<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC Sodba Cp 76/2017
ECLI:SI:VSCE:2017:CP.76.2017

Evidenčna številka:VSC00000393
Datum odločbe:01.06.2017
Senat, sodnik posameznik:Darja Pahor (preds.), mag. Miran Pritekelj (poroč.), Karolina Pečnik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:solidarno poroštvo

Jedro

Od posojilne pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se v točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje doda: "kar je dolžna plačati nerazdelno z glavnim dolžnikom F d.o.o., vse po sodbi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Pg 1017/2013 z dne 22. 5. 2015 v zvezi s sodbo VSC, opr. št. Cpg 15/2016 z dne 12. 5. 2016", v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 707/2013 z dne 18. 10. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 111403/2013 z dne 9. 7. 2013 delno v veljavi in sicer v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da poravna terjatev tožeče stranke v višini 119.763,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2013 ter stroške izvršilnega postopka v višini 48,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2013 dalje do plačila vse v roku 15 dni pod izvršbo. V ostalem delu je sklep o izvršbi delno razveljavilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da so bile med tožečo stranko in glavnim dolžnikom F. d.o.o. sklenjene pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 049282/5 dne 17. 3. 2008 in pogodba o kratkoročnem kreditu št. 076594/5 z dne 18. 12. 2012. Načini odplačevanja kredita so bili določeni v pogodbah, kasneje pa spremenjeni z aneksi, kar vse izhaja iz, v spis vložene listinske dokumentacije in izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, ki mu je sodišče v celoti sledilo. Ker glavni dolžnik obveznosti ni izpolnil, je tožeča stranka na podlagi 8. člena pogodbe le-to odpovedala in zahtevala vračilo celotnega neodplačanega dela kredita s pripadajočimi obrestmi in stroški obvestil, od tožene stranke kot solidarnega poroka. Glavni dolžnik ni izpolnil obveznosti v znesku 46.426,56 EUR in 74.759,96 EUR. Sodišče je ocenilo, da je tožeča stranka izvedla odstop od kreditnih pogodb v skladu s sklenjenimi kreditnimi pogodbami in določbami Obligacijskega zakonika. Ugovor tožene stranke, da ni prišlo do odstopa od pogodbe, je sodišče ocenilo kot neutemeljen, s tem pa so tudi vsi nezapadli obroki (anuitete) po kreditnih pogodbah, ki so predmet teh pogodb, z dnem odstopa od pogodb, zapadli v plačilo. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo o ugovoru zastaranja. Sodišče je presojalo vsako posamezno kreditno pogodbo in je odločalo ali je odstop od pogodb veljaven glede na določilo člena 110 OZ. Ker je terjatev tožeče stranke na dan izdaje sodne odločbe v celoti zapadla (311. člen ZPP), neizpolnitev pogodbene obveznosti glavnega dolžnika F. d.o.o., po navedeni kreditni pogodbi ne predstavlja neizpolnitve neznatnega dela obveznosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da po navedeni pogodbi na dan 8. 3. 2014 iz naslova glavnice ni bilo poplačanih 45.333,22 EUR oziroma skupno znaša dolg tožene stranke po tej pogodbi 46.092,16 EUR. Zato ugovor tožene stranke, da tožeča stranka v konkretnem primeru ne bi smela odstopiti od kreditne pogodbe zaradi neizpolnitve neznatnega dela pogodbe ni utemeljen, saj glavni dolžnik F. d.o.o. ni plačal ničesar več po sklenjenem dodatku št. 2 (v prilogi A 3), čeprav je bil sklenjen v njegovo korist. Ugotovilo je še, da znaša skupen dolg tožene stranke po pogodbi z dne 18. 12. 2012 73.671,06 EUR, saj tožena stranka nobene delne obveznosti po tej pogodbi ni izpolnila. Odstop banke od kreditne pogodbe je tudi v tem primeru utemeljen. Sodišče je na podlagi mnenja ugotovilo, da znaša skupni dolg tožene stranke po obeh kreditnih pogodbah na dan 31. 3. 2013 119.763,22 EUR (46.092,16 EUR + 73.671,06 EUR). Dokazno breme glede višine tožbenega zahtevka je na tožeči stranki, ki je v spis vložila izvedensko mnenje, in tudi izpiska iz rokovnika, vendar na podlagi navedenih dokazov sodišče samo ne more ugotoviti dolga na dan 19. 6. 2013 drugače kot to izhaja iz izvedenskega mnenja, zato je tožbeni zahtevek v presežku za znesek 1.423,30 EUR zavrnilo. Ker znesek 119.763,22 EUR vsebuje tudi obračunane zamudne obresti, je zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti utemeljen od 8. 7. 2013 dalje, kar je v skladu s 381. členom OZ, ko je bil vložen predlog za izvršbo, v presežku za čas od 20. 6. 2013 do 7. 7. 2013 pa je zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obrestih zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo vlaga zoper točko I in točko III izreka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe, sodišče ni pravilno ocenilo ali listina na podlagi katere je tožeča stranka vložila izvršilni predlog predstavljala verodostojno listino v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Tožnik je namreč vložil izvršbo na podlagi dopisa poslovalnice za PO in SP, ki je bil naslovljen na sektor pravnih poslov, izterjave in skladnosti poslovanja Banke d.d. S tem dopisom je poslovalnica za PO in SP obvestila prej navedeni sektor Banke o svojih terjatvah do glavnega dolžnika. To pa ni verodostojna listina v smislu 23. člena ZIZ. Nadalje vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je iz istega temelja za plačilo zapadlih in neplačanih obveznosti po istih kreditnih pogodbah št. 049282/5 ter 076594/5 vložil posebno tožbo zoper glavnega dolžnika F. d.o.o. in posebno tožbo zoper dva poroka - K. B. in pritožnico ter od vsakega od njiju zahteval plačilo celotne obveznosti. Tožnik je tožbeno zatrjeval, da je pritožnik solidarni porok in plačnik za obveznosti glavnega dolžnika F. d.o.o. Tožnik je kljub zatrjevanju solidarnega poroštva pritožnika zahteval plačilo celotne obveznosti, zaradi česar je tožba tožnika nesklepčna. Pravdno sodišče je ob tako postavljeni trditveni podlagi tožnika, s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo pritožniku plačilo celotne obveznosti, kar je materialnopravno napačno. Če bi namreč sodišče pravilno uporabilo 395. člen OZ ter določila ZPP, bi moralo v napadeni sodbi ugotoviti, da je tožnik, glede na trditveno podlago, napačno oblikoval tožbeni zahtevek, ker ni zahteval nerazdelnega plačila in bi zato moralo sodišče tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti. Sodba je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo ali je tožeča stranka pravilno odstopila od obeh kreditnih pogodb in ni pravilno obrazložilo določbe člena 110 OZ. Odstop od pogodbe je dopusten in opravičen le v primeru, če se neizpolnitev obveznosti nanaša na neizpolnitev bistvene glavne pogodbene obveznosti (103. člen OZ in 110. člen OZ), ne pa, če se neizpolnitev nanaša na kakšno od nebistvenih obveznosti, kot so to obresti in provizija, od česar je odvisna zapadlost vtoževanega zneska in s tem utemeljenost tožbenega zahtevek. Odstop od pogodbe ni mogoč, če gre za neizpolnitev neznatnega dela obveznosti glede na celotno obveznost, pri čemer ni važno ali je bil v vmesnem času sklenjen moratorij ali odlog plačila. Tožena stranka je mnenja, da je bil odstop od pogodbe neutemeljen in v nasprotju z določbo člena 110 OZ, zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba razveljavi.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke obstoj verodostojne listine ni pravno relevantno dejstvo, od katerega bi bila odvisna odločitev, ali je tožena stranka dolžna izpolnitvi svojo obveznost. Tožeča stranka mora namreč v pravdnem postopku podati dejstva in dokaze, iz katerih sledi utemeljenost tožbenega zahtevka in ne listne, na podlagi katerih je predlagala izvršbo. Prav tako ni pravne podlage, niti logičnega razloga za stališče tožene stranke, da bi za sklepčnost tožbenega zahtevka v danem primeru morala tožeča stranka posebej izpostaviti solidarno obveznost tudi tistih oseb, ki v pravdnem postopku sploh niso udeležene. Pravno nerelevantna za odločitev v tem postopku so zato dejstva, ki se nanašajo na obstoj tudi drugih oseb, ki so se morebiti solidarno zavezale, da bodo izpolnile obveznosti iz iste kreditne pogodbe, kaj šele, da bi jih bilo potrebno vključiti v tožbeni zahtevek. Glede pravnih posledic odstopa od kreditne pogodbe oz. odpovedi kreditne pogodbe pa tožeča stranka še opozarja, da je bilo o pravilnosti odstopa od kreditne pogodbe v razmerju do glavnega dolžnika F. d.o.o. že odločeno v odločbi opr. št. I Pg 1017/2013 naslovnega sodišča v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 15/2016. Ker pravne posledice odstopa od kreditne pogodbe v razmerju do glavnega dolžnika učinkujejo tudi na pravice in obveznosti poroka tako ni potrebno posebej odstopati od pogodbe tudi v razmerju do porokov, zato so tudi te pritožbene trditve o neutemeljenosti odstopa od kreditnih pogodb in posledično o nezapadli terjatvi brezpredmetne. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

5. Utemeljena je v delu, kjer pod točko B pritožbe uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga vidi v tem, da je tožena stranka solidarni porok z glavnim dolžnikom, zoper katerega je že ugotovljena obveznost plačila, kar je ugotovljeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje v citirani sodni odločbi. Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da je glede na vsebino solidarnosti dolžnikov, tožena stranka nerazdelno, skupaj z glavnim dolžnikom dolžna poravnati znesek, za katerega je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da ga je kot solidarni porok tožena stranka dolžna plačati (točka I izreka sodbe sodišča prve stopnje). Po določbi 395. člena OZ vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Da je tožena stranka solidarni porok skupaj z glavnim dolžnikom, pa izhaja iz Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 049282/5 in 069535/1, iz katerih je razvidno, da je h pogodbi o kratkoročnem kreditu pristopila kot porok in plačnik A. H., za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pasivno legitimirana v tem pravdnem postopku.

6. Ni pa utemeljena pritožba v delu, kjer tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo vsebino verodostojne listine, na podlagi katere je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo. Postopek na prvi stopnje se je v skladu z določbo drugega odstavka 62. člena ZIZ nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog po določbah Zakona o pravdnem postopku, in tako niso relevantne pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z verodostojno listino, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, saj sodišče v pravdnem postopku ne presoja pogojev za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine, ampak odloča o utemeljenosti zahtevka za plačilo denarne terjatve. V pravdnem postopku sodišče ugotavlja dejstva na podlagi trditev in s pomočjo dokazov, ne pa na podlagi domneve o resničnosti tistega, kar je vsebovano v verodostojni listini. Iz tega razloga je vprašanje, ali je listina verodostojna listina ali ne, nepomembno. V pravdnem postopku namreč verodostojna listina izgubi pomen, ki ga je imela v izvršilnem postopku, ko ni samo dokaz o višini, temveč tudi dokaz o obstoju temeljnega pravnega razmerja. To sicer ne pomeni, da izgubi svojo dokazno moč, temveč da ima le takšno dokazno moč, kot vsi ostali dokazi, in jo sodišče po načelu proste presoje dokazov ocenjuje skupaj z njimi in na podlagi celotnega dokaznega postopka odloči o resničnosti spornih pravno relevantnih dejstev, kar je v konkretnem primeru tudi storilo sodišče prve stopnje, ko je po izvedenem dokaznem postopku presojalo vse listinske dokaze in sicer vsakega posebej in vse skupaj. Sicer pa je takratni upnik, sedaj tožeča stranka, kot verodostojno listino označil: "porok, za družbo F. d.o.o. z dne 18. 6. 2013", iz katere je razvidno stanje dolga o poroštvih, za A. H. Tako je stanje po pogodbi DK 49282/5 dolg za glavnico 45.333,22 EUR, za obresti 1.023,34 EUR, po pogodbi KT 76594/5 in KK 69535/1 pa za glavnico v znesku 71.759,75 EUR in obresti v znesku 2.784,94 EUR, kar predstavlja verodostojno listino, ker je v smislu 23. člena ZIZ, overjena s strani odgovorne osebe.

7. Neutemeljeno tožena stranka izpodbija sodbo v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka pravilno odstopila od kreditnih pogodb, sklenjenih z glavnim dolžnikom. Sodišče prve stopnje je odločilo o ugovoru tožene stranke glede pravilnega obračuna višine vtoževanih obveznosti in je v tem delu sodišče prve stopnje sledilo izvedencu finančne stroke, ki je v izvedenskem mnenju, potrdil, da je tožeča stranka pravilno in korektno izračunala višino vtoževanih terjatev. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da znaša skupni dolg tožene stranke kot poroka po obeh kreditnih pogodbah na dan 31. 3. 2013 119.763,22 EUR (46.092,16 EUR + 73.671,06 EUR). Sodišče prve stopnje je tako glede na obrazloženo pravilno uporabilo določilo člena 110 OZ, ker ga ni uporabilo, saj je ugotovilo, da ne obstaja zakonski dejanski stan iz te določbe, prav tako pa iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Pg 1017/2013 z dne 22. maja 2015 izhaja, da je takratna in sedaj tožeča stranka zakonito odstopila od vseh sklenjenih kreditnih pogodb. To sodbo je nato potrdilo sodišče druge stopnje s sodbo opr. št. Cpg 15/2016 z dne 12. maja 2016. Obe sodbi je sodišče prve stopnje vpogledalo in iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje Cpg 15/2016 (obrazložitev v točki 24) izhaja, da so dejansko vse kreditne pogodbe razvezane, ker je tožeča stranka od njih pravilno odstopila. Zato je zapadla obveznost tožene stranke kot solidarnega poroka, to je kot poroka in plačnika, kar izhaja iz določb o zavarovanju kredita iz vseh sklenjenih posojilnih pogodb ter določbe OZ o solidarnem poroštvu. Tako pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih, zato tudi ni podan pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Priglasila pa jih je tožeča stranka in sicer kot materialne stroke. Vendar do povračila teh stroškov ni upravičena, ker odgovor na pritožbo ni bil pomemben za odločitev sodišča druge stopnje o pritožbi tožene stranke (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 110, 395, 1019
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MDg4