<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba U 2240/2003
ECLI:SI:UPRS:2005:U.2240.2003.L

Evidenčna številka:UL01882
Datum odločbe:10.10.2005
Področje:CARINE
Institut:sprememba podatkov v carinski deklaraciji - naknadno preverjanje carinske deklaracije - vračilo carinskega dolga - količinski rabat

Jedro

Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za spremembo podatkov v carinski deklaraciji po 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ, po kateri spreminjanje deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu, saj je blago v obravnavanem primeru nesporno prepuščeno deklarantu. Pravilno pa je tožena stranka in pred njo prvostopni organ uporabil tudi določbo 62. člena CZ. Ker je v obravnavanem primeru ugotovil, da so v deklaraciji prijavljeni podatki ustrezali podatkom, ki jih izkazujejo deklaraciji priložene fakture, to tudi po mnenju sodišča pomeni, da carinski organ ni imel podlage za sprejem potrebnih ukrepov in posledično za vračilo carinskega dolga. V obravnavanem primeru količinski rabat, ki se nanj sklicuje tožnik, v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bil določen, saj je tožnik kot dokaz predložil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 12. 10. 2000, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bila določena višina materialnega rabata, kar je v nasprotju z določbami 25. člena CZ, tožnik pa drugačnih dokazil ni predložil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi družbe A. d.o.o., in D. d.o.o., zoper odločbo Carinskega urada C, št. 426-25/4380-00/1300-030 z dne 19. 3. 2003, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevek družbe A. d.o.o. za revizijo postopka in povračilo dajatev plačanih po carinski deklaraciji (ECL) Carinske izpostave Terminal C, št. K4-79398 z dne 21. 12. 1999. Po podatkih spisov izhaja, da bilo z ECL št. 77165 z dne 10. 12. 1999 CI Terminal A deklaranta družba AAA mednarodna špedicija d.o.o. iz C za račun družbe D. d.o.o. iz C v postavki 01 sproščeno v prosti promet 1408 kosov raznih medicinskih zdravil po fakturi št. 990279 z dne 2. 12. 1999, zanje obračunana carina ter davek na dodano vrednost ter težinska taksa, blago pa prepuščeno deklarantu. Kasneje, dne 21. 12. 1999, je bilo istemu deklarantu za istega prejemnika s ECL št. 79398 CI Terminal C sproščeno v prosti promet 1610 kosov raznih medicinskih zdravil po fakturi št. 990278 z dne 2.12.1999, obračunana carina, davek na dodano vrednost in težinska taksa, blago pa je bilo prepuščeno deklarantu. Dne 16. 10. 2000 je deklarant vložil zahtevek za popravek podatkov v carinski deklaraciji št. 79398 z dne 21.12.1999 ter povračilo carinskih dajatev z obrazložitvijo, da blago iz te carinske deklaracije in blago iz postavke 01 ECL z dne 10. 12. 1999 predstavljata eno pošiljko in bi se moral v polju 44 te carinske deklaracije upoštevati količinski rabat kot odbitna postavka (V12) in ne kot samostojna pošiljka, ki se je sprostila v prost promet z ECL št. 77165 z dne 10.12.1999 v postavki 01. Carinski urad C je zahtevek za spremembo podatkov in povračilo carinskih dajatev zavrnil z obrazložitvijo, da je po naknadnem preverjanju deklaracije ugotovil, da predložene listine ne dokazujejo, da bi bili v deklaraciji vpisani podatki napačni ter da se naknadno, po prepustitvi blaga, ne more uveljavljati spreminjanja podatkov, ker za to ni zakonske podlage. Po oceni tožene stranke je Carinski urad C ravnal pravilno, ko ni ugodil zahtevku za spremembo podatkov in povračilo carinskih dajatev po navedenih carinskih deklaracijah. Pri tem se sklicuje na določila 10. točke 1. odstavka 3., 48. in 3. točke 2. odstavka 50. člena Carinskega zakona ( Uradni list RS, št. 195, 28/95, 32/9, 49/99, dalje: CZ). Carinska deklaracija pomeni ravnanje oziroma dejanje, s katerim oseba na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek, carinska deklaracija pa mora biti izpolnjena tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek, deklarant pa ji mora predložiti vse dokumente, ki so potrebni za izvedbo zahtevanega postopka. Za podatke v že sprejeti deklaraciji pa lahko zahteva deklarant spremembo in carinski organ ji lahko ugodi tudi po sprejemu deklaracije, vendar se deklaracija ne sme razširjati še na drugo blago, razen na tistega, na katerega se je deklaracija že prvotno nanašala. Spreminjanje deklaracij po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dovoljeno po tem, ko je bilo blago že prepuščeno deklarantu. Zadevna carinska deklaracija je bila sprejeta in blago prepuščeno deklarantu, zato je bila odločitev prvostopnega organa zakonita, carinski dolg pa je bil obračunan v skladu s podatki, ki jih je deklarant sam navedel v zadevni deklaraciji. Sicer pa tožena stranka ugotavlja, da ni podlage za ukrepanje carinskih organov v smislu odprave napak oz. nepravilnosti, ugotovljenih pri naknadnem preverjanju deklaracij na podlagi 62. člena CZ, posledično pa tudi ne za povračilo carinskega dolga. Pogodba o ureditvi medsebojnih razmer z dne 12. 10. 2000, ki jo tožnik prilaga k tožbi pomeni, da je bila pogodba sklenjena po uvozu zadevnega blaga ter da v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bila določena višina materialnega rabata. Po določbah 1. odstavka 25. člena CZ se pri določitvi carinske vrednosti blaga upoštevajo vsa običajna znižanja cene in kasa skonta, če so v času ugotavljanja carinske vrednosti že določeni in bodo uveljavljeni v dogovorjenem roku po uvozu blaga, vendar jih je potrebno prijaviti v času carinjenja blaga, torej takrat ko se ugotavlja carinska vrednost blaga. Količinski popust – rabat bi se moral v skladu z določili Uredbe za izvajanje Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, dalje UICZ) vpisati v polje 44 carinske deklaracije št. 53914 s šifro V12 ter z zneskom popusta. Da pa bi deklarant lahko uveljavljal tak popust, bi ga moral uveljaviti ob carinjenju in tudi takrat dokazovati, da je upravičen do deklariranega popusta in svojo upravičenost dokazovati z določili kupoprodajne pogodbe s tujim dobaviteljem, ki bi že bila sklenjena v času izvoza, ta pogoj pa ni bil izpolnjen. Omenjena šifra se lahko vpiše v polje 44 carinske deklaracije samo ob izpolnjevanju 25. člena CZ. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v ECL št. 77165 z dne 10. 12. 1999 vpisal zaznambo o količinskem rabatu v črkovno polje B, kar pa je nepravilno, saj je v II. točki Priloge 19 k UICZ določeno, da polja, označena z velikimi črkami, izpolni carinski organ. V obravnavanem primeru se podatki v deklaraciji ujemajo s tistimi, ki izhajajo iz priložene dokumentacije. Zato tožena stranka ocenjuje, da je bil carinski dolg obračunan v znesku, ki je bil glede na izpolnjeno deklaracijo zakonsko dolgovan, neupravičena pa je tudi navedba tožnika glede kršitve pravil postopka, saj carinski organ ni ustvaril pravne fikcije, temveč je ugotavljal dejansko stanje na podlagi podatkov, ki jih je vpisal sam deklarant in priloženih listin, popravlja pa se lahko skladno s 1. odstavkom 223. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, dalje: ZUP), samo očitne pisne pomote in ne pomote v izjavi volje. Tožena stranka dodaja, da se v polje 24 carinske deklaracije vpiše vrsta posla, ki pomeni vsako dejanje, komercialno ali ne, ki povzroči premik blaga (pošiljanje ali prejem), ki pa na sam postopek obračuna carinskega dolga ne vpliva, ker se upravičenost do priznanja količinskega rabata pri zmanjšanju carinske vrednosti blaga presoja po določbah 25. člena CZ. Tožena stranka je vloženi zahtevek preizkušala tudi v smeri umika deklaracije (51. člen CZ) in ugotavlja, da zanj niso izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 51. člena CZ, saj ne gre za izjeme po 137. členu UICZ. Po mnenju tožene stranke v obravnavanem primeru tudi ni bilo potrebno izvesti dokaz z zaslišanjem direktorice družbe D. d.o.o., C, saj je bilo mogoče odločiti na podlagi listinskih dokazov in zaslišanje navedene osebe ne bi pripeljalo do drugačne odločitve, v carinskem postopku pa se dejstva in okoliščine ugotavljajo predvsem na podlagi listin. Tožnik pa tudi do izdaje odločbe ni dostavil listinske dokumentacije, ki jo je pridobival od družbe F., Italija, kot je navedel v pritožbi.

Tožnik vlaga tožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotna ugotovitev, da 62. člen CZ ne daje podlage za ukrepanje tožene stranke v primeru zahtevka deklaranta za naknadno preverjanje deklaracij in je zmotno razlagovanje, da po prepustitvi blaga preverjanje deklaracije ni možno. Določilo 62. člena CZ se izrecno nanaša na deklaracije, glede katerih je bilo blago že prepuščeno v prost promet. Sklicuje se na določbe 1., 2. in 3. odstavka 62. člena CZ, ki jih tudi citira in iz katerih po mnenju tožnika izhaja, da zakon carinskemu organu v primeru prijave deklaranta ali na podlagi glasu, ki ga je prejel carinski organ o morebitnih nepravilnostih pri sestavi deklaracije, nalaga dve dolžnosti in sicer da izvede ustrezen ugotovitveni postopek v skladu z določbami ZUP in preveri točnost podatkov v deklaraciji in da glede na rezultat ugotovitvenega postopka ukrene vse potrebno, da se netočnosti in nepopolnosti odpravijo. CZ ne določa, kaj je tisto “potrebno” kar mora storiti carinski organ ter je o tem prepuščena odločitev carinskemu organu, zagotovo pa mora izkoristiti vse pravne možnosti, ki jih ima na podlagi CZ, Zakona o davčnem postopku in ZUP, saj je navedeno izraz načela materialne resnice. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi carinski organ izvedel ustrezen ugotovitveni postopek. Tožeča stranka je v tej zadevi priložila vrsto dokumentov in predlagala zaslišanje direktorice tožeče stranke, ki bi lahko potrdila navedbe, da je med tožečo stranko kot uvoznikom in dobaviteljem družbe F., Italija ves čas obstajal dogovor, da ob določenem obsegu naročil dobavitelj naročniku prizna določeni materialni rabat. Gre za ustni dogovor, ki bi ga tožeča stranka dokazala z predlagano pričo, in dejstvo, da je bila pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij sklenjena po uvozu le dokazuje, da je ustni dogovor o materialnem rabatu obstajal in da je bil šele takrat zapisan. Ker tožena stranka ni izvedla navedenega dokaza, je tudi zmotno ugotovila dejansko stanje. Po mnenju tožnika se tožena stranka zmotno sklicuje na določbe 50. in 51. člena CZ. Drugi odstavek 152. člena CZ določa, da lahko carinski organ ob prejemu carinske deklaracije potrdi carinski dolg, kakor ga je izračunal deklarant na carinske deklaraciji. Tožnik primerja obveznosti iz deklaracije s postopkom samoobdavčitve, takšen dokument pa je glede na to, da ga pripravi dolžnik sam, podvržen določeni kontroli ter je v tem treba iskati razloge za pravilo iz 1. odstavka 62. člena CZ, ki v desetletnem roku omogoča carinskim organom opravljati kontrolo podatkov navedenih v deklaraciji. Podobna ureditev velja tudi v Zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, dalje ZDavP) v 112. členu. Ker zakon predvideva možnost kontrole takšnih dokumentov pomeni, da morajo obstajati tudi sredstva, s katerimi je možno takšne dokumente spremeniti oz. odpraviti ter se pri tem sklicuje na 154. člen CZ, po katerem postopa carinski organ, če izve oz. ugotovi, da je obračunani znesek carinskega dolga nižji, kot je določen s tem zakonom, ko izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika odločbo o nastali obveznosti. Carinski organ pa bi lahko uporabil tudi druge pravne instrumente in sicer obnovo postopka po določbah ZUP ter na tej podlagi izdal odločbo, ki bi nadomestila carinski deklaraciji. Do napak pri izpolnjevanju deklaracij je po mnenju tožeče stranke prišlo zaradi tožene stranke, ki je v zvezi z uveljavljanjem materialnega rabata šele leta 2003 sprejela ustrezno pojasnilo, zato delavci tožene stranke tudi uvoznikom oz. zavezancem za plačilo carinskega dolga niso mogli dati ustreznih pojasnil ter je prišlo do različnih tolmačenj in do napak pri carinjenju materialnega rabata. V pripravljalnem spisu tožnik navaja, da primarno ni uveljavljal popustov, temveč predlagal na podlagi 62. CZ popravo carinskih vrednosti navedenih v deklaraciji, upoštevajoč materialni rabat, in navaja kršitve načela zaslišanja stranke. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi odločbo tožene stranke in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Navaja, da carinski predpisi natančno določajo postopek za upoštevanje popustov in znižanj cene v času ugotavljanja carinske vrednosti ter da tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev za uveljavljanje le-teh ter zato tudi zaslišanje direktorice tožeče stranke o obstoju ustnega dogovora o materialnem rabatu ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je obrazložila razloge za svojo odločitev, s katerimi se sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje ZUP), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za spremembo podatkov v carinski deklaraciji po 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ, po kateri spreminjanje deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu, saj je blago v obravnavanem primeru nesporno prepuščeno deklarantu. Pravilno pa je tožena stranka in pred njo prvostopni organ uporabil tudi določbo 62. člena CZ. Tudi po mnenju sodišča po navedenem členu obstaja pravna podlaga za naknadno preverjanje deklaracij ali na lastno iniciativo carinskega urada ali na zahtevo deklaranta, in sicer glede na 1. odstavek navedenega člena tudi po prepustitvi blaga do poteka rokov iz 9. člena CZ. Na tej pravni podlagi je prvostopni organ tudi izvedel pregled deklaracij in vseh priloženih listin, zato ne držijo navedbe tožeče stranke, da ni bil izveden ustrezen ugotovitveni postopek po 2. odstavku 62. člena CZ. Po navedeni določbi carinski organ zaradi preverjanja točnosti podatkov v deklaraciji naknadno preveri komercialne, tehnološke in druge dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne posle v zvezi s tem blagom ali na kasnejše komercialne postopke v zvezi s tem blagom. Tožena stranka in pred njo prvostopni organ sta rezultat naknadnega preverjanja deklaracij tudi utemeljila, ko sta navedla, da pregledane listine v ničemer ne kažejo na drugačno dejansko stanje od vpisanega v carinski deklaraciji, kar pomeni, da je carinski organ pri naknadnem preverjanju ugotovil, da ni šlo za situacijo iz 3. odstavka 62. člena CZ (po katerem naj bi sprejel potrebne ukrepe v primeru, da naknadno preverjanje deklaracije pokaže, da je bila odločitev o zadevnem carinskem postopku sprejeta na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij in bi carinski organ na ta način uredil nastalo situacijo v skladu z novimi informacijami, ki so na razpolago carinskim organom). Ker je v obravnavanem primeru ugotovil, da so v deklaraciji prijavljeni podatki ustrezali podatkom, ki jih izkazujejo deklaraciji priložene fakture, to tudi po mnenju sodišča pomeni, da carinski organ ni imel podlage za sprejem potrebnih ukrepov in posledično za vračilo carinskega dolga. V obravnavanem primeru količinski rabat, ki se nanj sklicuje tožnik, v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bil določen, saj je tožnik kot dokaz predložil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 12. 10. 2000, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bila določena višina materialnega rabata, kar je v nasprotju z določbami 25. člena CZ, tožnik pa drugačnih dokazil ni predložil. Tudi po mnenju sodišča dokazovanje ustnega dogovora ne more nadomestiti pomanjkanje listinskega dokazila v trenutku carinjenja. Sodišče tudi ne more slediti navedbam tožnika, da je prišlo do »napake« zaradi nejasnosti pri izpolnjevanju deklaracij zaradi s strani tožene stranke šele v letu 2003 sprejetega ustreznega pojasnila v zvezi z uveljavljanjem materialnega rabata, saj je tožnika zastopal deklarant s statusom mednarodnega špediterja in gre za opravljanje poslov v okviru njegove poslovne dejavnosti, v obravnavanem primeru pa tudi ni govora o kakšni napaki tožnika pri izpolnjevanju carinske deklaracije. Pravilno je tožena stranka ugotovila, da v obravnavanem primeru tudi niso bili izpolnjeni pogoji za umik deklaracije po 51. členu CZ.

Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

CZ člen 25, 50, 51, 62.
Datum zadnje spremembe:
22.03.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUzMTE0