<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC Sodba Cp 345/2020
ECLI:SI:VSCE:2020:CP.345.2020

Evidenčna številka:VSC00041065
Datum odločbe:30.09.2020
Senat, sodnik posameznik:Nataša Gregorič (preds.), Karolina Pečnik (poroč.), mag. Miran Pritekelj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - delež na skupnem premoženju - posebno premoženje zakonca - prispevek zakonca - ugovor nadpolovičnega deleža - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje

Jedro

V skladu s stališčem novejše sodne prakse je potrebno procesno ravnanje tožene stranke v primeru podanega zgolj ugovora posebnega premoženja ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera, tako da je v primeru, ko tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, potrebno te njene trditve upoštevati v okviru oziroma tudi kot ugovor višjega deleža.

Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta stanovanje podedovala tožnik in njegova sestra, torej ne samo tožnik, da sta bila solastnika tega stanovanja vsak do 1/2, je materialno pravno, t.j. v skladu s 1. odstavkom 51. člena ZZZDR, napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je to stanovanje (v celoti) predstavljajo posebno premoženje tožnika, saj je ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da je posebno premoženje tožnika predstavljal le njegov solastniški delež (1/2) na tem stanovanju. Pri tem je namreč potrebno upoštevati tudi dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da se je solastniški delež tožnikovi sestri izplačal iz sredstev skupnega premoženja pravdnih strank, kar ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 2. odstavka 51. člena ZZZDR, pomeni, da je polovica tega stanovanja predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, enako pa velja tudi za kupnino, doseženo z njegovo prodajo.

Vložkov posebnega premoženja v tem konkretnem primeru ni mogoče kar avtomatično pretvarjati v deleže na skupnem premoženju in nato le še na preostalem deležu skupnega premoženja ugotavljati (dodaten) delež pravdnih strank pri ustvarjanju skupnega premoženja. Potrebno je upoštevati tudi konkretne posebne okoliščine obravnavanega primera, predvsem pa dejstvo, ki ga tožnik pritožbeno ne izpodbija, da se je tudi v njegovo posebno premoženje, ki se je nato vložilo v skupno premoženje pravdnih strank, vlagalo precejšnja sredstva iz skupnega premoženja pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki II. izreka tako, se ugotovi, da znaša delež tožeče stranke na premoženju iz I. točke izreka izpodbijane sodbe še nadaljnjih 7/100 celote (skupaj torej 37/100 celote),

- v točki III. izreka tako, da je tožene stranka dolžna v roku 15 dni nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju, št. 01100-6370421586 še nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v višini 927,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila,

- v točki IV. izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti še nadaljnji del sodne takse za postopek pred sodiščem I. stopnje, v višini 358,26 EUR, v roku 15 dni, na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-8450084805, sklic 00-1010-346-2019, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15. dnevnega roka za poplačilo in

- v točki V. izreka tako, da se višina pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki zniža na 3.342,09 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih, delih potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki na račun Okrožnega sodišča v Celju, št. 01100-6370421586 povrniti njene pritožbene stroške v višini 109,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka ugotovilo, da znaša delež tožeče stranke R. P., na skupnem premoženju pravdnih strank, ki ga predstavlja stanovanjska hiša na naslovu ..., v izmeri 176 m2 in parcela v izmeri 750 m2, in sicer vse na parc. št. 1125/139 k.o. ... (ID ...) z ID znakom ...-1125/139-0, 30/100 celote, pod točko II. izreka je v presežku, v kolikor tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je njen delež na premoženju iz I. točke izreka te sodbe še nadaljnjih zahtevanih 18/100 celote, tožbeni zahtevek zavrnilo, pod točko III. izreka je nadalje toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni pravdne stroške v višini 3.976,04 EUR, ki se priznajo tožeči stranki, nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju, št. 01100-6370421586, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila, pod točko IV. izreka je še razsodilo, da je tožena stranka dolžna povrniti del sodne takse za postopek pred sodiščem I. stopnje, v višini 1.535,40 EUR, v roku 15 dni, na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-8450084805, sklic 00-1010-346-2019, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15. dnevnega roka za poplačilo in pod točko V. izreka tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.141,67 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), ki sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in v stroškovnem delu (t.j. v točkah II., III., IV. in V. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi najprej v bistvenem delu povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa izpostavlja, da je v prvem sojenju sodišče prve stopnje razsodilo, da znaša delež tožnika na tem premoženju 48/100. Tožnik meni, da je bila tudi ta odločitev pravno zmotna, vendar sam zaradi ekonomičnosti postopka pritožbe zoper prvo sodbo ni vlagal, saj je uspel v pretežnem delu svojega zahtevka. Poudarja, da je toženka zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine -stanovanjske hiše na naslovu ... v izmeri 176 m2 in parcele v izmeri 750 m2, na parc. št. 1125/139 k.o. ... (ID ...) do celote (1/1), ker pa je bila ta nepremičnina pridobljena z delom in sredstvi obeh pravdnih strank kot zunajzakonskih partnerjev med trajanjem zunajzakonske skupnosti in ker toženka ni bila pripravljena na sporazumno delitev skupne lastnine, je tožnik vložil tožbo na ugotovitev, da spada stanovanjska hiša na naslovu ... v izmeri 176 m2 in parcela v izmeri 750 m2, na parc. št. 1125/139 k.o. ... (ID ...), v skupno, v zunajzakonski skupnosti pridobljeno premoženje pravdnih strank, pri čemer znaša delež tožnika na tako ugotovljenem premoženju do 1/2 celote. Tožnik pojasnjuje, da je pri določitvi deleža v tožbenem zahtevku izhajal iz zakonske domneve po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), da sta pravdni stranki k pridobitvi navedenega skupnega premoženja prispevali v enakih deležih, zaradi česar je bil postavljen tudi zahtevek, da se tožniku prizna delež na tem premoženju do 1/2 celote. Izpostavlja še, da je toženka tekom pravdnega postopka vseskozi navajala, da je vsa denarna sredstva, ki jih je pridobila s krediti ter s plačo v hišo vložila sama in je tako smiselno navajala, da je sama izključna lastnica te nepremičnine, ki da predstavlja njeno posebno premoženje, ugovor višjega deleža pri skupnem premoženju pa je podala prvič šele v pritožbi z dne 8. 10. 2018 po pooblaščencu odvetniku V., s čimer je bila po mnenju tožnika prekludirana, saj bi ugovor višjega deleža, ki bi po mnenju tožnika moral biti izražen v ulomku, morala glede na eventualno maksimo podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ali vsaj do konca glavne obravnave, tako pa se je toženka o višjem deležu na skupnem premoženju prvič določno opredelila v odstotku šele v pritožbenem postopku. Navedeno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe na strani 10, kjer je navedeno, da je toženka tekom postopka zatrjevala le, da obravnava nepremičnina ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, saj je bila pridobljena zgolj z njenim delom in z njenimi prihodki ter krediti. Sodišče prve stopnje pa je ugovor posebnega premoženja, ki ga je podala tožena stranka kljub načelnemu pravnemu mnenju Vrhovnega sodišča RS, upoštevalo podredno kot ugovor višjega deleža pri skupnem premoženju, pri čemer se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 163/2017, ki pa po mnenju tožnika ni utemeljeno, saj je v izrecnem nasprotju s sodnimi odločbami Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 236/2008, II Ips 603/2007, II Ips 443/2008, II Ips 254/2011, II Ips 55/2012 in II Ips 191/2013, v katerih je izrecno izpostavljeno in artikulirano obrazloženo, da ugovor posebnega premoženja (izključne lastnine) ne vključuje podrednega ugovora višjega deleža pri skupnem premoženju, saj se pravna narava skupne lastnine bistveno razlikuje od pravne narave izključne lastnine oz. solastnine. V zvezi s tem je tudi Višje sodišče v zadevi VSL I Cp 1566/2009 jasno poudarilo, da je skupna lastnina bistveno drugačna kot izključna lastnina ali solastnina, da zahtevek po večjem deležu na skupnem premoženju ni nekaj manj ampak nekaj drugega kot izključna lastnina. Zato bi sodišče, ki bi ob podanem ugovoru izključne lastnine toženki prisodilo višji delež pri skupnem premoženju, prekoračilo meje ugovora toženke (prvi odstavek 2. člena ZPP). Ravno to pa se je po mnenju tožnika zgodilo tudi v konkretnem primeru, ko je sodišče prve stopnje toženki prisodilo višji delež, čeprav ugovora višjega deleža na skupnem premoženju tekom postopka sploh ni postavila. Dejstvo namreč je, da okvir odločanja sodišča določita pravdni stranki sami s svojimi zahtevki, trditvami, dokaznimi predlogi in obrambnimi ugovori. Stvar njune izbire in odločitve pa je, kako bosta razpolagali s svojimi procesnimi upravičenji. Tako kot se od tožnika zahteva, da mora določno opredeliti in uveljavljati višji delež od polovičnega, je tudi na toženki breme, da mora določno (v ulomku oz. odstotku) zatrjevati višji delež pri skupnem premoženju. Gre namreč za ugovor samostojne nasprotne pravice, ki ga mora toženka postaviti tako določno, da so s tem jasno postavljene meje obravnavanja v pravdi. Pri tem tožnik še izpostavlja, da je toženka v konkretnem primeru že tekom postopka priznala obstoj zunajzakonske skupnosti in je dejansko stanje v tem smislu nekoliko drugačno kot v sodbi II Ips 163/2017, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje in ki odstopa od utečene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Prav tako je tudi dejansko stanje v zadevi II Ips 20/2019 drugačno od konkretne zadeve, saj je v tisti zadevi toženka vendarle podredno tudi podala ugovor višjega deleža na skupnem premoženju, in sicer da je delež toženke na skupnem premoženju 99,9%, kar je bistveno drugače kot v konkretnem primeru, ko je toženka ves čas postopka na prvi stopnji zatrjevala, da stanovanjska hiša na ... predstavlja njeno izključno in posebno premoženje. Iz tega razloga po mnenju tožnika sklicevanje na sodbi II 163/2017 in II Ips 20/2019 ni utemeljeno in je sodišče prve stopnje s tem, ko je obravnavalo ugovor posebnega premoženja hkrati v okviru ugovora višjega deleža ter toženi stranki priznalo 70/100 deleža na skupnem premoženju, prekoračilo meje ugovora toženke, kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 2. člena ZPP. Ne glede na zgoraj navedeno pa tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi iz razlogov napačno ugotovljenega dejanska stanja in bistvenih kršitev določb ZPP, še zlasti 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP glede odločitve sodišča v zvezi z višino deleža pravdnih strank na skupnem premoženju, stanovanjski hiši na naslovu ... . Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi namreč odločilo, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 30/100, delež toženke pa 70/100, čeprav iz obrazložitve sodbe ne izhaja, na kakšen način je sodišče sploh prišlo do takšnega odstotka. Tožnik meni, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe v izrecnem nasprotju z razlogi sodbe in ugotovljenim dejanskim stanjem. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno citiralo določbo 59. člena ZZZDR, po kateri sodišče v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca ali zunajzakonskega partnerja na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik k skupnemu premoženju prispeval in vložil svoje posebno premoženje iz naslova prodaje stanovanja na ... v višini 29.210,48 EUR in kupnino od prodanega stanovanja v ... v višini 27.124,01 EUR, skupaj torej 56.334,49 EUR ter da je znašala vrednost skupnega premoženja pravdnih strank ob razpadu zunajzakonske skupnosti 142.000,00 EUR, pri čemer se je sodišče v tem delu oprlo na cenitev izvedenca gradbene stroke V. R., glede na tako zgoraj opisano ugotovljeno dejansko stanje pa meni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku pripada zgolj 30/100 deleža na skupnem premoženju protispisen in v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj če bi upoštevali zgolj in samo vložek tožnika iz naslova njegovega posebnega premoženja - kupnine za obe stanovanji v ... in na ... v višini 56.334,49 EUR v skupno premoženje - stanovanjsko hišo na naslovu ..., bi znašal njegov delež glede na vrednost nepremičnine v višini 142.000.00 EUR in prispevek njegovega posebnega premoženja (56.334.49 EUR) 40/100. Ob tem pa še opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo zgolj bistveno večjega prispevka tožnika k skupnemu premoženju iz naslova posebnega premoženja pravdnih strank (tožnik je prispeval 56.334,49 EUR, toženka pa 24.837,54 EUR), pač pa je ugotovilo tudi, da je tožnik k skupnemu premoženju v bistveno večji meri prispeval v obliki dela na stanovanjski hiši na ..., pa je kljub temu tožniku iz povsem nepojasnjenih razlogov prisodilo zgolj 30/100 delež na skupnem premoženju. Tožnik meni, da je obširni dokazni postopek dejansko potrdil navedbe tožnika, da je ogromno del vložil v skupno stanovanjsko hišo, poleg tega pa vanjo vložil tudi denarna sredstva iz naslova kupnine za dve stanovanji v ... in na ..., kar je sodišče sicer tudi ugotovilo, pa kljub temu tožniku dosodilo bistveno nižji delež na skupnem premoženju. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje po mnenju tožnika naredilo zgolj zaradi redne plače toženke, ki pa je bila po oceni tožnika precej nizka, saj do leta 2006 ni dosegla niti 1.000,00 EUR, prej pa je toženka prejemala bistveno nižje dohodke. V tem smislu je po mnenju tožnika sodišče prve stopnje tudi napačno ugotovilo, da je toženka od leta 1986 do leta 1996 privarčevala 15.000,00 DEM in ji je sodišče ta znesek upoštevalo kot njeno posebno premoženje, saj po oceni tožnika toženka v tej smeri ni predlagala nobenega dokaza (npr. bančne knjižice, izpiska ipd.), pač pa je zgolj trdila, da je ta znesek privarčevala, kar pa glede na njene prihodke v tem obdobju ne more biti verjetno, saj je toženka v letu 1994 zaslužila 448,96 EUR mesečno, v letu 1996 samo 172,32 EUR mesečno in v letu 1996 samo 219,84 EUR mesečno, prav tako pa je tudi od leta 1986 imela zelo nizko plačo, kar ob tekočih življenjskih stroških ne zadošča niti za normalno življenje, kaj šele da bi s takšnimi prihodki toženka lahko prihranila skoraj 8.000 EUR. Sodišču prve stopnje tožnik zato očita, da je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno zaključilo, da je toženka s privarčevanimi 15.000 DEM prispevala k skupnemu premoženju. Glede na navedeno in utemeljeno je po mnenju tožnika glede na izvedene dokaze sodišče prve stopnje napačno določilo deleža pravdnih strank na skupnem premoženju in niti ni pojasnilo, kako in na kakšen način je toženki prisodilo toliko višji delež. Še posebej je takšna odločitev po mnenju tožnika napačna glede na to, da je bil nedvomno ugotovljen njegov bistveno višji prispevek k skupnemu premoženju iz naslova vložka posebnega premoženja v skupno premoženje in njegov bistveno večji angažma pri gradnji stanovanjske hiše, ki predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Četudi je imela toženka uradno višje in redne prihodke, s takšnimi prihodki nikoli ne bi mogla zgraditi in postaviti hiše s parcelo v vrednosti 142.000,00 EUR. Dokazni postopek je zato po mnenju tožnika pokazal in potrdil njegove trditve, da znaša delež tožnikov delež na skupnem premoženju vsak 1/2, toženki pa teh trditev in zakonske domneve ni uspelo izpodbiti.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je v tej pravdni zadevi zahteval, da se ugotovi, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanjska hiša na naslovu ... v izmeri 176 m2 in parcela v izmeri 750 m2, vse na parc. št. 1125/139 k.o. ... (ID ...) z ID znakom ...-1125/139-0, ter da znaša delež tožnika na tako ugotovljenem skupnem premoženju 1/2 celote. Tožnik je trdil, da sta pravdni stranki bivša zunajzakonska partnerja, ki sta v zunajzakonski skupnosti živela od leta 1994 do leta 2012. Po razpadu zunajzakonske skupnosti je podal predlog za delitev skupnega premoženja pravdnih strank, v tem postopku pa je med strankama nastal spor o predmetu delitve in velikosti deležev, zato je bil napoten na pravdo z zahtevkom, da obravnavana nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank in da znaša njegov delež na tej nepremičnini 1/2. Čeprav je v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vknjižena kot lastnica toženka do celote, pa tožnik trdi, da je bila nepremičnina pridobljena z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti obeh pravdnih strank, zato je na njej solastninsko pravico tožnik pridobil na originaren način. Trdil je še, da sta k pridobitvi skupnega premoženja pravdni stranki prispevali v enakih deležih, zato je zahteval, da sodišče ugotovi, da znaša njegov delež na obravnavani nepremičnini 1/2 celote.

7. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že razsodilo in sicer s sodbo z dne 19. 6. 2018 opr. št. P 197/2015, s katero je zahtevku tožnika delno ugodilo tako, da je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanjska hiša na naslovu ... , v izmeri 176 m2 in parcela v izmeri 750 m2, vse na parc. št. 1125/139 k.o. ... (ID ... z ID znakom ...-1125/139-0 ter da znaša delež tožnika na tako ugotovljenem skupnem premoženju 48/100 celote, v preostanku, za še po tožniku v tožbi zahtevane 2/100 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po pritožbi toženke je sodišče druge stopnje s sklepom Cp 592/2018 z dne 9. 5. 2019 njeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v prvem odstavku točke I. izreka v delu, v katerem je odločeno, da znaša delež tožnika na ugotovljenem skupnem premoženju 48/100 celote ter v celoti v točki II. izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z obsegom skupnega premoženja pravdnih strank je tako odločitev že pravnomočna, v novem sojenju pa je sodišče prve stopnje odločalo le še o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju.

8. Pri odločanju je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo v tej zadevi predstavljajo določila ZZZDR od 51. do 62. člena, ki urejajo premoženjska razmerja zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev.

9. V novem sojenju je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku1 ugotovilo, da je toženkina plača šele po letu 2006 presegala zatrjevanih 1.000,00 EUR mesečno, pred tem pa je bila bistveno nižja, vendar pa so njeni mesečni dohodki kljub temu bistveno presegali dohodke tožnika, ki ni bil nikoli redno zaposlen in je delal »na črno«, da je bil tožnik v letih 1997-2000 23 mesecev v zaporu, da v celotnem obdobju trajanja zunajzakonske skupnosti s toženko tožnik ni imel nobenih evidentiranih dohodkov, da je v času trajanja zunajzakonske skupnosti toženka edina razpolagala z rednimi mesečnimi dohodki, za razliko od tožnika, ki višine svojih prejemkov iz naslova ″dela na črno″ oziroma kakršnihkoli drugih prejemkov (razen prihodkov, ki jih je prejemal v času, ko je bil v zaporu in tistih, ki mu jih je iz naslova dela ″na črno″ po letu 2005 priznavala toženka (vsake tri do štiri mesece v višini 500,00 EUR)) ni izkazal. Ugotovilo je še, da je toženka nesporno poleg plače prejemala še otroške dodatke za tri otroke (od tega je bil eden skupni otrok pravdnih strank) v višini 450,00 EUR mesečno, pokojnino za dve svoji hčerki v višini 400,00 EUR mesečno, enkrat letno božičnico v višini ene plače, regres v višini 1.500,00 EUR ter dodatek za veliko družino v višini 800,00 EUR. Nadalje je sodišče prve stopnje še ugotovilo in zaključilo, da je toženka do nakupa zemljišča v ... v letu 1996 privarčevala 15.000,00 DEM (oziroma 7.669,38 EUR) in privarčevani denar vložila v nakup parcele v ... v letu 1996 za kupnino v višini 11.178,00 DEM (oziroma 5.715,22 EUR), ter da je znesek kupnine predstavljal vložek njenega posebnega premoženja v skupno premoženje pravdnih strank, saj je zaključilo, da je bil sicer tako nakup kot tudi gradnja hiše v ..., zatem, ko sta slednjo v letu 1999 prodala za 10,440.000,00 SIT (oziroma 43.565,35 EUR), pa tudi nakup parcele na ... in na njej zgrajene hiše s strani pravdnih strank skupno načrtovana in predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil iz kupnine od prodaje nepremičnine v ... poplačan kredit, ki ga je toženka najela v letu 1997 pri banki1 d.d., nadalje preostanek še dolgovane kupnine do predhodnega lastnika stanovanja na ..., ki sta ga tožnik in njegova sestra J. V. podedovala po očetu, v višini 8.500,00 DEM (4.345,98 EUR), preostanek kupnine do predhodnega lastnika stanovanja tožnikove babice M. P. v ... v višini 8.500,00 DEM (4.345,98 EUR) ter delež tožničine sestre na stanovanju na ... v višini 20.000,00 DEM (10.225,84 EUR). Zaključilo je, da sta kljub temu, da so se določeni obroki kupnine za obe stanovanji poravnavali tudi iz sredstev skupnega premoženja pravdnih strank, obe stanovanji predstavljali posebno premoženje tožnika, saj je tožnik stanovanje na ... skupaj s svojo sestro podedoval po očetu, stanovanje v ... pa po babici M. P. in ugotovilo, da sta bili kupnini za obe stanovanji (v višini 29.210,48 EUR za stanovanje na ... in 27.124,02 EUR za stanovanje v ...) vloženi kot posebno premoženje tožnika v izgradnjo skupne stanovanjske hiše na ..., enako pa je bila v izgradnjo stanovanjske hiše na ... vložena tudi kupnina za stanovanje v ... v višini 19.122,23 EUR, za katero je sodišče prve stopnje zaključilo, da predstavlja vložek posebnega premoženja toženke v skupno premoženje pravdnih strank. Nadalje je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je v času razpada njune zunajzakonske skupnosti znašala vrednost nepremičnine na ..., kot ugotovljenega skupnega premoženja pravdnih strank, 142.000,00 EUR, pa tudi, da je skupaj znašal vložek posebnega premoženja tožnika v skupno premoženje pravdnih strank 56.334,49 EUR, vložek posebnega premoženja toženke v njuno skupno premoženje pa skupaj 24.837,54 EUR. Ugotovilo in zaključilo je še, da je bil tožnik tisti, ki je v pretežni meri skrbel za gradnjo skupne stanovanjske hiše (le-ta je po ugotovitvah sodišča prve stopnje trajala približno dve leti), je pa pri tem sodelovala in mu, sicer v bistveno manjši meri, pomagala tudi toženka, ki med tednom pri gradnji ni pomagala, je pa bila tam čez vikend, ko je kuhala in pomagala pri delih, ki so se opravljala, čeprav težjih fizičnih del ni opravljala, saj so bili za ta namen najeti mojstri in ostali pomočniki oziroma jih je izvajal tožnik sam, pa tudi, da je bila toženka tista, ki je v celoti prevzela družinske in gospodinjske zadeve ter skrb in vzgojo skupnega otroka, medtem ko tožnik skrbi za skupnega otroka in gospodinjstvo ni namenil večje pozornosti, v času, ko je bil tožnik na prestajanju zaporne kazni (med leti 1997 in 2000) pa je, kar je bilo med pravdnima strankama nesporno, za gospodinjstvo, za varstvo, vzgojo in nego otroka ter za upravljanje skupnega premoženja (med drugim prodaja hiše v ...) skrbela toženka sama. Upoštevaje vse te dejanske ugotovitve in zaključke je sodišče prve stopnje končno ocenilo tožnikov delež na skupnem premoženju v obsegu 30/100 celote, toženkin pa v obsegu 70/100.

10. Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo (kršitev 7. člena ZPP) in pri odločitvi prekoračilo meje ugovora toženke (kršitev 2. člena ZPP), ker je toženki po tem, ko je zaključilo, da nepremičnina na ... spada v skupno premoženje pravdnih strank, kljub temu, da je do pritožbe, ki jo je vložila zoper sodbo v prvem sojenju, toženka trdila in dokazovala zgolj to, da ta nepremičnina ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, da predstavlja njeno posebno premoženje, da je torej izrecno podala le ugovor posebnega premoženja, ne pa tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju, prisodilo višji delež na skupnem premoženju, čeprav zahtevek po večjem deležu na skupnem premoženju ni nekaj manj, ampak nekaj drugega kot izključna lastnina. Kot je to v izpodbijani sodbi (točka 9. obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v skladu s stališčem novejše sodne prakse2 potrebno procesno ravnanje tožene stranke v primeru podanega zgolj ugovora posebnega premoženja ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera, tako da je v primeru, ko tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, potrebno te njene trditve upoštevati v okviru oziroma tudi kot ugovor višjega deleža. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre tudi v tem konkretnem primeru za takšen primer, saj je toženka ugovor posebnega premoženja utemeljevala tudi z navedbami o tem, da je bila nepremičnina pridobljena zgolj z njenim delom (tako v službi kot doma), z njenimi prihodki (ob podedovanem premoženju in prihrankih, tudi plača) in njenimi krediti. Zatrjevala je torej tudi dejanske okoliščine, ki po svoji naravi izpodbijajo tudi domnevo enakih deležev na skupnem premoženju. Sodna praksa, ki jo izpostavlja tožnik v pritožbi (II Ips 236/2008, II Ips 603/2007, II Ips 443/2008, II Ips 254/2011, II Ips 55/2012, II Ips 191/2013 in VSL I Cp 1566/2009), je starejšega datuma, zato pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, ki sledi novejši, sedaj tudi že ustaljeni, sodni praksi, s sklicevanjem na to, že preživeto sodno prakso, ne more izpodbiti. Prav tako zadeva Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 163/2017 ne predstavlja nedopustnega odstopa od ustaljene sodne prakse, kot to želi prikazati tožnik v pritožbi, saj je ravno v tej zadevi Vrhovno sodišče RS navedlo razloga za odstop od dotedanje sodne prakse, ko je pojasnilo, da je po ponovni preučitvi zadev II Ips 254/2011, II Ips 236/2008, II Ips 603/2007 in II Ips 443/2008 in obravnavane zadeve ocenilo, da ne bi smelo na načelni ravni zavzeti stališča, da ugovor posebnega premoženja nikoli ne zajema tudi podrednega ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Ker je sodišče prve stopnje ugovor posebnega premoženja pravilno presojalo tudi v luči ugovora višjega deleža na skupnem premoženju, zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitev 2. in 7. člena ZPP ni podana.

11. Prav tako tudi ni pritrditi tožniku, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, na kakšen način je sodišče sploh prišlo do odločitve o višini deleža pravdnih strank na skupnem premoženju. Za svoj zaključek o višini deležev je sodišče prve stopnje namreč v izpodbijani sodbi v točki 28. obrazložitve navedlo dovolj razlogov, da se da tudi v tem delu izpodbijana sodba preizkusiti, razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo, pa tudi niso niti v medsebojnem nasprotju niti v nasprotju z izrekom sodbe, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Neutemeljeni so nadalje tudi očitki tožnika, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku pripada zgolj 30/100 deleža na skupnem premoženju, protispisen, ker je v nasprotju z ugotovljeni dejanskim stanjem in da je zato posledično podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Očitana kršitev namreč ne predstavlja t.i. protispisnosti kot absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj bi za to kršitev lahko šlo le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo, ko bi torej prišlo do napake v sami tehniki prenosa. V tem konkretnem primeru pa tožnik sodišču prve stopnje dejansko očita zmotno uporabo materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje. Ta očitek pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe, delno utemeljen.

13. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je toženka od leta 1986 do leta 1996 privarčevala 15.000,00 DEM, zaradi česar je ta znesek upoštevalo kot njeno posebno premoženje, ter da je napačno ugotovilo, da je toženka omenjene prihranke vložila v skupno premoženje, tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar neutemeljeno. Tožnik nima prav, da toženka za te svoje trditve ni predlagala nobenega dokaza, ker ni predlagala vpogleda v bančne knjižice, izpiske ipd., pač pa je zgolj trdila, da je ta znesek privarčevala. Dokaz z listinami namreč ne predstavlja, za kar se zavzema pritožba, edinega ustreznega dokaznega sredstva za dokazovanje tovrstnih dejstev. Ta dejstva se lahko dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, tudi z zaslišanjem strank, ki ga je v dokazovanje teh svojih trditev v tej zadevi predlagala toženka. Ta dokaz je bil v obširnem dokaznem postopku tudi izveden, na njegovi podlagi in ob upoštevanju vseh drugih okoliščin, ki jih je v zvezi s tem dejstvom prav tako ugotovilo v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe (da višina privarčevanih sredstev ni pretirana z vidika obdobja in okoliščin, v katerih naj bi ta denar privarčevala, da je imela vse od leta 1986 do leta 1996 redno službo, da tožnik privarčevanih sredstev v tistem obdobju ni imel, da je bila kot kupec navedene parcele v kupoprodajni pogodbi navedena prav toženka), je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sprejelo povsem pravilen dejanski zaključek o obstoju prihrankov toženke in vložku teh prihrankov v nakup parcele v ... v letu 1996. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka privarčevala 15.000,00 DEM v daljšem časovnem obdobju, t.j vse od leta 1986 dalje, dvoma v pravilnost tega zaključka sodišča prve stopnje tožnik ne more vzbuditi s sklicevanjem na ugotovitve sodišča prve stopnje o višini njene plače v letih 1994-1996 (da je toženka v letu 1994 zaslužila 448,96 EUR mesečno, v letu 1995 samo 172,32 EUR mesečno in v letu 1996 samo 219,84 EUR mesečno), prav tako pa tudi ne z dokazno nepodprtimi pritožbenimi navedbami, ki tudi sicer predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, saj tožnik ni navedel nobenega upravičenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel pravočasno navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP), da je imela toženka tudi od leta 1986 zelo nizko plačo, kar ob tekočih življenjskih stroških ne zadošča niti za normalno življenje, kaj šele da bi s takšnimi prihodki toženka lahko prihranila skoraj 8.000,00 EUR.

14. Ostalih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so pravno relevantne za odločitev v tej zadevi, pa tožnik s pritožbo niti ne izpodbija.

15. Dokazno podprto je tako sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja za odločitev v tej zadevi pravno relevantna dejstva:

- da je v času trajanja zunajzakonske skupnosti (od leta 1994 do leta 2011 oziroma 2012) toženka edina razpolagala z rednimi mesečnimi dohodki, da je toženkina plača šele po letu 2006 presegala zatrjevanih 1.000,00 EUR mesečno, pred tem pa je bila bistveno nižja, vendar pa so njeni mesečni dohodki kljub temu bistveno presegali dohodke tožnika, da je poleg plače toženka prejemala še otroške dodatke za tri otroke (od tega je bil eden skupni otrok pravdnih strank) v višini 450,00 EUR mesečno, pokojnino za dve svoji hčerki v višini 400,00 EUR mesečno, enkrat letno božičnico v višini ene plače, regres v višini 1.500,00 EUR ter dodatek za veliko družino v višini 800,00 EUR,

- da tožnik ni bil nikoli redno zaposlen, da je delal ″na črno″ in v celotnem obdobju trajanja zunajzakonske skupnosti s toženko ni imel nobenih evidentiranih dohodkov, da višine svojih prejemkov iz naslova ″dela na črno″ oziroma kakršnihkoli drugih prejemkov (razen prihodkov, ki jih je prejemal v času, ko je bil v zaporu in tistih, ki mu jih je iz naslova dela ″na črno″ po letu 2005 priznavala toženka (vsake tri do štiri mesece v višini 500,00 EUR)), tožnik ni izkazal,

- da je bil tožnik v letih 1997-2000 23 mesecev v zaporu,

- da je toženka do nakupa zemljišča v ... v letu 1996 privarčevala 15.000,00 DEM (oziroma 7.669,38 EUR) in privarčevani denar vložila v nakup parcele v ... v letu 1996 za kupnino v višini 11.178,00 DEM (oziroma 5.715,22 EUR),

- da je bil sicer tako nakup kot tudi gradnja hiše v ..., zatem, ko sta slednjo v letu 1999 prodala za 10,440.000,00 SIT (oziroma 43.565,35 EUR), pa tudi nakup parcele na ... in na njej zgrajene hiše s strani pravdnih strank skupno načrtovana in predstavlja skupno premoženje pravdnih strank,

- da je bil iz kupnine od prodaje nepremičnine v ... poplačan kredit, ki ga je toženka najela v letu 1997 pri bank1 d.d., nadalje preostanek še dolgovane kupnine do predhodnega lastnika stanovanja na ..., ki sta ga tožnik in njegova sestra J. V. podedovala po očetu (vsak do 1/2), v višini 8.500,00 DEM (4.345,98 EUR), preostanek kupnine do predhodnega lastnika stanovanja tožnikove babice M. P. v ... v višini 8.500,00 DEM (4.345,98 EUR) ter delež tožničine sestre na stanovanju na ... v višini 20.000,00 DEM (10.225,84 EUR),

- da sta bili kupnini za obe stanovanji (v višini 29.210,48 EUR za stanovanje na ... in 27.124,02 EUR za stanovanje v Ž.) vloženi v izgradnjo skupne stanovanjske hiše na ..., enako pa je bila v izgradnjo stanovanjske hiše na ... vložena tudi kupnina za stanovanje v ..., ki sta ga podedovali toženkini hčerki, v višini 19.122,23 EUR,

- da je v času razpada njune zunajzakonske skupnosti znašala vrednost nepremičnine na ..., kot ugotovljenega skupnega premoženja pravdnih strank, 142.000,00 EUR,

- da je bil tožnik tisti, ki je v pretežni meri skrbel za gradnjo skupne stanovanjske hiše (le-ta je po ugotovitvah sodišča prve stopnje trajala približno dve leti), je pa pri tem sodelovala in mu, sicer v bistveno manjši meri, pomagala tudi toženka, ki med tednom pri gradnji ni pomagala, je pa bila tam čez vikend, ko je kuhala in pomagala pri delih, ki so se opravljala, čeprav težjih fizičnih del ni opravljala, saj so bili za ta namen najeti mojstri in ostali pomočniki oziroma jih je izvajal tožnik sam,

- da je bila toženka tista, ki je v celoti prevzela družinske in gospodinjske zadeve ter skrb in vzgojo skupnega otroka, medtem ko tožnik skrbi za skupnega otroka in gospodinjstvo ni namenil večje pozornosti, v času, ko je bil tožnik na prestajanju zaporne kazni (med leti 1997 in 2000) pa je, kar je bilo med pravdnima strankama nesporno, za gospodinjstvo, za varstvo, vzgojo in nego otroka ter za upravljanje skupnega premoženja (med drugim prodaja hiše v ...) skrbela toženka sama.

16. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane in so bile tekom postopka tudi sicer med pravdnima strankama nesporne, da sta stanovanje na ... po svojem očetu podedovala tožnik in njegova sestra, torej ne samo tožnik, da sta bila solastnika tega stanovanja vsak do 1/2, je materialno pravno, t.j. v skladu s 1. odstavkom 51. člena ZZZDR, napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je to stanovanje (v celoti) predstavljajo posebno premoženje tožnika, saj je ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da je posebno premoženje tožnika predstavljal le njegov solastniški delež (1/2) na tem stanovanju. Pri tem je namreč potrebno upoštevati tudi dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in pritožbeno ni izpodbijano, da se je solastniški delež tožnikovi sestri (J. V.) izplačal iz sredstev skupnega premoženja pravdnih strank (iz kupnine, prejete s prodajo nepremičnine v ...), kar ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 2. odstavka 51. člena ZZZDR, pomeni, da je polovica tega stanovanja na ... predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, enako pa velja tudi za kupnino, doseženo z njegovo prodajo v višini 29.210,48 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava (51. člena ZZZDR) je tako pravilno kot posebno premoženje tožnika iz naslova kupnine za prodajo stanovanja na ... šteti namesto celotne kupnine v višini 29.210,48 EUR zgolj polovico kupnine v višini 14.605,24 EUR, celoten vložek tožnika v skupno premoženje pravdnih strank pa ob pravilni uporabi materialnega prava tako ne znaša 56.334,49 EUR, kot je to nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje v točkah 23. in 28. obrazložitve izpodbijane sodbe, temveč 41.729,25 EUR. Ker ta vložek v skupno premoženje pravdnih strank, katerega vrednost je, kar pritožbeno ni izpodbijano in med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, na dan razpada zunajzakonske skupnosti pravdnih strank znašala 142.000,00 EUR, predstavlja zgolj 29% od celotne vrednosti skupnega premoženja, se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je že sam vložek njegovega posebnega premoženja v skupno premoženje presegel delež 30%, ki ga je kot njegov delež na skupnem premoženju pravdnih strank določilo sodišče prve stopnje.

17. Pritrditi je tožniku, da je bil numerično njegov vložek posebnega premoženja (v skupni višini 41.729,25 EUR) v skupno premoženje pravdnih strank višji od vložka posebnega premoženja toženke (v skupni višini 24.837,54 EUR), vendar teh vložkov posebnega premoženja v tem konkretnem primeru ni mogoče kar avtomatično pretvarjati v deleže na skupnem premoženju in nato le še na preostalem deležu skupnega premoženja ugotavljati (dodaten) delež pravdnih strank pri ustvarjanju skupnega premoženja, za kar se zavzema tožnik v pritožbi. Potrebno je namreč upoštevati tudi konkretne posebne okoliščine obravnavanega primera, predvsem pa dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo v izpodbijani sodbi, tožnik pa ga pritožbeno ne izpodbija, da se je tudi v njegovo posebno premoženje (stanovanje na ... in stanovanje v ...), ki se je nato vložilo v skupno premoženje pravdnih strank, vlagalo precejšnja sredstva iz skupnega premoženja pravdnih strank, saj so se obroki kupnine (njihov pretežni del) za navedeni stanovanji v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank poravnavali z denarjem, ki je predstavljal skupno premoženje pravdnih strank, medtem, ko se v posebno premoženje toženke, ki je bilo prav tako vloženo v skupno premoženje pravdnih strank, sredstev iz skupnega premoženja ni vlagalo. Ob takšnih dejanskih okoliščinah je po prepričanju pritožbenega sodišča v skladu s 1. odstavkom 51. člena ZZZDR na mestu materialno pravni zaključek, da iz naslova primerjave vložkov posebnega premoženja pravdnih strank v njuno skupno premoženje tožniku ni mogoče priznati bistveno večjega deleža na skupnem premoženju, za katerega se zavzema tožnik v svoji pritožbi, od deleža, ki ga predstavlja vložek posebnega premoženja toženke v skupno premoženje pravdnih strank, znaša pa 17% od celotne ugotovljene vrednosti skupnega premoženja, zato je zaključiti, da je bilo približno 34% vrednosti skupnega premoženja ustvarjeno z vložki posebnega premoženja pravdnih strank (vsak je s posebnim premoženjem prispeval do višine 17%), preostalih 66% te vrednosti pa je bilo ustvarjenih iz sredstev skupnega premoženja.

18. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki nekatere pritožbeno niso bile izpodbijane, če pa so bile izpodbijane, pa so bile pravilno ugotovljene, kot je bilo že predhodno obrazloženo, da je tožnica imela ves čas skupnosti s tožencem bistveno višje dohodke, da je ves čas njune skupnosti bila toženka tista, ki je v celoti prevzela družinske in gospodinjske zadeve ter skrb in vzgojo skupnega otroka, medtem ko tožnik skrbi za skupnega otroka in gospodinjstvo ni namenil večje pozornosti, v času, ko je bil tožnik v zaporu (t.j. 23 mesecev v obdobju od leta 1997-2000), pa je poleg skrbi za družinske in gospodinjske zadeve ter skrbi za vzgojo in varstvo skupnega otroka v celoti prevzela tudi skrb za upravljanje njunega skupnega premoženja (med drugim je poskrbela tudi za prodajo skupne nepremičnine v ..., ki je bila glede na ugotovitve sodišča prve stopnje pomemben vir sredstev za nadaljnje ustvarjanje skupnega premoženja in za vložke v posebno premoženje tožnika), da je tudi toženka, čeprav v bistveno manjši meri kot tožnik, pri gradnji nepremičnine (hiše) na ..., ki predstavlja v tem pravdnem postopku edino ugotovljeno skupno premoženje pravdnih strank, pomagala in ob dejanski ugotovitvi, da je bil tožnikov angažma pri gradnji skupne stanovanjske hiše bistveno večji, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 2. odstavka 59. člena ZZZDR, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da znaša delež tožnika v delu, ki se nanaša na ustvarjanje in ohranjanje skupnega premoženja pravdnih strank, 30%, saj zgolj z bistveno večjim angažmajem pri gradnji skupne hiše na ..., ki je trajala cca 2 leti, t.j. približno toliko časa, kolikor je znašal čas, ki ga je tožnik preživel v zaporu (23 mesecev), ko je morala toženka v celoti poskrbeti tako za družinske in gospodinjske zadeve ter varstvo in vzgojo skupnega otroka, kot tudi za upravljanje s skupnim premoženjem, tožnik, za kar se zavzema s pritožbo, ne more izenačiti oziroma izničiti ugotovljenega bistveno večjega prispevka toženke v obliki ustvarjanja dohodkov z delom, v obliki skrbi za družinske in gospodinjske zadeve ter v obliki skrbi za varstvo in vzgojo skupnega otroka pravdnih strank.

19. Tako ugotovljeni 30% delež tožnika pri ustvarjanju in ohranjanju skupnega premoženja je potrebno upoštevati pri določitvi deleža na ugotovljenem skupnem premoženju ob pravilni uporabi materialnega prava znotraj 66% vrednosti skupnega premoženja, t.j. znotraj deleža tega premoženja, ki ni bil ustvarjen z vložki posebnega premoženja pravdnih strank, tako da dejansko znaša delež tožnika iz tega naslova na skupnem premoženju 20% (t.j. 30% od 66%), skupaj z deležem iz naslova njegovega vložka posebnega premoženja v skupno premoženje (ocenjenih 17%), pa 37% in ne le 30%, kot je to materialno pravno nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje v točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe. Za prisojo še višjega deleža na ugotovljenem skupnem premoženju pravdnih strank, t.j. še za nadaljnjih 11%, za katero se v pritožbi zavzema tožnik, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage, saj so se za neutemeljene izkazale pritožbene navedbe tožnika, da toženka ni uspela izpodbiti zakonske domneve iz 1. odstavka 59. člena ZZZDR o enakosti deležev zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju.

20. Glede na zgoraj obrazloženo je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo v točki II. izreka tako, se ugotovi, da znaša delež tožeče stranke na premoženju iz I. točke izreka izpodbijane sodbe še nadaljnjih 7/100 celote (skupaj torej 37/100 celote), v preostalem delu pa jo je kot neutemeljeno v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo.

21. Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbenemu sodišču glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP narekovala tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje in način izračuna uspeha pravdnih strank, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ki pritožbeno ni izpodbijan, znaša nov uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje 74%, uspeh toženke pa 26%. Glede na po sodišču prve stopnje tožniku in toženki odmerjene potrebne pravdne stroške (pri čemer sama odmera pravdnih stroškov ni bila izpodbijana) in ugotovljen nov uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje, je tožnik upravičen do povračila 4.903,78 EUR pravdnih stroškov (kolikor znaša 74% od odmerjenih 6.626,73 EUR pravdnih stroškov tožnika), toženka pa je upravičena do povračila 3.342,09 EUR (kolikor znaša 26% od odmerjenih 12.854,18 EUR pravdnih stroškov toženke), zato je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo tudi v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje in izpodbijano sodbo spremenilo v točki III. izreka tako, da je tožene stranka dolžna v roku 15 dni (poleg že prisojenih 3.976,04 EUR) nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju, št. 01100-6370421586 še nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v višini 927,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila, v točki V. izreka pa tako, da se višina pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki zniža iz dosojenih 5.141,67 EUR na 3.342,09 EUR.

22. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, v skladu s katero je tožnik uspel s svojim zahtevkom pred sodiščem prve stopnje v 74%, kar predstavlja neuspeh toženke, je moralo pritožbeno sodišče glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločiti tudi o obsegu plačila sodne takse, saj je bil tožnik s sklepom z dne 20. 4. 2015 oproščen njihovega plačila. Sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje znaša, kar pritožbeno ni izpodbijano, 2.559,00 EUR, glede na svoj neuspeh v tem postopku, ki znaša 74%, pa je zato toženka dolžna plačati na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju namesto 1.535,40 EUR, kot jih ji je naložilo v plačilo že sodišče prve stopnje, 1.893,66 EUR. Pritožbeno sodišče je tako moralo pritožbi tožnika delno ugoditi tudi v delu, ki se nanaša na plačilo sodne takse na račun sodišča, in sodbo sodišča prve stopnje v točki IV. izreka v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremeniti tako, da je toženki naložilo, da je dolžna plačati na račun sodišča (poleg že dosojenih 1,535,40 EUR) še nadaljnjih 358,26 EUR (1.893,66 EUR-1.535,40 EUR) sodne takse, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

23. Tožnik je s pritožbo zahteval, da se mu prisodi še nadaljnji delež na skupnem premoženju v višini 18%, s pritožbo pa je uspel delno tako, da mu je bil prisojen še delež v višini 7%, kar pomeni, da je s pritožbo uspel v 39%, zato mu je v takšnem deležu v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP dolžna toženka povrniti tudi njegove v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP potrebne pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT). Pritožbeno sodišče je tožniku ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta pred pritožbenim sodiščem (27.360,00 EUR, kolikor znaša 18% od skupne vrednosti skupnega premoženja, ocenjenega s tožbo) in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,6 EUR) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške vložene pritožbe: za sestavo pritožbe 750 točk (Tar. št. 21/1 OT), za materialne stroške 15 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 100,98 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 559,98 EUR. Upoštevaje 5. odstavek 17. člena ZOdv3 pa je tožniku priznati potrebne stroške le v višini 279,99 EUR, kolikor znaša polovica stroškov, do katerih bi bil toženec upravičen po OT, če njegov pooblaščenec ne bi izvajal storitve brezplačne pravne pomoči. Glede na njegov uspeh na pritožbeni stopnji (39%) pa mu je toženka tako dolžna povrniti 109,20 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku 15 dnevnega roka za njihovo prostovoljno plačilo. Nakazilo je dolžna toženka izvršiti na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, saj je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč tudi za vložitev pravnega sredstva.

24. Tožniku pritožbeno sodišče ni priznalo za 1.250 točk preveč priglašenih stroškov za sestavo pritožbe.

-------------------------------
1 Dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, so navedeni v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe.
2 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 163/2017 z dne 25. 9. 2017 in II Ips 20/2019 z dne 9. 5. 2019.
3 5. odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu določa:″Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.″


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 51, 51/1, 51/2, 59, 59/1, 59/2
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 7, 339, 339/1, 339/2
Datum zadnje spremembe:
12.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzMzM3
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*