<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Kopru
Oddelek za prekrške

VSK sodba PRp 283/2009
ECLI:SI:VSKP:2009:PRP.283.2009

Evidenčna številka:VSK0004460
Datum odločbe:19.11.2009
Senat, sodnik posameznik:
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:postopek o prekršku - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preizkus alkoholiziranosti - prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - zaslišanje obdolženca - odredba policista za preverjanje psihofizičnega stanja

Jedro

Ker je bil podan sum vožnje pod vplivom alkohola, so bili policisti dolžni in upravičeni odrediti preizkus alkoholiziranosti, ko so obdolženca s patruljnim vozilom dohiteli, ko je parkiral pred hišo v P. št. 31 in zapuščal vozilo. Da je bil razlog za odreditev preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom utemeljen, kaže tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, iz katerega je razvidno, da je elektronski alkotest pokazal rezultat 0,92 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, čeprav se obdolženec z rezultatom preizkusa ni strinjal in ni hotel podpisati zapisnika. Glede na takšno ravnanje obdolženca je bila odreditev strokovnega pregleda, s katerim bi se preverilo, ali je obdolženi vozil pod vplivom alkohola, zakonita.

Izrek

Pritožba obdolženega S. R. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi S. R. odgovoren za prekršek po določbi 13. odstavka 132. čl. ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 950,00 EUR in stranski sankciji 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora obdolženi kot stroške postopka plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Proti sodbi se je obdolženec pritožil. Navaja, da je to že drugi postopek, ki ga vodi isti sodnik zoper njega. Meni, da sodnik neopravičeno povezuje obe domnevni kršitvi in zmotno ugotavlja, da gre pri njem vedno za isto zgodbo. Očitana mu prekrška se med seboj močno razlikujeta, po mnenju pritožnika, je sodnik tekst obrazložitve priredil tako, da je izpadel, kot stalni kršitelj ZVCP-1. V nadaljevanju pritožbe opisuje, kako je potekalo zaslišanje policista J. M. dne 4. junija 2009, češ da je le-ta na zaslišanje zamudil in prišel v popolni policijski opremi, vključno z orožjem za pasom. Ne da bi zaslišal še drugega policista, ki je bil v patrulji in njegovo partnerko, se je sodnik odločil, da njegovi izpovedi ne bo verjel. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, oziroma od Okrajnega sodišča v Novi Gorici zahteva preverbo resničnosti izjave policista J. M..

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o policiji (ZPol) v določbi 2. točke prvega odstavka 3. čl. od policistov, med drugim, zahteva, da preprečujejo, odkrivajo in preiskujejo prekrške ter odkrivajo in prijemajo storilce prekrškov. Po določbi prvega odstavka 132. čl. ZVCP-1 sme policist zaradi ugotovitve, ali je imel udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Višje sodišče ugotavlja, da je bil podan sum, da obdolženi vozi pod vplivom alkohola, saj je policija prejela obvestilo, da voznik osebnega avtomobila znamke Fiat Uno v S. močno vijuga po vozišču, vozi po levi in bi skoraj trčil v tovorno vozilo. Zaradi preiskovanja tega prekrška so bili policisti po prejemu obvestila dolžni ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku. Ker je bil podan sum vožnje pod vplivom alkohola, so bili policisti dolžni in upravičeni odrediti preizkus alkoholiziranosti, ko so obdolženca s patruljnim vozilom dohiteli, ko je parkiral pred hišo v P. št. 31 in zapuščal vozilo. Da je bil razlog za odreditev preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom utemeljen, kaže tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, iz katerega je razvidno, da je elektronski alkotest pokazal rezultat 0,92 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, čeprav se obdolženec z rezultatom preizkusa ni strinjal in ni hotel podpisati zapisnika. Glede na takšno ravnanje obdolženca je bila odreditev strokovnega pregleda, s katerim bi se preverilo, ali je obdolženi vozil pod vplivom alkohola, zakonita (5. odst. 132. čl. ZVCP-1). Ker obdolženec ni ravnal po policistovi odredbi za strokovni pregled, je zaključek sodišča prve stopnje, da je odgovoren za prekršek po določbi 13. odstavka 132. čl. ZVCP-1, pravilen.

Čeprav gre v obravnavani zadevi za prekršek, ki je bil storjen v drugih časovnih in krajevnih okoliščinah kot prvi, se višje sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se obdolženi tudi v tem primeru zagovarja podobno kot v zadevi PR 1, v kateri je bil spoznan za odgovornega enakega prekrška. Tudi tokrat se pritožuje nad postopkom policistov, s čimer pa sodbe sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, saj njegove navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembne. Obdolženi ne trdi, da ni bil voznik motornega vozila. Trdi le, da je bil pred prihodom policistov doma že približno deset minut, kar pa, glede na prepričljivo izpoved policista J. M., ki je povedal, da sta s sodelavcem po prejetem obvestilu OKC obdolženčevo vozilo dohitela v naselju P. in mu nato sledila dokler vozilo ni ustavilo pred stanovanjsko hišo, očitno ne drži. Obdolženi prav tako ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je ključna v obravnavani zadevi, to je, da je odklonil s strani policista odrejeni strokovni pregled, s katerim bi se preverilo, ali je vozil pod vplivom alkohola. Glede na to, da so v obravnavanem kot v postopku v zadevi PR 1 sodelovali različni policisti, pa tudi višje sodišče ne verjame, da bi se vsi zarotili proti obdolžencu. Obdolženec namreč ne navaja, da bi kogarkoli od štirih policistov iz obeh postopkov poznal in bil s katerim od njih v sporu niti ne navaja kakršnegakoli drugega razloga, ki bi lahko vzbujal dvom v korektnost in zakonitost postopka zoper njega.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče obdolženčevo pritožbo, potem ko je še ugotovilo, da tudi ni podana nobena kršitev, na katero je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih številkah 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o varnosti cestnega prometa (2004) - ZVCP-1 - člen 132, 132/1, 132/5, 132/13
Zakon o policiji (1998) - ZPol - člen 3, 3/1
Zakon o prekrških (uradno prečiščeno besedilo) (2006) - ZP-1-UPB3 - člen 22, 202a, 202a/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.10.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3NTMz