<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba I U 1150/2009

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2010:I.U.1150.2009
Evidenčna številka:UL0003638
Datum odločbe:17.08.2010
Senat, sodnik posameznik:
Področje:DENACIONALIZACIJA
Institut:denacionalizacija - denacionalizacija podjetij - odškodnina - merila za ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja - vrednost podržavljenega podjetja

Jedro

Po presoji sodišča je pravilno stališče drugostopnega organa, da se obseg in vrednost podržavljenega podjetja v skladu z Navodilom ugotavlja po aktih o podržavljenju in po zapisnikih, ki so bili sestavljeni ob podržavljenju. Le, če stanja na tak način ni mogoče pravilno ugotoviti, se stanje ugotovi po drugih listinah oziroma dokazilih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, št. 455-3/2004-34 z dne 29. 5. 2009, je Ministrstvo za gospodarstvo (v nadaljevanju drugostopni organ) ugodilo pritožbama in odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 301-14/2002-184 z dne 22. 8. 2008 (v nadaljevanju prvostopni organ), ter zavrnilo zahtevo tožnikov, da se upravičenki A.A., roj. 29. 9. 1902, za podržavljeni podjetji „A.A.“ in „A.A.“, poleg tega, kar je iz naslova denacionalizacije že prejela, določi še odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe drugostopnega organa izhaja, da je prvostopni organ odločbo z dne 22. 8. 2008 izdal v ponovnem postopku, v izvrševanju odločbe drugostopnega organa z dne 31. 3. 2008, s katero je bilo prvostopnemu organu med drugim dano napotilo, da ugotovi vrednost podržavljenih podjetij in pri tem upošteva tudi vrednost podržavljene nepremičnine s parc. št. 1126/3 k.o. ..., da ugotovi vrednost nepremičnin, ki so bile upravičenki vrnjene z delno odločbo z dne 19. 12. 2007 in nato ob upoštevanju tega, kar je bilo doslej upravičenki že vrnjeno z odločbami, ki so pravnomočne, ugotovi, kolikšna odškodnina ji še pripada. V ponovnem postopku pa prej povzeta napotila niso bila upoštevana. Prvostopni organ je višino odškodnine določil tako, da je od bilančne vsote 3.703.749,59 din (333.337,45 USD) odštel valorizirano vrednost podržavljenega zemljišča (11.427,30 USD) in vrednost 121.439,93 USD, od tako dobljenega zneska je tako odštel vojno škodo in znesek škode nastale ob eksploziji, nadalje je odštel valorizirano vrednost neporavnanih obveznosti (162.112,91 USD) in valorizirano vrednost tega, kar je bilo vrnjeno v dosedanjem postopku ter nazadnje upravičenki določil odškodnino v višini 35.107,67 USD. Opisana računska operacija kaže, da odškodnina ni določena za premično premoženje podjetij, kar je navedeno v 1. točki izreka odločbe, zato je podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo odločbe. Opisana računska operacija pa kaže tudi na to, da organ prve stopnje ni sledil napotilom v odločbi drugostopnega organa, ter da posledično niso bila ugotovljena vsa dejstva, ki so bistvena za presojo vprašanja, kolikšna odškodnina upravičenki še pripada. S to opustitvijo je bila kršena določba 2. odstavka 242. člena ZUP/86, ki določa, da mora organ prve stopnje v ponovnem postopku ravnati po napotilih drugostopnega organa. Kršitev je bistvena, saj je vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe prvostopnega organa. Poleg tega je tudi vrednost polovice nepremičnine s parc. št. 2190/1 k.o. ..., ki je bila upravičenki vrnjena z odločbo z dne 19. 12. 2007, nepravilno ugotovljena, saj je vrnjena parcela obsegala tudi objekte, kar pri izračunu njene vrednosti ni bilo upoštevano. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo so v postopku vztrajali, da je treba kot izhodišče za ugotovitev vrednosti podržavljenih podjetij upoštevati bilanco podjetja na dan 31. 3. 1948. Ko je prvostopni organ dopolnjeval dejansko stanje, je le to upošteval in na podlagi bilance ugotovil vrednost podržavljenega stvarnega in finančnega premoženja in višino obveznosti. Takšno ravnanje je brez podlage v predpisih, ki ureja ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja. V postopku denacionalizacije so sredstva dokazovanja predpisana z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00; v nadaljevanju Navodilo). Obseg in vrednost podržavljenega premoženja se ugotavlja po aktih o podržavljenju in po zapisnikih, ki so bili sestavljeni ob odvzemu premoženja (3. in 4. člen Navodila). V obravnavani zadevi je taka listina zapisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani R 378/48 z dne 17. 2. 1949 ob vpisu in cenitvi podjetja B.. Iz zapisnika izhaja, da je bilo premoženje ocenjeno po stanju na dan 1. 4. 1948, to je dan, ko je bilo premoženje z odločbo MLO Mesta Ljubljana z dne 1. 4. 1948 postavljeno pod nadzor državne uprave. Iz zapisnika izhaja tudi, da je bil sestavljen na osnovi popisov z dne 1. 4. 1948 in z dne 7. 4. 1948, zato ugovor tožnikov, da ni upošteven, ker je bil sestavljen skoraj leto dni po podržavljenju, ni utemeljen. Prvostopni organ pa je kljub navedenem sprejel vse argumente tožnikov, s katerimi so utemeljevali bilanco kot osrednje dokazno sredstvo in zapisnika v dokazne namene ni uporabil. Pri tem se je skliceval na 2. odstavek 3. člena Navodila, takšno sklicevanje pa je zgrešeno, saj iz navedene določbe izhaja, da je uporaba drugih dokazil dopustna le izjemoma od pravila, ki je določeno v 1. odstavku 3. člena. Uporaba 2. odstavka 3. člena pride v poštev šele v primeru, če stanja ni mogoče drugače ugotoviti. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, saj je v zapisniku ugotovljena vrednost stvarnega premoženja podjetja, njegove neporavnane obveznosti, kakor tudi vrednost neto aktive podjetja. Bilanca je zgolj eno od dokazil, s katerim je mogoče dokazovati drugačno vrednost podržavljenih stvari, zato v tej zadevi nepojasnjeni dvigi ne morejo biti obravnavani kot premoženje, čeprav je njihova vrednost navedena v bilanci. Organ druge stopnje ob upoštevanju 5. člena Navodila na podlagi bilance šteje za dokazano, da je bila vrednost premičnin podjetja višja in je znašala 2.262.381,56 din (motorji in stroji skupaj 342.672,00 din + električne inštalacije 8.046,00 din + orodje in modeli skupaj 118.210,00 din + inventar skupaj 75.558,50 din + material v delavnici in trgovini skupaj 1.337.609,56 din + zaloge izdelkov in polizdelkov skupaj 380.285,5 din), kar je valorizirano 203.614,34 USD. Čeprav v zapisniku z dne 17. 2. 1949 finančno premoženje ni navedeno, drugostopni organ na podlagi bilance šteje kot dokazano, da je imelo podržavljeno podjetje naslednje finančno premoženje: denar v blagajni 4.736,00 din, sredstva v narodni banki 29.257,03 din, akontacije na zaslužene plače 25.910,00 din, preveč plačani davek 8,00 din, terjatve 2.350,00 din, lastne akontacije podjetja 832.772,00 din, skupaj 895.033,03 din, kar je valorizirano 80.552,97 USD. Podržavljeno parcelo št. 1126/3 k.o. ... v izmeri 9.065 m2, ki je bila last A.A., je drugostopni organ ocenil kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče in zaradi tega, ker gre za zemljišče brez ustreznega priključka na javno vodovodno omrežje, vrednost zmanjšal za 30 % in tako znaša vrednost 170.008,64 DEM. Glede na navedeno je podjetje ob podržavljenju obsegalo finančno premoženje 80.552,97 USD (57.137,87 EUR), premičnine v vrednosti 203.614,34 USD (144.427,81 EUR) in nepremičnino v vrednosti 170.008,64 DEM (86.924,03 EUR). Vrednost aktive tako znaša 288.489,71 EUR. Iz zapisnika z dne 17. 2. 1949 je razvidno, da je imelo podjetje neporavnane obveznosti v višini 898.185,56 din, poleg navedenega pa je na strani pasive treba upoštevati še valorizacijsko obveznost v višini 155.628,00 din, ki je ugotovljena v dopisu Narodne banke FLRJ, Centrala za LR Slovenijo z dne 5. 10. 1948. Podjetje je imelo torej skupaj neporavnanih obveznosti v višini 1.053.813,56 din, kar je valorizirano 94.843,22 USD in preračunano znaša 67.274,23 EUR. Glede na navedeno je bila vrednost podržavljenega podjetja 221.215,58 EUR. Ne glede na to, da obveznost 520.000,00 din izhaja iz bilance, ki glede na navedeno ni ustrezna podlaga za ugotovitev pasive, in so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene, tudi, če bi navedena terjatev zaradi kasnejše konfuzije prenehala obstajati, na kar opozarjajo tožniki, je relevantno stanje v trenutku podržavljenja, takrat pa je podjetje navedeni znesek dolgovalo. Poleg vrednosti podržavljenega premoženja je za presojo vprašanja, kolikšna odškodnina upravičenki še pripada, pomembna vrednost premoženja, ki je bilo v sedanjem postopku že vrnjeno. Z odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Moste-Polje z dne 15. 5. 1995 je bilo vrnjeno premoženje z vzpostavitvijo deleža na kapitalu zavezanca „C. p.o.“ v vrednosti 74.900,00 USD, preračunano 53.128,10 EUR, z odločbo UE Domžale z dne 3. 8. 1998 je bilo premoženje vrnjeno z vzpostavitvijo deleža na kapitalu zavezanke družbe D. v vrednosti 25.861,00 USD, preračunano 18.343,73 EUR, z odločbo UE Ljubljana z dne 31. 3. 1998 je bilo upravičenki določena odškodnina v obveznicah SOD v višini 88.061,30 DEM, kar preračunano znaša 45.025,71 EUR, z delno odločbo UE Ljubljana z dne 19. 12. 2007 pa sta bili upravičenki vrnjeni polovica parcele št. 2190/1 in polovica parcele št. 2190/3, obe k.o. .... Prvostopni organ je vrednost vrnjene parcele št. 2190/1 pred izdajo odločbo nepravilno ugotovil, saj ni upošteval, da so bili upravičenki vrnjeni tudi objekti, ki so zgrajeni na zemljišču. Prvostopni organ je glede vrednosti vrnjene parcele 2190/1 izvedel dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki je ugotovil, da je bila vrednost polovice vrnjene parcele 392.554,50 DEM (cenitveno poročilo ... z dne 20. 2. 2009). V navedeni vrednosti je upoštevana tudi vrednost objektov na zemljišču. Drugostopni organ navedeno vrednost sprejema kot pravilno. Na podlagi 1. člena kupoprodajne pogodbe, ki je bila 12. 6. 2008 sklenjena med vlagatelji zahteve kot prodajalci vrnjenih nepremičnin in E. d.d. kot zavezancem za vrnitev nepremičnin v naravi in kot kupcem, kjer je bilo zapisano, da je E. d.d. lastnica vseh zgradb in objektov (na vrnjenih parcelah), ki sta bili predmet pogodb, ni mogoče narediti zaključka, da z odločbo o denacionalizaciji objekti niso bili vrnjeni upravičenki. Drugostopni organ pri tem upošteva načelo povezanosti zemljišča in objekta, ki je določeno v 8. členu Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02). Z delno odločbo z dne 19. 12. 2007 je bila upravičenki vrnjena tudi polovica parcele št. 2190/3 v izmeri 75 m2. Kot nezazidano stavbno zemljišče znaša njena vrednost 1.004,07 DEM. Vrednost nepremičnin, ki so bile z delno odločbo z dne 19. 12. 2007 vrnjene upravičenki, tako znaša skupaj 393.559,02 DEM, kar je preračunano 201.223,62 EUR. Upoštevaje navedeno je upravičenka iz naslova denacionalizacije doslej prejela skupaj 317.721,16 EUR, kar je več, kot je znašala vrednost podržavljenega premoženja. Zahtevo za nadaljnjo odškodnino je bilo zato potrebno zavrniti.

Tožniki v tožbi navajajo, da neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe ni razlog za odpravo le te. Glede očitane kršitve določbe 2. odstavka 242. člena ZUP/86, ki določa, da se mora organ prve stopnje v ponovnem postopku ravnati po napotilih organa druge stopnje, tožniki navajajo, da se niso strinjali z napotki drugostopnega organa, ki izhajajo iz odločbe z dne 31. 3. 2008. Zmoten je zaključek drugostopnega organa, da ugotavljanje dejanskega stanja prvostopnega organa na podlagi bilance nima podlage v predpisih, ki urejajo ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja. Tožniki so ves čas postopka utemeljevali, zakaj vztrajajo na vrednotenju premoženja na podlagi bilance. Že zato, ker je zapisnik o poslovanju strokovne komisije za ugotavljanje vrednosti čistih aktivnosti nacionaliziranih podjetij z dne 17. 2. 1949, opr. št. R 37/48, nastal dobro leto po podržavljenju, to ni verodostojna listina. Predvsem pa tudi zato, ker je ta listina nastala zaradi zavestnega zavajanja s prikrivanjem okoliščin, ki so tedanje organe vodili v letu 1949 k ponovnemu vrednotenju premoženja podržavljenih podjetij, kar izhaja iz prispevkov v Arhivu RS shranjenih dokumentov iz časov, ko so se izvajali različni ukrepi zoper razredne sovražnike in kapitaliste, prispevkov, ki so bili objavljeni v reviji Viri. Tožniki na podlagi navedenega gradiva ocenjujejo, da namen in cilj ponovne cenitve premoženja podržavljenega podjetja njihove pravne prednice ni bil korektna, prava vrednost podržavljenega podjetja, pač pa čim nižje ovrednotiti njeno premoženje s sramotnimi posegi v podatke in vrednosti računovodske stroke. Glede na navedeno tožniki vztrajajo pri zahtevku, kot so ga postavili v pripravljalni vlogi in povzetim na ustni obravnavi dne 19. 6. 2008 s korektno predstavljenimi izračuni za svoj zahtevek, oprtimi na ugotovljeni čisti aktivi podržavljenega premoženja upravičenke A.A., kot izhaja iz bilance z dne 31. 3. 1948. Glede zneska 155.628,00 din, ki ga je drugostopni organ upošteval na strani pasive (valorizacijska obveznost), se tožniki sklicujejo na svoje navedbe v pripravljalni vlogi. Enako tudi na svoje ugovore, ki se nanašajo na vrednost premoženja, ki ga je prvostopni organ prikazal zmanjšanega zaradi upravičenkinega dolga do B.B. v znesku 520.000,00 din. Ker je bil tudi B.B. st. obsojen, je tudi njegovo premoženje zaplenjeno, torej navedenih 520.000,00 din, je očitno, da je komisija navedeni znesek pasive od dolgovanega znižala, vendar napačno v škodo države. Če bi prav računala, bi zmanjšani dolg znašal 806.062,50 din in ne 1.326.052,50 din. Obrazložitev drugostopnega organa, da ta obveznost izhaja iz bilance na dan 31. 3. 1948, ki po presoji drugostopnega organa ni ustrezna podlaga za ugotovitev pasive ter pojasnitev, da tudi če bi zaradi kasnejše konfuzije terjatev prenehala obstajati je v trenutku podržavljenja podjetje navedeni znesek dolgovalo, je protislovna. Nepravilno pa, je tudi stališče drugostopnega organa, da so bili upravičenki vrnjeni tudi objekti, ki so zgrajeni na parceli 2190/1. Z odločbo z dne 19. 12. 2007 je bilo upravičenki vrnjeno golo zemljišče. Odločba je bila izdana na podlagi poravnave, v kateri je bil bistveni pogoj zavezanki E. d.d. za vračilo nepremičnin, da je vlagatelj po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji „golo zemljišče“ prodajal nazaj. Prvi člen kupoprodajne pogodbe, ki je bila nato 12. 6. 2008 sklenjena med vlagatelji zahteve kot prodajalci vrnjenega zemljišča in E. d.d. kot kupcem navaja, da je E. d.d. lastnica vseh zgradb in objektov na vrnjenih parcelah, ki sta bili predmet pogodbe. Pogoj, izrecno zapisan v pogodbi, da je E. d.d. izključna lastnica na parceli postavljenih objektov, je bil hkrati tudi pogoj za poravnavo, sklenjeno v upravnem postopku, na podlagi katere je bila izdana odločba o denacionalizaciji. Sklicevanje tožene stranke na Stvarnopravni zakonik je zato nezakonito in v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je drugostopni organ zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka, saj prvostopni organ pri ponovnem odločanju ni ravnal po napotilih drugostopnega organa (2. odstavek 242. člena ZUP/86), kar je vplivalo na odločitev, odpravil odločbo prvostopnega organa ter o zadevi odločil sam z izpodbijano odločbo. Odločba prvostopnega organa je po mnenju drugostopnega organa tudi pomanjkljiva, saj iz njenega izreka ni razvidno, da je bila odškodnina dejansko določena za vso ostalo premoženje, o katerem do sedaj še ni bilo odločeno, kar izhaja iz njene obrazložitve, pač pa, da gre samo za premično premoženje. Ker je po mnenju drugostopnega organa prvostopni organ zaradi napačne uporabe Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00, v nadaljevanju Navodilo) dejansko stanje glede ugotovljene vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja nepravilno ugotovil, jo je v pritožbenem postopku ugotavljal sam. Po presoji sodišča je pravilno stališče drugostopnega organa, da se obseg in vrednost podržavljenega podjetja v skladu z Navodilom ugotavlja po aktih o podržavljenju in po zapisnikih, ki so bili sestavljeni ob podržavljenju. Le, če stanja na tak način ni mogoče pravilno ugotoviti, se stanje ugotovi po drugih listinah oziroma dokazilih. Ker tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru, ko je stanje ob podržavljenju mogoče ugotoviti iz zapisnika Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. R 378/48 z dne 17. 2. 1949, o popisu in cenitvi podjetja B., ne gre za tak primer, ko pravilnega stanja na podlagi navedenega zapisnika ne bi bilo mogoče ugotoviti, ga je potrebno pri ugotovitvi vrednosti predmetnega premoženja tudi po presoji sodišča upoštevati kot osrednje dokazno sredstvo. Ker zapisnik z dne 17. 2. 1949 temelji na popisih z dne 1. 4. 1948 in 7. 4. 1948, tudi po presoji sodišča ni utemeljen ugovor, da ni upošteven, ker je bil sestavljen skoraj leto dni po podržavljenju. Kot pravilno navaja drugostopni organ, pa je na podlagi bilance stanja mogoče dokazovati, da denarne vrednosti stvari oziroma premoženja, ugotovljene na način iz 4. člena Navodila, ne ustrezajo realnim vrednostim. Drugostopni organ je po presoji sodišča Navodilo pravilno uporabil in v pritožbenem postopku sam ugotovil vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja B. Pri tem se je oprl prvenstveno na zapisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. R 378/48 z dne 17. 2. 1949, o popisu in cenitvi podjetja B., na podlagi bilance z dne 31. 3. 1948 pa je štel kot dokazano, da je bila vrednost premičnin podjetja višja ter je upošteval vrednosti, ki izhajajo iz bilance z dne 31. 3. 1948. Vrednost premičnin podjetja je tako ocenil na 2.262.381,56 din, kar je valorizirano 203.614,34 USD. Čeprav v zapisniku z dne 17. 2. 1949 finančno premoženje ni navedeno, je drugostopni organ na podlagi bilance štel za dokazano, da je imelo podržavljeno podjetje 895.033,03 din finančnega premoženja, kar je valorizirano 80.552,97 USD. Ocenil pa je tudi vrednost nepremičnine, parc. št. 1126/3 k.o. ... na znesek 170.008,64 DEM, kar je preračunano 86.924,03 EUR. Vrednost aktive podjetja je tako po oceni drugostopnega organa znašala 288.489,71 EUR. Razen ugovorov, ki se nanašajo na napačno uporabo Navodila s strani drugostopnega organa, tožniki v tožbi drugih konkretnih ugovorov na tako ugotovljeno vrednost aktive podjetja niso podali. So pa tožniki podali konkretne pripombe na ugotovljeno dejansko stanje drugostopnega organa v delu, ki se nanaša na neporavnane obveznosti podjetja. Drugostopni organ je kot neporavnano obveznost štel tudi valorizacijsko obveznost v višini 155.628,00 din, za kar po presoji sodišča ni imel podlage v 1. odstavku 4. člena Navodila, kar pa na drugačno odločitev v tej zadevi ne vpliva zaradi razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju. Od ugotovljene vrednosti neporavnanih obveznosti v višini 67.274,23 EUR je treba zato odšteti 155.628,00 din, kar znaša valorizirano 14.006,52 USD in preračunano 9.935,11 EUR. Neporavnane obveznosti torej znašajo 57.339,12 EUR (67.274,23 EUR – 9.935,11 EUR). Glede na navedeno znaša vrednost neto aktive podjetja 231.150,59 EUR(288.489,71 EUR – 57.339,12 EUR). Kar zadeva znesek 520.000,00 din, se sodišče strinja z razlogovanjem drugostopnega organa. Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vrednost premoženja, vrnjenega z delno odločbo UE Ljubljana z dne 19.12.2007 (½ parc. št. 2190/1 in ½ parc. št. 2190/3, obe k.o. ...), sodišče pritrjuje drugostopnemu organu, da ni mogoče razpolagati samo z zemljiščem, na katerem stojijo objekti, glede na načelo povezanosti zemljišča in objekta. Da so tožniki z delno odločbo navedeni nepremičnini prejeli v celoti, torej skupaj z objekti, pa izhaja tudi iz vpisa v zemljiški knjigi, kamor so bili na celotni predmetni nepremičnini vpisani tožniki v solastniškem deležu. Ne glede na navedeno pa tožniki s tem ugovorom na drugačno odločitev ne bi mogli vplivati, tudi če bi bil utemeljen, saj tudi, če organ pri ugotavljanju vrednosti vrnjenega premoženja ne bi upošteval vrednosti objektov, kot izhaja iz cenitvenega poročila cenilca in izvedenca ..., in bi upošteval samo v navedenem poročilu ugotovljeno vrednost zemljišča v višini ½ od 557.470 DEM, kar je 278.735 DEM (142.514,94 EUR), bi znašala vrednost vrnjenega premoženja 259.526,17 EUR (odločba UE Ljubljana, Izpostava Moste Polje z dne 15. 5. 1995 53.128,10 EUR, odločba UE Domžale z dne 3. 8. 1998 18.343,73 EUR, odločba UE Ljubljana z dne 31. 3. 2008 45.025,71 EUR, delna odločba UE Ljubljana z dne 19. 12. 2007 142.514,94 EUR + 1004,7 DEM preračunano 513,69 EUR (½ parcele št. 2190/3 ...)), kar je še vedno več, kot znaša ugotovljena vrednost neto aktive podjetja (231.150,59 EUR). Ne glede na navedeno pa iz kupoprodajne pogodbe, sklenjene med tožniki in E. d.d. z dne 12. 6. 2008, katere predmet je premoženje, vrnjeno z delno odločbo UE Ljubljana z dne 19. 12. 2007 (½ nepremičnin, parc. št. 2190/1 in 2190/3, obe k.o. ...), na katero se sklicujejo tožniki, izhaja, da znaša vrednost predmetnih vrnjenih nepremičnin, brez stavb, 200.000,00 EUR, saj je takšna vrednost navedena v kupoprodajni pogodbi. Če bi upravni organ upošteval vrednost, ki izhaja iz navedene kupoprodajne pogodbe, bi vrednost vrnjenega premoženja znašala celo 316.497,54 EUR. Glede na vse povedano sodišče pritrjuje oceni drugostopnega organa, da so upravičenka oz. njeni pravni nasledniki iz naslova denacionalizacije doslej prejeli več, kot je znašala vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, tudi ob upoštevanju, da je drugostopni organ med pasivo podjetja nepravilno upošteval še valorizacijsko obveznost v višini 155.628,00 din.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 119/08 odl. US, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 44, 44/1, 85, 85/1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (1992) - člen 3, 3/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ5MDAx