<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba I U 1189/2009
ECLI:SI:UPRS:2010:I.U.1189.2009

Evidenčna številka:UL0003533
Datum odločbe:07.09.2010
Senat, sodnik posameznik:
Področje:DAVKI
Institut:davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - obvezne sestavine računa - pogoji za popravek računa

Jedro

Davčni zavezanec po 10. odstavku 21. člena ZDDV lahko popravi oziroma zmanjša znesek DDV, če davčni zavezanec, kateremu je bil opravljen promet blaga oziroma storitev, popravi (zmanjša) odbitek vstopnega DDV in če o tem pisno obvesti dobavitelja.

Pogoji za popravek računa so predpisani v PZDDV. Davčni zavezanec po 66. členu PZDDV lahko popravi napačno izkazan DDV na računu za dobavljeno blago oz. storitev, le če prejemnik blaga oz. storitve po tem računu še ni uveljavljal pravice do odbitka vstopnega DDV ter mora v tem primeru izdajatelj računa pisno obvestiti prejemnika o popravku, mu izstaviti nov račun s sklicevanjem na številko računa, ki je storniran, popraviti davčne evidence in dokumente shraniti. Če je prejemnik računa pred popravkom računa že odbil vstopni DDV v svojem davčnem obračunu, se po določbi 2. odstavek 66. člena PZDDV popravek izkazanega in obračunanega DDV lahko opravi le pod pogoji iz 10. odstavka 21. člena ZDDV, s tem da se zmanjšanje davčne osnove po 10. odstavku 21. člena ZDDV pri dobavitelju lahko opravi v davčnem obdobju, v katerem je prejel pisno obvestilo prejemnika, da je popravil vstopni DDV.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku zaradi nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (DDV) naloženo plačilo razlike DDV za davčna obdobja od aprila 2001 do junija 2002, skupaj 73.370.897,00 SIT z pripadajočimi zamudnimi obrestmi do 8. 5. 2003 v višini 20.513.230,71 SIT z rokom plačila 30 dni po prejemu odločbe, s tem da pritožba ne zadrži izvršitve, tožnik pa mora obračunati in plačati pripadajoče zamudne obresti od premalo plačanega DDV od 9. 5. 2003 dalje do dneva plačila. Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV za leto 2001 in delno za leto 2002 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 6. 1. 2003, na katerega je tožnik dal pripombe, ki so obravnavne v dopolnilnem zapisniku z dne 8. 5. 2003 in v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Točka 1

Zniževanje obračunanega DDV na podlagi izdanih dobropisov

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je tožnik zmanjšal znesek obračunanega DDV na podlagi izdanih dobropisov (št. 92-174 in 92-175, oba z dne 28. 5. 2002) tujemu davčnemu zavezancu, ki dobropisa ni potrdil, iz dobropisov pa tudi ni razvidno, kateri račun se stornira, saj na njem ni sklica na številko računa, ki je storniran. Dobropisa naj bi se nanašala na reklamacije v februarju in marcu 2002. Prvostopni organ ugotavlja, da je tožnik zmanjšal znesek obračunanega DDV v nasprotju z določili 10. odstavka 21. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 67/02, v nadaljevanju ZDDV) in 34. člena Pravilnika o o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 28/02, v nadaljevanju PZDDV), saj tožnik ni razpolagal z dokumentacijo, da tuji davčni zavezanec ni vložil zahtevka za vračilo DDV, do katerega je upravičen v skladu z 54. členom ZDDV, zato je prvostopni organ za obračunani davek povečal izstopni DDV. Pripombe tožnika, da gre v navedenem primeru za storno račune, na podlagi dopisa italijanskega partnerja zaradi reklamacije, prvostopni organ zavrne in se pri tem sklicuje na neizpolnjevanje pogojev za znižanje davčne osnove po 10. odstavku 21. člena ZDDV in 34. členu PZDDV, ki ju citira. Zmanjšanje davčne osnove pri dobavitelju se po navedenem lahko opravi v davčnem obdobju, v katerem je izdajatelj računa prejel pismo prejemnika, da je popravil vstopni DDV. V primeru, ko je kupec tujec, to smiselno pomeni, da le-ta še ni prejel vračila DDV v skladu z 54. členom ZDDV oziroma če ga je neupravičeno prejel, le-tega tudi vrnil.

Točka 2

Storitve iz 3. odstavka 17. člena ZDDV, opravljene s strani tujih zavezancev.

Prvostopni organ ugotavlja, da tožnik v spornem obdobju v obrazcih DDV-O ni izkazoval obračunanega DDV iz naslova storitev iz 3. odstavka 17. člena ZDDV, opravljene s strani tujih zavezancev in sicer gre za prejeta računa dobaviteljev A. d.o.o., in B. d.o.o., kjer iz opisa storitev, ki glasi (marketinške aktivnosti oz. marketing), izhaja, da gre za storitve iz 3. odstavka 17. člena ZDDV (ki ga citira), po katerem se za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer ima naročnik storitve svoj sedež, če storitev opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža.

Prvostopni organ je zavrnil pripombe tožnika, da za razvrstitev storitev ni upošteval 66. člena ZDDV in da navedene storitve ni presojal v skladu s standardno klasifikacijo dejavnosti, po kateri se marketinške storitve ne uvrščajo med storitve ekonomske propagande oziroma oglaševanje, niti med katerokoli druge dejavnosti iz 3. odstavka 17. člena ZDDV. Zavrnil je tudi tožnikova pojasnila, da so navedene storitve opravljene na podlagi 2. točke 9. odstavka 21. člena ZDDV, saj prvostopni organ ugotavlja, da prejeti računi ne glasijo na kupca.

Točka 3

Prejeti računi domačih dobaviteljev – zavezancev za DDV

Prvostopni organ na strani 8 in 9 navaja prejete račune za katere ugotavlja, da tožnik ni ravnal v skladu z določili 6. in 7. odstavka 40. člena ZDDV. Računi pod zap. št. 1, 3 do 10 ne vsebujejo vseh podatkov, ki jih mora vsebovati račun, izdan davčnim zavezancem in so predpisani s 1. odstavkom 34. člena ZDDV, saj ne vsebujejo podatka o vrsti in količini prodanega blaga oziroma storitev (5. točka 1. odstavka 34. člena ZDDV). Namesto vrste in količine prodanega blaga oziroma opravljenih storitev, so na navedenih računih navedbe kot: “ bremenimo vas za opravljene storitve v mesecu avgustu 2001; zaračunavamo vam opravljene storitve po pogodbi, akontativno zaračunavamo storitve C. d.d. po pogodbi za 7. in 8. mesec 2001“ in podobno, kar ni zadosten podatek za opredelitev vrste in količine storitev v smislu 5. točke 1. odstavka 34. člena ZDDV v povezavi s 5. točko 1. odstavka 63. člena PZDDV, ki med drugim določa, da pri storitvah, pri katerih ni mogoče izraziti količine v merskih enotah, davčni zavezanec na računu opiše opravljeno storitev, tako, da je razvidno za kakšno storitev gre oziroma kakšen obseg storitve je bil opravljen. Navedene račune prvostopni organ opredeli kot neverodostojne knjigovodske listine v smislu določil Slovenskih računovodskih standardov (Uradni list RS, št. 107/01, v nadaljevanju SRS) in sicer SRS 21. Prvostopni organ zavrača dokazilo, ki ga je tožnik priložil v pripombah (pod številko 2), ker se ne nanaša na navedene račune, temveč zgolj pojasnjuje, kako je račun številka 2001-5235 izdan v skladu z 34. členom ZDDV, kar pa ne pomeni, da so tudi ostali računi izdani v skladu z navedenim členom. Tožnik je k zgoraj naštetim računom priložil tudi pogodbe o opravljenih storitvah, sklenjenimi z D. d.o.o. in C. d.d. ter pogodbo o poslovnem sodelovanju in opravljanju finančnih storitev z C. d.d.. Prvostopni organ navaja, da tožnik kljub zahtevi, da naj predloži dodatna pojasnila, na kaj se računi nanašajo oziroma kakšne storitve so bile opravljene, ni predložil nobene specifikacije opravljenih storitev, razen navedenih pogodb in naloga za izdajo računa, na katerem so specificirane posamezne opravljene storitve, in ki jih je kot prilogo računom tožnik dostavil šele v pripombah, zato prvostopni organ ocenjuje, da jih je tožnik izdelal naknadno.

Prvostopni organ na pravni podlagi 7. odstavka 40. člena ZDDV ni priznal odbitek vstopnega DDV po računu številka 2010155, ki ga je izdal E. d.o.o. z dne 5. 10. 2000 z datumom opravljene storitve 4. 10. 2000 in ki ga je tožnik prejel 6. 10. 2000, v knjigo prejetih računov pa vključil šele v mesecu maju 2000.

Prvostopni organ je na podlagi podatkov v davčnih obračunih tožnika in na podlagi ugotovljenih nepravilnosti pri inšpekcijskem pregledu izdelal nove davčne obračune za leto 2001 in 2002 in ugotovil pravilne zneske obveznosti oziroma presežka DDV (stran 15, 16, 17 in 18 izpodbijane odločbe). Prvostopni organ je ugotovil, da je tožnik zaradi storjenih nepravilnosti v davčnih obdobjih za leto 2001 previsoko izkazal presežke DDV v znesku 19.408.778 SIT in prenizko obveznosti v skupnem znesku 22.275.061 SIT oz. za leto 2002 previsoko izkazal presežke v skupnem znesku 13.671.450 SIT in prenizko obveznosti v skupnem znesku 18.015.608 SIT, ter da so vsi presežki DDV bili vrnjeni tožniku. Izrek o obrestih prvostopni organ utemelji na določbi 100. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP).

Pritožbeni organ je delno ugodil pritožbi in izpodbijano odločbo odpravil za glavnico v znesku 238,80 EUR oziroma 57.228,00 SIT in pripadajoče obresti, o katerih ni bilo odločeno z delno odločbo št. DT 484-97/03-2 z dne 22. 12. 2006, s katero je pritožbeni organ izrek prvostopne odločbe odpravil v delu, ki nanaša na zamudne obresti od prvega dne zamude do izteka roka za prostovoljno izvršitev, v preostalem pa pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Po mnenju pritožbenega organa je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na račun E. d.o.o. št. 2010155 z dne 5. 10. 2000 v znesku 238,80 EUR, saj 40. člen ZDDV ne določa prekluzivnega roka, po poteku katerega izgubi zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV ter lahko vstopni DDV uveljavlja tudi kasneje, v enem od naslednjih davčnih obdobij (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbah opr. št. I Up 21/2003-4 z dne 30. 5. 2006 in I Up 1183/2003-3 z dne 30. 5. 2006). Rok do katerega lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV je določil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 67/02, v nadaljevanju ZDDV-B), ki se uporablja od 1. 10. 2002.

V zvezi z naložitvijo DDV po dveh dobropisih, se pritožbeni organ strinja z razlogi prvostopnega organa (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju: ZUP). V svoji obrazložitvi se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 1183/2003-3 z dne 30. 5. 2006 in sodbo Sodišča Evropske skupnosti C 454/98 z dne 19. 9. 2000. Pritožbeni organ ugotavlja, da ob izpolnitvi pogojev za popravljene davčne osnove, ki jih določa pozitivna zakonodaja, tožnik sme uveljavljati popravke izstopnega DDV, vendar šele v tistih davčnih obdobjih, ko so izpolnjeni vsi s pozitivno zakonodajo predpisani pogoji in da je dokazno breme, da je izdajatelj računa v celoti in pravočasno odpravil vsa tveganja izgube davčnega prihodka, na strani davčnega zavezanca, ki popravlja izstopni DDV, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi tožnik smel popraviti napačno zaračunani izstopni DDV šele takrat, ko bi on kot izdajatelj računa v celoti in pravočasno odpravil tveganje izgube davčne prihodka.

V zvezi z računoma A. d.o.o. in B. d.o.o. in tožnikovega zatrjevanja, da gre za storitve marketinga, ki ne spadajo med storitve ekonomske propagande po 3. odstavku 17. člena ZDDV, pritožbeni organ navaja, da je storitev, ki je v 3. odstavku 17. člena ZDDV navedena kot ekonomsko propagiranje tista, ki je v SKD navedena kot dejavnost oglaševanja pod K/74.40, v katero sodi: zasnova in izvedba propagandnih akcij in zasnova in izvedba zunanje propagande npr. z oglasnimi panoji, plakati in na prevoznih sredstvih,...) zastopanje medijev, prodaja oglaševalskega časopisa, prostora različnih medijev, propaganda s pomočjo letal in drugih plovil, distribucija propagandnega materiala in vzorcev za ugotavljanje oglaševalskega prostora. Pojem marketinških storitev je sicer širši od storitev ekonomske propagande, saj je ekonomsko propagiranje le del marketinških storitev, vendar ker gre po ugotovitvah prvostopnega organa v konkretnem primeru za količinski popust, ki je tudi po mnenju pritožbenega organa posledica storitev ekonomskega propagiranja na hrvaškem trgu, je prvostopni organ te storitve pravilno štel med storitve ekonomske propagande. Da je temu tako pa dokazuje tudi sam tožnik, ki je naknadno obračunal DDV in ga uveljavljal kot vstopni DDV v davčnem obdobju julij 2003.

Pravilna je tudi odločitev, ki se nanaša na nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV po računih, ki ne vsebujejo vseh podatkov po 34. členu ZDDV. Glede očitka da se prvostopni organ ni vsebinsko opredelil do (vseh) tožnikovih pripomb, pa po mnenju pritožbenega organa ne gre za bistveno kršitev pravil postopka.

V tožbi tožnik izpodbija prvostopno odločbo iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabljenega materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Glede dobropisov se sklicuje na dopis, kjer je razvidna vsebina reklamacije italijanskega partnerja, ki je račune zavrnil. Tožnik je v postopku predložil nove račune z dne 28. 5. 2002. Po mnenju tožnika je prvostopni organ napačno uporabil materialno pravo, ker povezuje pravico do popravka izstopnega DDV v 10. odstavku 21. člena ZDDV s 54. členom ZDDV, v primeru, ko je kupec tujec, saj smiselna uporaba ne more biti v škodo tožnika. Meni, da sam ni v položaju, da dokaže neobstoj vložitve zahtevka za vračilo DDV tujega zavezanca, da davčni organ to lahko ugotovi iz svojih evidenc. Promet ni bil opravljen, dokazila od kupca pa ni mogel pridobiti. Načelo nevtralnosti DDV zahteva, da se napačno fakturiran DDV lahko popravi. Ker je bil izdan dobropis, ki je nesporno tudi upoštevan v knjigovodskih evidencah tožnika, je to neposredni dokaz, da je zmanjšal terjatev do svojega kupca. Davčnemu organu očita, da se ni vsebinsko opredelil do njegovih pripomb.

Dobavitelj vozil F. s.p.a je tožniku v spornem obdobju priznal količinski popust, katerega osnova je bila količina prodanih vozil s strani B. d.o.o. in A. d.o.o.. Na tej podlagi sta tožniku v letu 2001 izstavljena dva računa (dokazilo št. 2), kjer so bile zaračunane marketinške aktivnosti, ki se po SKD ne uvrščajo med storitve ekonomske propagande oz. oglaševanja niti med katerekoli druge dejavnosti iz 3. odstavka 17. člena ZDDV. Tožniku tudi ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, kar pomeni kršitev načela nevtralnosti DDV. Zato je tožnik v davčnem obdobju za mesec junij 2003 po obeh spornih računih upošteval tudi vstopni DDV, ki je predmet drugega davčnega postopka.

Glede očitkov, da prejeti računi ne vsebujejo podatka iz 5. točke 34. člena ZDDV tožnik navaja dodatna dokazila, ki jih davčni organ ni upošteval. Sklicuje se na račun št. 2015235 z dne 8. 1. 2002, ki naj bi bil končni račun družbe C. d.d. za opravljene storitve v letu 2001. Navaja, da za posamezne storitve iz pogodbe ni mogoče navesti količine. Meni, da se lahko upošteva vstopni DDV, ker se račun sklicuje na dokument, ki natančneje določa storitve. Navedeno dopušča 2. odstavek 72. člena PZDDV. Očitki tožene stranke, da se nekatera dela oziroma storitve po pogodbah, ki jih ima tožnik sklenjene z C. d.d. in D. d.d podvajajo, ne držijo. Navedeni družbi zanj opravljata različna dela in gre za verodostojno knjigovodsko listino v smislu SRS 21.

Očita prvostopnemu organu, da tekom inšpekcijskega postopka ni izdal nobenega pismenega sklepa, s katerim bi tožniku naložil opravilo kakršnegakoli dejanja. Storitve s strani izdajateljev računov C. d.d. in D. d.o.o. so bile opravljene in plačan DDV. Treba je upoštevati sodbo sodišča Evropskih skupnosti C 90/02 z dne 1. 4. 2004, po kateri država članica ne sme zavezancu naložiti za uveljavljanje odbitka DDV več formalnosti, kot pa je potrebnih za to, da se ugotovi davčna obveznost. Pri tem se sklicuje na načelo materialne resnice po 5. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2).

Sodišču predlaga, da obe odločbi odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožeča stranka ponavlja že v pritožbi navedene razloge, na katere je tožena stranka v izpodbijani odločbi v celoti odgovorila, zato predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov razvidnih iz navedene odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006 do 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

Nima prav tožnik ko trdi, da je izpolnjeval pogoje za popravek davčne osnove, ki se lahko opravi le v primerih iz 10. točke 21. člena ZDDV (če se davčna osnova naknadno spremeni zaradi vračila, popustov ali nezmožnosti plačila) in v povezavi s 34. členoma PZDDV tudi od naknadno priznanih popustov (superrabati in bonifikacije), če so bil dogovorjeni neposredno med dobaviteljem in prejemnikom. Davčni zavezanec po 10. odstavku 21. člena ZDDV lahko popravi oziroma zmanjša znesek DDV, če davčni zavezanec, kateremu je bil opravljen promet blaga oziroma storitev, popravi (zmanjša) odbitek vstopnega DDV in če o tem pisno obvesti dobavitelja.

V obravnavanem primeru tudi ne gre za situacijo, kot želi prikazati tožnik, ko navaja, da je zmanjšal izstopni DDV, ker je šlo za storno račune na podlagi reklamacije italijanskega partnerja, ki je računa zavrnil. Zato tudi sklicevanje na prakso SEU glede napačno fakturiranega DDV ne vpliva na drugačno odločitev. Iz sodne prakse SEU pa tudi izhaja, da države članice lahko z nacionalnimi predpisi določijo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da pride do popravka davčne osnove, iz sodbe C 454/98 z dne 19. 9. 2000 pa izhaja, da Šesta direktiva Sveta ni vsebovala nobenih določb o popravljanju napačno fakturiranega DDV s strani izdajatelja računa ter da je določala edino pogoje, ki jih je treba izpolniti, da se lahko popravi odbitek vstopnega DDV na ravni osebe, ki je prejela blago ali storitev.

Pogoji za popravek računa so predpisani v PZDDV. Davčni zavezanec po 66. členu PZDDV lahko popravi napačno izkazan DDV na računu za dobavljeno blago oz. storitev, le če prejemnik blaga oz. storitve po tem računu še ni uveljavljal pravice do odbitka vstopnega DDV ter mora v tem primeru izdajatelj računa pisno obvestiti prejemnika o popravku, mu izstaviti nov račun s sklicevanjem na številko računa, ki je storniran, popraviti davčne evidence in dokumente shraniti. Če je prejemnik računa pred popravkom računa že odbil vstopni DDV v svojem davčnem obračunu, se po določbi 2. odstavek 66. člena PZDDV popravek izkazanega in obračunanega DDV lahko opravi le pod pogoji iz 10. odstavka 21. člena ZDDV, s tem da se zmanjšanje davčne osnove po 10. odstavku 21. člena ZDDV pri dobavitelju lahko opravi v davčnem obdobju, v katerem je prejel pisno obvestilo prejemnika, da je popravil vstopni DDV.

V obravnavanem primeru navedeno ni izpolnjeno. Tožnik ni izkazal, da je davčni zavezanec popravil (zmanjšal) odbitek vstopnega DDV. ZDDV pri tem ne dela razlike med tujim in domačin davčnim zavezancem. V obravnavanem primeru gre zato za opravljen promet v smislu 3. člena ZDDV. Sodišče očitke glede kršitve načela nevtralnosti DDV zavrača. Tožnik ni izkazal, da gre za storno račune, ni razvidno na kateri storniran račun naj bi se sporni računi nanašali in ni postopal, kot se v takih primerih ravna, davčni zavezanec pa mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze (15. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe). Tožnik dokazil, ki so potrebni za postopanje v tem primeru ni predložil, zato sodišče njegove očitke o napačni uporabi materialnega prava kot neutemeljene zavrača.

Sodišče se strinja tudi z odločitvijo davčnega organa, ki se nanaša na opredelitev storitev po 3. odstavku 17. člena ZDDV. Med navedene storitve, za katere se kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer ima prejemnik storitve sedež, poslovno enoto oziroma stalno običajno bivališče, sodijo tudi storitve ekonomskega propagiranja in v primeru, da katero od storitev opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, davčnemu zavezancu v Sloveniji, se za kraj opravljenega prometa storitve šteje kraj, kjer ima prejemnik storitve davčni zavezanec sedež poslovne enote oziroma stalno ali običajno prebivališče. Prav ima tožnik, ko se sklicuje na 66. člen ZDDV, ki določa, da se za razvrstitev dejavnosti po ZDDV uporablja standardna klasifikacija dejavnosti, vendar pa očitek, da se obravnavane „marketinške storitve“ ne uvrščajo med storitve ekonomske propagande oz. oglaševanja, kot so opredeljene v SKD, ne drži. Iz opisa storitev na spornih računih je razvidno, da so tožniku s strani tujega davčnega zavezanca zaračunane opravljene marketinške aktivnosti na hrvaškem tržišču. Tudi sam tožnik navaja, da gre v obravnavanem primeru za količinski popust s strani dobavitelja vozil. To pa tudi po mnenju sodišča pomeni, enako, kot ugotavljata prvostopni organ in tožena stranka, da gre v tem primeru po vsebini za zaračunano ekonomsko propagiranje, katerega posledica je bil količinski popust, ki ga je tožniku priznal dobavitelj vozil iz Italije, kar po Standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 34 do 12/99, SKD), ki se je uporabljala v navedenem obdobju), sodi pod št. K 74.4, kot navaja tudi tožena stranka. Glede na opis opravljenih storitev na spornih računih, je tudi po mnenju sodišča ugotovitev prvostopnega organa, da gre po vsebini za ekonomsko propagiranje, pravilna, tožnik pa ni izkazal drugih okoliščin, ki bi kazale, da gre za drugačno vrsto storitev, saj v tej zvezi ni predložil nikakršne pogodbe niti drugih dokazil. Zato je obdavčitev na strani tožnika, tožniku pa gre iz tega naslova odbitek vstopnega DDV. Iz upravnih spisov in navedb tožnika je razvidno, da je vračilo vstopnega DDV po spornih računih že predmet drugega postopka, zato sodišče očitke glede kršitve načela nevtralnosti DDV zavrača.

V zvezi s prejetimi računi domačih dobaviteljev se sodišče pridružuje razlogom prvostopnega organa in tožene stranke, da je potrebno na računu navesti podatke o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev, kar je obvezen pogoj po 5. točki 34. člena ZDDV glede vsebine računov, ki so izdani davčnim zavezancev in posledično tudi podlaga za odbitek vstopnega DDV po 40. členu ZDDV. Oba organa sta se opredelila sicer tudi do pogodb, ki jih je tožnik predložil v postopku, ki pa tudi tudi po mnenju sodišča ne morejo nadomestiti pomanjkljivih računov glede vrste opravljenih storitev. Na spornih računih niso navedene številke pogodb, na katere naj bi se računi nanašali in ni opisa opravljenih storitev, kar sta podrobno opisala že oba davčna organa. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Pogodbe, ki jih je tožnik predložil, ne izkazujejo vrste in količino opravljenih storitev po spornih računih, zato se sodišče o njihovi vsebini posebej ne opredeljuje, saj so za odločitev relevantni podatki na računih. Račun št. 2001-5235 z dne 8. 1. 2002 po mnenju sodišča ne more nadomestiti računa, ki je bil izdan v času nastanka poslovnega dogodka in opravljene storitve in ne more biti podlaga za odbitek vstopnega DDV.

Sodišče očitanih kršitev pravil postopka ni našlo, davčni organ je pravilno uporabil določbe ZDDV. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker v obravnavani zadevi ni sporno dejansko stanje, temveč gre za materialno pravno vprašanje, za katero rešitev po 59. členu ZUS-1 glavna obravnava ni potrebna in ni obvezna.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dodano vrednost (1998) - ZDDV - člen 17, 17/3, 21, 21/10, 34, 34/1, 34/1-5, 40, 40/7, 54

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3OTU2