<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Gospodarski oddelek

VSC sodba Cpg 67/2013
ECLI:SI:VSCE:2014:CPG.67.2013

Evidenčna številka:VSC0003793
Datum odločbe:05.03.2014
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika - objektivni element izpodbojnosti - pobot

Jedro

Zamudna sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih gradi svoj tožbeni zahtevek, zato zaradi te domneve sodišče v postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih navedb in zato zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se dejansko stanje ne ugotavlja.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo izpodbojnost celotne transakcije, izvedene med pravdnima strankama in sicer izdobavo in izvedbo litega asfalta in pobot zneska po računu tožeče stranke za to opravljeno storitev z zneskom odprtih terjatev po že zapadlih računih tožene stranke, saj šele oboje skupaj tvori eno izpolnitveno dejanje, ker je dobava in izvedba litega asfalta bila izvedena zgolj zato, da bi s pobotom prišlo do poplačila prej nastale terjatve tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je glede obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti pravilno presodilo, da ta nedvomno obstoji, saj je stečajni dolžnik (tožeča stranka) svoj del obveznosti izpolnil za tem, ko je tožena stranka že izpolnila svoj del obveznosti in opravila storitve na podlagi pogodbe, tožena stranka pa je na podlagi pobota, ki je sledil, dobila poplačane vse svoje terjatve do tožeče stranke, s tem pa je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, tako da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatve v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo I Pg 449/2013 z dne 10. 10. 2013 izreklo: “I. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavijo učinki sklenitve pogodbe oziroma dogovora o dobavi in izvedbi litega asfalta na gradbišču B. v. … in pobota medsebojnih terjatev pravdnih strank v znesku 13.687,34 EUR, ki je bil izvršen na podlagi predloga za medsebojno kompenzacijo št. … z dne 12. 3. 2012. II. Tožena stranka je dolžna v stečajno maso tožeče stranke plačati 13.687,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2013 dalje do plačila. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške tega pravdnega postopka v znesku 1.077,46 EUR v 15. dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.“

Zoper to zamudno sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba najprej navaja, da je za izdajo zamudne sodbe potrebna pasivnost tožene stranke, torej da ne odgovori na tožbo, poleg tega pa morajo po 318. členu ZPP biti izpolnjeni še naslednji pogoji: - da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost tožbe); - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali dejstvi, ki so splošno znana.

Pritožba priznava, da tožena stranka na tožbo, ki ji je bila vročena, ni odgovorila in da drži zaključek sodišča prve stopnje, da predmet obravnavanja ni zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), meni pa, da tožba ni sklepčna in bi sodišče prve stopnje moralo izdati zavrnilno zamudno sodbo ter je zato zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožbenih navedb.

Kadar je namreč očitno, da nesklepčnosti ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v tožbi, mora sodišče po izteku roka za odgovor na tožbo, tožbeni zahtevek zavrniti brez poziva k odpravi nesklepčnosti in pritožba meni, da gre za takšen primer v obravnavani zadevi, ker tožeči stranki ni nastal noben zahtevek ter je zato opozarjanje na odpravo nesklepčnosti nesmiselno in iz enakih razlogov je bil nepotreben odgovor na tožbo.

Res velja, da se po sistemu afirmativne litiskontestacije pasivnost tožene stranke ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke, toda ne tistih dejstev, ki jih tožeča stranka ni navedla in ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da dejstva, ki so navedena v tožbi niso v nasprotju s predloženimi dokazi.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila med pravdnima strankama dne 23. 3. 2011 sklenjena nabavna pogodba št. …, po kateri se je tožena stranka zavezala izvesti sanacijska dela na fontani v okviru obnove zdraviliškega parka R. S. in iz naslova opravljenih del je tožena stranka tožeči stranki izdala račun št. … z dne 30. 4. 2011 v znesku 7.027,56 EUR in račun št. … z dne 3. 6. 2011 v znesku 12.984,58 EUR, tožena stranka pa računov ni plačala vse do dogovora, po katerem naj bi tožeča stranka toženi stranki dobavila in izvedla liti asfalt na gradbišču B. v. …, terjatvi pa se medsebojno pobotata, do česa je prišlo na podlagi predloga za medsebojno kompenzacijo št. … z dne 12. 3. 2012 ter presodilo, da je sklenitev pogodbe oziroma dogovora o dobavi in izvedbi litega asfalta na gradbišču B. v. … in pobot medsebojnih terjatev izpodbojno dejanje po 269. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), saj je dejanje bilo izvršeno v izpodbojnem obdobju in sta podana tudi oba pogoja izpodbojnosti po 271. členu ZFPPIPP.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje pri svoji presoji povsem spregledalo nekatera dejstva in materialnopravno ureditev iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki v 311. členu določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli in spregledalo ureditev po 261. členu ZFPPIPP, ki določa, da veljajo za pobotane vse terjatve posameznih upnikov, ki obstajajo hkrati z nasprotnimi terjatvami stečajnega dolžnika in sicer ne glede na zapadlost ali vrstni red nastanka terjatve.

Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje to spregledalo in bi moralo ločeno obravnavati oba posla, ki sta pravna podlaga pobotu in je zaradi tega presoja sodišča prve stopnje, da je dobava in izvedba po naročilu tožene stranke litih asfaltov na gradbišču B. v. … nasprotna izpolnitev obveznosti tožeče stranke iz nabavne pogodbe št. … zmotna. Če bi sodišče natančno ugotavljalo dejstva, bi lahko ugotovilo, da je posel dobave in izvedbe litega asfalta predlagal in naročil stečajni upnik in ne stečajni dolžnik, torej tožena stranka, zakon pa predvideva izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, vendar iz samih tožbenih navedb izhaja, da ni šlo za dejanje stečajnega dolžnika, temveč za dejanje tožene stranke kot naročnika del. Tožena stranka je tudi predlagala pobot medsebojnih terjatev in tako ne gre za dejanje tožeče stranke kot stečajnega dolžnika.

Sodišče prve stopnje ni podalo zadostnih razlogov o tem, zakaj šteje , da je bila pogodba, katere učinke je razveljavilo, navidezna. Navidezna je tista pogodba, pri kateri pogodbeni stranki hočeta, da je posel le navidezen in stranki ne želita, da nastopi pravni učinek iz navidezne pogodbe, v konkretnem primeru pa je tožena stranka pri svojem poslovanju potrebovala izvedbo naročenih del in se odločila, da izvedbo ponudi stečajnemu dolžniku, torej ne gre za navidezni posel.

Po stališču pritožbe se zaradi sklenitve posla o dobavi in izvedbi litega asfalta stečajna masa tožeče stranke ni zmanjšala in upniki niso ostali prikrajšani, prav tako se ni zmanjšala čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika, saj je stečajni dolžnik, ki se je ukvarjal s takimi posli z izvedbo posla kvečjemu povečal stečajno maso.

Pritožba trdi, da je nelogična tožbena navedba, da je z izpodbijanim dejanjem prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnik, saj tožnik ne izpodbija veljavnosti kompenzacije temveč razpolagalnega pravnega posla, ki pa če ne bi bil sklenjen, vsekakor ne bi pomenil zmanjšanja stečajne mase za vrednost kompenzacije, saj v posledici ne sklenitve tega posla tožeča stranka ne bi sedaj razpolagala s terjatvijo, ki jo želi uveljaviti zoper toženo stranko.

Pritožba še zaključuje, da ZFPPIPP dopušča relativno neenako obravnavo upnikov v primeru obstoja medsebojnih terjatev in zato bi bila potrebna skrbnejša presoja in ne le avtomatično presojanje izpolnjevanja pogojev zakonskih domnev izpodbojnosti, ki nikakor ne pokrivajo vseh življenjskih situacij in zato je neživljenjska presoja sodišče prve stopnje, da je tožena stranka na podlagi izpodbijanega posla pridobila ugodnejše pogoje za poplačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, saj je svoje terjatve poplačala v celoti.

Tožba po stališču pritožbe torej ni sklepčna in bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti.

Pritožba še očita, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki kot potrebne stroške priznalo sodno takso in ker iz prejete dokumentacije izhaja, da je tožeča stranka prosila za oprostitev plačila sodne takse in je najverjetneje bila oproščena plačila, bi tega stroška sodišče prve stopnje tožeči stranki ne smelo priznati.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita.

Tožeča stranka izpostavlja v odgovoru na pritožbo, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, če so za to izpolnjeni določeni pogoji in sicer: - da je dejanje izvršeno v obdobju izpodbojnosti; - da je posledica dejanja (objektivni element izpodbojnosti) bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja,tako da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu kot če bi dejanje ne bi bilo opravljeno bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika; - če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni element izpodbojnosti).

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala obstoj vseh elementov izpodbojnosti in da je tožba torej sklepčna.

Tako je tožeča stranka v IV. točki tožbe podala trditev, da je izpodbijano pravno dejanje bilo storjeno v obdobju izpodbojnosti ter predložila v dokaz popis iz stečajnega spisa, iz katerega izhaja,da je bil postopek prisilne poravnave uveden 29. 6. 2011, zato izpodbojno obdobje v konkretnem primeru traja od 29. 6. 2011 do 23. 10. 2012 (prvi odstavek 287. člena ZFPPIPP), pri čemer je bilo izpodbijano pravno dejanje izvršeno 12. 3. 2012.

Glede obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti se je tožeča stranka v tožbi sklicevala na domnevo po 1. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP s tem, ko je trdila, da je tožena stranka svoje izpolnitveno ravnanje opravila pred izpolnitvenim ravnanjem tožeče stranke, kar vse izhaja iz predloženih dokaznih listin.

Glede obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti se je tožeča stranka sklicevala na domnevo po 1. točki tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ko je navedla, da oprava storitev s kompenziranjem med strankama ni bil običajen način izpolnitve obveznosti tožeče stranke, kar izhaja tudi iz kontne kartice partnerja z dne 1. 1. 2010 do 30. 12. 2012, da je tožeča stranka izpolnjevala svoje obveznosti z virmanskimi nakazili. Te trditve je tožeča stranka podala IV. točki na šesti strani tožbe. Trditve glede vedenja tožene stranke o insolventnosti tožeče stranke pa je podala s tem, ko je navedla, da je tožena stranka zaradi neplačila in nelikvidnosti tožeči stranki grozila, da jo bo prijavila na Davčno upravo RS (opomin tožene stranke z dne 20. 6. 2011).

Odgovor na pritožbo opozarja, da je na toženi stranki, da izpodbije zatrjevane domneve, česar pa toženi stranki ni uspela, ker na tožbo ni odgovorila, tožeča stranka pa ni uveljavljala navideznosti posla, vsak izmed upnikov, ki je prejel izpolnitev svoje terjatve v celoti v obdobju izpodbojnosti pa je bil privilegiran, čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika pa se je zmanjšala za prejeto polno plačilo. Tožeča stranka pa ni izpodbijala zgolj pobota, temveč je izpodbijala učinke dogovora o dobavi in izvedbi litega asfalta v korist tožene stranke, na podlagi katerih so nastale terjatve tožeče stranke do tožene stranke in kompenzacija, ki je temu sledila, je samo drugi del transakcije in je predmet izpodbijanja celotna transakcija.

Tožeča stranka ni bila oproščena plačila sodne takse.

Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno ni sporno, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo in pritožba sama natančno pojasni, da je posledica izostanka odgovora na pritožbo izdaja zamudne sodbe, če so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji po 318. členu ZPP.

Zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP so naslednji: za izdajo zamudne sodbe je potrebna pasivnost tožene stranke, torej da ne odgovori na tožbo, poleg tega pa morajo po 318. členu ZPP biti izpolnjeni še naslednji pogoji: - da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali dejstvi, ki so splošno znana.

Zamudna sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih gradi svoj tožbeni zahtevek, zato zaradi te domneve sodišče v postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih navedb in zato zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se dejansko stanje ne ugotavlja. Zamudna sodba v slovenski pravni teoriji in sodni praksi sloni na sistemu tako imenovane afirmativne litiskontestacije, ki označuje toženčevo pasivnost kot priznavanje tožnikovih dejanskih navedb (1).

Kljub temu, da pritožba sama izrecno poudarja prej navedeni sistem afirmativne litiskontestacije, pa v pritožbi navaja nedopustne dejanske trditve v delu, ko pojasnjuje, da je do dobave in izvedbe litih asfaltov na gradbišču B. v. … kot nasprotne izpolnitve obveznosti tožeče stranke iz nabavne pogodbe št. … prišlo po naročilu tožene stranke in ne tožeče stranke kot sedaj stečajnega dolžnika in ker zakon predvideva izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika in ni šlo za dejanje stečajnega dolžnika, dejanje ni izpodbojno. Take pritožbeno nedopustne trditve so tudi trditve o tem, da je tožena stranka predlagala pobot medsebojnih terjatev in zopet ne gre za dejanje tožeče stranke kot stečajnega dolžnika.

Iz teh nedovoljenih pritožbenih navedb, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, pa pritožba neutemeljeno poskuša izpeljati nesklepčnost tožbe, ker če izpodbijano dejanje ni bilo dejanje stečajnega dolžnika, potem tožba ni sklepčna, saj iz navedb tožbe ne izhaja zahtevana posledica po tožbenem predlogu, takšne nesklepčnosti pa se ne da odpraviti in bi po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje moralo izdati zavrnilno zamudno sodbo (tretji odstavek 318. člena ZPP).

Pritožba je neutemeljena, četudi bi se upoštevale nedopustne navedbe tožene stranke, saj je v obravnavani zadevi za pravilno materialnopravno presojo spornega razmerja odločilno ali je tožba sklepčna glede na tožbeni zahtevek, katerega predmet je izpodbijanje dejanja stečajnega dolžnika, sedaj tožeče stranke, izvedenega v času izpodbojnega obdobja in ki je izpodbojno po veljavnih določilih ZFPPIPP.

Sodišče prve stopnje tako ugotavlja iz tožbenih navedb, ki v posledici izostanka odgovora na tožbo štejejo za resnične, da je bila med sedaj pravdnima strankama sklenjena Nabavna pogodba št. … z dne 23. 3. 2011 (priloga A8), po kateri se je tožena stranka zavezala izvesti sanacijska dela na fontani v okviru obnove zdraviliškega parka R. S. Iz naslova opravljenih del po tej pogodbi je tožeči stranki izdala tudi račun št. … z dne 30. 4. 2011 v znesku 7.027,56 EUR z rokom zapadlosti 15. 6. 2011(priloga A5) in račun št. … z dne 3. 6. 2011 v znesku 12.984,58 EUR z rokom zapadlosti 18. 7. 2011 (priloga A7). Tožeča stranka nobenega od teh računov ni poravnala vse do dogovora pravdnih strank, po katerem tožeča stranka dobavi in izvede lit asfalt na gradbišču B. v. …, nato pa stranki vrednosti izvedenih del pobotata (povpraševanje za dobavo in izvedbo litega asfalta z dne 30. 9. 2011 - priloga A15 in naročilnica za izvedbo del z dne 30. 9. 2011 - priloga A16).

Drži sicer nedovoljena pritožbena navedba, da je posel dobave in izvedbe asfalta naročila tožena stranka, toda pritožba spregleda, da se ne izpodbija pravno dejanje naročila, temveč posel dobave in izvedbe litega asfalta, kar pa je dejanje tožeče stranke, stečajnega dolžnika in to tudi za pritožbo ni sporno. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito in pravilno, ko je ugotavljalo sklepčnost tožbe glede na izpodbijano dejanje tožeče stranke.

Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka dejansko izvedla liti asfalt na gradbišču B. v. … in toženi stranki izdala račun št. … z dne 26. 10. 2011 v znesku 14.760,00 EUR (priloga A17), tožena stranka pa je skladno z dogovorom podala predlog za izvedbo kompenzacije z dne 9. 10. 2011 (priloga A18) in kompenzacija v znesku 13.687,34 EUR je bila nato realizirana na podlagi potrjenega predloga medsebojne kompenzacije tožeče stranke št. … z dne 12. 3. 2012 (priloga A19).

Pritožbeno sicer ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je moralo v okviru ugotavljanja izpolnjevanja materialno pravnih pogojev za izpodbojni tožbeni zahtevek in povračilni zahtevek najprej presoditi, če je izpodbojno dejanje v bilo izvedeno v času izpodbojnost, da je izpodbijano dejanje bilo realizirano v izpodbojnem obdobju.

Po določbi 269. člena ZFPPIPP, ki glasi: “

Pododdelek … tega zakona se uporablja za vse pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v obdobju od začetka zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka (v nadaljnjem besedilu: obdobje izpodbojnosti) in glede na določbo 287. člena ZFPPIPP, ki glasi: “(1) Obdobje izpodbojnosti iz 269. člena tega zakona teče od začetka zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka. (2) Obdobje iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena tega zakona teče od začetka zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka), je sodišče prve stopnje presojalo časovne meje izpodbojnosti.

Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da v obravnavani zadevi obdobje izpodbojnosti teče od začetka zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka, kar je od 29. 6. 2011 do 23. 10. 2012.

Nato je sodišče prve stopnje moralo presojati ali je zatrjevano dejanje tudi po materialnem pravu izpodbojno.

Domnevno izpodbojna dejanja ali pravni posli so takšna dejanja kot je določeno v 271. členu ZFPPIPP, ki glasi: (

izpodbojna pravna dejanja)

(1) Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno:

1

. če je bila posledica tega dejanja: - bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, - bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika,

in

2

. če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. (2) Pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, je izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena. (3) Za pravno dejanje, ki je izpodbojno po prvem ali drugem odstavku tega člena, velja tudi opustitev pravnega dejanja, zaradi katere je stečajni dolžnik izgubil premoženjsko pravico ali je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost.

ZFPPIPP pa je z domnevami olajšal dokazovanje obstoja pogojev, da se določeno pravno dejanje ali pravni posel šteje kot izpodbojen. Tako določba 272. člena ZFPPIPP glasi: (

domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje)

(1) Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen:1. če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, 2. če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje, ali 3. če je bilo dejanje opravljeno med postopkom prisilne poravnave v nasprotju s 151. člena tega zakona. (2)

Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije domnevo iz 1. točke prvega odstavka tega člena, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za

običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti

kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika.

(3) Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen:

1. če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika, ali 2. če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka).

Sodišče prve stopnje je na podlagi trditve tožeče stranke ob upoštevanju prej navedene materialno pravne podlage presodilo, da sklenitev pogodbe oziroma dogovora o dobavi in izvedbi litega asfalta na gradbišču B. v. … in pobot zneska po računu tožeče stranke za opravljene storitve litega asfalta z zneskom odprtih terjatev po že zapadlih računih tožene stranke, na podlagi predloga medsebojne kompenzacije št. … z dne 12. 3. 2012, predstavlja izpodbojno dejanje v smislu 269. člena ZFPPIPP, saj je bilo izvršeno s strani stečajnega dolžnika v izpodbojnem obdobju, podana pa sta tudi objektivni in subjektivni element izpodbijanja in presodilo, da gre za tipičen primer opravljanja storitve z namenom kompenzacije. Vse to pa so odločilne materialno pravne okoliščine za presojo, če je neko dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno (dejanje storjeno v obdobju izpodbojnosti, zmanjšanje čistega premoženja stečajnega dolžnika in vedenje o insolventnosti stečajnega dolžnika).

Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče ločeno obravnavati dejanje dobave in izvedbe litega asfalta in dejanje pobota, kar so zopet nedovoljene pritožbene navedbe, pri čemer obširno zatrjuje, da je posel naročila sama, pobot pa da je po 261. členu ZFPPIPP dovoljen, saj to določilo glasi:

„(1) Če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, če ni v 263. členu tega zakona drugače določeno. (2) Prvi odstavek tega člena se uporablja tudi za nedenarne terjatve in terjatve, ki ob začetku stečajnega postopka še niso zapadle.

(3) Za terjatve upnikov in nasprotne terjatve stečajnega dolžnika, ki so predmet pobota po drugem odstavku tega člena, se smiselno uporabljajo 253. do 255. člen tega zakona. (4) Upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki preneha zaradi pobota po prvem odstavku tega člena, ne prijavi v stečajnem postopku, mora pa v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka o pobotu obvestiti upravitelja. (5) Če upnik upravitelja o pobotu ne obvesti v skladu s četrtim odstavkom tega člena, je stečajnemu dolžniku odgovoren za stroške in drugo škodo, ki jo je imel zaradi upnikove opustitve.“.

Kolikor bi kot pravilno veljalo stališče pritožbe, pa ni, potem dejansko samo naročilo spornega posla ni podala tožeča stranka, pobot pa je po 261. členu ZFPPIPP tudi v pretežnem delu dopusten za terjatvi, ki sta se v obravnavni zadevi pobotali in obe nastali in zapadli pred začetkom stečajnega postopka.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo izpodbojnost celotne transakcije, izvedene med pravdnima strankama in sicer izdobavo in izvedbo litega asfalta in pobot zneska po računu tožeče stranke za to opravljeno storitev z zneskom odprtih terjatev po že zapadlih računih tožene stranke, saj šele oboje skupaj tvori eno izpolnitveno dejanje, ker je dobava in izvedba litega asfalta bila izvedena zgolj zato, da bi s pobotom prišlo do poplačila prej nastale terjatve tožene stranke (2).

Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje pravilno presojalo izpodbojnost celotne transakcije, se pokažejo vsa pritožbena zatrjevanja o dopustnosti pobota po 311. členu OZ in 261. členu ZFPPIPP odvečna in ne upoštevna in tudi neupošteven pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati pogoje za dopustnost pobota v smislu teh dveh določil, saj je pravilno bila izpodbijana celotna transakcija in zgolj trditve o izpodbojnosti celotne transakcije in temu posledično vtoževani tožbeni zahtevek je podlaga za presojo sklepčnosti tožbe.

Sodišče prve stopnje je glede obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti pravilno presodilo, da ta nedvomno obstoji, saj je stečajni dolžnik (tožeča stranka) svoj del obveznosti izpolnil za tem, ko je tožena stranka že izpolnila svoj del obveznosti in opravila storitve na podlagi Nabavne pogodbe št. …, tožena stranka pa je na podlagi pobota, ki je sledil, dobila poplačane vse svoje terjatve do tožeče stranke, s tem pa je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, tako da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatve v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno.

Odvečno je ponavljanje , da pritožba ne more biti uspešna za navedbami, da je z izvedbo izpodbijane dobave in izvedbe litega asfalta in plačila s strani tožene stranke prišlo dejansko do povečanja premoženja tožeče stranke, saj je, kot pravilno pojasni sodišče prve stopnje, ta posel zgolj nadomestna izpolnitev tožeče stranke namesto neposrednega plačila toženi stranki in zato je posledični pobot in z njim poplačilo toženi stranki za prej opravljeno storitev lahko le zmanjšanje čiste vrednosti premoženja tožeče stranke, ki se kaže v tem, da je tožena stranka plačilo prejela (zmanjšanje premoženja), ostali upniki stečajnega dolžnika pa lahko participirajo le zgolj na tako zmanjšanem premoženju.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni podalo razlogov glede navideznosti izpodbijanega posla, vendar pa pritožba spregleda, da se v tožbi ni očitala navideznost posla, temveč neobičajen, nenavaden način poplačila, o čemer pa je sodišče prve stopnje podalo razloge, kot je sicer podalo razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je sklenitev pogodbe o dobavi in izvedbi litega asfalta na gradbišču B. v. … in pobot tako nastalih terjatev s prej nastalimi terjatvami tožene stranke, nenavaden način poplačila, saj tožeča stranka pred tem za toženo stranko ni opravljala nobenih storitev ter pravilno presodilo, daje pri celotnem pravnem poslu iz vsebine in časovnega sosledja obeh delov izpodbijane transakcije (dogovora o opravo storitev tožeče stranke in kasnejši pobot) ter iz navedb tožene stranke iz predloga za kompenzacijo z dne 9. 10. 2011 ter odgovora na opomin z dne 16. 1. 2013 jasno razvidno, da so bile storitve s strani tožeče stranke opravljene samo zato, da je tožena stranka s pobotanjem terjatev tožeče stranke s njegovimi terjatvami, prišla do poplačila svojih terjatev in na podlagi številnih opominov tožene stranke tožeči stranki sledi, da je tožena stranka nedvomno vedela za trajno nelikvidnost tožeče stranke, s tema pa je v celoti potrjen obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti.

Pritožbeno sodišče tako po vsem navedenem meni, da toženi stranki s pritožbo ni uspelo dokazati nesklepčnosti tožbe in je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da iz navedb v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ter je zato utemeljeno izdalo zamudno sodbo skladno s 318. členom ZPP tako glede izpodbojnega del tožbenega zahtevka kot glede povračilnega dela tožbenega zahtevka (tretji odstavek 277. člena ZFPPIPP), ko je toženi stranki naložilo, da mora v stečajno maso tožeče stranke plačati 13.687,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2013 dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko mora paziti na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP (bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. ((razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje)) in 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) takšnih kršitev ni zaznalo.

Tožena stranka je sicer očitala sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, ker je tožeči stranki kot potrebne stroške priznalo tudi sodno takso, saj naj bi bila po trditvah pritožbe tožeča stranka tega stroška oproščena, vendar pritožbeno sodišče iz vpogleda v spis ugotavlja (listna številka 8-9 spisa), da sodišče prve stopnje predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni ugodilo in je tako pritožbeni očitek neutemeljen, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi stvari ali odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).

-----

Op. št. (1): Primerjaj Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba 2009, stran 121 in sodba VS RS II Ips 673/2006 z dne 22. 1. 2009 in sodba ter sklep VS RS II Ips 613/2007 z dne 10. 9. 2008.

Op. št. (2): Primerjaj Pravno mnenje VSS z dne 17. 10. 1995, enako Sodba VS RS II Ips 148/1998 z dne 17. 12. 1998.


Zveza:

ZPP člen 318.
ZFPPIPP člen 261, 269, 271, 272, 287.
Datum zadnje spremembe:
02.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY4NjYz