<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2997/2015
ECLI:SI:VSLJ:2016:I.CP.2997.2015

Evidenčna številka:VSL0084320
Datum odločbe:13.01.2016
Senat, sodnik posameznik:Irena Veter (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:finančni leasing - lizing - splošni pogoji - prekluzija - sprememba tožbe - pravdni stroški - stroškovnik

Jedro

Sodišče se je pravilno oprlo na določbo 5.5 Splošnih pogojev, skladno s katero je lizingojemalec dolžan lizingodajalcu, ki je odstopil od pogodbe, poravnati vso škodo.

Pritožbeno sodišče se strinja z argumentacijo prvostopenjskega sodišča, da je šlo pri utesnitvi zahtevka za obračunski popravek in ne morebitno navajanje nove (drugačne) trditvene ali pravne podlage.

Sodna praksa je že večkrat poudarila, da za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških zadošča, da sodišče na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sodbe ali sklepa sklicuje, označi katere stroške in v kolikšni višini se prizna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 204863/2012 z dne 24. 12. 2012 v 1. odstavku za znesek 31.674,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2012 dalje do plačila in v celoti v 3. odstavku izreka (I. točka izreka sodbe), zaradi umika je ustavilo postopek za znesek 4.176,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka sodbe) ter odločilo, da mora toženec tožnici v 15 dneh plačati pravdne stroške v višini 3.581,82 EUR (III. točka izreka sodbe).

2. Proti navedeni sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in sodišču druge stopnje predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oz. naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki ni sledilo njegovemu ugovoru prekluzije pri modifikaciji tožbe in meni, da je sodišče s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je dopustilo nedopustne navedbe in dokaze tožnice. Prepričan je, da tožnica z modifikacijo sodbe ni le zmanjšala svojega zahtevka, temveč ga je oprla na novo dejansko in pravno podlago. Tožnici očita tudi, da svojih navedb ni zadostno obrazložila, tako naj ne bi bilo jasno, kako je prišla do vtoževanega zneska. Meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre le za obračunsko napako, zmotna. Sodišče naj bi z razlogi sodbe nadomestilo trditveno podlago tožnice, posledično pa ti razlogi nasprotujejo izvedenim dokazom. Odločitev o stroških postopka naj bi bila neobrazložena, saj iz sodbe ni razviden obračun stroškov, tožencu pa stroškovnik tožnice tudi ni bil predložen, zato ga ne more preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno in v zadostni meri ugotovilo in razjasnilo pravno pomembna dejstva, kršitev določb pravdnega postopka ni podana, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Uveljavljana bistvena kršitev določbe 286. člena ZPP glede (ne)upoštevanja prekluzije pri navedbi novih dejstev in dokazov ni podana. Tožnica je dodatne navedbe in nov izračun obveznosti toženca podala v svoji vlogi z dne 15. 10. 2014. To vlogo je vložila v 15-dnevnem roku, ki ji ga je za odgovor na pripravljalno vlogo toženca določilo sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče šteje, da je tožnica nove navedbe in dokaze predložila pravočasno, sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, ko jih je v svoji odločitvi upoštevalo.

7. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni ugovor, da tožnica ni samo zmanjšala svojega zahtevka, temveč naj bi ga oprla na novo dejansko in pravno podlago. Pritožbeno sodišče se strinja z argumentacijo prvostopenjskega sodišča, da je šlo pri utesnitvi zahtevka za obračunski popravek in ne morebitno navajanje nove (drugačne) trditvene ali pravne podlage.(1) Izpodbijana sodba vsebuje izčrpne razloge o tem, da iz popravljenega obračuna tožnice izhaja zatrjevana višina njene terjatve do toženca (medtem ko prejšnji obračun te višine ni izkazoval in bi, če tožnica ne bi zmanjšala zahtevka, moralo sodišče slednjega v delu zavrniti).

8. Po presoji pritožbenega sodišča pa prav tako ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da sodba nima razlogov glede pravne podlage in višine oz. naj bi bili ti nerazumljivi. Odločitev sodišča prve stopnje o uporabljeni pravni podlagi je jasna in obrazložena. Sodišče se je pravilno oprlo na določbo 5.5 Splošnih pogojev, skladno s katero je lizingojemalec dolžan lizingodajalcu, ki je odstopil od pogodbe, poravnati vso škodo. Pri presoji obsega odškodnine je sodišče pravilno uporabilo 243. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Ni res, da naj bi sodišče z razlogi dopolnilo trditveno podlago tožnice. Tožnica je v tožbi in pripravljalni vlogi navajala, da je zaradi odstopa od pogodbe upravičena do povrnitve že zapadlih obveznosti in plačila pogodbeno dogovorjene škode, ki obsega razliko med sredstvi, ki bi jih prejela v primeru, ko bi bila pogodba izpolnjena, in sredstvi, ki jih je dejansko prejela (zmanjšano za morebitno kupnino in obresti). Iz sodbe prav tako izhajajo jasni razlogi glede višine utemeljene terjatve tožnice (glede zneskov posameznih postavk in njihovi zapadlosti, višine (diskontiranih) obresti in stroškov v zvezi s prodajo vozila. Ta višina je skladna z obračunom in ostalimi dokazi v spisu (računi, cenitvami in pogodbo o finančnem leasingu), zato ni podana (pavšalno zatrjevana(2)) kršitev 15. točke drugega odstavka 330 člena ZPP.

9. Končno pa je pritožba neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Ta se glede višine priznanih stroškov sklicuje na specificirani stroškovnik tožnice na l. št. 153 v spisu. Sodna praksa je že večkrat poudarila, da za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških zadošča, da sodišče na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sodbe ali sklepa sklicuje, označi katere stroške in v kolikšni višini se prizna.(3) V konkretni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na stroškovniku tožnice označilo, katere stroške je priznalo in katere ne. Odločitev o stroških je torej mogoče preizkusiti.

10. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po ugotovitvi, da je izpodbijana sodba tudi po preizkusu teh brez pomanjkljivosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Zavrnitev pritožbe privede tudi do zavrnitve zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Pri čemer se zmanjšanje tožbenega zahtevka ne šteje za spremembo zahtevka (tretji odstavek 184. člena ZPP).

Op. št. (2): Pritožba zatrjuje, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Op. št. (3): Prim. VSL sklep IV Cp 4825/2010, VSL sodba in sklep I Cpg 1209/2011 in Vlaj, J. Stroški postopka, Pravosodni bilten, 2/2008, str. 9.


Zveza:

OZ člen 243. ZPP člen 286.
Datum zadnje spremembe:
04.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkxNTE4