<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Gospodarski oddelek

VSC sklep Cpg 312/2014
ECLI:SI:VSCE:2015:CPG.312.2014

Evidenčna številka:VSC0003941
Datum odločbe:14.01.2015
Senat, sodnik posameznik:Irena Leskovšek Jurjec (preds.), Branko Vitez (poroč.), Zdenka Pešec
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:sosporništvo - navadno - enotno - zavarovanec - zavarovalnica - pritožba zavarovalnice

Jedro

Ker v tem pravdnem postopku nastopata na strani tožene stranke dve pravni osebi, tožeča stranka je namreč (z 19. 2. 2013 vloženo tožbo (oziroma predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine)) tožila dve toženi stranki, je podano pasivno sosporništvo. Pritožbo zoper izdano vmesno sodbo prve stopnje pa je vložila le druga tožena stranka (in ne tudi prva tožena stranka). Toda ker se obravnavani gospodarski spor lahko reši na različna načina za toženi stranki (in ne le na enak način za obe), toženi stranki nista enotna sospornika, ki bi se štela za enotno pravdno stranko, temveč sta navadna sospornika. Zato se učinek vložene pritožbe druge tožene stranke zoper vmesno sodbo prve stopnje ne more in se ne razteza tudi na prvo toženo stranko.

Izrek

Pritožbi se ugodi, vmesna sodba prve stopnje se v izpodbijanem delu, to je v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko (da je (tudi) druga tožena stranka po temelju odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo, ki jo vtožuje (tudi) zoper njo v tem postopku), razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo in sklepom I Pg 468/2013 z dne 16. 6. 2014 (I.) sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 23232/2013 z dne 21. 2. 2013 glede glavnice v znesku 13.227,60 EUR s pripadki in izvršilnih stroškov v znesku 44,50 EUR s pripadki v celoti razveljavi, ter (II.) razsodilo, da sta prva tožena stranka in druga tožena stranka po temelju odgovorni tožeči stranki za nastalo škodo, ki jo vtožuje zoper njiju v tem postopku (prvi odstavek izreka), ter da bo o višini škode in stroških postopka odločilo s končno sodbo (drugi odstavek izreka).

2. Pritožb zoper sklep sodišča prve stopnje (I.) ni bilo.

3. Prva tožena stranka se tudi zoper vmesno sodbo prve stopnje (II.) v delu, ki se nanaša nanjo, ni pritožila.

4. Druga tožena stranka pa z 28. 7. 2014 pravočasno (sodne počitnice) vloženo pritožbo (smiselno) izpodbija vmesno sodbo prve stopnje v delu, ki se nanaša nanjo (da je (tudi) ona po temelju odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo, ki jo vtožuje (tudi) zoper njo v tem postopku), iz vseh 3 pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da vmesno sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek (zoper njo) v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da vmesno sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Druga tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

6. Tožeča stranka in prva tožena stranka odgovora na pritožbo druge tožene stranke nista vložili.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo (tudi na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, se pritožbeno sodišče s preostalima uveljavljenima pritožbenima razlogoma (bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotna ugotovitev dejanskega stanja (1. ter 2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP)) ni (posebej) ukvarjalo.

9. Ker v tem pravdnem postopku nastopata na strani tožene stranke dve pravni osebi, tožeča stranka je namreč (z 19. 2. 2013 vloženo tožbo (oziroma predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine)) tožila dve toženi stranki, je podano pasivno sosporništvo. Pritožbo zoper izdano vmesno sodbo prve stopnje pa je vložila le druga tožena stranka (in ne tudi prva tožena stranka). Toda ker se obravnavani gospodarski spor lahko reši na različna načina za toženi stranki (in ne le na enak način za obe), toženi stranki nista enotna sospornika, ki bi se štela za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP), temveč sta navadna sospornika (191. člen ZPP). Zato se učinek vložene pritožbe druge tožene stranke zoper vmesno sodbo prve stopnje ne more in se ne razteza tudi na prvo toženo stranko (196. člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev (med drugim) obrazložilo takole: “163. čl. OZ (Obligacijskega zakonika) določa, da tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Pri tem je poudariti da, kot izhaja tudi iz komentarja Obligacijskega zakonika (str. 918 - Splošni del - prof. dr. Miha Juhart, doc. dr. Nina Plavšak), pomeni redno opravljanje komunalnih in drugih dejavnosti splošnega pomena bistveno za življenje in delo ljudi, prav zato so to dejavnosti splošnega pomena in zaupanju, ki je poverjeno subjektom, ki opravljajo tovrstne dejavnosti, po drugi strani terja kar najbolj skrbno opravljanje teh dejavnosti, predvsem pa terja zanesljivost, ki ji je tuja vsaka nerednost pri preskrbi.” (15. točka obrazložitve odločbe); “Iz listin res izhaja, da je tožena stranka opravljala v tistem obdobju od 20., 21. in 22. 1. 2010 vzdrževanje, torej posipe na celjskem območju, kot je zatrjevala 1. tožena stranka, vendar pa je priča F. R. pojasnila, da se je akcija posipavanja po peš poteh vršila od 7. ure zjutraj in ne ponoči in tudi konkretnega 22. 1. 2010, pri čemer je tudi pojasnil, da se ta akcija začenja vedno pri občini in se potem širi navzven in da je bil sam zadolžen za območje proti avtobusni postaji in se je širil tudi proti V. in da je ponavadi prišlo območje, kjer je prišlo do nezgode, za posipavanje in čiščenje na vrsto šele okoli 10., 11. ure. Imenovani je prav tako povedal, da je v listinah sicer zavedeno, da je ob 8. uri delal strojnik R., vendar da se to ne nanaša na njega, ampak na strojnika od P., ki je čistil cestišča, da pa je on sam bil ob 9.30 uri, ko je še čistil P., klican na območje, kjer je prišlo do nezgode in da se je odpravil potem tja, vendar ko je prišel na kraj dogodka, da bi nujno posipal to območje, da takrat ni videl na tem območju nikogar in da tudi na tleh ni videl nikogar ležati. Sam je tudi pojasnil, da so na dežurni listi, ki jih je predložila tožena stranka, delavci strojniki, medtem ko so za ročno posipavanje določeni drugi delavci. F. R. je izpovedal tudi, da se nočno posipavanje ne vrši na istem območju kot dnevno ročno posipavanje, ker se nočno posipavanje nanaša na ceste s pločniki, medtem ko se od 7. ure ročno posipavanje vrši potem po peš poteh, pasažah, stopnicah in podhodih.” (17. točka obrazložitve odločbe); “Glede na takšno izpoved sodišče ocenjuje, da 1. tožena stranka dejansko v tistem času, ko je oškodovanka J. S. padla, še ni vršila posipavanja na tem območju, saj je priča F. R., izpovedal, da je bil klican okoli 9.30 ure in napoten na kraj padca za nujno posipavanje in čiščenje. Torej ne držijo navedbe 1. tožene stranke, da je v celoti izvajala svoje delo v skladu s svojimi obveznostmi, da jih je opravljala redno, kontinuirano, sicer bi na tem območju bila tla posipana in ne bi bila spolzka in oškodovanka ne bi padla.” (18. točka obrazložitve odločbe); “Sodišče ocenjuje, da v kolikor bi 1. tožena stranka res redno vzdrževala, tako kot je navajala, potem ne bi bilo poledenelosti (saj bi redno posipavanje preprečilo ledenost poti) in, po oceni sodišča, ne bi prišlo do padca. Izvedenka je sicer res ugotovila, da je področje peš poti zgrajeno v skladu z gradbeno stroko, da ni bilo kakih posebnosti ali nepravilnosti glede same pešpoti, glede same poledenelosti pa se ni mogla izjasniti, navajala pa je, da je 1. tožena stranka opravljala redno svoje storitve kot naj bi bilo razvidno iz poročila, vendar pa se ni opredeljevala v zvezi z dejstvom, da se je to v prvi vrsti nanašalo na cestišča in pločnike, ne pa prav na te konkretne pešpoti, kot je potem kasneje pojasnila tudi priča F. R. Po oceni sodišča bi 1. tožena stranka, ki je zadolžena za redno vzdrževanje, morala pravočasno čistiti, posipavati, na tistih mestih, ki so bolj izpostavljena takšnim poledenitvam in na ta način zagotoviti varno pešpot, še zlasti glede na to, da je bilo v tistem obdobju že dalj časa takšno vreme, minus stopinj in da v kolikor bi bilo res redno soljeno, potem poledenelosti ne bi bilo … . Vse te ugotovitve so sodišče napotile na zaključek, da je 1. tožena stranka odgovorna za nastalo škodo, saj ni opravila svojo dolžnost tako, da bi preprečila nevarnost pohodne poti v zimskem času, kar je bila njena dolžnost po pogodbi, sklenjeni z občino X. in po zgoraj navedenih določilih OZ.” (19. točka obrazložitve odločbe); “Neposipano, nesoljeno, poledenelo pot, ki služi za redno pot pešcem, pri čemer poledenelost ni vidna, ker je pokrita s snegom, v takšnih okoliščinah, po oceni sodišča, predstavlja tudi nevarno stvar v smislu člena 131 drugi odstavek OZ, za katero 1. tožena stranka objektivno odškodninsko odgovarja in se te odgovornosti ni ekskulpirala, saj ni dokazala, da je storila vse kar je bilo v njeni moči, nasprotno sodišče je ugotovilo, da ni vršila rednega posipa pohodne poti, sicer do poledenitve ne bi prišlo. Prav tako niso obstajale nepričakovane in nobvladljive razmere, ki bi ekskulpirale 1. toženo stranko njene odgovornosti. Sodišče, pa tudi ni ugotovilo soprispevka oškodovanke.” (20. točka obrazložitve odločbe); ter “Ker pa je 1. tožena stranka imela odgovornost, za takšne primere, zavarovano pri 2. toženi stranki (kar med strankami ni bilo sporno), sta obe toženi stranki po temelju odgovorni za nastalo škodo, ki jo vtožuje tožeča stranka. Tožeča stranka ima namreč, v skladu s členom 963 OZ pravico terjati od obeh toženih strank plačilo izplačane škode, ki je nastala oškodovanki pri padcu na poledeneli pešpoti, pri čemer bo sodišče o višini škode odločilo s končno sodbo.” (22. točka obrazložitve odločbe).

11. Druga tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno navaja: “Zoper to odločitev se pritožuje drugo tožena stranka, saj meni da sodišče ni upoštevalo tako navedbe toženih strank, kot izjav prič, da je prvo tožena stranka posipala in čistila poti. Prav tako je prvo tožena stranka, kar izhaja tudi iz dnevnikov, da je posipavala v skladu s pravilniki in je bila v času škodnega dogodka pot posipana. Navedbe sodišča, da pot ni bila očiščena in posipana pa ne vzdrži, ker je bil delavec prvo tožene stranke klican na licu mesta, zaradi padca oškodovanke. Pred tem pa je bila pot očiščena in posipana. Vse priče so povedale, da se je delo odvijalo v skladu s pravilnikom in da je bila pot očiščena. Tako je prvo tožena stranka naredila vse kar je bilo v njeni moči, da do nezgod ne bi prišlo. Drugo tožena stranka meni, da do nezgode ne bi prišlo, če bi bila oškodovanka previdna. V času nezgode prvo tožena stranka ni prejela nobene informacije, da bi se na tem področju in po tej poti zgodile še druge nezgode peščev. Tako ne more biti kriva za nezgode v zimskih mesecih prvo tožena stranka zaradi tega ker oškodovanci niso obuti v primerno obutev in so neprevidni. Če prvo tožena stranka ne bi čistila in posipala poti bi bilo sigurno več poškodovanih. Zato menimo, da je bila oškodovanka neprevidna, saj ni dovolj posvečala pozornosti poti po kateri je šla, in je sama odgovorna za padec po poti. Oškodovanka je vedela da je zima, da so poti lahko poledenele in da službe za posip ne morejo biti vsepovsod. Zato bi pričakovali, da bo oškodovanka previdna in se zavedala nevarnosti v zimskih razmerah, saj se opozorila objavljajo tudi po radiu in televiziji. Prvo tožena stranka je v skladu z zakonodajo in pravilnikom naredila vse, kar ji zakonodaja nalaga, prav tako pa menimo, da so zimske razmere po sneženju neprevidljive in neobvladljive in da zato mora tudi vsak posameznik, biti v teh razmerah previden.” (druga stran (obrazložitve) pritožbe).

12. Z občino X (kot naročnikom) sklenjeno Pogodbo št. ... z dne 6. oziroma 8. 5. 2009 (C 1) je prva tožena stranka (kot izvajalec) prevzela “Izvajanje rednega letnega in zimskega vzdrževanja ter varstva cest v občini X” (2. člen). Območje izvajanja del je obsegalo vzdrževanje cest na območju občine X, ki so (bile) določene v Odloku o kategorizaciji občinskih cest (Ur. l. RS, št. 85/99), in sicer: Glavne mestne ceste (LG), zbirne mestne ceste (LZ), lokalne ceste (LC), javne poti (JP), nekategorizirane ceste (NKC), javne pešpoti (JPP), pešpoti (PP), pasaže in podhodi, parkirišča, črpališča na podvozih, cestni objekti (3. člen cit. pogodbe). Ker pa je ob številu in vrsti cest v občini X življenjsko gledano povsem razumljivo, da prva tožena stranka glede na svoje statusno-pravne, kadrovske, tehnične, organizacijske in ekonomske pogoje ni mogla, takrat, ko je to bilo potrebno, izvajati vseh pogodbenih del pravilno ter kvalitetno po pravilih gradbene stroke vsepovsod oziroma istočasno na vseh cestah na območju občine X, ne more biti nobenega dvoma, da je (tudi) zimsko vzdrževanje in varstvo cest v občini X lahko izvajala samo glede na njihovo razvrstitev po določenih prednostnih razredih oziroma prioritetah, kot jih je razvrstila občina X glede na kategorijo, gostoto in strukturo prometa, geografsko-klimatske razmere in krajevne potrebe npr. v (sicer šele skoraj 10 mesecev po obravnavanem škodnem dogodku sprejetem) Odloku o načinu izvajanja gospodarskih javnih služb vzdrževanja javnih cest in urejanja prometne signalizacije ter o podelitvi koncesije teh gospodarskih javnih služb v občini X (Ur. l. RS, št. 103/2011). Pritožbeno sodišče zato misli, da bo moralo sodišče prve stopnje za (pravilno in) popolno ugotovitev dejanskega stanja vestno in skrbno presoditi tudi “Kronološki opis dogodkov “(B 5) ter “Razvrstitev cest po prednostnih razredih in prioritetah (čeprav iz Odloka o načinu izvajanja gospodarske javne službe vzdrževanja javnih občinskih cest v občini X (Ur. l. RS, št. 75/2012 (B 13)), toda enaki razvrstitvi cest v odloku občine X, objavljenem v Ur. l. RS, št. 103/2011), ki sta ju predložili toženi stranki, in ki ju je sicer prebralo v dokaznih postopkih na glavnih obravnavah z dne 28. 10. 2013 in 16. 6. 2014, vendar ju ni dokazno ocenilo, ter izpovedbi v dokaznem postopku na glavni obravnavi z dne 9. 1. 2014 zaslišanih prič prve tožene stranke K. P. in F. G., ki ju prav tako ni dokazno ocenilo. Šele na podlagi tako vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka bo lahko po svojem prepričanju (pravilno) odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Na podlagi (pravilno in) popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa bo lahko pravilno uporabilo tudi materialno pravo (163. člen OZ).

13. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja: Drugi odstavek 131. člena OZ res določa objektivno odškodninsko odgovornost (“Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo.”). Toda za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Ker pa prva tožena stranka ni bila ne lastnik in ne uporabnik, torej imetnik cest v občini X, za katere je z občino X sklenjeno pogodbo prevzela (le) “Izvajanje rednega letnega in zimskega vzdrževanja ter varstva cest v občini X”, imetnik cest, ki “so v funkciji javnih površin naselja na območju občine X”, je namreč bila občina X, je sodišče prve stopnje tudi sicer nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je prva tožena stranka v tej zadevi prav tako objektivno odškodninsko odgovorna (20. točka obrazložitve odločbe).

14. Ker je po povedanem zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba pritožbi ugoditi, in ker je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari ter okoliščine primera in zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave) ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, vmesno sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP) razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

16. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje razpisati (novo) glavno obravnavo in na njej ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča (za nadaljnje delo) v 12. točki obrazložitve njegovega sklepa (prvi odstavek 362. člena ZPP) odrediti izvedbo in izvesti vse dokaze pravdnih strank, za katere bo ocenilo, da so pomembni za (pravilno in) popolno ugotovitev za odločitev odločilnih dejstev oziroma dejanskega stanja, podati dokazno oceno izvedenih dokazov in nato nanjo pravilno uporabiti materialno pravo. Če bo potrebno, bo pred tem še moralo kritično obravnavati tudi druga vprašanja, ki jih v pritožbi (glede preostalih uveljavljenih pritožbenih razlogov) navaja druga tožena stranka.


Zveza:

ZPP člen 191, 196.
Datum zadnje spremembe:
23.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4NzMx