<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS sodba Psp 235/2015
ECLI:SI:VDSS:2015:PSP.235.2015

Evidenčna številka:VDS0014315
Datum odločbe:07.07.2015
Senat:Elizabeta Šajn Dolenc (preds.), Nada Perić Vlaj (poroč.), Edo Škrabec
Področje:INVALIDI
Institut:delna invalidska pokojnina - prenehanje delovnega razmerja - ustavitev izplačevanja - nadaljnje izplačevanje

Jedro

Zmotno je presoja sodišča prve stopnje, da je v konkretni zadevi bistveno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. V konkretnem sporu je namreč odločilno, ali izpolnjuje pogoje za nadaljnje izplačevanje istovrstne denarne dajatve po prenehanju delovnega razmerja. Tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti, je bila pravnomočno že priznana pravica do delne invalidske pokojnine. Zaradi prenehanja delovnega razmerja je prišlo do ustavitve izplačevanja denarne dajatve, v samo pravico pa ni bilo poseženo. Zato je potrebno v ponovljenem predsodnem upravnem postopku njegovo vlogo obravnavati kot zahtevo za nadaljnje izplačevanje istovrstne denarne dajatve. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo odločanje o nadaljnjem izplačevanju in odmeri delne invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka sodbe spremeni tako, da glasi:

„Tožena stranka je v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe dolžna izdati odločbo o nadaljnjem izplačevanju in odmeri delne invalidske pokojnine“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15-ih dneh od pravnomočnosti sodbe povrniti 122,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo zavrnilni odločbi št. ... z dne 1. 10. 2013 in št. ... z dne 17. 9. 2013 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izda nov upravni akt o zahtevi za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine (II. točka izreka). Hkrati jo je zavezalo, da tožniku v 15-ih dneh povrne 454,45 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Na podlagi izvedenih dokazov je, drugače kot tožena stranka v predsodnem postopku zaključilo, da je 11. 9. 2013 vložena prijava na ZRSZ pravočasna. Postavilo se je na stališče, da vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila opravljena v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZDR. Ker se je tožnik z njo seznanil šele 12. 8. 2013, na zavodu pa prijavil 11. 9. 2013, izpolnjuje pogoje iz 97. člena ZPIZ-1, za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predloga spremembo sodbe v smeri zavrnitve zahtevka, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 97. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki med drugim izrecno določa, da zavarovanec pridobi pravico do delne invalidske pokojnine, če se v 30-ih dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 21. 6. 2013, kar je objektivno dejstvo, saj odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delovnem sporu ni izpodbijal. Ni vzdržen argument sodišča, da bi rok iz 97. člena ZPIZ-1 pričel teči šele, ko zavarovanec izve za prenehanje delovnega razmerja.

Nadalje meni, da je sodišče zmotno in nepravilno ugotovilo datum seznanjenosti tožnika s prenehanjem delovnega razmerja. Zaslišan kot stranka je izpovedal, da je bil s prenehanjem delovnega razmerja seznanjen med 8. in 10. 8. 2013, zato njegovih kasnejših navedb ne bi smelo šteti za verodostojne. Hkrati glede na 6. odstavek 286. člena ZPP ne bi smelo upoštevati pisne izjave tožnikove žene, saj je bila predložena šele na drugem naroku za glavno obravnavo. Ker po lastnih navedbah od 29. 6. 2013 več ni prihajal na delo, je bil s prenehanjem delovnega razmerja vsekakor seznanjen pred 12. 8. 2013.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po opravljeni pritožbeni obravnavi je sodišče dokazno ocenilo razpoložljivo listinsko gradivo v sodnem in upravnem spisu, dodatno izpoved tožnika in izpoved priče A.A.. Po skrbni presoji navedenih dokazov v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), je prišlo do zaključka, da je pritožba sicer delno utemeljena, vendar iz drugačnih materialnopravnih razlogov, kot jih uveljavlja tožena stranka.

5. Z izpodbijano sodbo (I. točka izreka) sta drugostopenjska odločba z dne 1. 10. 2013 in prvostopenjska z dne 17. 9. 2013 o zavrnitvi pravice do delne invalidske pokojnine, tudi po oceni pritožbenega sodišča, kot nezakoniti sicer utemeljeno odpravljeni, vendar iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

V okoliščinah konkretnega primera namreč ni dejanske podlage za odločanje o sami pravici do delne invalidske pokojnine in zato niti za uporabo 97. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Navedeni pravni temelj je zmotno uporabilo tako sodišče prve stopnje, kot pred njim že tožena stranka. V tožnikovem primeru tako sploh ni bistveno, ali je bila prijava na zavodu za zaposlovanje vložena v 30-ih dneh od prenehanja delovnega razmerja, ali ne. Ta dodaten pogoj je relevanten le za zavarovance, ki ob nastanku invalidnosti niso obvezno zavarovani, ali so izgubili delo po lastni volji ali krivdi pred ali po nastanku invalidnosti, pravica do delne invalidske pokojnine pa jim še sploh ni bila priznana. V obravnavani zadevi seveda ne gre za takšen dejanski stan.

6. Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč določno izhaja, da je bil tožnik (kot invalid III. kategorije, s pravico do dela v skrajšanem delovnem času na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami), po odločbi št. ... z dne 25. 4. 2013, že uživalec delne invalidske pokojnine v znesku 271,09 EUR na mesec od 1. 3. 2013 dalje. S posamičnim upravnim aktom z dne 11. 9. 2013, je bilo zatem le ustavljeno izplačevanje delne invalidske pokojnine, ker mu je 21. 6. 2013 prenehalo delovno razmerje. Datum prenehanja delovnega razmerja je sicer res objektivno dejstvo, ki glede na to, da zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo uveljavljano sodno varstvo v delovnem sporu, niti ne more biti vprašljiv, kot pravilno zatrjuje pritožba. Vendar ta okoliščina za pritožbeno rešitev zadeve, sama po sebi niti ni odločilna.

Za zakonitost ugoditvenega dela sodbe (I. točka izreka) nadalje tudi ni bistveno, kdaj se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje, kot zmotno meni pritožba. Sodišče prve stopnje se je v okoliščinah konkretnega primera zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem vročitve, oziroma seznanjenostjo tožnika z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri ugotavljanju slednjega dejstva, je celo zmotno izhajalo iz 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 92/2002 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZDR), čeprav je že veljal novi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; v nadaljevanju ZDR-1), ki vročanja odpovedi priporočeno po pošti, ureja drugače. Po 88. členu ZDR-1 je namreč potrebno šteti vročitev za pravilno opravljeno tudi v primeru, ko je pošiljka ob smiselni uporabi 140. člena ZPP, vročena družinskemu članu. Torej v konkretni zadevi 26. 7. 2013, ko je bila vročena tožnikovi ženi, glede na to, da je zaslišana kot priča potrdila, da je na povratnici njen podpis(1) , če bi bila seveda ta okoliščina pravno sploh odločilna.

7. Za pritožbeno rešitev zadeve je namreč bistveno le, da v predmetni zadevi ne more iti za razčiščevanje, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine kot take, temveč za presojo, ali izpolnjuje pogoje za nadaljnje izplačevanje istovrstne denarne dajatve po prenehanju delovnega razmerja.

Dejstvo je, da je bila tožniku pravnomočno že priznana pravica do delne invalidske pokojnine. Zaradi prenehanja delovnega razmerja je prišlo le do ustavitve izplačevanja denarne dajatve. V pravico samo ni bilo, niti iz navedenega razloga, ni moglo biti poseženo.

Pri reševanju zadeve je tako že zaradi varstva pridobljenih pravic, potrebno izhajati iz 389. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2), ter uporabiti peti del ZPIZ-1, ki ureja „Pridobitev, uživanje in izgubo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja“. Po 3. odstavku 159. člena ZPIZ-1 pa se med drugim delna invalidska pokojnina, odmerjena po 5. odstavku 93. člena zakona, izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja. Prenehanje delovnega razmerja po lastni volji ali krivdi namreč ni izključitveni razlog za pridobitev pravice same, še manj za nadaljnje izplačevanje denarne dajatve. Tudi v okoliščinah konkretnega primera lahko vpliva le na višino denarne dajatve. Torej zmanjšanje delne invalidske pokojnine za 30 %, medtem ko se sama dajatev načeloma lahko izplačuje brez časovne omejitve(2).

Ker je bila delna invalidska pokojnina tožniku nedvomno pravnomočno že priznana in odmerjena kot delovnemu invalidu v delovnem razmerju (na temelju 2. odstavka 93. člena v zvezi s 1. alineo 3. odstavka 93. člena ZPIZ-1), je po prenehanju delovnega razmerja, ter posledični ustavitvi izplačevanja, potrebno v ponovljenem predsodnem upravnem postopku njegovo vlogo z dne 13. 9. 2013, obravnavati izključno kot zahtevo za nadaljnje izplačevanje istovrstne denarne dajatve(3).

8. V skladu s 358. členom v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP, je iz predhodno navedenih dejanskih in materialnopravnih razlogov, potrebno II. točko izreka izpodbijane sodbe spremeniti tako, da se toženi stranki naloži odločanje o nadaljnjem izplačevanju in odmeri delne invalidske pokojnine. Pri izdaji novega upravnega akta je toženka dolžna upoštevati materialnopravno izhodišče in napotila sodišča iz te sodne odločbe.

Pritožbo zoper I. točko izreka sodbe pa je potrebno s to dodatno utemeljitvijo, na podlagi 353. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrniti.

9. Ob takšni pritožbeni rešitvi spora o glavni stvari, je morala brezuspešna ostati tudi pritožba zoper stroškovno III. točko izreka sodbe. Ker je tožnik v sodno socialnem sporu nedvomno uspel, so ob pravilni uporabi 1. odstavka 154. člena ZPP in Zakona o odvetniški tarifi, stroški dosojeni v zakoniti višini. V tem obsegu je na temelju 2. točke 365. člena ZPP, potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

10. Do preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo bodisi na prekluzijo dokazov in nekatere druge, se sodišče ne opredeljuje, saj za pritožbeno rešitev zadeve niso bistvene.

11. Ob uporabi 154. člena ZPP, je sodišče hkrati odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti priglašene stroške postopka za zastopanje po pooblaščeni odvetnici na pritožbeni obravnavi, povečane za 22 % DDV. Torej v višini, kot je dosojeno v III. točki izreka te sodne odločbe.

------

(1) Takšno stališče je bilo že zavzeto v delovnopravni zadevi Pdp 580/2014.

(2) Tako tudi v Komentarju k ZPIZ-1; GV 2000, str. 606.

(3) Enako stališče je zavzeto v zadevi Psp 535/2014.


Zveza:

ZDR-1 člen 88. ZPIZ-2 člen 389. ZPIZ-1 člen 93, 93/2, 93/3. 93/3-1, 159, 159/3.
Datum zadnje spremembe:
27.11.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg3NjU0