemajo v seštevku. Inšpektorji pa so napačno izračunali osnovne matematične operacije. Toženka napačno ne sprejema dejstva, da je imel tožnik na dan pregleda še skladišče v Ulici N., o čemer je takoj, ko je bilo mogoče, obvestil inšpektorje, saj je bil 2. 7. 2014, ko se je izvajal DIN na Hrvaškem na dopustu in se je vrnil šele naslednjega dne. Tožnika za skladišče na navedeni lokaciji nihče ni vprašal. V lokalu na Ulici N. (lokal E.) pa je inšpektorica samo fotografirala popisni list zaloge pijače tožnika, sama pa popisa sploh ni izvajala. Napačna je tudi ugotovitev, da dobavitelj F. d.d. vozi pijačo po PE tožnika. Tožnik je ugovarjal tej ugotovitvi že v pripombah na zapisnik da se dogovarja s šoferji F. d.d. na katero lokacijo je potrebno pripeljati pijačo. V spis je bila tudi priložena izjava O.O., katere vsebino tožnik v tožbi povzema, in do katere se davčni organ ni opredelil. Zaradi vseh navedenih razlogov je tožena stranka napačno preštela zaloge, saj ni upoštevala celotne zaloge pijač v skladišču Ulica N. in je zato tudi sprejela napačne dejanske zaključke.

11. Tožnik v tožbi tudi navaja, da je toženka zagrešila številne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja. Ne drži, da v PE A. P.P. v skladu s telefonskim navodilom zavezanca, ni smela zaključiti blagajne. Tožnik v tožbi navaja okoliščine na strani tožnika v času izvedbe DIN. Pri popisu je inšpektorica izdelala popisni list v celovitem zapisu in ni navedla, katero pijačo in blago je popisala v šanku, katero v skladišču, katero v jedilnici, katero v točilnici in katero v kleti. Tako ni mogoče ugotoviti posameznih količin po posameznih delih lokala in tudi ni mogoče preveriti ali je inšpektorica naredila pri popisu kakšno napako ali ne. Toženka je napačno štela, da v PE B. naj ne bi bilo mogoče opraviti popisa zalog blaga. Inšpektorica je R.R. postavila za začasno zastopnico, ta pa je dovolila vsa opravila inšpektorjev v tej PE. Zalogo pa so dolžni šteti inšpektorji sami. Štetje zalog je bilo inšpektorjem omogočeno v celoti. Ni res, da tožnik ni dovolil nobenega dejanja v njegovem lokalu, saj ga 2. 7. 2014 sploh ni bilo v Sloveniji. Tožnik je po telefonu naročil svojim zaposlenim, da naj omogočajo inšpektorjem opravljanje dela v okviru njihovih pristojnosti. R.R. je opravila zaključek blagajne. Zakaj ni bilo mogoče opraviti popisa zalog, pa tožniku ni znano.

12. Davčni organ tudi navaja, da tožnik ni znal pojasniti podlage za gotovino v višini 1.210,00 EUR v pisarni. Tožnik je bil v času inšpekcijskega pregleda na dopustu. Ko se je vrnil je pojasnil, da gre za gotovino v last družbe S. d.o.o. Inventura inšpektorjev je predstavljena v razpredelnici, iz katere pa niso razvidne merske enote, za kar tožnik navaja primere. Ne ujema se tudi količina po popisu s strani inšpektorjev, kar velja za več PE in kar tožnik pojasni na strani 5 tožbe. Napačne so ugotovitve davčnega organa glede okrepčevalnice E. Ne drži, da tožnik ni želel določiti osebe, ki bi začasno sodelovala v postopku DIN in dajala podatke. Inšpektorica je ugotovila razliko med evidentiranim prometom in gotovino v blagajni v višini 1.121,00 EUR, kar tožnik v tožbi podrobneje pojasni.

13. Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da je tožena stranka napačno ugotovila, da tožnik ne izdaja računov. Davčni organ se sklicuje na zaslišanje in izjave, ki naj bi jih podali G.G., H.H. in I.I. Te priče naj bi podale izjave 18. 9. 2014, kar pa ni res, saj se te izjave z dne 18. 9. 2014 ne nahajajo v spisu. Tožnik je predhodno navedene zaposlene odpustil. Ko so odhajali, so tožniku zagrozili, da se mu bodo maščevali. Navedene priče so podale tudi popolnoma enake izjave ob različnih urah. Gre za materialno falsificirane izjave. Tožnik oporeka tudi vsebini izjav navedenih prič (stran 5 in 6 tožbe). Tožena stranka je neutemeljeno odklonila zaslišanje priče T.T. z navedbo, da ni potrebno. Tožena stranka je v celoti spregledala, da lahko v vsakem trenutku sama, samo z ukazom na računalniku iz blagajne ugotovi stanje zalog, saj se zaloge avtomatsko seštevajo takoj, ko se v blagajni zabeleži plačilo pijače. Stališče toženke, da bi tožnik moral imeti posebno evidenco za pijačo, ki je bila pripeljana iz skladišča na Ulici N. nima podlage v zakonodaji. Tožnik meni, da so nastale napake pri ugotavljanju zalog zato, ker tožena stranka ni hotela in še vedno ne sprejema dejstva, da obstaja skladišče pijač, ki ga v predmetnem DIN ni zajela in za kar je tožnik toženki tudi predložil fotografije. Drugi razlog za nastanek napak pri predmetnem DIN pa je neustrezno ugotavljanje zalog. Davčni inšpektorji so prišli v kontrolo brez instrumentov za merjenje, kar pomeni, da niso mogli ugotoviti pravih količin pijače. Tožnik količine ugotavlja tako, da steklenico tehta in tako ugotovi, koliko tekočine je v njej. Merjenja količine pijače s strani inšpektorjev pa sploh ni bilo. Zapisnik je glede količin, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, neverodostojen in temelji zgolj na oceni davčnih inšpektorjev, ne pa nerealno ugotovljenih vrednostih, ki bi bile ugotovljene z meritvami. Tožnik je predlagal tudi zaslišanje prič, vendar jih tožena stranka ni hotela zaslišati, zato tožnik predlaga zaslišanje: U.U., R.R., V.V., T.T. in J.J. in navaja njihovo stalno prebivališče. Tožnik ugovarja tudi, da so navedbe o J.J. neresnične. J.J. v času, za katerega toženka trdi, da je bila pri tožniku v službi, dejansko ni bila pri tožniku zaposlena. Iz zapisnika DIN izhaja, da je bila J.J. 10. 1. 2014 v službi, kar pa ne drži, saj je bila v bolniškem staležu, o čemer tožnik prilaga dokaz.

14. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, ko je odločila, da obstajajo pogoji za cenitev davčne osnove po 68. členu ZDavP-2 in da temelji davčni obračun akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti tožnika za leto 2014 na neresničnih podatkih. Tožnikovi obračuni, podani davčnemu organu, so resnični in verodostojni. Če bi tožena stranka odkrila en sam izbrisan račun, ali en sam pri