<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba I U 1954/2009
ECLI:SI:UPRS:2010:I.U.1954.2009

Evidenčna številka:UL0003540
Datum odločbe:13.07.2010
Senat, sodnik posameznik:
Področje:DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:odmera davka - davek na dodano vrednost (DDV) - ničnost upravne odločbe

Jedro

Ničnost kot izredno pravno sredstvo je omejena le na posebej predpisane najhujše kršitve pravil procesnega in materialnega prava. Morebitno nepravilno ugotovljeno dejansko stanje oziroma napačna uporaba materialnega zakona tudi sicer ne pomenita razlogov za izrek ničnosti odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju ministrstvo) zavrnilo predlog tožnika, da se odločba ministrstva št. DT 499-16-5/2007 z dne 21. 5. 2008 in odločba Davčnega urada Kranj št. 48004-0290/03-52-94-86/183 z dne 17. 6. 2004 izrečeta za nični.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je tožnik zoper odločbo ministrstva z dne 21. 5. 2008 (s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za razveljavitev odločbe Davčnega urada Kranj, št. 48004-0290/03-52-94-86/183 z dne 17. 6. 2004 po nadzorstveni pravici) uveljavljal ničnostni razlog iz 2. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP), ki pravi, da se za nično izreče odločba, ki bi svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (v nadaljevanju KZ). Navedena odločba naj bi s svojo izvršitvijo povzročila goljufijo, ki je po 217. členu KZ kaznivo dejanje ter zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, kar je po 261. členu KZ tudi kaznivo dejanje. Kljub tožnikovemu opozorilu, da gre za protipraven postopek, je prvostopni organ s postopkom nadaljeval in sicer z namenom protipravne premoženjske koristi in tožnika s prikrivanjem dejanskih okoliščin zavedel. To dokazuje odločba z dne 7. 8. 2003, s katero je odločeno o plačilu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v davčnem obdobju za april 2002, nato pa v izpodbijani odločitvi za isto stvar ponovno določeno plačilo DDV. Uveljavlja tudi ničnostni razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ki pravi, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Odločba z dne 7. 8. 2003 namreč navaja, da tožnik ni bil davčni zavezanec, odločba z dne 21. 5. 2008 pa navaja, da je tožnik bil v isti stvari davčni zavezanec. Tako je bila navedena odločba izdana v nasprotju s 147. členom Ustave Republike Slovenije, nična pa je vsaka odločba, ki nasprotuje ustavi.

Ministrstvo navaja, da tožnikov predlog ni utemeljen in citira 1. odstavek 279. člena ZUP, ki našteva ničnostne razloge. Ker odločba ministrstva za dne 21. 5. 2008 ni predmet izvršbe, ničnostni razlog glede navedene odločbe po 2. točki 1. odstavka 279. člena ZUP že po naravi stvari ni možen. Ker je v obravnavanem primeru odločba prvostopnega organa z dne 17. 6. 2004 tista odločba, ki se izvršuje (izvršilni naslov), je ministrstvo glede ničnostnih razlogov preizkusilo tudi omenjeno prvostopno odločbo. Zgolj pavšalne in neutemeljene so tožnikove navedbe o tem, da je prvostopni organ s postopkom nadaljeval z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi.

Iz obrazložitve odločbe ministrstva z dne 21. 5. 2008 je razvidna ugotovitev, da pri izdaji odločbe organa prve stopnje z dne 17. 6. 2004 niso bili kršeni materialni predpisi. Tožniku je bil utemeljeno naložen v plačilo DDV, ki ga je tožnik sam predhodno zaračunal naročnikom svojih storitev. Ker drugostopni organ pri presoji odločbe organa prve stopnje ni ugotovil nobene kršitve materialnega predpisa, ki bi bila po določbi 2. odstavka 122. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDavP-1) lahko razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, niti ni ugotovil drugih kršitev, ki predstavljajo zakonski razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, je tožnikovo zahtevo zavrnil.

Ministrstvo ugotavlja, da zakonski razlog za ničnost odločbe po 2. točki 1. odstavka 279. člena ZUP ni podan, ne glede odločbe ministrstva z dne 21. 5. 2008, prav tako ni podan glede odločbe prvostopnega organa z dne 17. 6. 2004, s katero je bil tožniku naložen v plačilo DDV. Glede omenjenih dveh odločb tudi ni podan ničnostni razlog po 6. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Slednji bi bil podan v primeru, če bi bila v odločbi takšna nepravilnost, ki je po določbi posebnega zakona izrecno določena kot razlog za ničnost. Tožnik zgolj pavšalno zatrjuje, da je omenjena odločba drugostopnega organa z dne 21. 5. 2008 izdana v nasprotju s 147. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa, da država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve, lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. Omenjeni odločbi pa tudi ne vsebujeta kakšnih drugih nepravilnosti, ki bi imele za posledico ničnost odločbe.

Ničnostni razlogi so v zakonu natančno določeni in omejeni. Odločba se lahko izreče za nično samo v primeru, če vsebuje katero izmed tistih nepravilnosti, ki so z zakonom vnaprej opredeljene kot razlogi za ničnost. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno tožnikov predlog zavrniti.

Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo. V tožbi navaja, da izpodbijana odločba ne upošteva odločbe prvostopnega organa (Davčnega urada Ljubljana) z dne 7. 8. 2003, iz katere izhaja, da je bila davčna obveznost iz naslova DDV od prometa zaračunanega družbi A. d.o.o., ki jo od tožnika terja isti davčni organ, že poravnana. Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDDV) temelji na načelu davčne nevtralnosti, ki neposredno izhaja iz Direktive o davku na dodano vrednost. Od istega prometa DDV ne sme biti obračunan in plačan dvakrat. Ravno to se je zgodilo v tožnikovem primeru, kar pa je pravno nevzdržno.

Tožnik opozarja tudi na problem ugotavljanja statusa davčnega zavezanca. Odločba ministrstva z dne 21. 5. 2008 ne temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in je vezano na odločbo prvostopnega organa z dne 7. 8. 2003 tudi v nasprotju z Ustavo RS. Nična pa je vsaka odločba, ki nasprotuje ustavi (279. člen ZUP, 6. točka 1. odstavka). Odločba prvostopnega organa z dne 7. 8. 2003 namreč navaja, da tožnik ni bil identificiran za namene DDV, odločba ministrstva z dne 21. 5. 2008 pa navaja, da je bil v isti stvari davčni zavezanec za namene DDV v smislu identifikacije in obračunavanja DDV. V ZDDV je jasno določeno, kdo je davčni zavezanec in kdo ni, in ne vzdržijo zaključki davčnega organa, da je nekdo v istem obdobju in za isto stvar enkrat davčni zavezanec, enkrat pa ne. Tožnik kot dodaten argument utemeljenosti njegovih navedb prilaga sklep Okrajnega sodišča v Kranju z dne 12. 11. 2009, kjer je sodišče sklenilo, da se tožnikovemu predlogu za odlog izvršbe ugodi. Predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi, ali pa razglasi za ničnega.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in razlogih za odločitev, ki so razvidni tudi iz drugostopne odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami tožena stranka še dodaja, da je bila odločba prvostopnega organa z dne 7. 8. 2003, na katero se sklicuje tožeča stranka, izdana davčnemu zavezancu B., d.o.o. Zatrjevano dejstvo, da enemu izmed naročnikov tožeče stranke z odločbo davčnega organa z dne 7. 8. 2003 ni bil priznan odbitek vstopnega DDV, ne vpliva na pravilnost in zakonitost omenjene odločbe. Obveznost plačila DDV na strani tožeče stranke kot izdajatelja računa ni pogojena s pravico do odbitka vstopnega DVV pri prejemniku računa.

Tožnik navaja, da odločba ministrstva z dne 21. 5. 2008 ne temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in je glede na odločbo prvostopnega organa z dne 7. 8. 2003 tudi v nasprotju z Ustavo RS. Nična pa je vsaka odločba, ki nasprotuje ustavi. Vztraja, da je treba odločbo ministrstva z dne 21. 5. 2008 izreči za nično, prav tako odločbo prvostopnega organa z dne 17. 6. 2004 ter tudi izpodbijano odločbo.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po oceni sodišča tožnik ni izkazal obstoja zatrjevanih ničnostnih razlogov za predmetni odločbi.

Tožnik je uveljavljal ničnostni razlog po 2. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Po navedeni določbi se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja pravilen zaključek, da odločba ministrstva z dne 21. 5. 2008 ni predmet izvršbe (z njo je zavrnjena zahteva za odpravo prvostopne odločbe po nadzorstveni pravici), zaradi česar obstoj omenjenega zatrjevanega ničnostnega razloga za navedeno odločbo že po naravi stvari ni možen. Ministrstvo pa je samo preizkusilo, ali omenjeni zatrjevani ničnostni razlog obstoja pri odločbi organa prve stopnje z dne 17. 6. 2004, saj je to tista odločba, ki se izvršuje. Zgolj pavšalno zatrjevanje tožnika, da bi izvršitev odločbe lahko povzročila dejanje, ki je kaznivo po KZ, tudi po presoji sodišča navedenega ničnostnega razloga ne izkazuje. Pravilno je ugotovilo, da tožnik navedenega ničnostnega razloga glede omenjene odločbe ni izkazal.

Tožnik je uveljavljal tudi ničnostni razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Ta določba pomeni, da mora biti v ZUP ali v drugem zakonu izrecno določeno, da je določena nepravilnost v upravnem aktu takšne narave, da je zato tak akt ničen. Sodišče ugotavlja, da je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da ni izkazano, da bi glede odločb, ki sta predmet izpodbijane odločbe, obstojale take nepravilnosti, ki bi bile po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost in da bi tako obstojal razlog, da bi se navedeni odločbi izrekli za nični po 6. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Tudi v primeru, da bi davčni organ tožniku izdal nepravilno odmerno odločbo, to z nobenim zakonom ni določeno za tako nepravilnost, da bi bila zaradi nje odmerna odločba nična.

Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje, da v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje oziroma napačno uporabljen materialni zakon. Morebitno nepravilno ugotovljeno dejansko stanje oziroma napačna uporaba materialnega zakona tudi sicer ne pomenita razlogov za izrek ničnosti odločbe po 6. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, temveč sta to razloga, zaradi katerih je z rednimi pravnimi sredstvi mogoče izpodbijati odločbo. Ker se z izrednimi pravnimi sredstvi lahko izpodbija le dokončna ali celo pravnomočna odločba, je uporaba izrednih pravnih sredstev omejena zgolj na z zakonom predpisane razloge. Ničnost kot izredno pravno sredstvo pa je omejena le na posebej predpisane najhujše kršitve pravil procesnega in materialnega prava. V konkretni zadevi take kršitve niso ugotovljene.

Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je nična vsaka odločba, ki nasprotuje Ustavi Republike Slovenije. Niti ustava niti noben zakon namreč ne določata, da bi bile upravne odločbe nične že samo zato, ker bi bile v nasprotju z ustavo. Sodišče prav tako zavrača tožnikovo sklicevanje na kršitev načela enakega varstva pravic, pravice do poštenega sojenja in pravice do sodnega varstva.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 279, 279/1, 279/1-2, 279/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3OTYz