<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 1167/2015
ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.1167.2015

Evidenčna številka:UL0012720
Datum odločbe:31.05.2016
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž (preds.), mag. Slavica Ivanović Koca (poroč.), Adriana Hribar Milič
Področje:DAVKI
Institut:DDV - prodaja nepremičnin - navidezni pravni posel - povezane osebe - izogibanje plačilu davčnih obveznosti - slovenski računovodski standardi

Jedro

Gre za fiktivni posel prodaje predmetnih nepremičnin, ki naj bi bil sklenjen zgolj zaradi izogiba plačila davčnih obveznosti dolžnika B.B., za kar je tožnik vedel, ter da je tožnik z izkazanimi postopki in dokumentacijo skušal ustvariti le vtis oziroma pogoje, kot da je do izvedbe transakcije kupoprodaje dejansko prišlo. Tudi po presoji sodišča je pravilna dokazna ocean, da gre za fiktiven posel v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se med nepovezanimi osebami ne bi mogel zgoditi, kot pravilno ugotavlja tudi toženka. Toženka hkrati ugotavlja tudi zlorabo drugih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, glede na to, da ne gre za gospodarski cilj in da se v davčne namene transakcije presojajo z njihove ekonomske vsebine (drugi odstavek 5. člena ZDavP-2), s čimer se strinja tudi sodišče.

Gre za kogentne določbe ZDavP-2, ki glede vodenja poslovnih knjig v davčne namene napotujejo na uporabo SRS (31. člen ZDavP-2). V primeru, kot je obravnavani, je v DIN ugotovljeno, da je kupoprodajna pogodba fiktivna, zato ni verodostojna knjigovodska listina za knjiženje poslovnega dogodka v glavno knjigo tožnika smislu SRS (2006) 21 in 22, za kar je davčni organ pojasnil razloge. Z davčnega vidika to pomeni, da takšna listina ne more biti podlaga za vpis v poslovne knjige in da ne predstavlja verodostojne knjigovodske listine v smislu navedenih SRS, saj morajo po SRS 21.2. knjigovodske listine v papirni obliki ali v obliki elektronskih zapisov izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) pravilnosti obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 7. 2007 do 31. 8. 2008 ugotovil, da je tožnik pri knjiženju v glavni knjigi na podlagi kupoprodajne pogodbe za prodajo nepremičnin v A. med B.B. kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem z dne 26. 3. 2008 ravnal v nasprotju s Slovenskimi računovodskimi standardi (2006), (v nadaljevanju SRS), 21 in 22 in kršil določila 31. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) (točka I izreka). Zahteva za povračilo stroškov se zavrne (točka II izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen ponovni DIN. Davčni organ navaja kronologijo postopka. Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku pridobil sodbo VII Pg 1768/2008-42 z dne 9. 2. 2011 v zadevi izpodbijanja pravnega posla zoper B.B. in tožnika, v zvezi s prodajo nepremičnine po kupoprodajni pogodbi med njima, z dne 26. 3. 2008. Iz sodbe izhaja, da mora tožnik dovoliti za izterjavo terjatev Republike Slovenije v znesku 450.000,00 EUR izvršbo na nepremičnino, ki jo je tožnik pridobil z izpodbijanim pravnim poslom. Na strani 14 izpodbijane odločbe davčni organ navaja relevantno dokumentacijo, kupoprodajno pogodbo z dne 26. 3. 2008, podatke iz zemljiške knjige, notarske zapise o odsvojitvi poslovnega deleža, posojilne pogodbe z dne 1. 4. 2006, 20. 1. 2007 in 20. 5. 2008, pogodbo o odstopu terjatve z dne 27. 3. 2008. Davčni organ navaja, da je davčni dolžnik B.B. 21. 1. 2007 kupil nepremičnine v A. V zemljiško knjigo se kot lastnik ni vpisal, zato se davčni organ ni mogel poplačati iz te nepremičnine. Prodaja te nepremičnine tožniku, ki jo davčni organ ocenjuje kot navidezno transakcijo, sovpada z začetkom davčne izvrše zoper B.B. Terjatev do tožnika po prodajni pogodbi v višini 450.000,00 EUR 27. 3. 2008 je B.B. odstopil C.C. (tastu), s čimer je njegova obveznost do slednjega (po posojilnih pogodbah z dne 1. 4. 2006 in 20. 1. 2007) ugasnila. C.C. pa je 20. 5. 2008 navedeno terjatev spremenil v brezobrestno posojilo tožniku, z rokom vračila 1 leto, pri čemer je tožniku izrecno in nepogojno dovolil, da se terjatev zavaruje z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah (parc. št. 64/2, 64/5, 65/2 v vložku št. ... k.o. ...). Ko je Davčni urad Ljubljana 28. 5. 2008 izdal sklep o davčni izvršbi in terjal tožnika, je tožnik trdil, da dolžniku B.B. ne dolguje ničesar. Davčni organ ugotavlja, da je bila prodaja nepremičnine sklenjena z namenom odtujitve premoženja v izogib plačilu davka B.B., za kar navaja razloge, med drugim način plačila in neobičajno brezobrestno posojilo. Šlo je za posle med povezanimi osebami, kar davčni organ pojasni. Navaja, da je B.B. prodal nepremičnino tožniku, ta pa je družbo 5. 6. 2008 prodal C.C. (tastu B.B.) za kupnino v znesku 7.500,00 EUR, čeprav je družba tožnika v tem času imela nepremičnino, vredno 450.000,00 EUR. Tedanji direktorici in družbenici tožnika D.D. je kupnino izročil B.B., ki je urejal posle v zvezi s podjetjem. Zastopnica tožnika v DIN je E.E. (žena B.B.), ki je od 17. 6. 2009 družbenica tožnika. Na podlagi vseh okoliščin davčni organ ugotavlja, da je tožnik oz. njegov organ upravljanja dobro vedel za namen dolžnika B.B., da se s takimi ravnanji izogne plačilu odmerjenega davka in da je šlo za fiktivni posel. Kupoprodajna pogodba za prodajo nepremičnine med B.B. in tožnikom z dne 26. 3. 2008 je neverodostojna. Navedena pogodba tudi ni bila evidentirana na Davčnem uradu Kočevje in ni bil odmerjen davek na promet nepremičnin. Potrdilo Davčnega urada Kočevje o plačanem davku pa je bilo ponarejeno. Davčni organ navaja določbe 31. člena ZDavP-2 in določbe SRS (2006) in sicer 21.1., 21.6., 21.7., 21.12 in 22.13, ki jih citira. Za pravilnost izkazovanja poslovnih dogodkov v poslovnih knjigah mora davčni zavezanec predložiti verodostojne knjigovodske listine. Tožnik je s knjiženjem neverodostojne kupoprodajne pogodbe z dne 26. 3. 2008 kot fiktivne ravnal v nasprotju z 31. členom ZDavP-2. Pripombe tožnika davčni organ zavrne (strani 19 do 21 obrazložitve izpodbijane odločbe).

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Okoliščine, ki jih davčni organ prve stopnje navaja, tudi po mnenju pritožbenega organa kažejo, da je tožnik vedel, da se prodajalec B.B. z navidezno prodajo nepremičnine želi izogniti plačilu odmerjenega davka. Tožnik je bil tisti, ki mu je z navideznim ravnanjem omogočil izvedbo tega fiktivnega posla in s tem izogibanjem davčnih obveznosti. V ponovljenem postopku je davčni organ presodil tiste okoliščine, ki potrjujejo, da je tožnik sodeloval in vedel za nastanek teh goljufivih poslov. Davčne posledice lahko nastanejo, kolikor se promet opravi na podlagi pravno veljavnih pogodb, ki so sposobne za prenos lastninske pravice iz prodajalca na eni strani in pridobitev lastninske pravice kupca na drugi strani. V obravnavanem primeru je sicer tožnik kot kupec pridobil veljavno zemljiško knjižno dovolilo. Toženka ocenjuje, da ga je pridobil od nelastnika, in da je na takšen način tudi omogočil dolžniku B.B., da je skril premoženje, s tem pa je bila za navedeni znesek kupnine povzročena škoda upnikov. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (76. člen ZDavP-2), ki jo dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Tožnik je z izkazanimi postopki in dokumentacijo skušal ustvariti pogoje, kot da je do izvedbe transakcije kupoprodaje dejansko prišlo, vse z namenom onemogočiti plačilo davčnih obveznosti dolžnika B.B., kar pomeni zlorabo predpisov v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Izogibanje plačilu davčnih obveznosti je bil tudi edini cilj sklepanje navedenega posla. Navaja sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 196/2013 z dne 13. 2. 2014 in X Ips 158/2013 z dne 19. 3. 2015 in sodbo SEU v zadevi C-255/02 (točka 81) ter 141. člen in 31. člen ZDavP-2, 54. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter SRS (2006) 21.1., 21.13. in 22.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov absolutno bistveno kršitev pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Davčni organ v ponovnem postopku ni upošteval obligatornih navodil organa druge stopnje. Vsa bremena dokazovanja je prevalil na tožnika, za kar pojasni razloge. Na ta način je zgolj navidezno zagotovljena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Bistveno je, da je pogodba sklenjena. Podpisana je s strani D.D. Kolikor ta zanika svoj podpis, je breme dokazovanja na njej. Pogodba nikoli ni bila razdrta. Kolikor bi držalo zatrjevano dejstvo D.D., na katero se opira organ prve stopnje, da pogodbe ni podpisala, potem pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VII Pg 2768/2008 z dne 9. 2. 2011 ne bi bila vložena tožba zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Do tega se pritožbeni organ ni opredelil.

4. Tožnik se ne strinja, da je pomembna le vsebina poslovnih dogodkov, ne pa samo knjiženje, ki naj ne bi po mnenju davčnega dokazovalo ničesar. Dne 28. 3. 2008 je bil sklenjen aneks, da se kupnina namesto B.B. nakaže na račun upnika kupca C.C. Ker na dan plačila kupnine 25. 8. 2008 tožnik predvidoma ne bo imel sredstva za plačilo, sta se stranki z aneksom dogovorili, da se znesek kupnine v višini 450.000,00 EUR spremeni v brezobrestno posojilo z rokom vračila enega leta, pri čemer se je navedena terjatev zavarovala z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini. Knjiženja v glavno knjigo temeljijo na kupoprodajni pogodbi za nakup navedenih nepremičnin (konto 01000, konto 02000), obveznost do prodajalca B.B. pa na konto 220 ter prenehanje obveznosti do navedenega prodajalca ter prenos na konto 2760 na podlagi posojilne pogodbe med tožnikom in posojilodajalcem z dne 20. 5. 2008. Da bi bil B.B. nelastnik predmetne nepremičnine, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Prodajalec B.B. je kot kupec (in prodajalec) posedoval pravni naslov za pridobitev lastninske pravice za vpis v zemljiško knjigo. Zakaj lastninske pravice ni vpisal pa tožnik ne ve. Za tožnika kot kupca je bilo bistveno, da poseduje original kupoprodajne pogodbe z intabulacijsko klavzulo. Navaja drugi odstavek 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Tožnik je pridobil lastninsko pravico od svojega pravnega prednika, ki je bil lastnik sporne nepremičnine.

5. V zvezi s tožbo na izpodbijanje pravnega posla zoper B.B. kot prodajalca in tožnika kot kupca, je bilo odločeno, da mora tožnik za izterjavo zapadle in izterljive terjatve v znesku 450.000,00 EUR (zoper B.B.) dovoliti izvršbo na predmetno nepremičnino. Iz posojilne pogodbe med tožnikom in C.C. izhaja, da se je kupnina v višini 450.000,00 EUR konvertirala v brezobrestno posojilo, z rokom vračila enega leta. Za primer zamude so dogovorjene zamudne obresti. To dejstvo ne nakazuje na fiktivnost posla. V primeru, da bi bil posel fiktiven, bi to dejstvo ugotovilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani v sodbi VII Pg 1768/2008, pa ga ni. Navaja izrek sodbe, da pogodba med strankama še vedno velja. Glede navedb, da je C.C. postal družbenik 5. 6. 2008 ter da je D.D. poslovni delež prodala za kupnino 7.500,00 EUR, čeprav je tožnik v tem času že imel nepremičnino v vrednosti 450.000,00 EUR, kar naj bi pomenilo, da naj bi vedel za namen dolžnika B.B., da se s takimi ravnanji izogne plačilu odmerjenega davka in zaradi česar davčni organ ugotavlja, da naj bi bila kupoprodajna pogodba neverodostojna, pa tožnik navaja, da slovenska pravna terminologija termina neverodostojne pogodbe ne pozna. Tožnik tudi ni ponaredil žiga in podpisa davčnega organa ter je bil prvič seznanjen s tovrstnim očitkom v predhodnem postopku. Iz odločbe organa druge stopnje pa izhaja, da bi moral biti tožnik seznanjen s konkretno vsebino poročila o opravljeni forenzični preiskavi, kar ni bil. Tožniku so posledično kršene ustavne pravice iz 22. člena, 23. člena in 25. člena Ustave RS. Glede kupnine v višini 7.500,00 EUR ter vrednosti nepremičnine v višini 450.000,00 EUR navaja, da je vrednost poslovnega deleža razlika med vrednostjo aktive in pasive. Ker je nakupna vrednost nepremičnine znašala 450.000,00 EUR, ob nespornem dejstvu, da je 450.000,00 EUR znašala tudi obveznost tožnika do prodajalca, se vrednost poslovnega deleža ni v ničemer povečala ter je bila cena 7.500,00 EUR ustrezna. Glede fiktivnosti pravnega posla je obrazložitev davčnega organa vsebinsko prazna in se je ne da preizkusiti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov.

6. V odgovoru na tožbo toženka navaja, da so tožbene navedbe enake pritožbenim, zato so razlogi o tem že pojasnjeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravilna ugotovitev, da je tožnik pri knjiženju v glavni knjigi na podlagi kupoprodajne pogodbe, za prodajo predmetnih nepremičnin med tožnikom in osebo B.B. kot prodajalcem, ravnal v nasprotju z SRS 21 in 22 in kršil določila 31. člena ZDavP-2. Iz 31. člena ZDavP-2 (Obveznost dokumentiranja) izhaja, da so osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali računovodskim standardom, jih dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona (prvi odstavek). Izdaja odločbe o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne osnove, je pravno utemeljena v 141. členu ZDavP-2. (izdaja odločbe o davčnem inšpekcijskem nadzoru), ki določa, da po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ izda odločbo o odmeri po 84. členu tega zakona oziroma odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti.

10. V obravnavani zadevi gre za ponovni postopek DIN pravilnosti obračunavanja in plačevanja DDV za obdobje od 1. 7. 2007 do 31. 8. 2008. Davčni organ je v ponovljenem postopku skladno z napotki pritožbenega organa pojasnil razloge, zaradi katerih ocenjuje, da je bila pogodba z dne 26. 3. 2008 o nakupu nepremičnin v A., sklenjena med tožnikom in B.B., v vrednosti 450.000,00 EUR, fiktivna. Razlogi za takšno oceno prvostopenjskega organa, ki jih je v obrazložitvi pojasnil tudi pritožbeni organ, so po presoji sodišča pravilni in se sodišče z njimi strinja. Dokazna ocena obeh organov je pravilna. Davčni organ prve stopnje je pojasnil relevantne okoliščine, na podlagi katerih ocenjuje, da je prišlo do fiktivne pogodbe. Davčni organ je tudi po presoji sodišča pravilno pojasnil, da je bil namen sklenjene pogodbe med tožnikom kot kupcem in B.B. (kot prodajalcem) predmetnih nepremičnin v izogibanju plačila davčnih obveznosti slednjega, za kar je tožnik vedel ter da je šlo za navidezen posel, ki z davčnega vidika nima učinka (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2).

11. Davčni organ je pojasnil, kako so potekale transakcije tudi glede na sorodstveno razmerje med osebami C.C., B.B., E.E. in da je šlo za transakcije med povezanimi osebami, kakor tudi razloge, da je tožnik vedel za namen transakcije z nepremičninami oz. za izogibanje plačilu davčnega dolga B.B. Davčni organ je opravil po presoji sodišča pravilno dokazno oceno izvedenih dokazov, iz katerih med drugim izhaja, da sta bila D.D. in C.C. zgolj slamnata direktorja, saj je vse posle, ne glede na to, da je bilo podjetje prodano C.C., v zvezi s podjetjem tožnika urejal B.B., kateremu je C.C. tast. Tožnik je predmetno nepremičnino oz. prostore tudi oddal družbi F. d.o.o., katere ustanoviteljica in prokuristka je bila E.E. Davčni organ je po presoji sodišča pravilno presojal pomembno poslovno dokumentacijo, ki jo je navedel (stran 14 obrazložitve). Davčni organ je tudi pojasni razloge, zakaj je ocenil, da sta direktorja D.D. kot tudi C.C. zgolj slamnata direktorja.

12. Po presoji sodišča so navedeni utemeljeni razlogi, zaradi katerih oba davčna organa pravilno ocenjujeta, da gre za fiktivni posel prodaje predmetnih nepremičnin, ki naj bi bil sklenjen zgolj zaradi izogiba plačila davčnih obveznosti dolžnika B.B., za kar je tožnik vedel, ter da je tožnik z izkazanimi postopki in dokumentacijo skušal ustvariti le vtis oziroma pogoje, kot da je do izvedbe transakcije kupoprodaje dejansko prišlo. Tudi po presoji sodišča je pravilna dokazna ocean, da gre za fiktiven posel v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se med nepovezanimi osebami ne bi mogel zgoditi, kot pravilno ugotavlja tudi toženka. Toženka hkrati ugotavlja tudi zlorabo drugih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, glede na to, da ne gre za gospodarski cilj in da se v davčne namene transakcije presojajo z njihove ekonomske vsebine (drugi odstavek 5. člena ZDavP-2), s čimer se strinja tudi sodišče. V ponovljenem postopku je namreč ugotovljeno, da je bil edini cilj sporne kupoprodaje nepremičnin izogibanje plačilu davčnih obveznosti prodajalca nepremičnin in da navedena kupoprodaja ne sledi nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju. V obravnavani zadevi je davčni organ po presoji sodišča prepričljivo pojasnil, da je šlo le za situacijo, da bi se omogočilo prodajalcu izogibanje plačila davčnih obveznosti, ki jo brez tako organiziranih poslov, kot jih davčni organ tudi kronološko opisal in pojasnil, ne bi bilo mogoče doseči, kar je tožnik tudi vedel. Ob takem stanju stvari je tako brezpredmetno sklicevanje tožnika, da je pogodba veljavna. Po drugem odstavku 5. člena ZDavP-2 se predmet obdavčitve in okoliščine in dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) funkciji.

13. Na takšen način, kot je pojasnjeno, so tudi po presoji sodišča s strani tožnika, kršene določbe SRS (2006) 21 in 22 v povezavi z 31. členom ZDavP-2, ki obravnavajo in opredeljujejo knjigovodske listine kot podlago za vpisovanje v poslovne knjige in vodenje poslovnih knjig, katerih obveznost vodenja za družbe in podjetnike izhaja tudi iz določb 54. člena ZGD-1. Po drugem odstavku SRS 21.1. morajo knjigovodske listine izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Po SRS 21.6. morajo med drugim, dogodke, povezane z gibanjem sredstev v podjetju, pri katerem nastanejo poslovni učinki, izkazovati verodostojne knjigovodske listine. Po SRS 22.13. morajo biti vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin brez pobotanj gospodarskih kategorij, poslovne knjige pa morajo kazati finančni položaj podjetja in njegov poslovni izid. Dokazno breme trditev v davčnem postopku pa je tako, kot navajata oba davčna organa, na strani davčnega zavezanca (76. člen ZDavP-2), ki dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu z ZDavP-2 ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2).

14. Sklicevanje tožnika na veljavnost pogodbe, pri čemer navaja sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 1768/2008 z dne 9. 2. 2011, na drugačno odločitev glede knjiženja poslovnega dogodka v glavno knjigo tožnika ne vpliva. Gre za kogentne določbe ZDavP-2, ki glede vodenja poslovnih knjig v davčne namene napotujejo na uporabo SRS (31. člen ZDavP-2). V primeru, kot je obravnavani, je v DIN ugotovljeno, da je kupoprodajna pogodba fiktivna, zato ni verodostojna knjigovodska listina za knjiženje poslovnega dogodka v glavno knjigo tožnika smislu SRS (2006) 21 in 22, za kar je davčni organ pojasnil razloge. Z davčnega vidika to pomeni, da takšna listina ne more biti podlaga za vpis v poslovne knjige in da ne predstavlja verodostojne knjigovodske listine v smislu navedenih SRS, saj morajo po SRS 21.2. knjigovodske listine v papirni obliki ali v obliki elektronskih zapisov izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Po SRS 21.12. pa se knjigovodske listine kontrolirajo, da se zadosti načelu resničnosti, torej da kažejo podatki in v njih dejansko stanje in gibanje sredstev, obveznosti do njihovih virov prihodkov in odhodkov. Vpisi v poslovne knjige pa morajo biti opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin (SRS 22. 13.) Tožnikovi razlogi, da je pravilno opravil vknjižbo v glavno knjigo in da je pravilno po računovodskih pravilih izvrševal knjiženja na primerna konta, po povedanem ne držijo. Ob takem stanju stvari, ko predmetna kupoprodajna pogodba, kot podlaga za vpis v poslovne knjige tožnika ni zadostila načelu resničnosti, gre za neverodostojno knjigovodsko listino, saj je davčni organ dokazal, da gre za fiktivno pogodbo, kot taka pa ne more biti podlaga za knjiženje v poslovnih knjigah. Ob takem stanju stvari tudi po presoji sodišča sama knjiženja v glavno knjigo ne dokazujejo resničnega nastanka poslovnega dogodka.

15. Na drugačno odločitev ne vplivajo razlogi tožnika, da so protispisne navedbe toženke, da je bil B.B. nelastnik. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe, ki povzema ugotovitve sodišča v zadevi VII Pg 1768/2008 izhaja, da se B.B. kot prodajalec ni vknjižil v zemljiško knjigo (stran 13 obrazložitve izpodbijane odločbe) kot lastnik nepremičnin in da je tudi že prodal nepremičnine v škodo upnika, saj je s tem skril premoženje in zaradi načina prodaje tudi ni imel sredstev za izpolnitev terjatve po davčnih odločbah. V obravnavani zadevi z davčnega vidika ne vpliva okoliščina, ki sicer ni sporna, da se je tožnik vpisal v zemljiško knjigo.

16. Ker izpodbijana odločitev ne sloni na očitku, da bi tožnik ponaredil žig in podpis davčnega urada, sodišče kot brezpredmetne zavrača tožnikove razloge v to smer. V ponovljenem postopku je davčni organ v skladu z napotki pritožbenega organa ugotovil vse relevantne okoliščine v zvezi z oceno, da gre za fiktivno pogodbo, na podlagi katere je tožnik opravil vpis v glavni knjigi. Davčni organ je svoje ugotovitve podkrepil s konkretnimi dokazi, kot jih je navedel, zato okoliščina, ali je bila forenzična preiskava opravljena ali ne oz. kakšni so rezultati in kdo, če sploh je ponaredil žig in podpis, kar tožnik očita, v zadevi ni odločilna okoliščina, ki bi vplivala na ugotovitev, da gre za fiktivnost kupoprodajne pogodbe. Ker odločitev po povedanem ne temelji na forenzični preiskavi, se sodišče tudi ne strinja z razlogi tožnika, da je davčni organ na tožnika prevalil breme dokazovanja v tej zvezi. Tudi ne gre za to, da bi davčni organ pojasnil fiktivnost kupoprodajne pogodbe zgolj zaradi višine kupnine 7.500,00 EUR pri prodaji deleža D.D., saj se davčni organ do postavk glede pasive in aktive družbe tožnika ni opredeljeval, zato tudi razlogi tožnika o primernosti kupnine niso odločilni. Slednje ne vpliva na drugačen potek dogodkov in transakcij med povezanimi osebami v povezavi s sporno kupoprodajo nepremičnin, ki se tudi po presoji sodišča med nepovezanimi osebami ne bi zgodile, kar je pojasnil tudi davčni organ. Izpodbijana odločba tudi ne sloni (le) na izjavi D.D., da pogodbe ni podpisala, kot meni tožnik, zato očitki, da se pritožbeni organ do tega ni opredelil, niso relevantni. Davčni organ je pojasnil relevantne razloge, na podlagi katerih je ocenil, da je šlo za fiktiven posel.

17. Tožnik izpostavlja okoliščine, na podlagi katerih želi pojasniti, da bi tudi nepovezane osebe sklepale pogodbe in opravljale transakcije na enak način, kot v obravnavanem primeru, kar pa po presoji sodišča ne drži. Zato sodišče tovrstne tožnikove ugovore zavrača kot neutemeljene. Sodišče po povedanem ne sledi tožnikovim razlogom, da je opravil vknjižbe v glavno knjigo na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, saj iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je opravil knjiženje na podlagi fiktivne kupoprodajne pogodbe, ki ni verodostojna knjigovodska listina v smislu SRS (2006) 21 in 22, kar je v nasprotju z 31. členom ZDavP-2, kot pravilno navajata oba davčna organa. Do ostalih razlogov tožnika se sodišče kot irelevantnih v zadevi posebej ne opredeljuje.

18. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti niti očitanih kršitev Ustave RS, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

20. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.


Zveza:

ZDavP-2 člen 5, 5/2, 31, 74, 74/2, 74/3, 76, 77, 84, 141. SRS (2006) 21.
Datum zadnje spremembe:
23.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwMDc0