<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba I U 707/2009

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2010:I.U.707.2009
Evidenčna številka:UL0003527
Datum odločbe:24.08.2010
Senat, sodnik posameznik:
Področje:DAVKI
Institut:davek na dodano vrednost (DDV) - načelo nevtralnosti - odbitek vstopnega DDV - davek od dobička pravnih oseb

Jedro

DDV je splošni prometni davek, ki se plačuje od dobav blaga in storitev, razen od tistih dobav blaga in storitev, ki so iz te obdavčitve izrecno izvzeti. Eno najpomembnejših načel sistema DDV je načelo nevtralnosti, ki preprečuje kopičenje davčne obveznosti. To načelo se med drugim zagotavlja tudi z mehanizmom odbitka DDV, ki po svoji vsebini pomeni prelaganje davčne obveznosti na naslednji člen v proizvodno – prodajni verigi. Tako sme tudi po prvem odstavku 40. člena ZDDV davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan, ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Za priznanje pravice do odbitka DDV še ne zadošča, da davčni zavezanec opravlja obdavčljivo dejavnost. Po prvem odstavku 40. člena ZDDV je dopustno odbiti le vstopni DDV, ki je bil obračunan za dobavo tistega blaga ali storitev, ki jih je ali jih bo davčni zavezanec uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki odmeril davek na dodano vrednost (DDV) (I/1., I/3. in I/5. točka izreka), ter davek od dobička pravnih oseb (I/7. točka izreka). S točkami I/2., I/4., I/6. in I/8. je določena obveznost plačila obresti od zneskov davka, odmerjenega s točkami I/1., I/3., I/5. in I/7. in sicer od 1. 1. 2005 do dneva izdaje odločbe. S točko II. izreka izpodbijane odločbe je določen 30 dnevni rok plačila odmerjenih obveznosti in posledice neplačila v postavljenem roku (s popravnim sklepom z dne 25. 10. 2005 sta bili v tretji alineji II. točke izreka popravljeni številka podračuna, na katerega je treba nakazati obveznost iz I/8. točke in številka odobritve, na katero se je treba pri plačilu sklicevati), s tem, da po III. točki izreka pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. S IV. točko izreka pa je odločeno, da davčni organ in stranka trpita vsak svoje stroške davčnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe davčni organ navaja, da je pritožnik opravil davčni inšpekcijski nadzor davka od dobička pravnih oseb za leto 2003, da je bil o ugotovitvah tega nadzora sestavljen zapisnik, na katerega je tožeča stranka dala pripombe, ter da je davčni organ ugotovil, da so nekatere izmed njih utemeljene, in jih je upošteval pri svoji odločitvi.

Davčni organ je ugotovil, da tožeča stranka ne izkazuje zalog nedokončanih proizvodov ali storitev, med odhodki leta 2003 pa je evidentirala račune (tabela 1 na 4. strani izpodbijane odločbe), za katere ni izkazala, da bi jih zaračunala svojim kupcem oziroma prejemnikom storitev. Med postopkom je tožeča stranka predložila ovrednotenje računov (tabela 2 na 6. strani izpodbijane odločbe), ki ga je davčni organ upošteval tako, da je odhodke po računih iz tabele 1 priznal, hkrati pa upošteval prihodek, prikazan po ovrednotenju računov, ki ga je predložila tožeča stranka, vključno z obračunom DDV. Tako je davčni organ ugotovil, da bi moral zavezanec za davek med prihodki v letu 2003 izkazati tudi znesek 10.156.250,00 SIT, ki se nanaša na že opravljene storitve po računih, navedenih v tabeli 2. Hkrati pa bi moral obračunati in plačati DDV po stopnji 20 % v znesku 1.981.840,00 SIT od osnove 9.909.200,00 SIT (I/1. točka izreka) in po stopnji 8,5 % v znesku 25.910,55 SIT od osnove 304.830 SIT (I/3. točka izreka).

Poleg tega je davčni organ ugotovil, da je tožeča stranka neutemeljeno uveljavljala odbitek vstopnega DDV v znesku 4.945.592,79 SIT (I/5. točka izreka), ker za znesek 24.727.967,01 SIT stroškov oziroma odhodkov ni izkazala povezave s prihodki. V postopku je obravnaval račune, navedene v tabeli 3 (ki je priloga izpodbijane odločbe), med katerimi je za nekatere po upoštevanju pripomb ugotovil, da je tožeča stranka izkazala povezavo s prihodki, za tiste, za katere tega ni izkazala, pa je ugotovil, da ne izpolnjujejo pogojev iz prvega odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 67/02 – v nadaljevanju ZDDV) za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV.

Davek od dobička pravnih oseb v znesku 4.718.702 SIT, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati po I/7. točki izreka za leto 2003, je odmerjen od osnove, ki upošteva razliko med obračunom, predloženim davčnemu uradu in obračunom po ugotovitvah davčnega urada ter ob upoštevanju investicij v osnovna sredstva in olajšave v višini 10 % od novo ugotovljene davčne osnove.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja, da je zneske, ki so bili odmerjeni v izrekih I/1., I/3. in I/5., mogoče preizkusiti, in sicer točki I/1. in I/3. izreka na strani 8, točko I/5. pa na strani 26 izpodbijane odločbe. Po mnenju pritožbenega organa je prvostopni organ tožeči stranki utemeljeno povečal prihodke v letu 2003 za že opravljene, a ne zaračunane storitve, ker mu je iz tega naslova priznal tudi uveljavljane odhodke. Kot neutemeljene je zavrnil pritožbene ugovore glede napačnega upoštevanja 20 % stopnje pri obračunu DDV za objekt „zidanica“, ker po mnenju pritožbenega organa niso izpolnjeni pogoji iz 25. člena ZDDV v povezavi s 46. členom Pravilnika o izvajanju DDV (Uradni list RS, št. 79/02 in naslednji) za obračun DDV po 8,5 % davčni stopnji, ker ne gre za objekt, ki bi bil namenjen trajnemu bivanju. Dejansko stanje naj bi bilo popolno ugotovljeno tudi glede povečanja prihodka kot tudi glede višine davčne osnove za obračun DDV za storitve, od katerih tožeča stranka ni izkazala prihodkov.

Z razlago obrazložitve odločitve prvostopnega organa je pritožbeni organ zavrnil pritožbene očitke o navajanju nasprotujočih zneskov na straneh 18 in 19 obrazložitve in v tabeli 3. Tudi po mnenju pritožbenega organa tožeča stranka ni izkazala upravičenosti odhodkov po računih, za katere ni mogoče ugotoviti, na katerem objektu je bilo blago porabljeno oziroma, na katerem so bile storitve opravljene. V zvezi s tem pojasnjuje, da se poslovna potrebnost oziroma utemeljenost odbitka vstopnega DDV izkazuje in dokazuje s predložitvijo dokazov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, dokazati in preveriti resničnost nastanka dogodka in iz vsebine presoditi, ali gre za dogodek s poslovnim značajem ali ne. Navaja, da je tudi pri presoji pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja DDV treba upoštevati predpise, ki urejajo vodenje poslovnih knjig.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija prvostopno odločbo, ker se z njo ne strinja in meni, da so podani vsi izpodbojni razlogi. Prvostopni organ naj bi neupravičeno povišal davčno osnovo in kot posledica tega tudi neupravičeno odmeril davek od dobička pravnih oseb. Zatrjuje, da odločitve o odmeri DDV po računih, navedenih v tabeli 3, ki jih davčni organ ni priznal, ni mogoče preizkusiti. Meni, da bi moral (glede na račune, navedene na straneh od 19 do 24 izpodbijane odločbe) skupni znesek odbitka DDV, ki ni bil priznan po tabeli 3, znašati 5.067.767,20 SIT in ne 4.945.592,79 SIT, kot naj bi davčni organ napačno ugotovil. Znesek v višini 122.174,41 SIT, kolikor znaša razlika med 5.067.767,20 SIT in 4.945.592,79 SIT, naj bi bil neobrazložen, dejansko stanje pa nepravilno in napačno ugotovljeno. Iz izpodbijane odločbe naj tudi ne bi bilo mogoče ugotoviti, ali se DDV po računih, navedenih v tabeli 4, prizna v celoti, ali le delno in zakaj. Obrazložitev odločbe na strani 10 v primerjavi s stranjo 19 naj bi bila v medsebojnem nasprotju. Nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ker so material prevzele osebe, ki pri tožniku niso zaposlene, je po mnenju tožeče stranke brez pravne podlage. Odločba naj bi bila nepreverljiva tudi glede zneska 24.727.967,01 SIT, ki ga je po izpodbijani odločbi treba izvzeti iz odhodkov, ker naj bi iz tabele 3 znesek nepriznanih odhodkov znašal 25.338.839,05 SIT.

Tožeča stranka zatrjuje, da ji prvostopni organ neupravičeno ni priznal pravice do dobitka vstopnega DDV, saj je predložila vse račune s prilogami (dobavnicami), iz katerih naj bi bilo razvidno, kako so prihodki in odhodki povezani. Poleg tega naj bi prvostopnemu organu tudi pojasnila, kako je bil nabavljen material porabljen in kateri računi so bili v zvezi s tem izdani. Navaja, da je bil material nabavljen, storitve pa opravljene z namenom opravljanja dejavnosti in da gre za obdavčljivo transakcijo. V tožbi našteva račune iz tabele 3 in račune, s katerimi naj bi svojim kupcem zaračunala dobave blaga in storitve v zvezi z računi iz tabele 3, in številke dobavnic, ki so priloga nekaterim računom. Kot dokaz predlaga tudi zaslišanje predstavnikov nekaterih kupcev.

Prvostopnemu organu očita, da se ni opredelil do računa pod zaporedno številko 4 v tabeli 3, čeprav naj bi tožnik družbi A. d.d., storitve zaračunal po računih št. 126/03, 38/03 (v znesku 8.313.676,00 SIT) in 53/03 (prav tako v znesku 8.313.676,00 SIT). Storitve naj bi bile opravljene, kar dokazuje s sklicevanjem na račun št. 05/2003 (dobavitelj B.B. s.p.) in na račun št. 126/03, ki ga je izdala družbi A. d.d., ter predlaga zaslišanje priče B.B. in ogled.

Tožeča stranka meni, da davčni organ neupravičeno pogojuje pravico do odbitka vstopnega DDV s tem, da bi morala dobavnica vsebovati podatek o tem, komu je bilo blago dobavljeno oziroma storitve, ki jih je tožnik plačal, opravljene. Pomembno naj bi bilo le, ali se odbitek uveljavlja v zvezi z opravljanjem ekonomske dejavnosti oziroma za namene obdavčljivih transakcij, za kar naj bi v obravnavanih primerih tudi šlo. Sklicuje se na načelo nevtralnosti DDV. Davčni organ pa bi po mnenju tožeče stranke moral, če je dvomil v navedbe, trditve in predložene dokaze, sporna dejstva ugotavljati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (npr. zaslišanji izvajalcev). V zvezi z dokazovanjem obstoja poslovnih dogodkov se sklicuje na 7. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 25/05 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZDavP-1 (sedaj 5. člen ZDavP-2, Uradni list RS, št. 117/06 in nasl.), 95. in 106. člen ZDavP-1, na načelo sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2 in na 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. - v nadaljevanju ZUP).

Za 177.200,00 SIT naj bi bil previsok znesek prihodkov, za katerega je davčni organ povečal davčno osnovo za davek od dobička pravnih oseb po računu družbe C. d. o. o. in preveč obračunal 35.440,00 SIT DDV. Glede na znesek, ki ga je tožeča stranka navedla kot njeno provizijo pri računu navedene družbe, bi po mnenju tožeče stranke osnova za DDV znašala 8.497.927 SIT, obračunan DDV pa 1.699.585,40 in ne 1.735.025,40 SIT, kot naj bi v tabeli 2 pod zaporedno številko 4 zmotno navajal prvostopni organ.

Nepreverljiv in neobrazložen naj bi bil tudi obračun davka od dobička pravnih oseb za leto 2003. Po navedbah prvostopnega organa naj bi tožeča stranka izkazala za 10.214.030 SIT premalo prihodkov, medtem ko iz razlike prihodkov po obračunu, ki je bil predložen davčnemu uradu, in prihodkov, ugotovljenih po inšpekciji, izhaja, da so premalo napovedani prihodki znašali 10.156.250,00 SIT. Iz obrazložitve pa naj ne bi bilo razvidno, zakaj je nastala ta razlika.

Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano določbo odpravi in naloži toženi stranki plačilo stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, ker je na enake razloge, kot jih tožeča stranka navaja v tožbi, odgovoril že pritožbeni organ.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

V obravnavani zadevi so bile tožeči stranki davčne obveznosti za leto 2003 odmerjene od zneskov opravljenih, a ne zaračunanih storitev in od zneskov po računih, za katere tožeča stranka ni izkazala povezanosti s prihodki. Tako je davčni organ pri ugotavljanju prihodkov tožeče stranke prištel še znesek 10.156.250 SIT prihodkov iz naslova opravljenih, a ne zaračunanih storitev in od teh prihodkov obračunal DDV. Hkrati je iz zneska odhodkov izločil znesek (v višini 34.869.066,99 SIT) po računih za material in storitve, za katere tožeča stranka ni izkazala, da gre za stroške, nastale z opravljanjem njene dejavnosti, in obračunal DDV v višini neutemeljeno uveljavljanega odbitka DDV po teh računih.

DDV je splošni prometni davek, ki se plačuje od dobav blaga in storitev, razen od tistih dobav blaga in storitev, ki so iz te obdavčitve izrecno izvzeti. Eno najpomembnejših načel sistema DDV je načelo nevtralnosti, ki preprečuje kopičenje davčne obveznosti. To načelo se med drugim zagotavlja tudi z mehanizmom odbitka DDV, ki po svoji vsebini pomeni prelaganje davčne obveznosti na naslednji člen v proizvodno – prodajni verigi. Tako sme tudi po prvem odstavku 40. člena ZDDV davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan, ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Za priznanje pravice do odbitka DDV še ne zadošča, da davčni zavezanec opravlja obdavčljivo dejavnost. Po prvem odstavku 40. člena ZDDV je dopustno odbiti le vstopni DDV, ki je bil obračunan za dobavo tistega blaga ali storitev, ki jih je ali jih bo davčni zavezanec uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.

Po prvem odstavku noveliranega 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 108/02 – ZDDPO), uveljavljenem po ZDDPO-C s 1. 1. 2003, so se med dohodke davčnega zavezanca vštevali samo tisti odhodki, ki so bili neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti oziroma samo tisti odhodki, ki so bili neposredni pogoj za ustvarjanje prihodkov. Taka določba je bila uzakonjena po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-251/00-17 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02), v obrazložitvi katere je Ustavno sodišče navedlo tudi stališče, da ne bi bila v skladu z Ustavo ureditev po kateri „... bi davčni zavezanci lahko šteli med stroške vse izdatke, ki so kakorkoli povezani z opravljanjem dejavnosti, iz katere izvira dobiček ...“, saj bi „... zavezancem omogočila nekontrolirano povečevanje in prikazovanje stroškov, s tem pa neutemeljeno zmanjševanje njihovih prispevkov za zadovoljevanje skupnih potreb, kar bi bilo v nasprotju z načelom, da je Slovenija socialna država (2. člen Ustave).“

Glede na take zakonske okvire je v obravnavanem primeru treba presoditi, ali je ugotovitev davčnega organa, da tožeča stranka ni izkazala povezave stroškov po teh računih s prihodki, pravilna. Iz dejstev, ki jih je davčni organ ugotovil, tudi po presoji sodišča ni razvidno, da bi bile sporne dobave namenjene obdavčljivim transakcijam tožeče stranke.

Določbe ZDavP-1, ki so veljale v času izdaje izpodbijane odločbe (in ZDavP-2, na katere se sklicuje tožeča stranka), se res nanašajo na načelo materialne resnice, vendar je po tretjem odstavku 95. člena ZDavP-1 (z ZDavP-2 pa po prvem in tretjem odstavku 76. člena ZDavP-2) dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, na strani zavezanca za davek. Praviloma je davčni zavezanec svoje trditve po 96. členu ZDavP-1 dokazoval s pisno dokumentacijo ter s poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa je predlagal tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (enako sedaj določa 77. člen ZDavP-2). Kot je pravilno navedel že prvostopni organ, so knjigovodske listine verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.12. - Slovenski računovodski standardi, Uradni list RS, št. 107/01 – v nadaljevanju SRS).

Ker je davčni organ podvomil v to, da navedene listine (tj. računi in dobavnice) odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožeča stranka morala za svoje trditve (da listine odražajo resnično dejansko stanje) predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožeča stranka ni storila. Zato so tudi očitki o kršitvah načel in pravil postopka neutemeljeni.

Tožeči stranki dokazovanje ni bilo onemogočeno in zmotno meni, da izpodbijana odločitev temelji na stališču, po katerem je pravica do odbitka vstopnega DDV pogojevana s tem, da bi morala dobavnica vsebovati podatek o tem, komu je bilo blago dobavljeno oziroma komu so bile storitve, ki jih je tožnik plačal, opravljene. Iz izpodbijane odločbe in listin v spisu je razvidno, da tožeča stranka razen računov in dobavnic ni predložila nobenih drugih dokazil, iz katerih bi bil razviden opravljen promet na tak način, da bi bilo mogoče ugotoviti povezanost prihodkov in odhodkov tako glede sestavljanja davčnega izkaza, iz katerega izhaja davčna osnova za odmero davka od dobička v skladu s 7. členom ZDDPO, kot glede ugotavljanja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje odbitka DDV iz naslova zaračunanih dobav. Če je tožeča stranka kot dokaz predložila račune in dobavnice, bi torej morale biti te listine take, da je razvidno, da je blago oziroma storitve po spornih računih uporabila oziroma bo uporabila za namene opravljanja svojih obdavčenih transakcij.

Davčni organ je ugotovil, da tožeča stranka za leto 2003 ni izkazovala zalog nedokončanih proizvodov ali storitev, hkrati pa je ugotovil, da za nekatere odhodke po prejetih računih povezanosti s prihodki ne more ugotoviti, ker odhodki niso bili izkazani v poslovnih knjigah v skladu s SRS, in sicer ti niso bili izkazani z verodostojnimi listinami. Pri tem se je skliceval na SRS 21.7. in 21.12. ter na SRS 14, ki se uporabljajo pri knjigovodstvu obračunavanju in razkrivanju stroškov materiala in uporabljenih storitev. Izrecno je poudaril SRS 14.10., po katerem se stroški materiala in storitev priznavajo na podlagi listin, ki dokazujejo, da so praviloma povezani z nastalimi gospodarskimi koristmi. Po predložitvi ovrednotenja je davčni organ med prihodki upošteval tudi prihodke po ovrednotenju računov iz tabele 2 in v zvezi z njimi tudi davčno priznal odhodke, navedene v tabeli 1 izpodbijane odločbe. Na podlagi predloženih dobavnic pa je povezanost odhodkov z obdavčenimi transakcijami lahko ugotovil le za nekatere poslovne dogodke, navedene v tabeli 3.

Sodišče samo ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da predložene dobavnice niso verodostojne listine, ki bi dokazovale nastanek poslovnega dogodka. Opisi vsebine listin, ki jo prvostopni organ navaja v zvezi z odgovori na pripombe tožeče stranke, niso sporni. Tožeča stranka tudi ne trdi, da bi prvostopni organ vsebino listin povzel pomanjkljivo. Tožbenega ugovora o napačni ugotovitvi dejanskega stanja pa tožnik ne more utemeljiti zgolj z navajanjem računov in dobavnic, za katere je davčni organ ugotovil, da iz njih ni razvidno, na katere objekte se nanašajo in s tem, da je bilo blago oziroma, da so bile storitve uporabljene za opravljanje obdavčenih transakcij tožeče stranke. Drugih dokazov, ki jih sedaj navaja v tožbi, sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ker jih v upravnem postopku ni navedla, v tožbi pa ne pojasni, zakaj jih ni mogla uveljavljati v upravnem postopku. Nekateri med njimi se nanašajo celo na dokazovanje odhodkov po računih D. d.o.o., ki jih je davčni organ upošteval v korist tožeče stranke.

Po navedenem so očitki o kršitvah načel in pravil postopka neutemeljeni. Ker tožeča stranka davčne upravičenosti odhodkov ni izkazala z verodostojnimi listinami, pa je neutemeljen tudi očitek, da je davčni organ neupravičeno in nezakonito povečal davčno osnovo za davek od dobička pravnih oseb.

Prav tako je neutemeljen očitek, da ugotovitev, navedenih v obrazložitvi te odločitve, ni mogoče preizkusiti.

V zvezi s samo odmero davčnih obveznosti od ne zaračunanih storitev je sporen znesek 177.200,00 SIT davčne osnove za davek od dobička pravnih oseb in obračun DDV od tega zneska v višini 35.440,00 SIT. Glede na znesek računa družbe C. d.o.o. in glede na znesek provizije, bi po mnenju tožeče stranke davčna osnova morala znašati 8.497.927 SIT, obračunan DDV pa 1.699.585,40 SIT in ne 1.735.025,40 SIT, kot naj bi v tabeli 2 pod zaporedno številko 4 navajal prvostopni organ. Tako mnenje tožeče stranke je zmotno. V tabeli 1 obrazložitve izpodbijane odločbe je res naveden znesek računa družbe C. d.o.o., v višini, ki jo navaja tožeča stranka. Vendar je v tabeli 2 prvostopni organ navedel zneske, ki jih je tožeča stranka sama ovrednotila in pod zaporedno številko 4 je prvostopni organ v zvezi z računom C. d.o.o. navedel točno take zneske, kot jih je tožeča stranka navedla pri vrednotenju storitve za objekt „E.“. Podatki, ki jih upošteva odločba prvostopnega organa, so torej skladni podatkom upravnih spisov, tožbene navedbe o napačni višini davčne osnove in napačnem obračunu DDV pa neutemeljene.

Kot je razvidno iz tabele 5 (29. stran izpodbijane odločbe), je davčni organ davek od dobička pravnih oseb določil na podlagi povečane davčne osnove za 10.156.250 SIT in ne za 10.214.030,00 SIT, kot je to navedel v obrazložitvi na strani 28. Razlika med tema zneskoma je enaka znesku, ki je naveden v tabeli 2 pod zaporedno številko 8. Očitno je torej, da davčni organ pri povečanju davčne osnove za davek od dobička pravnih oseb ni upošteval ocene višine davčnega prihodka (ki jo navaja v opombi tabele) za opravljeno, a ne zaračunano storitev, kljub temu, da je med stroški, ki jih je priznal, upoštevan tudi znesek računa dobavitelja tožeče stranke za to storitev (F.F.). Očitek, da je obračun davka od dobička nepreverljiv in neobrazložen, je po navedenem neutemeljen. Za zahtevo po obrazložitvi, zakaj davčni organ pri določanju davčne osnove ni upošteval višjega zneska, pa tožeča stranka nima pravnega interesa.

Preostali del tožbenih navedb se nanaša na obračun davčnih obveznosti, ki izhajajo iz davčno nepriznanih odhodkov po računih, navedenih v tabeli 3, v znesku 24.727.967,00 SIT. Tožeča stranka v tožbi zmotno navaja le nekatere izmed računov, navedenih v tabeli 3, po katerih je bila priznana tudi pravica do odbitka vstopnega DDV. Kljub temu, da je prvostopni organ zavrnil pripombe tožeče stranke v zvezi z računi D. d.o.o., je iz obrazložitve izpodbijane odločitve razvidno, da je poleg računov pod zaporedno številko 20., 27., 29., 31. in 41., ki jih navaja tožeča stranka, upošteval tudi vseh pet računov D. d.o.o., ki jih navaja v tabeli 4. Seštevek zneskov teh računov tudi znaša 610.872,04 SIT, kolikor znaša razlika med zneskom nepriznanih odhodkov po ugotovitvah davčnega organa in zneskom 25.338.839,05 SIT, ki ga navaja tožeča stranka. Znesek 122.174,41 SIT pa znaša seštevek DDV po teh računih D. d.o.o., in je enak razliki med zneskom 5.067.767,20 SIT in zneskom 4.945.592,79 SIT, kolikor po ugotovitvi davčnega organa znaša neupravičen odbitek vstopnega DDV. Poleg teh računov je v tabeli 4 naveden še račun G. d.o.o., za katerega tudi tožeča stranka navaja, da je upoštevan. Po navedenem je torej odbitek DDV priznan po vseh računih, navedenih v tabeli 4. Zato je tudi tožbeni očitek, da ni mogoče ugotoviti, ali se DDV po računih, navedenih v tabeli 4, prizna v celoti, neutemeljen. Ker je davčni organ pri odločanju o davčni obveznosti upošteval ugotovitve, ki so tožeči stranki v korist, in ne stališč, ki jih navaja na 19. strani obrazložitve, očitana procesna kršitev neskladja v obrazložitvi, na odločitev ni vplivala, zato tudi ne vpliva na zakonitost odločitve.

Očitek tožeče stranke, da se prvostopni organ ni opredelil do računa pod zaporedno številko 4 je neutemeljen. Prvostopni organ se je do tega računa opredelil s tem, ko ga je navedel med obravnavanimi računi, za katere je v postopku ugotovil, da se nanašajo na davčno nepriznane odhodke. Obrazložitev izpodbijane odločitve ga izrecno navaja le v tabeli 3, vendar iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe posebej obravnaval račune, za katere je tožeča stranka bodisi naknadno predložila dobavnice, bodisi pripombe. Da bi tožeča stranka v upravnem postopku račun št. 5/2003 dobavitelja B.B. s.p., uveljavljala kot poslovni odhodek, iz listin v upravnem spisu ne izhaja. Po določbi 52. člena ZUS-1 se lahko nova dejstva in novi dokazi kot tožbeni razlogi upoštevajo le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma nevesti v postopku izdaje upravnega akta. Zato sodišče nova dejstva in nove dokaze, ki jih tožeča stranka v zvezi z računom pod zaporedno številko 4 v tabeli 3 navaja šele v tožbi, štelo kot nedovoljene tožbene novote in se zato tudi ni spuščalo v presojo njihove utemeljenosti.

Tudi očitki o neobrazloženosti izpodbijane odločbe so torej neutemeljeni.

Po navedenem je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožeča stranka sicer trdi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno in predlaga izvedbo dokazov, vendar gre za dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dodano vrednost (1998) - ZDDV - paragraf 40, 40/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.01.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3OTUw