<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 138/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:I.UP.138.2016

Evidenčna številka:VS00002856
Datum odločbe:22.06.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS I U 296/2016
Datum odločbe II.stopnje:22.03.2016
Senat:Peter Golob (preds.), mag. Tatjana Steinman (poroč.), Brigita Domjan Pavlin
Področje:DAVKI - UPRAVNI SPOR
Institut:subsidiarni upravni spor - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - prijava premoženja - premoženje neznanega izvora - samostojni postopek

Jedro

Sodno varstvo se v upravnem sporu zagotavlja na dveh različnih podlagah: po 2. členu ZUS-1, ko gre za (t. i. redni) upravni spor o zakonitosti upravnega akta, ali po 4. členu, ki je rezerviran za primere, ko zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor).

Poziv na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2 ne predstavlja samostojnega upravnega postopka. Ne glede na to, da sam poziv nalaga dolžnost podati prijavo premoženja, ta poziv ni sam sebi namen, temveč se neposredno navezuje na postopek odmere davka po 68.a členu ZDavP-2. Torej se ga izda z namenom ugotovitve dejanskega stanja, ki bo tvorilo dejansko podlago pri uporabi določbe 68.a člena ZDavP-2, s katero se bo davčnemu zavezancu naložilo (ali pa ne) obveznost, zaradi katere se celoten postopek sploh vodi, tj. plačilo odmerjenega davka od nenapovedanih dohodkov. Pravi smisel poziva na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2 je tako izdaja odločbe o odmeri davka po 68.a členu ZDavP-2 in ne pridobitev same prijave premoženja. Predmetni poziv upravnega organa je zato samo del širšega postopka, v katerem dobi svoj poln smisel.

Pritožnik bo morebiten poseg v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, storjen s predmetnim pozivom, lahko uveljavljal v pravnem sredstvu zoper odločbo, izdano v postopku odmere davka po 68. a členu ZDavP-2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo (I. točka izreka), vloženo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi kršitve človekovih pravic v postopku davčnega nadzora odmere davka na podlagi 68.a člena Zakona o davčnem postopku1 (konkretno pri pozivu na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2), in odločilo o stroških postopka (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se vodi zoper tožnika postopek po 68.a členu ZDavP-2 za odmero davka od nenapovedanih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2014 in da je davčni organ prve stopnje tožnika dne 19. 1. 2016 pozval na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi pojasnjuje, da je sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin subsidiarno in da stranka lahko izpodbija druge akte, ki niso upravni akti oziroma uveljavlja sodno varstvo, če je bil poseg v človekove pravice storjen z dejanjem le, če stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ob vložitvi tožbe postopek davčnega inšpekcijskega nadzora še ni bil končan, saj še ni bila izdana odmerna odločba. Če bo in ko bo davek odmerjen, pa bo imel tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu zoper odmerno odločbo, zato je tožba vložena prezgodaj. Posledično je tožbo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

3. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Poudarja, da tožbe ni vložil zaradi davčnega inšpekcijskega postopka, temveč zaradi vodenja postopka prijave premoženja po 69. členu ZDavP-2. Ne strinja se s stališčem sodišča, da bo lahko svoje pravice v zvezi s postopkom po 69. členu ZDavP-2 uveljavljal zoper morebitno odločbo o odmeri davka, ki mu bo izdana po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru. Navaja, da bi bil v primeru, ko se davčni inšpekcijski postopek sploh ne bi začel, prikrajšan za sodno varstvo, čeprav gre za posamične akte oziroma dejanja, s katerimi državni organi posegajo v njegove ustavne pravice, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 157. člena Ustave. Dodaja še, da pravna sredstva v davčno inšpekcijskem postopku zaradi nesuspenzivnosti niso učinkovita pravna sredstva v smislu 25. člena Ustave in ne zagotavljajo sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja v smislu 23. člena Ustave. V nadaljevanju zastavlja še vprašanje zakonitosti odmere davka za obdobje pred 1. 1. 2009 oziroma vprašanje zastaranja.

4. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožbenima zahtevkoma ter odloči, da je toženka dolžna povrniti stroške te pritožbe, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožba je bila vložena na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, do katerega naj bi prišlo pri vodenju postopka odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2. Poseg pa naj bi predstavljal poziv na prijavo premoženja za leti 2007 in 2008, kot povzema sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

7. ZUS-1 v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 2. členu odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek). V skladu s 4. členom sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek).

8. Iz navedenega izhaja, da se sodno varstvo v upravnem sporu zagotavlja na dveh različnih podlagah: po 2. členu ZUS-1, ko gre za (t. i. redni) upravni spor o zakonitosti upravnega akta, ali po 4. členu, ki je rezerviran za primere, ko zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor). To med drugim pomeni, da zoper upravne akte ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnik zatrjuje nezakonitost upravnega akta tudi zaradi kršitve človekovih pravic, storjenih v postopku izdaje tega akta. Sodno varstvo iz 2. člena ZUS-1 je torej "drugo sodno varstvo" iz 4. člena tega zakona.

9. Upoštevaje navedeno je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Poziv na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2 namreč ne predstavlja samostojnega upravnega postopka, kot to zatrjuje pritožnik. Upravni postopek je sestavljen iz posameznih dejanj, ki se opravljajo in si sledijo v določenem redu, tako da tvorijo organsko celoto.2 Na podlagi celote opravljenih dejanj v upravnem postopku je mogoče uporabiti abstraktni materialni predpis in odločiti o pravici ali obveznosti stranke z izdajo odločbe. Poziv na prijavo premoženja predstavlja prav takšno posamezno dejanje v upravnem postopku. Ne glede na to, da sam poziv nalaga dolžnost podati prijavo premoženja, ta poziv ni sam sebi namen, temveč se neposredno navezuje na postopek odmere davka po 68.a členu ZDavP-2. Torej se ga izda z namenom ugotovitve dejanskega stanja, ki bo tvorilo dejansko podlago pri uporabi določbe 68.a člena ZDavP-2, s katero se bo davčnemu zavezancu naložilo (ali pa ne) obveznost, zaradi katere se celoten postopek sploh vodi, tj. plačilo odmerjenega davka od nenapovedanih dohodkov. Pravi smisel poziva na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2 je tako izdaja odločbe o odmeri davka po 68.a členu ZDavP-2 in ne pridobitev same prijave premoženja. Predmetni poziv upravnega organa je zato samo del širšega postopka, v katerem dobi svoj poln smisel.

10. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da uveljavljanje posegov v temeljne pravice in svoboščine, do katerih naj bi prišlo v predmetnem postopku, ni možno v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora zoper odmerno odločbo. Torej tudi tožba, vložena po 4. členu ZUS-1, zaradi poziva na prijavo premoženja za leto 2007 in 2008 ni dovoljena, pritožnik pa bo morebiten poseg v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, storjen s predmetnim pozivom, lahko uveljavljal v pravnem sredstvu zoper odločbo, izdano v postopku odmere davka po 68.a členu ZDavP-2. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.3

11. Pritožnikovo stališče, da bo v primeru, če mu davčna obveznost ne bo naložena, prikrajšan za sodno varstvo posega v njegove človekove pravice, pa temelji na zmotnem prepričanju, da gre pri prijavi premoženja po 69. členu ZDavP-2 za samostojen postopek. Ob zgoraj pojasnjenem stališču, da gre zgolj za del postopka po 68.a členu ZDavP-2, razlogi za nedopustnost subsidiarnega spora izhajajo iz 5. in 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer res zapiše, da ni jasno, ali se je postopek sploh začel, čeprav je pritožnik v tožbi kot nedovoljen poseg v človekove pravice izpostavil poziv na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2.4 Vendar je iz celotne obrazložitve jasno razvidno, da subsidiarni upravni spor ni dovoljen zoper nobeno dejanje upravnega organa, ki tvori le del postopka, v katerem bo prišlo do izdaje upravnega akta, zoper katerega se bo lahko vložila tožba v rednem upravnem sporu.

12. Sodišče tudi ni navedlo pravilne podlage za zavrženje, to je 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri se tožba zavrže s sklepom, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Omenjeno pa ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je v njem jasno navedena okoliščina, ki onemogoča vsebinsko obravnavanje tožbe, in zakonska določba, ki jo določa kot oviro oz. negativno procesno predpostavko.

13. Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožnikovo mnenje o neučinkovitosti pravnih sredstev v davčnih inšpekcijskih postopkih, o tem, da ni zagotovljeno sodno varstvo brez nepotrebnega odlašanja in o tem, da 68.a člen ZDavP-2 ne predpisuje davka, ampak sankcijo zaradi suma domnevno nezakonitega ravnanja zavezanca. Ne da bi se Vrhovno sodišče spuščalo v presojo utemeljenosti teh pritožnikovih mnenj pojasnjuje le, da sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 ni pravno sredstvo za odpravo teh pomanjkljivosti in v zvezi s tem zatrjevane neustavnosti.

14. Vrhovno sodišče se v tem sklepu ne opredeljuje tudi do pritožbenih navedb v zvezi z vprašanjem zastaranja, saj na odločitev, glede na zgoraj navedena stališča, ne morejo vplivati.

15. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (prvi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

16. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 117/2006, 24/2008 - ZDDKIS, 125/2008, 85/2009, 110/2009, 1/2010-popr., 43/2010, v nadaljevanju ZDavP-2.
2 dr. Vilko Androjna, dr. Erik Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 28.
3 Enako stališče glede sodnega varstva v rednem upravnem sporu je v primerljivih zadevah Vrhovno sodišče že zavzelo npr. v sklepu I Up 154/2015 z dne 23. 7. 2015 in I Up 11/2016 z dne 27. 1. 2016.
4 Davčni postopek se namreč začne tudi, ko davčni organ opravi kakršnokoli procesno dejanje z namenom uvedbe davčnega postopka (drugi odstavek 72. člena ZDavP-2).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 4, 36, 36/1-2, 36/1-4, 76, 82, 82/1
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 68a, 69
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 157, 157/2
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExNDk0